Ob odprtju razstave o zgodovini jezuitskega kolegija pri sv. Jakobu

Arhiv RS, 9. december 2022

P. Silvo Šinkovec, župnik župnije Ljubljana – sv. Jakob

Spoštovani gospod predsednik Državnega sveta, Alojz Kovšca, direktor Arhiva RS dr. Bojan Cvelfar, predstojnik ZRC SAZU dr. Matija Ogrin, provincial jezuitov, p. Miran Žvanut, dragi soustvarjalci razstave, sodelavci Arhiva in ustanov, ki ste prispevali gradiva, župljani župnije Ljubljana – sv. Jakob ter vsi udeleženci odprtja razstave.

Ob tej priložnosti bi rad rekel tri besede: pogovor, zvezde in hvala.

Papež Frančišek nas je pred letom presenetil s pobudo, da se vsa Cerkev posveti sinodi. Kajti bistvo Cerkve je v tem, da hodimo skupaj. V pogovoru iščemo skupno pot, ki jo hodimo skozi čas. Ko smo v župniji razmišljali, kaj lahko mi storimo za sinodalno pot, smo se odločili, da na naša srečanja povabimo svoje sosede. Tako se je spomladi udeležil enega od sinodalnih srečanj tudi direktor Arhiva RS dr. Bojan Cvelfar. Iz tega simpatičnega srečanja se je rodilo nadaljevanje. Obisk župljanov Arhiva. V med-sosedskem pogovoru se spoznavamo. V pogovoru rastejo pobude, da nekaj skupaj naredimo. Vsak iz svoje izkušnje in znanja doda svoj delček, da naredimo nekaj za okolje, v katerem živimo. Pogovor in sodelovanje bosta najbolj pomembni veščini za razvoj naše družbe.

V tem času smo zvedeli, da Mestna občina Ljubljana pripravlja mesto za postavitev opazovalnika ozvezdij, ki ga je v Pekingu naredil naš rojak, p. Avguštin Ferdinand Hallerstein. Kajti, Republika Kitajska bo Sloveniji podarila kopijo tega opazovalnika. Ob tej priložnosti se je zdelo primerno in koristno za naše okolje, da raziščemo humus, kulturno okolje, iz katerega je zrasel ta velik učenjak. Bil je dijak jezuitskega kolegija pri sv. Jakobu, potem profesor in misijonar. Kdaj je deloval kolegij, kakšen je bil študij v njem, kdo so bili Hallersteinovi sodobniki? Marsikaj smo vedeli, marsičesa smo se naučili, ko smo iskali gradivo za razstavo. O tem nam bo več povedala dr. Monika Deželak Trojar. In razstava sama. Hallerstein je imel rad zvezde, naklonjene so mu bile in so se mu razkrivale preko opazovalnika. Zvezde so mu bile naklonjene tudi v simbolnem pomenu, saj je naredil kariero, kot malo kateri naš rojak. Delo, ki so ga jezuiti opravili v Ljubljani v stoletju in pol pa je zaznamovalo naše mesto s kulturo, glasbo, gledališčem, skrbjo za jezik, znanost. Lahko rečemo, da so bile mestu Ljubljana v tem času zvezde naklonjene.

Na koncu še hvala. Hvala dr. Cvelfarju, da je sprejel in podprl idejo o razstavi, dr. Moniki Deželak Trojar, ki je zbrala največ gradiva in napisala največ teksta, dr. Andreju Naredu, ki je vstopil v projekt in odlično sodeloval ves čas, sodelavcem iz župnije, sodelavcem Arhiva in vsem, ki ste / so omogočili, da je razstava danes pripravljena.

In še nekaj o začetkih jezuitskega prizadevanja za šolstvo:

Na željo sv. Ignacija je Pedro de Ribadeneira 14. februarja 1556 pisal španskemu kralju Filipu II., da bi pojasnil, zakaj se Družba tako predano posveča svojim kolegijem. V pismu izstopa stavek: "Vsa dobrobit krščanstva in vsega sveta je odvisna od primerne izobrazbe mladih." Jezuiti so nastopili v času renesanse, na začetku novega veka, ko se je vera v pomembnost izobraževanja močno povečala.

Polanco, tajnik sv. Ignacija, je 10. avgusta 1560 zapisal: »Na splošno rečeno, obstajata [v Družbi] dva načina pomoči našim bližnjim: eden v kolegijih z vzgojo in poučevanjem mladih v slovstvu, znanosti in krščanskem življenju, drugi pa na vsakem kraju, da bi pomagali ljudem vseh vrst s pridigami, spovedovanjem in drugimi sredstvi, ki so v skladu z našim običajnim načinom ravnanja.« To je bilo delo jezuitov tudi v kolegiju pri sv. Jakobu, kot pokaže gradivo na panojih.

Ko so se jezuiti začeli posvečati šolam, so se člani začeli ukvarjati s kulturo na nov način in na drugačni ravni in se niso več posvečali samo filozofiji in teologiji, tradicionalnima študijskima predmetoma za bodoče duhovnike. Prvi jezuiti so v začetku hoteli, da bi imeli tisti, ki se jim bodo pridružili, prvovrstno izobrazbo. Toda ko so začeli ustanavljati šole, so morali začeti usposabljati svoje člane za poučevanje tega, kar so se naučili. Pridobljeno znanje je zato moralo biti bolj poglobljeno. Poleg tega je bil velik del tega, kar so poučevali, samo posredno v zvezi s krščansko vero kot tako.

Z jezuiti se je začelo novo obdobje za formalno izobraževanje v Katoliški Cerkvi. Družba Jezusova je bila prvi red, ki se je sistematično lotil organiziranja popolnih šol kot svoje primarne dejavnosti. Namenjene so bile laikom in bodočim duhovnikom, kar je pomenilo popolno novost v primerjavi s prejšnjimi izobraževalnimi ustanovam v Cerkvi.

V dveh stoletjih je Družba zgradila izredno pomembno mrežo več kot osemsto vzgojno-izobraževalnih ustanov, predvsem v latinskih deželah Evrope in v Latinski Ameriki, pa tudi v drugih delih sveta, kar je edinstven fenomen v zgodovini izobraževanja, ki pa se je končal z ukinitvijo reda leta 1773. Tudi pri sv. Jakobu v Ljubljani.