Silvo Šinkovec

Vzgoja 107, (2025), str. 42 - 43. 

Doživljam, torej sem!, je rekel Federico Mayor (1997). Cankarjev roman Na klancu opisuje ljudi, ki jih je življenje naplavilo na obrobje mesta, na obrobje življenja, kjer so potopljeni v revščino, še huje, v beraštvo. Roman je nabit s čustvi, zato je to besedilo dobro tudi za čustveno opismenjevanje, kajti pomembno je, kaj ljudje čutimo. V članek raziščemo nekaj primerov iz romana Na klancu.

Čustveni jezik matere

Matere govorijo otrokom in za njimi otrok ponavlja prve zloge in prve besede. Matere otroku pojejo prve pesmi, pripovedujejo prve zgodbe. V naročju matere raste opismenjevanje in matrica doživljanja in mišljenja za vse življenje. To so najgloblji vtisi v možgane in v dušo otroka.

Učiti se besede in loviti pomene stavkov je največji čudež za otroka. Slišati zvok in ponoviti zvok določenega zloga je stvar posluha. Ujeti pomen, ki ga nosi beseda, pa ni samo stvar živčnega sistema: mišic, ki oblikujejo besedo in možganov, ki poganjajo ves proces. Ujeti pomen besed in stavkov je stvar duha. Duh ustvarja govor in pomene življenja. Otrok oblikuje osebni slovar, svoj besedni zaklad. Vsaka beseda postane tipalka za življenje. Bogatejši kot je besedni zaklad, bolj bogato je življenje posameznika. Če ni besed, ni niti misli, ni zaznav odtenkov življenja.

Tako kot besede, otrok srka vase tudi čustveni in doživljajski jezik matere. Že v času nosečnosti otrok čuti to, kar doživlja mama. Tudi v času dojenja, plazenja po tleh, večerno uspavanje, pa otrok, ki shodi ter potem, ko ponavlja prve zloge, prve besede in sestavlja prve povedi ter otrok, ki odide v šolo in v širni svet vrstnikov. Vsako razvojno odboje ima svojo nalogo tudi za čustveni razvoj.

Mama, ki je v stiku s svojimi čustvi otroka mimogrede nauči, da poimenuje s pravo besedo vse, kar sam čuti. Otrok poimenuje svoja čustva, se uči kaj mu sporočajo in kako z njimi živeti. Če mama tega ne zna, tudi otrok ponavadi ostane čustveno nepismen. Zato potrebujemo čustveno opismenjevanje (Wilks, 2001). Podobno je s svetom glasbe. Mamica, ki ima posluh za glasbo uvede otroka v čaroben svet zvokov. Podobno je tudi s svetom religije. Mama, ki ve kaj je svetost otroku pokaže, kako vstopiti v tišino, ki ni prazen prostor, ampak pot v svet duha. Otrok odkriva zaklenjeno kamrico srca, v katero človek shranjuje vse, kar ljubi. Ta notranji prostor ljubezni in duha spoštujemo, ker je svet ter prihranjen za največje trenutke življenja (Cankar, 1993). Poglejmo nekatere odlomke iz romana, ki ponujajo dobro priložnost za čustveno opismenjevanje.

Hrepenenje po ljubezni in razočaranje

Vsako dekle hrepeni po ljubezni in ko sreča človeka, ki nagovori to hrepenenje, se doživljajsko spontano odzove. Telesna bližina prebuja čustva: »Pritisnil jo je nalahko sebi, tako da se je dotikalo njeno vroče lice njegove rame.« Potem je glas: »Njegov glas je bil mehak, prihajal je kakor iz noči, in je bil tako skrivnosten in miren, kakor glas te lepe noči...« Cankar čustveni odziv Francke opiše takole: »Otrok, ki se je tresel poleg njega in mu je gledal v obraz z velikimi očmi, je bil samo del te noči in iz teh pravljic rojen …« Prebudi se hrepenenje, iz otroka vstaja ženska. Ljubimec jo nagovarja osebno in mamljivo: »... sem vedel, da si tukaj«, in jo iz občutka zapuščenosti dviga v nebo: »Ko sem pogledal na zakleto hišo, sem začutil, da je kraljična v njej in da čaka name.« Ta dogodek pride v Franckino samoto in stisko ter v pravem razvojnem času.

Franckin ljubimec opisuje svojo bivšo ljubezen in žalost zaradi izgubljene ljubezni. »Vse rože so zvenele, vsi grmi so se posušili, rumeno listje je ležalo zgrbljeno po tleh,... umrla je in vse je umrlo z njo.« Tolažbo za izgubljeno ljubico pa najde ob pogledu na njeno sliko, še bolj pa v domišljiji: »... mislim nanjo, in ona, glej, že hodi poleg mene in čutim njeno roko, ki se je oklenila moje … Tako me tolaži, stoji pred dumi mojega srca, da bi se ne vtihotapile žalostne misli vanj...« Slikovito opisovanje čustev ne daje občutka, da je pripovedovalec povezan s svojim doživljanjem, ampak pripoveduje tako, da prebuja domišljijo v poslušalki.

Tudi sram in krivda, ki sta se rodili ob njegovi nezvestobi sta igrani čustvi. »Teden dni me ni bilo k tebi...« Bil je z drugo žensko. Vrnil se je »ves bolan in do smrti žalosten« kot »sramežljiv berač, kakor plašljiv hudodelec«. Obljubi zvestobo »zdaj ostanem pri tebi«, toda »vsaj teden dni« in že prosi odpuščanja za novo avanturo: »kadar te spet ostavim ter pozabim nate, ne bodi žalostna ...« Francka se zaljubi. Čas zaljubljenosti »... je živela Francka ob teh večerih kakor gospodična iz lepih viteških časov in njen vitez se je priklanjal do pasu in je deklamiral zaljubljene pesmi.« (str. 34 –39)

Prišel je trenutek obrata. Njen ljubimec, ki jo je osvajal in ji polnil srce s hrepenenjem jo zavrne. »Ti nisi Fany«, ni ženska njegovih sanj. Francka ima »raskavo in neokretno roko«, zato ga ne more pobožati »kakor lahen topel veter.«. Zaradi revnega socialnega okolja iz katerega izhaja, jo zavrne. Francka se je spet znašla sama in zapuščena. »Velika žalost ji je legla na srce«. Hrepenenje po ljubljenem ni zamrlo. In »je sedela ob oknu zaklete hiše in gledala skozi špranjo na drugi svet, v srcu težko in nerazumljivo koprnenje«. Da bi ga priklicala nazaj, v svojih mislih vzame nase krivdo, ki ni njena. »Prosim te oproščenja za greh, ki ga nisem storila!« Strto in zavrženo srce joka in izpoveduje ljubezen: »Vsa vdana sem ti, glej, in prosim te oproščenja, da te ljubim« (str. 42 – 43).

Za Francko se drama še bolj zaplete, ko zagleda svojega ljubimca z drugo žensko, ki ji pripoveduje o njej: »neumno, vse umazano in raztrgano«, »kakor pokoren psiček je capljala za mano«, »tako neumno zaljubljeno«, »jaz pa sem se igral z njo in sedaj sem jo sunil stran.« Odkrila je manipulacijo. Ponižana je in »zabolelo je, kakor da bi jo udaril s pestjo v obraz«. In razodene se nekaj nenavadnega, prava narava ljubimca. To je prisotnost zlobe same, kajti »strašen je bil njegov obraz, oduren, zloben, motne oči so gledale kakor oči morivca« in v naslednjem trenutku »so se zasvetile iz teme zelene oči, koščena roka se je iztegnila proti njej in jo je udarila po obrazu.« Po tem spoznanju se Francka odloči in pobegne iz hiše strahov, kjer je služila. Teče proti domu in čuti, da jo nekdo zasleduje. »Ko se je bil ozrl nanjo z ostudnim in zlobnim pogledom, se je vsekalo v njeno srce z železnimi nohti in ni več izpustilo.« Ni bil več njen ljubimec, bil je nekdo, ki je ljubimca vodil. Na njenem begu se pojavi »neizmeren strah«, »strah pred nečim hudobnim in grdim« Od vsega hudega je Francka zbolela in se postarala. To je duhovno-psihosomatska posledica stresa (str. 45 – 47).

Konflikt, poln težkih čustev

Potem je Francka srečala človeka, ki jo je »resnično ljubil« in sanjal svoje najlepše sanje in »verjel je vanje.« Začela se je nova vez, poročila sta se in začela skupno življenje. Toda že na poročno noč se je tudi ženin »upijanil in je plesal neprestano z vsemi ženskami.« Francka je vse to doživela kot zelo «umazano, grdo, žalostno«, da bi kar umrla. Če je bil prvi ljubimec manipulant, jo je drugi resnično ljubil, toda ni bil zrel, socialno in čustveno nepismen človek. Nezrel človek ne more ustvariti kakovostnega odnosa. Kljub vsemu pa sta se spoštovala in imela pozitiven odnos do dela in do skupnih stvari (str. 54 – 58).

Okoliščine sprožijo novo dramo. Krojač, mladi mož z otroki, gara, da preživi družino. Ni mu težko delati, ima znanje in je motiviran. V mestu se pojavi konkurenca, nova trgovina, ki ima že izdelane stvari. Stanejo manj in ljudje si lahko izbirajo med že narejenimi stvarmi. Nekaj zvestih strank ostane, toda premalo za preživetje. Krojač doživlja stisko in »čutil je, da se mu je zgodila velika krivica«. Čutil je »grenkobo in sovraštvo«, misli so jezne, zato je »zabavljal po gostilnicah«. Poleg izgube strank, mu je bil vzet tudi statusni simbol. Včasih je bil on govornik na mestni prireditvi, sedaj to vlogo prevzame novi trgovec. Krojač Mihov je poln žalosti, »stopil bi za plot in bi se zjokal«. Ponižan in užaljen je, zato tudi besen. »Od srda in žalosti se mu je zibalo pred očmi.« Zaradi strahu pred realnostjo beži v domišljijo. Mihov se boji sam sebe in situacije, kjer bi se razkrila njegova čustva in agresija, zato »si ni upal blizu«. Ko pa je v pijanosti zbral pogum, se je osovraženemu tekmecu približal, »prijel je kozarec ter ga zalučal krojaču v obraz«. Nakopičena jeza se je v tem dejanju pozunanjila. Čustva so ga odpeljala v neracionalno dejanje, ki je njegov ugled še poslabšalo. Doma ga je žena, ki je slutila kaj se dogaja z njim, pričakala z razumevanjem, polna sočutja. Zaradi občutka krivde, se ženi opraviči, ker ji ne more spolniti obljube o lepem življenju: »Ogoljufal sem te, oprosti mi.« V obupu hoče pobegniti, toda žena ga pridrži doma in »pelje k postelji slabotnega, plašnega, pomoči potrebnega otroka.« (str. 71 – 76)

Veselje in radost

V še tako težkem okolju, kot je klanec, je rojstvo otroka nekaj posebnega. »Na sveti večer, ko je Bog blagoslovil svet in vse ubogo človeštvo, tako da je izginila vsa žalost in so izginile vse skrbi, na sveti večer je prišla sreča, Bog je blagoslovil hišo in izginila je vsa žalost.« Rojstvo otroka prinese veselje: »Ko je zakričalo na postelji novorojeno dete, se je Francka nasmehnila presrečno in veselo.« Hkrati pa se mamica zaveda, kaj čaka njo in otroka. »Zatisnila je oči, ali smehljaj je ostal na ustnicah in ni zginil.« Prihod otroka je božji dar in ljudi spremeni: »Vse sanje njegove so se izpolnile« (str. 76).

Nova sprožilna situacija

Življenje je teklo naprej, Francka se je trudila za preživetje družine, mož je obtičal neuporaben v svojih čustvih. Nekega dne je novi trgovec predlagal, da bi ga zaposlil. Mihova to spravi v novo krizo. Misel, da bi šel delat k trgovcu, ki ga je spravil ob delo ga dodatno poniža. Hkrati se poglobi jeza in sovraštvo: »obšel ga je srd«. V mislih se mu vrti film sovraštva in »sladko mu je bilo, da je mogel sovražiti in očitati.« Poleg tega pa Mihov ve za resničnost.

Z delom bi razbremenil ženo in pomagal družini iz beraštva, kar mu prebuja mu občutek krivde. »Mihov je vedel na dnu srca, da ima žena prav, in zato jo je sovražil.« To je poslabšalo odnos do žene, ki je bil do sedaj spoštljiv, od tega trenutka pa se je postal »osoren in zloben.« Ta drama ga pahne v novo osamo. Sovražil je ženo, sram ga je bilo, ker pije in ne skrbi za otroke. »Vedel je, da nima več doma«, čustvenega doma. In nastopi novo čustvo: »Bežal bi, ostavil ženo in otroke ter bežal.« Beg je pot slabičev, pravi Cankar. »Stran pojdem«.

Žena mu je v tej situaciji čustveno blizu, »zasmilil se ji je in bala se je zanj.« Čuti njegovo nemoč in brezizhodnost. Ne more vplivati na njegova čustva, toda čuti ga. »Bala se je zanj in ljubezen se je dramila v srcu.« Žena spremlja njegovo žalostno poslavljanje, njegovo stisko in nemoč. »Tako je odšel in se je izgubil in ni ga videla nikoli več.« (str. 92 – 100)

Bivanjska ogroženost: strah, jeza, žalost, krivda

Čustva so spontane reakcije na življenjske situacije. Cankar pa čustva uporabi tudi kot simbolna sporočila, kot stanje človeka, njegova bivanjska situacija, ujetost v čustvena stanja. Poglejmo nekaj primerov.

Strah se pojavi ko smo ogroženi, fizično, psihično, moralno ali bivanjsko. V romanu Na klancu je strah pogosto prisoten pri osebah, ki se soočajo z negotovostjo, fizičnim preživetjem in socialno izločenostjo. »Srce mu je bilo polno strahu, ko je gledal v črnino pred sabo.« Krojač stoji pred temno prihodnostjo, brez možnosti, da bi karkoli spremenil. Strah se preveša v obup. »Strah ga je obšel, ko je pogledal v prazno.« Praznina je znotraj Mihova. Nima notranje moči, da bi se spopadel s situacijo. »In strah ga je preplavil, ko je začel razmišljati o tem, kako so vse poti zaprte.« Narašča občutek tesnobe in nemoči, vsak poskus spremembe je obsojen na neuspeh. »V njem je bilo nekaj, kar mu je vzelo voljo do boja, nekaj, kar ga je ogrožalo, in strah pred tem.« Brez moči zre v prihodnost in strah ga je te situacije in sebe.

Jeza se pojavlja kot izraz notranjega konflikta med pričakovanjem in realnostjo. Mama zjutraj hiti v službo, ker mora biti tam točna, otroku pa se nikamor ne mudi in se obira. V mami se kopiči jeza. Na klancu se jeza pogosto pojavlja, posebno vlogo pa ima kot odziv na družbeno nepravičnost. »Jeza ga je prevzela, ko je pomislil na vse krivice, ki so se mu zgodile.« Jeza izraža stisko likov romana, ki so ujeti v neizogibno kolesje revščine in družbene zaznamovanosti. Jeza izraža nemoč in brezupnost. »Bes je vrel iz njega kot vroč ogenj, ki ni vedel, kam naj bi šel.« Tu je več kot jeza, je že bes, ki izraža frustracijo in popolno nemoč. »In bil je jezen na vse, na svojo usodo, na ljudi, na svet okoli sebe.« Jeza izraža tudi zavist. »Z jezo v srcu je gledal ljudi, ki so imeli vse, česar on ni imel.« Jeza ga izčrpava in mu poglablja občutek osamljenosti. Jeza izbruhne brez kontrole: »In besno je udaril po mizi, da so se vse stvari zatresle.«

Žalost izraža izgubo. Ko izgubimo dragega človeka, zdravje, službo, dobro ekonomsko situacijo, prijatelja, skupino ... se poraja žalost. Roman je prežet z usodo trpečih oseb, ki se spopadajo z revščino in poniževanjem. »In v srcu mu je bilo težko in v glavi temno.« Žalost in trpljenje posameznika vplivata na celotno socialno okolje.»Kakor je trpel človek, tako so trpeli vsi okoli njega.« Človek mora svoja čustva izražati, toda ni bilo človeka, ki bi ljudi poslušal. »In srce mu je bilo polno bolečine in obupa, a nikogar ni bilo, da bi mu lahko olajšal dušo.« Če ni nikogar, ki bi mu lahko izrazili svoja čustva, se ta energija strupeno pretaka znotraj posameznika in ga hromi. »To je bila tvoja usoda. Samo žalost je preostala.« Rodi se fatalizem. Žalost se iz situacijske spremeni v bivanjsko splošno razpoloženje, ki spremlja človeka na vsakem koraku.

Občutek krivde se pojavi, ko nekaj naredimo narobe. Če pa čutimo krivdo za stvari, ki jih nismo naredili narobe to lahko imenujemo nevrotična ali introjekcijska krivda. Krojač Mihov odide na pot, ker se čuti krivega pred družino. Kljub temu, da ni vsega kriv sam, saj so okoliščine take, da ne zmore zagotoviti normalnega življenja svoji družini, jemlje krivdo na sebe. Podobno doživlja Francka, ki gara, kljub neizmernemu naporu doživlja sram in krivdo. Tej krivdi lahko rečemo eksistencialna.

Primerov čustvenih stanj je v romanu ogromno. Posvetili smo se Francki in njenemu možu, lahko bi se podobno tudi njunim otrokom in drugim likom romana.

Viri

Cankar, I., 1973. Izbrano delo: Podobe iz sanj. Ljubljana Mladinska knjiga.

Cankar, I., 1998. Na klancu. Ljubljana Karantanija.

Goleman, D., 2006. Čustvena inteligenca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Šinkovec, S., 1997. Federico Mayor, generalni direktor Unesca. Iskanja, 21, pp. 17–20.

Wilks, F., 2001. Inteligentna čustva. Kranj: Ganeš.