Silvo Šinkovec

VREDNO JE organizirati šolo za starše

Zbornik 3. konference lokalnih akcijskih skupin (LAS) Škofja Loka, 17. november 2000

»Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.« Bogomir Magajna

Za šolo za starše so me navdušili Španci¹. V Španiji je šola za starše zelo razširjena. Sedaj že sedmo leto vodim šolo za starše v Sloveniji in jo lahko ovrednotim.

Pričel sem z negotovostjo, če bo uspelo, ali bodo starši zainteresirani, bo ravnatelj za to, bodo profesorji sprejeli pobudo? Bom lahko uresničil načrte? Bo šola koristna? Notranje prepričanje, da je stvar vredno poskusiti, me je gnala, da sem pričel.

Program sem prijavil na razpis za programe proti preprečevanju zasvojenosti. Projekt so ocenili kot preventivni program in ga sprejeli. Tudi na šoli sem dobil podporo. Izdelal sem še anketni list ter ga na prvem roditeljskem srečanju razdelil staršem. Prejel sem več kot 80 anketnih listov in 30 prijavljenih staršev. To je bilo za začetek zelo veliko.

Sestavil sem program in pridobil predavatelje. Avantura šole za starše se je pričela.

Najprej sem vodil šolo na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, potem so me vabili na druge šole in nekatere župnije.

Zakaj ŠOLA ZA STARŠE?

Neka udeleženka je rekla ob koncu leta: »V tej šoli dobivam smernice, ki jih skušam vnašati v vsakdanje življenje«.

Druga pa: »V šoli za starše dobivam moč pri vzgoji svojih treh otrok. Posebej takrat, ko ne vem, kako bi jim pokazala ljubezen in hkrati postavila pravila za življenje«.

Marsikateri ravnatelj, šolski svetovalni delavec, župnik, vodja centra za socialno delo in še kdo se sprašuje, zakaj imeti šolo za starše. Na drugi strani se starši sprašujejo, zakaj bi se vanjo vključili. Naj navedem nekaj razlogov.

1. Vzgojna moč šole se poveča, če pridobi vsaj nekaj staršev k tesnejšemu sodelovanju – 'v slogi je moč'. Ko si starši in šola postavijo iste ali vsaj podobne cilje, bodo vzgojni učinki bolj pozitivni, kakor če se trudi le ena stran ali si družina in šola celo nasprotujeta.

2. Šola za starše povečuje zaupanje med starši in šolo.

3. Z več znanja, pridobljenimi komunikacijskimi veščinami ter obogateni z izkušnjami drugih postanejo starši bolje opremljeni za vzgojno delo. Boljša priprava jim daje večjo gotovost, posebno ko gre za 'kritična' leta vzgoje, kot je npr. adolescenca.

4. Starši se eden od drugega učijo preko izmenjave izkušenj ter razrešujejo svoje vzgojne dileme.

5. Nova znanja in veščine obogatijo družinsko dinamiko. Večja kakovost družinskega življenja pomeni prispevek k bolj zdravi družbi in preprečevanje raznih patologij.

Udeleženka pravi: »Otrokom pomagamo, da najprej vzgajamo sebe za vrednote, smisel, strpnost, sprejemanje, drugačnost, odpuščanje«.

In še mama: »Ker imam štiri otroke, službo, dom, mi časa vedno zmanjkuje oz. mislim, da ga zmanjkuje. Ko pa je na sporedu šola za starše, jo težko čakam. Vzamem si čas, da grem. Da grem pravzaprav razmišljati o sebi, o mojem odnosu do družine, moža in otrok. Kolikokrat med tednom sem napeta, obremenjena in takrat čutim, da je vsega preveč, da bi bili lahko otroci boljši itd., v šoli za starše pa ob predavateljevi temi grem vase, resnično začutim, kaj mi otroci pomenijo, vem, da so zelo dobri in da jim te občutke v vsakodnevni naglici vse premalo pokažem«.

Kakšna je VSEBINA ŠOLE ZA STARŠE?

»V teh letih prehoda otrok iz osnovne v srednjo šolo in njihov drugačen, samosvoj način razmišljanja, te doleti nepripravljenega, ko se sprašuješ, kako ravnati, da bo prav. Kako pomagati otroku, ko se znajde v stiski, kako ga usmeriti na pravo pot, vzpodbujati občutek odgovornosti, zaupanja vase«. Tako pripoveduje neka mati. Starši pridejo v šolo z vzgojnimi vprašanji.

Šola za starše vključuje različna vsebinska področja. Najboljše vstopno mesto so vzgojne teme, ki so za starše najbolj pereče. To so učne težave, metode učenja, načrtovanje uspeha, tipične vzgojne dileme, kot so nagrajevanje in kaznovanje, vzgojni slogi, postavljanje meja, vprašanja zasvojenosti, odnos med brati in sestrami, izbira študija in poklica, žepnina, vzgoja za vrednote, načrtovanje prostega časa, hoja v dvoje itd.

Od teh tem se odpira vprašanje koliko starši poznajo razvojna obdobja. Prav poznavanje značilnosti razvojnih obdobij, tako otrok, mladostnikov kakor družine, je za kakovostno vzgojno delovanje odločilnega pomena. Ponavadi imajo teh znanj starši premalo. Od tu se odpira področje učenja boljše komunikacije in vzgojnih posegov. Tako je pripravljen prostor za spoznavanje družinske dinamike in soočanje z vlogami v družini. Sicer je res, da glavni vzgojni problemi izvirajo iz družine, toda z njimi ni najbolje začeti. Marsikateri starši bi se čutili ogroženi, če bi najprej iskali vzroke težav v družini. S časoma sami odkrivajo vzroke težav, povežejo doživljanje otroka z družinsko situacijo in iščejo možne rešitve.

Vsaka od teh štirih ravni je zelo obsežna, zato vseh ni mogoče v zadostni meri vključiti v vsako šolo za starše. Prav pa je, da teme vseh področij vključimo, da je program dovolj pester in bogat.

NAČIN DELA

Rad bi opozoril na dva temeljna pristopa pri organizaciji srečanj. Ena so pripravljena s pomočjo zunanjih predavateljev, druga s pomočjo izbrane literature.

• Zunanji predavatelji

Prvo leto sem na šolo povabil goste – strokovnjake. Imena znanih predavateljev starše pritegnejo. Na začetku je pomembno, da se oblikuje dovolj velika skupina zainteresiranih staršev. Srečanja so bila kakovostna in zanimiva, starši so se odzivali pozitivno.

Ko je šola stekla, se mi je zdelo, da ni več potrebno vabiti gostov. Njihova predavanja so dala srečanjem kakovost, pestrost in trdnost. Po drugi strani pa sem opazil, da se je skupina staršev morala vedno znova prilagajati novemu predavatelju, njegovemu načinu razmišljanja, stališčem in prepričanjem. Vsako novo srečanje je bilo prvo s tem človekom. Zaradi tega je bilo manj časa, da bi skupina zaživela, da bi se ustvarila domačnost in da bi se vzpostavila izmenjava izkušenj med starši.

• Učbenik

Po štirih letih sem se odločil za nov pristop. Staršem sem ponudil dobro knjigo, za katero sem bil prepričan, da jim bo všeč, da jo je vredno prebrati, o njej razmišljati ter se pogovoriti o pomembnejših temah. Tako so vsakič dobili 'domačo nalogo'. Prebrati so morali določeno poglavje, tako da smo v šoli temo samo ponovili. To nam je omogočilo, da smo šli dovolj hitro od informacije k pogovoru in izmenjavi izkušenj. Skupina se je lahko odprla in zaživela.

Ta pristop ima še eno prednost. Starši so se seznanili in soočili samo z eno pedagoško teorijo. Po dveh ali treh srečanjih so ugotovili glavna načela teorije. Nato nastopi čas soočanja s svojimi držami. To je trenutek, ko šola prične zares delovati. Od informacij preide do oblikovanja drž, ki zares obogatijo družinske odnose.

• Metode

Iz povedanega je razvidno, da nismo ostali pri pasivni metodi dela. Poslušanje predavanja je vedno zanimivo in koristno. Toda, udeleženci ostanejo le pri sprejemanju novih informacij. Toda pomembno je, da udeleženci aktivno sodelujejo. Pri aktivni udeležbi poleg sprejemanja informacij pride tudi do pogovora o njih, do oblikovanja lastnih stališč in do soočanja stališč z drugimi udeleženci; ob študiju primerov, igranju vlog ter pričevanjih pa se oblikujejo tudi drže. Drže so globinske spremembe v motivacijskem krogu. Drže so bolj globoke od stališč in prepričanj, mnogo bolj globoke od informacije.

Starši lahko povzamejo prebrano poglavje iz literature ter ga predstavijo, igrajo vloge mladostnikov ali svoje starševske vloge v konfliktnih situacijah, sodelujejo v delu v skupinah ter poročajo o sklepih skupine, sprašujejo gosta, izdelujejo plakat, pripravijo okroglo mizo ali intervju.

Starši lahko pred srečanjem doma sami kaj pripravijo (preberejo, odgovorijo na kakšno vprašanje, pripravijo povzetek članka itd). Sami si pridobijo nove informacije.

Oče pripoveduje: »Način dela mi je bil nasploh zelo všeč. Osebno branje knjige mi je omogočilo, da sem sam pri sebi razmislil o vsebini, povzetek posameznega poglavja na srečanjih pa mi je knjigo približal še s stališča ostalih in mi tako pokazal še tiste stvari, ki sem jih sam morda spregledal. Pogovori po skupinah so se mi zdeli pomembni zaradi različnih izkušenj, ki smo si jih lahko izmenjali z ostalimi starši, se med seboj pogovorili o različnih vzgojnih ukrepih in tako eden drugega spodbudili še k drugačnemu razmišljanju, kakršnega se do tedaj morda še nismo poslužili. Vsak od staršev ima namreč svojo zgodbo in vsaka od njih je zagotovo vredna poslušanja. Na ta način izveš, kako se otroci odzivajo na različne vzgojne ukrepe in na drugi strani tudi to, na kakšen način želijo otroci prevzgojiti starše. Skupni pogovor nam je dal še nekoliko širši pogled na posamezno temo, vsekakor smo po vsakem srečanju odšli domov za nekaj spoznanj bogatejši«.

VSEŽIVLJENJSKO IZOBRAŽEVANJE

Šola za starše je dobra priložnost za vseživljenjsko izobraževanje. Starši so odrasli ljudje, različnih poklicev, ki poleg strokovnega dela sodelujejo v številnih družbenih skupinah (delovnih kolektivih, občinah, političnih strankah, društvih, zvezah, športnih organizacijah, verskih aktivnostih, kulturnem življenju). Branje, razmišljanje in aktivno oblikovanje svojih stališč in drž pomeni aktivno oblikovati svojo osebnost. Kar starši storijo za sebe, storijo tudi za ljudi, s katerimi živijo. Osebno obzorje, ki si ga širijo, bogati kulturo bivanja.

VREDNOTENJE

Na zadnjem srečanju ovrednotimo izkušnjo šole. Vsak udeleženec ima priložnost povedati ali napisati svoje mnenje, dobro in slabo izkušnjo. Tak zaključni pogovor je zelo zanimiv. Starši si namreč povedo čudovite stvari, ki so jih doživljali med letom, svoje dileme, strahove, pa tudi spoznanja in nove poti vzgojnih pristopov. To lahko opogumi člane skupine, da se udeležijo šole tudi naslednje leto ali da šolo pripravijo še drugim staršem.

In kaj pravijo starši:

Oče: »V šoli za starše izvem veliko koristnega zase in za vzgojo sebe in svojih otrok, ki traja celo življenje«.

Udeleženka pravi: »Naučila sem se, da vzgoja ni nekaj samo po sebi umevnega, da je tu še marsikaj, česar se moram naučiti in to se da čudovito uresničiti v šoli za starše«.

Druga mama trdi: »Šola nas je opozorila na probleme, ki bi jih sami lahko spregledali, hkrati pa nas povezuje z otroci in prispeva, da bi bila naša vzgoja čimbolj prožna«.

SODELOVANJE

Šola za starše je dobra priložnost za sodelovanje različnih ljudi in ustanov. Šola, učitelji, starši, učenci in dijaki, občina in drugi se lahko vključijo v tak projekt. Lepo izkušnjo imam z nekaterimi srečanji, ko so sodelovali dijaki. Starši so jim z zanimanjem prisluhnili in njihovo izkušnjo zelo upoštevali v pogovoru po skupinah. Učenci, ki so pripravili kulturni program ali odigrali nekaj vzgojnih situacij, so popestrili srečanje ter ga obogatili s svojimi izkušnjami in izražanjem želja in pričakovanj.

Občina lahko razpiše med vzgojnimi projekti šolo za starše in ustanove, ki se s takšnimi projekti ukvarjajo tudi finančno podpre.

Občina lahko organizira strokovna posvetovanja.

Dobro izkušnjo imamo tudi s sodelovanjem ustanov, ki se trudijo pomagati zasvojenim. Staršem je najbolj ostalo v spominu srečanje z dvema materama, ki sta svoje soočanje zasvojenosti hčerke in sina zaupale skupini. Neka udeleženka nam je povedala: »Tokrat sem prvič v živo srečala ljudi, ki so se spopadali z drogo. Informacija 'iz prve roke' pa je najbolj dragocena. Hvaležna sem mamam, da so nam bile pripravljene deliti svoje bridke izkušnje. Ne vem, če bi bila sama tega zmožna«.

Na srečanju lahko sodeluje tudi ravnatelj šole ali kdo od profesorjev. Na ta način starši doživijo vlogo učitelja v drugačni vlogi, kot je skrb za ocene.

ZAKLJUČEK

»Vzgojo si predstavljam kot kruh, ki ima zelo trdo skorjo. To skorjo omehčaš z znanjem, izkušnjami izmenjanimi v pogovoru s starši, z molitvijo in duhovnim zorenjem ter intuicijo in prideš do mehke sredice, ki predstavlja našega otroka, ko se osamosvoji.« Tako je ob koncu šole za starše napisala neka udeleženka. Dobro povzame prizadevanje šole.

Šola za starše ostaja izziv in možnost, kot metoda vseživljenjskega izobraževanja, učenja sodelovanja pri vzgoji različnih strani, osebnega zorenja, učenja komunikacije ter preventivno vzgojnega dela. Vsekakor pomeni dopolnilni program v sklopu celostne rasti osebnosti.