Silvo Šinkovec

Vzgoja 108 (2025), str. ____________ 

Človek med stisko, samospoštovanjem in iskanjem moči

V prvem članku o Cankarjevem romanu Na klancu (Vzgoja 107) smo raziskovali čustva. V tem se se poglobimo v doživljajsko matrico ljudi Na klancu: kakšna je njihova notranja podoba sveta, kakšno je njihovo samospoštovanje, zakaj so ujeti v ritem življenja, ki jih vsakič znova porazi ter hkrati, kako poskušajo reševati stisko.

Bivanjska matrica

Cankarjev v romanu Na klancu je eden najbolj pretresljivih in psihološko natančnih opisov človeka, ki se na robu družbe bori za preživetje. Klanec ni le kraj bivanja, temveč simbol bivanjske preizkušnje. Ljudje na klancu se vsak po svoje spopadajo s socialno izključenostjo, revščino in beraštvom, porušenim samovrednotenjem in sramom in občutkom, da je njihova usoda vnaprej zapečatena. Ostale so sanje, kot obrambni mehanizem umika v iluzorni svet, da vsaj malo pobegnejo iz krutega življenja.

Nizko samospoštovanje

Vsakdan ljudi, ki živijo na klancu je zaznamovan z materialno revščino, ki preide v beraštvo. Francka berači, da preživi svojo družino. Cankar pokaže, da revščina ne pomeni samo pomanjkanja dobrin, temveč posega v človekov občutek lastne vrednosti. Ko človek nima čevljev, s katerimi bi smel stopiti med ljudi, ko živi v »zakleti hiši«, kjer je »vsa hiša … polna velikega hrepenenja, ki je bilo grenki zavisti enako«, se v njem oblikuje občutek, da je manj vreden od drugih. Cankar tudi skozi podobe razcapanih oblek, umazanih hiš in strahu pred ’gospodi’ pokaže, kako se materialna stiska prelije v občutek osebne nevrednosti.

Ko Mihov izgubi delo, ga novi trgovec cinično opomni: »To sem dosegel, da sem jaz gospod, vi pa hlapec … kolikor bolj je hlapec hlapčevski, toliko bolj gosposki je gospod.« To ni le ponižanje, ampak človek ponotranji tujo misel. Mihov začne verjeti, da je res manj vreden. Ko človek izgubi občutek lastne vrednosti, izgubi tudi smisel, da bi se boril. Ne gre le za osebni konflikt, temveč za vsaditev občutka ničvrednosti. Kdor je vsak dan izpostavljen takšnim sodbam, začne verjeti vanje. Ljudje s klanca imajo zelo nizko samospoštovanje, zato tudi slabo samozaupanje.

Čustvena stanja človeka z nizkim samospoštovanjem

Mihov doživlja krivdo, ker ne zmore poskrbeti za družino; Francka se čuti krivo, ker ne zmore zagotoviti vsega, kar si predstavlja, da bi otroci in mož potrebovali; otroci se čutijo krive, ker so breme očetu in mami.

Človek, ki se ne ceni se čuti manj ali nič vrednega, zato ga je sram. Občutek nevrednosti se izrazi v čustvu sramu. Zato Mihov ne upa pogledati resnici v oči, beži pred resničnostjo. Mihov »ni maral več gledati, ker je vedel, kaj bi ugledal, če bi si pomel oči in bi pogledal trezno.« Iz globine sije sram in krivda, kar postane bivanjsko razpoloženje.

Sram in krivda prerasteta v sovraštvo. Če človek ceni sebe, ceni tudi druge; če sebe ne ceni ali se celo sovraži, to postane doživljajska matrica doživljanja drugih. Celo več, ker ne verjame, da je vreden naklonjenosti in ljubezni, ga celo moti, če mu drugi izkazujejo dobroto in naklonjenost. Mihov se umika, postaja »osoren in zloben« do žene. »Mihov je vedel na dnu srca, da ima žena prav, in zato jo je sovražil.« Mihov se od žene, ki ga ljubi, oddaljuje. Ženino naklonjenost zavrača, ker mu odpira občutke krivde in nevrednosti, kar doživlja kot še večje ponižanje. Človek z realno zaznavo sprejema naklonjenost, človek z nizkim samospoštovanjem ga zavrača, ker je prepričan, da ni vreden ljubezni.

Francka gara, išče možnosti za preživetje, mož je doma ujet v samoto, jezo, žalost, strah in nemoč. Čustva paralizirajo njegovo delovanje. Ždi na mestu ter se utaplja v svojih samogovorih in alkoholu. Včasih marljiv čevljar je pristal na robu življenja. Z novo situacijo se ne zmore in ne zna soočiti. Neaktivnost ga naredi tudi neuporabnega in nefunkcionalnega. Cankar prikaže razvoj depresije, ki se začne s tiho vdanostjo in konča v popolni ujetosti: »Pride čas, ko ne bo rešitve več, nikjer več poti, da bi pobegnil...« Fatalizem, ki se razvije je ključen znak izgubljenega občutka lastne vrednosti. To ni več socialna resničnost, temveč notranja predaja. Notranji glas ali samogovor dopoveduje: jaz tako in tako ne morem biti nič drugega.

Beg in fatalizem

Ključni lik je Mihov, ki ga trgovec s čevlji spodrine in mu odvzame ves obrtniški posel. Mihov se spopade s konkurentom, toda jezen, pijan, v obupu. Ni sposoben spoprijeti se z novostjo, ne razume nove situacije. Vidi le sebe in krivico, ki se mu je zgodila. Vegetira, goji zamero in jezo, na koncu postane zloben in znajde se v ulici brez izhoda. Mihov se zlomi in umakne: »Bežal bi … ostavil ženo in otroke … Stran pojdem.« In res odide. Beg je posledica izgubljenega samospoštovanja: človek beži pred samim seboj.

Domišljija je ključnega pomena za vsakega človeka. Predstavljamo si prihodnost, ki je vedno drugačna od naših predstav, toda ta predstava odpira vrata novemu dnevu. Realna predstava ustvarja realno zgodbo življenja. Nerealno pričakovanje pa zapira vrata v smiselni jutrišnji dan. Značilnost ljudi, ki živijo v občutku brezizhodnosti je, da bežijo v svet sanj. Cankarjevi liki pogosto bežijo v nerealna pričakovanja. Takšne sanje niso več ustvarjalno okno prihodnosti, temveč postanejo obrambni mehanizem, beg iz realnosti v iluzijo, kar jih še bolj ohromi za boj z življenjem.

Zlobnost

Cankar mojstrsko riše doživljajski prostor klanca. Ni samo mračen, ampak je zadušljiv, poln neizgovorjenih čustev. Mihova jeza poganja misli obsojanja, namesto da bi sprejel odgovornost za svoje življenje in za družino. Iz jeze se razvije sovraštvo do trgovca, do žene in najbolj do sebe. V ljudeh v stiski in z občutkom brezizhodnosti se prikrade zlobnost. »Zlovoljni in resni … kakor da bi gledale same zlobne sovražnike vse naokoli.« Ko trgovec ponudi Mihovu delo, nastopi paradoks: to, kar bi mu lahko rešilo življenje, ga pahne še globlje v brezno: »Obšel ga je srd … sladko mu je bilo, da je mogel sovražiti in očitati.«

Ko človek izgubi samospoštovanje, izgubi tudi zmožnost zdravega odnosa, ni več sposoben zaupanja v človeka. Cankarju je očitno ta občutek zelo poznan, saj v črtici Zaklenjena kamrica ponavlja, da se človek iz kamrice srca, kamor vstopi v času najhujših preizkušenj, vrne z vero vase in z vero v dobro svojega bližnjega. Vera vase (samospoštovanje, občutek lastne vrednosti) in vera v dobro bližnjega (da so ljudje okrog mene v bistvu dobri in z njimi lahko sodelujem) se pri človeku z nizkim samospoštovanjem podre. Mihov postane sovražen do žene, sosedov, meščanov, ne zato, ker bi bil zloben, temveč ker ne prenese lastne krhkosti.

Nizko samospoštovanje se torej kaže v dvomu vase, negativnem samogovoru o sebi in drugih, obrambnem sporočanju, begu v sanjarjenje, izgubi stika z realnostjo, zavračanjem naklonjenosti, stalnem primerjanju z drugimi, ujetosti v občutek krivičnosti, neveri v možnost spremembe, predanost usodi, težnji k umiku, ponotranji občutek krivde za stvari, za katere ni kriv. Revščina, družbeni status se prelije v notranji občutek ’jaz nisem nič’.

Skriti stebri visokega samospoštovanja

Roman ne kaže le razpadanja ljudi, ampak pokaže tudi moč, ki jo ljudje kljub vsemu ohranijo; značajske poteze, ki kažejo odpornost, dostojanstvo in duhovno veličino. Ključna oseba je Francka, ki se življenjskih izzivov, pogosto nemogočih, loteva s tihim pogumom in vero. Francka je najmočnejša osebnost romana. Ohranila je tisto, česar življenjske okoliščine same po sebi ne morejo ubiti. V sebi nosi odgovornost, saj gara in išče možnosti za preživetje«; proaktivnost, saj vedno kaj najde, čeprav zgleda nemogoče; izkaže se njena čustvena zrelost, saj ljubi, tudi ko je mož izgubljen, vidi moževo bedo, a ga ne obsoja; vztrajnost, saj nosi celo družino, kljub nemogočim razmeram ter vero in smisel, saj ohranja globoko vero v Boga, spremlja jo molitev tudi ko se vse podre in zgleda, da tudi to nič ne pomaga.

Nizko samospoštovanje vodi v umikanje, toda Francka ostane v odnosu, ostane v življenju, teče za vozom in se ne preda. Francka ni heroj, je pa junakinja vere in vztrajnosti, zato srce romana. Pri Francki vidimo jasne znake visokega samospoštovanja: sprejemanje drugega, sposobnost empatije (do moža, otrok, sosedov, tujcev), čustvena umirjenost (najtežje situacije je ne spravijo s tira); pripravljenost biti opora. Njena sposobnost ljubiti odraža visoko samospoštovanje. Medicinska in psihološka stroka poudarjata, da je zmožnost ljubezni eden ključnih pokazateljev osebne zrelosti. Cankar potrjuje, da osebe, ki resnično ljubijo se ne predajo in spoštujejo druge. Preživijo ljudje, ki ohranjajo odnose sodelovanja. Bauer (2008) pravi, da ne preživijo bitja zaradi večje agresivnosti proti drugim, ampak preživijo organizmi, ki znajo sodelovati.

Cankar mojstrsko prikaže tudi trenutke dobrote, nežnosti in ljubezni. Na primer. pri županu, gostilničarju in hlapcu vidimo, da drobne geste dobrote pokažejo moralno hrbtenico človeka, ki je revščina ne more izkoreniniti. Najbolj ganljiv je prizor, ko hlapec dvigne Francko pred očmi vseh romarjev. »Hlapec je skočil z voza, prijel jo je za rame, vzel jo je v naročje … Francka se je prerodila.« Majhno dejanje dobrote preobrazi človeka. »Kakor da je umrla, ko je padla, in kakor da bi se vozila proti svetim nebesom.« To je trenutek zastonjske ljubezni in nežnosti. Ne gre samo za to, da je hlapec pomagal Francki, da je končno prišla na romarski voz, ne gre le za fizično dviganje, hlapec je dvignil Franckino dostojanstvo. Pred vsemi. Čutila se je sprejeta, cenjena, spoštovana, vključena v skupnost romarjev. Ko človek doživi sprejetost, se v njem prebudi občutek dostojanstva in vrednosti.

Ogledalo človeške duše

Cankarjev roman ni samo literarna podoba stiske, temveč ogledalo človeške duše. V tem ogledalu se učimo, da se samospoštovanje gradi ali ruši v odnosih. Ko človek sliši: »Ti si hlapec«, to lahko postane notranji glas razvrednotenja.

Ko hlapec vzame Francko v naročje in jo posadi na vozu poleg sebe, se Francka prerodi, prebudi se občutek vrednosti. Ljudje s klanca niso poraženi zaradi revščine, temveč zaradi izgube občutka osebne vrednosti. Revščina sama po sebi ne uniči človeka, uniči ga osamljenost, izoliranost, nepovezanost, poniževanje in razvrednotenje. Ko ni nikogar, da bi »olajšal dušo«, se čustva spremenijo v bivanjsko razpoloženje brez izhoda.

Uspeh in odpornost na preizkušnje temeljita na dostojanstvu. Francka pokaže, da je možno preživeti, če človek ohrani smisel. Človek preživi, ko ohrani vsaj kanček odgovornosti in smisla svoje bitke. Francka je simbol, kako visoko samospoštovanje lahko zasveti tudi v najtežjih razmerah.

Vzgoja je prostor oblikovanje občutka vrednosti. Pedagoško delo ni samo prenos znanja, temveč ustvarjanje varnega okolja, v katerem otrok lahko začuti vreden si. Klanec je lahko vsaka skupnost (družina, klub, vas, mesto, šola), kjer prevlada poniževanje in primerjanje. Pot s klanca se začne s sosedi, ki znajo dvigniti človeka. Cankarjev roman je vzgojni kompas: vzgajati pomeni videti človeka v bistvu, v njegovi temeljni vrednosti; učiti se sprejemati drugega, takega kot je in ceniti vsakega človeka. Vzgoja naj bo pot, da bi vsak človek, ko to potrebuje, prišel do trenutka, da bi začutil, da je »utrjen v veri vase in v dobroto svojega bližnjega.« (Cankar, Zaklenjena kamrica)

Viri

Bauer, J., 2008. Princip človeškosti: zakaj smo po naravi nagnjeni k sodelovanju. Ljubljana: Študentska založba.

Cankar, I., 1973. Izbrano delo: Podobe iz sanj. Ljubljana Mladinska knjiga.

Cankar, I., 1998. Na klancu. Ljubljana Karantanija.

Humphreys, T., 2002. Otrok in samozavest. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Šinkovec, S., 2025. Materni jezik čustev, Vzgoja, št. 107, str. 42 - 44