Silvo Šinkovec

Šolsko svetovalno delo, št. 2, 1997

Zgodba se je pričela v Španiji. Ob izteku leta družine sem videl vabilo na serijo predavanj o družini z naslovom Družina in prihodnost. V Salamanci je bilo to zadnje dejanje v seriji dogodkov v letu družine. Odločil sem se, da obiščem nekatera predavanja.

Vloga pedagoške fakultete

Že prvi večer je obrodil sad. Poslušal sem gospo prof. dr. Eleno Sanchez. Nagovorila me je z dvema vprašanjema:

• kako obogatiti odnos med šolo in družino
• kako pedagoško-psihološko znanje strokovnjakov razdeliti s starši in učitelji.

Po predavanju sem jo zaprosil za pogovor, ki je bil kasneje objavljen v Iskanjih (št. 11, 1995, str. 8-12). Profesor Sanchezova me je pritegnila s svojo prepričanostjo, da je družina resnično izjemnega pomena za razvoj osebnosti in zato je potrebno aktivirati vse možnosti družbe, da se družini pomaga. Pri tem morajo sodelovati  družine same, šole, univerze in politične strukture. Še nekaj me je pritegnilo. Ko je prof. Sanchez-ova doktorirala, se z družinsko problematiko še ni ukvarjala. Kmalu pa jo je srečala pri delu. Uvidela je, da šola ni edina institucija, ki vzgaja in se mora zato prav šola povezovati z drugimi institucijami, med katerimi je družina najpomembnejša. Kot profesorica na Pedagoški fakulteti je uvedla predmet družinska pedagogika, v prepričanju, da se mora vsak bodoči pedagog seznaniti z osnovami družinske dinamike, posebno z vsem tistim, kar je povezano z vzgojo v 'gnezdu'. Na začetku svojega prizadevanja je bila sama, otok med otočki. Po dvajsetih letih dela je zraslo pravo otočje.

Poleg drugih zanimivih izkušenj je spregovorila tudi o svoji izkušnji šole za starše. Takrat sem menda prvič slišal zanjo. Takole jo predstavlja: Izkušnja je "zelo različna. Odvisno je predvsem od tega, kako je prišlo do pobude. Nisem pristaš tipičnih organiziranih ciklusov predavanj, na katerih strokovnjaki predavajo staršem, kajti menim, da tak način ni v skladu z resničnimi pričakovanji staršev. Vselej, kadar sem nastopala na tak način, mi je ostal notranji občutek, da povedano na tak način koristi prav malo. Toda, kadar pride pobuda iz samih družin, kar se zgodi zelo poredko, ali se jih spodbudi, da sami vsaj nakažejo vidike in teme, ki bi jih želeli poglobiti, nastane povsem drugačna dinamika. Če se hkrati ustvarijo majhne delovne skupine, v katerih obstaja jasen način komunikacije in v katerih more vsakdo izraziti svoje misli ali svoje težave, je vzgojno delovanje primernejše (Iskanja, št. 11, 1995, str. 10)"

Ravnatelj šole

Mesec dni kasneje sem se pogovarjal s prijateljem jezuitom, ki je vodja urada za jezuitske šole (CONEDSJ) v Španiji (64 šol, v katerih je zaposelnih 4500 profesorjev in imajo 90.000 učencev vseh stopenj). Tudi s Fernandom sva se dogovorila za pogovor za Iskanja. Ko mi je navdušen pripovedoval o svojih načrtih v šoli - v Logroňju je bil namreč ravnatelj - in o mnogih drugih načrtih za izobraževanje učiteljev, je omenjal tudi šolo za starše, s katero je imel še posebno veselje. Svojo izkušnjo je takole opisal: "Gre za vzgojo staršev, da se oni sami učijo, kako vzgajati. Gre za vzgojo za vrednote. Ker so naši kolegiji krščanski, jim seveda predstavimo krščanske vrednote. Staršem predstavimo program in jih povabimo k sodelovanju. Oni se prijavijo, včasih tudi 100, 200, 300. Razdelimo jih na skupine po 10 do 12 parov. Vsaka skupina ima svojega koordinatorja, ki je lahko eden od staršev, profesorjev ali jezuitov. Skupine se dobivajo vsakih 14 dni ali enkrat mesečno. Srečanja imajo dva dela: prvega, v katerem se posreduje vsebina, tema. To je kratko predavanje kakega profesorja, ali skupina prebere kakšen članek, ali si ogledajo videokaseto ali posneto aktualno predavanje. Sledi pogovor o temi. Tako se starši izobražujejo mesec za mesecem, skozi vse leto.

 Nekatere teme: svoboda in avtoriteta, dialog med starši in otroki, kako posredovati vrednote, razvojna psihologija. Skrbno pazimo, da je vzgoja celostna, da so vključene vse razsežnosti: telesna, čustvena, intelektualna, spolna, moralna, religiozna. Včasih se lotimo težjih vozlov vzgoje. Na primer, obravnavamo tipe otrok, kot so agresivni, apatični, hiperaktivni, sramežljivi otroci. Seveda spregovorimo tudi o mamilih, alkoholizmu in drugih problemih. Predvsem želimo delovati preventivno. Staršem želimo dati temelje humanistične vzgoje in osnovne človeške vrednote.

Včasih spregovorimo o zakonskem paru, o življenju v dvoje, z željo, da bi pomagali bolje živeti zakon, predvsem staršem, kjer je zakon na preizkušnji. Včasih poskrbimo, da se srečajo starši z otroki. Tako se lahko med seboj pogovorijo o nekaterih temah, o katerih se največkrat doma ne pogovorijo.

Na koncu leta damo staršem diplomo. Gremo na izlet, imamo mašo z njimi, družabno srečanje. Vse je del življenja šole. Kadar skupine zaživijo dobro, so starši zelo motivirani in radi prihajajo (Iskanja, št. 10, 1995, str. 11-12)."

Primer šole za starše

Nekega dne sem po kosilu brskal po raznih revijah in publikacijah. Slučajno sem se ustavil pri članku z naslovom Aktivna šola za starše. V želji pomagati staršem biti dobri vzgojitelji svojih otrok in jih vključiti v šolski sistem, so leta 1973 na strokovno-tehnični šoli Clot-Barcelona pričeli z 'aktivno šolo za starše'. V času njenega osemnajstletnega delovanja se je v šolo vključilo 758 parov. Po isti metodi je pričelo delovati 26 šol v drugih krajih Katalonije. Ta šola si je postavila štiri cilje:

• izboljšati odnose med starši in otroki, kajti vzgoja je mogoča le v duhu spoštovanja in zaupanja,
• staršem omogočiti pridobiti psihološko in pedagoško znanje, ki ga potrebujejo pri svojem starševskem delu,
• omogočiti večjo zrelost staršev,
• izboljšati, kjer je to potrebno, odnos med zakoncema, kajti otroci so srečni in se normalno razvijajo, če se imata starša rada, se spoštujeta in se razumeta.

Šola ima tri stopnje, tri nadaljevalne tečaje. Prvo leto je posvečeno problemom otrok, drugo vzgojnim problemom, tretje zakonskemu paru. Na leto imajo osem srečanj, na katerih si starši izmenjajo izkušnje, osvetlijo konkretne probleme, pripravijo okrogle mize, igrajo vloge. Delo poteka v skupinah od šest do sedem parov. Poleg rednih srečanj priredijo še 'duhovni vikend', ko pari preživijo skupaj daljši čas, se med seboj bolje spoznajo in imajo več časa tudi zase. Teh srečanj se je udeležilo 340 parov (Iskanja, št. 19, 1997, str. 8-10). Ko sem prebral ta članek, se mi je podoba o šoli za starše še bolj oblikovala.

Kultura šolskega prostora

Nekega dne sem šel v knjigarno. Brskal sem po španski literaturi. Na policah sem kar naenkrat zagledal meter knjig na temo šola za starše. Prelistaval sem jih in začudeno obstal. Česa podobnega v Sloveniji še nisem videl. Knjige so bile zelo različno zasnovane, toda vse so govorile o šolah za starše. Iz tega sem doumel, da pri tem ne gre za neko izjemno in izolirano izkušnjo posameznih šol, ampak že za pravo kulturo šolskega prostora, ki si ga sodobne šole ne more več predstavljati brez tesnega sodelovanja s starši, ko učitelji in starši skupaj razmišljajo o otrocih, ki jih istočasno vzgajajo.

Svetovalna središča

Ta zgodba ne bo popolna, če ne omenim še nekoga. Ob gospe Sanchez sem srečal tudi njenega moža, profesorja na pravni fakulteti. Tudi on je zanimiv človek. V sedemdesetih letih je izdelal načrt sistematične pomoči družini preko svetovalnih središč. Predvidel je različne nivoje pomoči in svetovanja (pravni, etični, psihološki, pedagoški, socialni) ter predvidel izobraževanje ljudi, ki bodo bodoči svetovalci. Tako se se po tej pobudi v Španiji rodile štiri šole družinskih študijev in z njo povezana svetovalna središča.

Pedagoški pogovori na Brinjevi gori

Ob teh primerih iz tujine se je prebudila želja, da bi se tudi v Sloveniji rodilo nekaj podobnega. Na pedagoških pogovorih na Brinjevi gori smo se pogovarjali o tej temi. Delovna skupina je naredila prvi osnutek šole za starše (Iskanja, št. 12, 1995, str. 10).

Prvi eksperiment

V jeseni 1995 sem pričel delati kot šolski psiholog na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Imel sem priložnost pričeti s prvim eksperimentom. V dogovoru z vodstvom šole sem izvedel prvo anketo med starši. Spraševal sem jih, če bi želeli, da bi pričeli s šolo za starše. Kljub zelo skopim in pomanjkljivim informacijam o tem, kako naj bi naša šola potekala, sem dobil 64 vrnjenih anketnih listov, in 36 staršev se je že vpisalo v šolo. To je bilo dovolj, da smo s šolo pričeli. V 13. številki Iskanj sem objavil prvi članek o našem poskusu.

Oblikovalo se je jedro staršev, ki so prihajali redno, drugi so se nam pridruževali občasno, nekateri seveda ob določenem času niso mogli prihajati. Posebno so me opogumljali starši, ki so prišli na srečanja od daleč, z Mute, Nazarij, Celja, Novega mesta, Radovljice, itd.

Prvo leto smo imeli šest srečanj in se pogovarjali o naslednjih temah: Učenje - vsebina in vsebine, Tipi osebnosti in pomoč pri učenju, Družina: dve generaciji, Zasvojenost, Mladi in mediji, Vrednote. Srečanja so potekala ob petkih popoldne, med 17. in 19. uro. Sledili smo preprosti metodologiji, izhajajoč iz španskih izkušenj: uvod v temo, delo po skupinah, pogovor v plenumu. Ob koncu leta smo ovrednotili naše delo. Večina staršev  je izrazila željo, da bi radi nadaljevali s šolo. Nekateri so izrazili pripravljenost, da bi v šoli tudi aktivno sodelovali - pri organizaciji, vodenju skupin ali pri pripravi tem. Komisija pri Uradu za preprečevanje zasvojenosti mesta Ljubljane je naš eksperiment šole za starše ocenila kot inovativen.                   

 V drugem letu šole smo nadaljevali po isti metodi dela. Pogovarjali smo se o naslednjih temah: Verska vzgoja, Aktivnosti v prostem času, Odnos med otroci v družini (Jakob in Ezav), Pravica staršev do otrok, Ko ljubezni se jezik zatika, Dolgo vroče poletje - načrtovanje počitnic.

Poleg te oblike smo staršem ponudili še dodatno skupino. Iz osebnih pogovorov s starši sem začutil potrebo po skupini, v katero bi se lahko vključili starši, ki si želijo konkretne pomoči na določenem področju. Poleg pogovora o 'temah' se starši želijo pogovoriti o zelo osebnih izkušnjah in svojih odnosih, vzgojnih odločitvah in svojih nemočeh. Do takšnih pogovorov lahko pride le v manjših skupinah, kjer se ustvari ozračje zaupanja in odprtosti. Skupina za samopomoč, kot smo skupino letos imenovali, je imela osem srečanj. Večina članov skupine se je udeleževala tudi srečanj šole za starše. Tisti starši, ki so redno prihajali na srečanja, so bili ob koncu zelo zadovoljni z izkušnjo in bi radi še nadaljevali. Žal so bili v skupini tudi takšni, ki so sicer prišli občasno na srečanje, toda pri tem načinu dela to skupino moti, njim pa ne pomaga veliko.

Metoda fotogovorice nam je pomagala pri razmišljanju. Neka mama je takole zapisala: “V skupini za samopomoč starši razmišljamo in odkrivamo svoje otroke in sebe malo drugače - bolj osebno in odprto. Pogovarjali smo se o svoji moči in nemoči, o trenutku, ko se je v odnosu z otrokom zataknilo, o komunikaciji... Pogovor je stekel ob fotografijah, ki so bile sprva za nas le fotografije. Šele pod vodstvom so nam spregovorile in nas nagovorile - vsakega po svoje.”

Med kolegi

V študijski skupini svetovalnih delavcev sem predstavil naš eksperiment. Veselil me je pogovor, ki se je razvil ob tej izkušnji. Izrazili smo prepričanje, da je potrebno obogatiti stik z družino, če želimo dosegati boljše rezultate pri našem delu. Vesel sem, da so na nekaterih ljubljanskih srednjih šolah pričeli delati v to smer in imajo že svoje prve pozitivne izkušnje.

Ker sem se sam ukvarjal z mislijo o šoli za starše, sem postal bolj pozoren na podobna razmišljanja, literaturo in programe pri nas. Ugotovil sem, da je bilo na področju odnosa šola - starši narejenih kar nekaj lepih korakov.

Skupno delo

Pri šolskem delu je lažje dosegati dobre rezultate z dobrim sodelovanjem med šolo in družino. Kakovost sodelovanja se izboljša, ko obe strani - družina in šola - prispevata svoj delež. Naj to zgodbo zaključim z besedami gospe Sanchez: "Menim, da je najprej potrebno splošno zavedanje o pomembnosti teme. Tu mislim na vse: najprej na družine, ki se mnogokrat ne zavedajo svoje pomembnosti pri vzgojnem vprašanju, misleč, da s pošiljanjem svojih otrok v šolo že izpolnjujejo svoje vzgojno poslanstvo; potem na šole, saj se učitelji pogosto vedejo do staršev vzvišeno ali z nezaupanjem; in logično na univerze, ki morajo poleg dovoljšnjega znanstvenega učinka pospeševati zavedanje o teh temah pri bodočih vzgojiteljih, da bodo ti sposobni videti v starših sodelavce, s katerimi morejo in morajo delati skupaj; ne smem pozabiti, seveda, političnih avtoritet, ki so odgovorne za vodilne usmeritve vzgoje vsake dežele (Iskanja, št. 11, 1995, str. 10). 