Zelo sem vesel, da sem se lahko, pa čeprav samo na kratko, udeležil Kongresa o poklicih za duhovništvo in posvečeno življenje. Snov, ki mi je bila zaupana se nanaša na izkustvo poti poklica z pomočjo »lectio divina«. Gre za praktični primer. Ne bom se spuščal v splošna vprašanja teorije, ki so bila na široko obdelana v sistematičnih konferencah. Omejil se bom samo na moje izkustvo. Iz njega bom izhajal in bom poudaril posebne in konkretne vidike tega mojega izkustva.

                Želel bi, izhajajoč iz naslova lectio divina (»Odnos med Lectio divina in potmi poklicanosti«) razložiti kaj je lectio divina. Potem želim opisati specifično pot poklicanosti, ki sem jo začel in vodil zadnjih osem let in je zajela že okrog tisoč mladih. Torej želim ponuditi konkretno izkustvo.

                Izhajajmo iz definicije lectio divina, da bi vedeli kaj želimo povedati z to besedo. Definicijo povzemam po verodostojnem tolmačenju Papeške biblične komisije, ki je zapisana v dokumentu »L'interpretazione della Bibbila nella Chiesa« in je bil izdal 15. aprila 1993. Ob koncu dokumenta je zapisano: »Lectio divina je osebno ali skupnostno branje krajšega ali daljšega odlomka Svetega pisma. Prebrano sprejemamo kot Božjo besedo, ki se razvija pod navdihom Svetega Duha v premišljevanje, molitev in kontemplacijo«. Ta opis bi morali na dolgo razlagati. Toda izhajajmo iz tega načina definiranja lectio divina, ki se mi zdi zelo natančno, popolno in izčrpno. V istem poglavju je še rečeno: » Namen lectio divina je, da budi in hrani dejansko in stanovitno ljubezen do Svetega pisma, ki ji vir duhovnega življenja in apostolske plodnosti. Spodbuja tudi boljše razumevanje liturgije in zagotavlja Svetemu pismu pomembno mesto pri bogoslovnem študiju in v molitvi.« Jaz bi dodal: spodbuja tudi pot poklicanosti.

In prav to je specifična snov, ki mi je bila zaupana: razložiti kako lectio divina in posebne iniciative lectio divina prispevajo k iskanju in izbiri poklica. Dejal sem, da bom odgovoril z konkretnim izkustvom. Govoril bi vam lahko o mnogih izkustvih a zaustavil se bom ob izkustvu, ki je bilo tudi zame zelo pomenljivo in sem ga imenoval Skupina Samuel. To izkustvo živim že osem let. Povedal bom nekaj o začetkih, ki sem jih doživljal zelo do blizu. Prvo leto sem vodil skupino sam, korak za korakom, sedaj pa jo vodijo razni moji sodelavci. V to izkustvo je vsako leto zaobjetih okrog dvesto fantov in deklet. Že več kot tisoč mladih iz škofije je do sedaj naredilo to pot, ki jo bom opisal v sedmih stopnjah. Prva stopnja: povedal bom zakaj se imenuje tako (Skupina Samuel); druga: katere so predpostavke te poti; tretja: potek; četrta: dinamika lectio divina na tej poti; peta: sadovi; šesta: ovire; sedma: celosten vpliv lectio divina na poti poklica.

1. Ime. Zelo kratek bom, skoraj telegrafski, ker imam malo časa na razpolago. Ime je znano, prihaja iz prve Samuelove knjige v kateri je deček po imenu Samuel, ki se uči razlikovati božji klic od človeških glasov. Upoštevamo tudi kar sledi v kapitlju: kako postaja Samuel počasi verski in civilni prerok. Torej celoten razpon poklicanosti, ki se dotika tolikih vidikov poklica, ki je podarjen mladim. Od tu izhaja ime Skupina Samuel. Očitno je,da bi za to za kar smo mi vzeli podobo Samuela lahko vzeli mnoge druge svetopisemske podobe.

2. Katera je predpostavka te poti? Predpostavka (pogoj), da bi stopili na to pot je starost nekje med sedemnajstim in petindvajsetim letom. Nujen pogoj je tudi, da še ni bila storjena točna odločitev glede poklica. Izključeni so tisti, ki so se že usmerili v duhoništvo ali posvečeno življenje ali tudi za zakonsko življenje. Torej sprejemamo fante in dekleta, ki se še niso odločili. Od te predpostavke ne odstopamo. Pripravljeni morajo biti na zasuk za tristo šestdeset stopinj, če je to božja volja. To je, pripravljeni morajo biti storiti vse kar bo Gospod od njih zahteval za njihovo prihodnje življenje. To je predpogoj, da lahko začno to pot. Drugi predpogoj pa je, da sprejmejo enoletno pot iskanja poklica skupaj z škofom. Tretji pogoj je, da sprejmejo pravila, kot na primer: da si izberejo, če ga še nimajo, duhovnega voditelja, ki jih bo spremljal celo leto na tej poti; da se redno udeležujejo mesečnih srečanj; da zmanjšajo, to je skoraj popolnoma izključijo v tem letu, gledanje televizije. To je znamenje, da so vzeli resno to pot. Četrti predpogoj: pregnati kakršnokoli zaskrbljenost za prihodnost svojega poklica tako, da se popolnoma zaupajo v Božje roke.

Omenil sem samo nekatere pripomočke. Lahko me vprašate: »Obstajajo takšni fantje in dekleta«? Odgovarjam: vedno znova najdem mnogo fantov in deklet, ki so na to pripravljeni. Prvo leto sem sam na nekem srečanju mladih povabil mlade v stolnico v septembru 1989. leta. Takoj jih je odgovorilo okoli dvesto. Rekli so: pripravljen sem storiti obrat za tristo šestdeset stopinj, pripravljen sem iti to pot. Izbral sem jih 160, ki so popolnoma vstrajali.

Največja težava, s katero so se srečali, (na to se bomo še vrnili) je bila premagati zaskrbljenost. Zavezali so se, da se bodo podredili predpisom. Vsi so priznali, da jim je bil najtežji predpis, ne ne gledanje televizije, ampak zatreti zaskrbljenost, nemir za bodočnost, za mirno življenje pred Bogom, za izbiro lastne poti.

3. Kako poteka in je potekala ta pot? Mlade sem povabil eno nedeljo na mesec na srečanje, ki se je začelo ob štirih popoldan in je trajalo do devetih zvečer. Ta čas smo izkoristili za dve lectio divina. Prva je posvečena prvi Samuelovi knjigi, ki je trajala pol ure. Sledila je molitev. Druga pa, kot bom povedal, je posvečena priliki o sejavcu. V vseh sedmih srečanjih smo potovali, korak za korakom, skozi ta dva odlomka. Ostanek časa smo namenili pouku, dolgim evharističnim češčenjem in srečanjem po skupinah. Skupine (7 – 8) so vedno sestavljali isti člani. Na ta način smo omogočili, da so se fantje in dekleta, ki se niso poznali (saj so prihajali iz celotnega področja naše velike škofije), spoznali in povezali med seboj. Skupno razmišljanje o lectio divina in osebno premišljevanje so bili izvir vprašanj, ki so mi jih potem v pisni obliki postavljali. Na vprašaja sem odgovarjal pred zbrano skupino v dialoškem duhu, pred zaključkom srečanja. Bil sem pa tudi na razpolago za osebna srečanja in pogovore.

4. Kakšna je dinamika lectio divina v tem kontekstu? Izhajal sem iz naslednjega načela: za pravo razlikovanje poklica so potrebne tri stvari:

1. Očistiti srce od vsakega greha, smrtnega ali malega, od vseh predsodkov ali vnaprejšnjega razumevanja, od vseh nezavestnih napačnih nagnjenj. Brez zvzetega prizadevanja za očiščenje je iskanje božje volje zamegljeno in slučajno.

2. Že ob prvem srečanju sem predlagal naslednjo nalogo: da bi mogli odkrivati poklic se moramo uglasiti na valovno dolžino božjega odrešenjskega načrta in božjega načrta v katerega počasi umeščamo naš življenjski načrt v poslušanju Besede.

3. Končno se moramo naučiti preučevati naša notranja gibanja, to je hoditi po poti razlikovanja.

                Lectio divina se je izkazala, da je učinkovita v odkrivanju odporov, strahov in skritih ali očitnih ovir božji besedi, ki se pojavlja predvsem takrat, ko si nekdo prizadeva moliti in prebiti dalj časa v tišini. Tu je koristno premišljevanje prilike o sejalcu. Medtem, ko sem preučeval razne vrste terenov sem si prizadeval v njih vzbuditi zavest glede stvari, ki ovirajo izbiro. Kaj preprečuje mojo izbiro? Zakaj me je tako strah in sem poln predsodkov? Kaj me dela tako nepozornega in raztresenega, kaj me ovira da se ne osredotočim na avtentično izbiro? Torej lectio divina nam pomaga odkriti ovire odpore in prepreke. Lectio divina nam tudi pomaga vstopiti v načrt božjega odrešenja. Medtem, ko opazujemo božji načrt odrešenja pri Samuelu razmišljamo o načinu kako Bog kliče, spremlja, spodbuja, pomaga podpira, nas vodi po poti preizkušenj, nas uglašuje z božjim načrtom. In tretje: lectio divina nam pomaga da razlikujemo vzgibe srca, pa je čeprav ta zadnji bolj osebni del zaupan neposrednemu srečanju z duhovnim voditeljem.

                To je dinamika lectio divina, ki je sestaven del tega procesa izbire poklica. Morda bi lahko bolj strnjeno rekli: Lectio divina poveže z Jezusom in pomaga do odkritja: Gospod je, on je Vstali, tisti iz katerega izvira vsaka druga izbira, vsak drug dar, On je tisti, ki daje moč, da se otresemo strahov, da se podarimo. To je bistvo dinamike lectio divina v tem procesu.

5. Ima prihodnost? V teh letih smo si prizadevali odkriti sadove tudi zato, da bi ocenili izkustvo. To oceno delamo na osnovi ustnih ali pisnih pogovorov z fanti in dekleti. Od vseh zahtevam, preden začnejo izkustvo, da mi napišejo pismo v katerem povedo z kašnim namenom ali z katerimi pričakovanji in z kakšnimi ovirami prihajajo. Jaz in moji sodelavci se srečujemo z mladimi v teku tega leta. Da bi videli katere sadove je dalo leto zahtevamo ob koncu leta tako imenovano »pismo o sadovih« v katerem vsak udeleženec napiše kaj je doživel, kaj je izkusil, kaj je odločil. Sad je zahtevna odločitev znotraj božjega kraljestva. Na tej poti sem spremljal okrog tisoč fantov in deklet in sem prišel do določenega spoznanja glede sadov in ovir. Omenil bom nekaj sadov te poti. Nekateri sadovi so neposredni: predvsem odkritje lectio divina, ki se odvija sistematično in pod vodstvu, mesec za mesecem, spoznanje tehnike lectio divina, da jo lahko potem sami opravljajo. Kot drugo mnogi zatrjujejo: naučil sem se narediti vsaj nekaj reda v mojem življenju in predvsem v mojem umu. To je neke vrste mentalni red. Mnogi tudi dobri fantje in dekleta so zelo zmedeni, nepremišljeni, instinktivni. Niso poznali discipline uma. To so prvi začetki ascetske in mentalne discipline. In to je že velik sad. Tretji pomemben sad je: odkritje duhovnega vodstva. Tudi četrti je zelo pomemben, to je sposobnost prepoznati in premagati (obvladati) redne preizkušnje duhovnega življenja. Ko mladi začnejo živeti življenje po Duhu spoznajo, da je potrebno iti skozi preizkušnje, temo, zapuščenost, suhoto. Počasi vstopajo v dinamiko duhovnega življenja: odkrivajo ga, spoznavajo ga, ni več nekaj tujega, naučijo je vsaj malo vztrajnosti. To se dogaja, ker jim od srečanja do srečanja dajem nalogo, da preverjajo. To niso samo srečanja ampak je celo leto specifična duhovna aktivnost, ki jo zagotavljajo mesečna srečanja.

In nazadnje glejte sadovi zaradi katerih je to leto tako zgoščene lectio divina: porodijo se pogumne izbire poklica raznih vrst: vsako leto vstopajo v škofijsko semenišče ali začenjajo leto noviciata, odločitve za moško in žensko meniško življenje, izbira kvalificiranega volonterstva, morda leto ali dve leti posvetijo volonterstvo, kar jaz imenujem »simbolična izbira«. Če ob koncu leta z duhovnim voditeljem ugotovimo, da je ostalo še kaj za razčistiti, jih povabim, da naredijo vsaj zhtevno simbolično izbiro, na primer začasno zahtevno volonterstvo, ali da izberejo iniciativo, ki jo imenujemo »Cenacolo« (skupina: zadnja večerja), to je zaobljubo čistosti za šest mesecev, ki jo je mogoče obnavljati dokler ne odkrijejo jasne izbire zakonskega življenja ali življenja v celibatu. Mnogi rečejo: ne morem še narediti dokončne odločitve in zato naredim samo simbolično izbiro za to leto. Ali pa znotraj razsežnosti božjega kraljestva naredijo odločitev za zakonsko življenje. Na primer z namero, da ustanovijo družine, ki bodo odprte gostoljubnosti in volonterstvu, torej zahtevna izbira poklica. Posredujem vam lahko tudi številke, ki se nanašajo na prvo leto in se nanašajo na »pisma o sadovih«, ki so prispela. Prvo leto smo dobili 145 pisem od 174 sodelujočih (83%). Ti procenti ob koncu leta niso tako visoki. Pišejo tudi po šestih mesecih, ko so razumeli da so poklicani. V teh pismih so izbrali: izbira zakonskega življenja z zahtevno odločitvijo za Kraljestvo (31/145); semenišče (10); posvečeno življenje (4 moški, 20 žensk); »cenacolo«, to je zaobljubo čistosti za šest mesecev z nalogo, da bodo nadaljevali pot z zahtevnim duhovnim življenjem (29); leto socialnega volonterstva (29), misijonsko volonterstvo (4); evangeljsko volonterstvo, to je odločiti se za vzgojitelja mladih in temu posvetiti veliko prostega časa (16); odgovorno nalogo v škofijski pastorali mladih (6). Zanimivo je tudi, da so trije (3) zamenjali službo, ker so dojeli v tem letu, da niso izbrali pravilno delovno mesto, trije (3) so izbrali politično udejstvovanje kot svojo poklicanost. Kot vidite smo priča raznim izbiram: nekatere so dokončne, druge pa začasne, ki potem za leto ali dve lahko postanejo dokončne. Še vedno dobivam pisma od tistih, ki so se udeležili tečaja pred dvema ali tremi leti. In sedaj povedo, da so prispeli do dokončne izbire, seveda tudi zahtevnega  poklica posvetitve. Toliko v kolikor se nanaša na sadove.

6. Katere so ovire? Kot ste razumeli obstajajo mnoge ovire. Ti mladi morajo narediti velike žrtve. Žrtvovati morajo mesečno eno nedeljsko popoldan, se odpovedati vsem drugim obveznostim, ali vsem zabavam, tisti, ki ima dekle - fanta se mora odpovedati, da gresta skupaj ven, se odločiti za duhovno disciplino. Opažam, da sta poudarjeni dve oviri. Prvo oviro sem že omenil: tesnoba da ne bom uspel premagati strah pred napačno izbiro. Ne želim narediti napako. Mnogi si želijo, da bi jim škof pokazal njihov poklic. Toda vztrajam, da to ni moja naloga ampak mora vsak sam zase narediti izbiro. In to jim vzbuja strah. Glavna težava je strah narediti dokončno odločitev. Oni pač želijo odlašati, odlašati, odlašati. Strah jih je, da bi naredili napako. Ali pa si želijo, da bi takoj spoznali božjo voljo. Fantje in dekleta, ki so dobri z vsakega vidika in v teoriji razpoložljivi, so pa do skrajnosti neodločni. To je znamenje časa, ki nam pove, da jim moram biti v pomoč vse do štiriindvajsetega leta starosti. V njih še je vedno ta strah in zato jim moramo pomagati tudi potem, ko preteče leto. Pomembno je, da so že spremenili smer v njihovem življenju. Z pomočjo duhovnega vodstva in z poglobljenim duhovnim življenjem bodo končno dospeli do izbire. Toda zelo jim moramo pomagati. Vsaj v našem zahodno evropskem okolju se mladi težko dokončno odločijo, to tudi zato, ker jih pogojujejo družine: družina jih vzdržuje in lahko kar naprej študirajo. Ne čutijo stiske in jim ni treba delati skokov, ni sem jim treba vreči iz čolna. Včasih jim predstavim primer Petra, ki se je vrgel iz čolna, ker je videl Gospoda. V določenem trenutku življenja se je potrebno zagnati iz čolna. Če nekdo hoče biti vedno gotov (v varnem zavetju) bo zgrešil življenjsko izbiro. To jim vedno znova ponavljam.

7. Zadnja točka: vpliv lectio divine. Kot vidite je vse na nek način postavljeno na lectio divina. Soočiti se z Jezusom, ki se mi razodeva v besedi in me kliče. Biti pred Jezusom v duhu osebne molitve. Poti »Skupine Samuel« ne zaznamujejo pridige, spodbude, poduk - pa čeprav je tudi tega nekaj -, ampak Lectio, to je premišljevalna molitev, ki nas postavlja pred Jezusa, pred božji načrt, ki se mi razodeva v svetopisemskem besedilu. Sveto pismo je na tej poti ključ tako za vstop v svet Boga ali v Kristusovo srce in njegove namere, kakor tudi v lasten zapleten svet, da se vanj vnese vsaj nekaj jasnosti in da se odkrije v območju božjega načrta in znotraj lastne zmešnjave smisel svojega življenja, ki je odgovor na klic.

Ob koncu bi želel povedati še to iz mojega izkustva: še danes obstajajo velikodušni, čisti in razpoložljivi fantje in dekleta. Veliko jih je, morda res ne zelo veliko, ne množica, toda kot skupina jih je prav gotovo veliko. Toda strah jih je, trepetajo pred nepreklicnimi odločitvami. Besede nepreklicen jih je strah tudi v zakonu. Torej jim moramo pomagati. Sistematična Lectio divina je ali je lahko orodje, ne edino, pa vendar pomembno in čudovito sredstvo, ki jim je ponujeno, podpora, spodbuda in vodilo. Vse to se nanaša na »Skupino Samuel«, ki ni nič drugega, kot ena od mnogih oblik, ki uporablja Lectio divina na področju poklicev. Obstaja tudi šola Besede in tolike druge oblike iz katerih se rojevajo poklici. Pomembno je, da uporabljamo način, ki pripelje do dna bistva, kot je rečeno v Dogmatični konstituciji o božjem razodetju: »Božja beseda naj bo za člane Božjega ljudstva duhovna hrana, vir življenja po veri, upanja in ljubezni kot tudi oznanjevanja vsem ljudem« (prim. BR 21).