»Vzgojo si predstavljam kot kruh, ki ima zelo trdo skorjo. To skorjo omehčaš z znanjem, z izkušnjami izmenjanimi v pogovoru s starši, z molitvijo, duhovnim zorenjem ter intuicijo in prideš do mehke sredice, ki predstavlja našega otroka, ko se osamosvoji.« ( mama) Vzgoja je za mnoge starše kruh z zelo trdo skorjo. Vsi pa se veselijo mehke sredice, zdravega razvoja mladostnikove enkratne osebnosti. »V šoli za starše sem dobila potrditev za moje delo z otroki, spoznala sem, da je kakšne stvari potrebno tudi spremeniti in preoblikovati mene kot starša, da bom znala pomagati svojim otrokom. Ti so si različni in na vsakega izmed njih gledam kot osebnost zase, ki je neponovljiva in enkratna« (mama).
Fernando de la Puente, ravnatelj in dolgoletni voditelj šole za starše v Španiji, starše rad vpraša: »Starši, imate svoj vzgojni načrt? Ste že kdaj pomislili, v kakšnega človeka naj bi se z vašo pomočjo oblikoval vaš otrok? Ste se posvetovali s partnerjem?« In kar sam provokativno odgovori: »Ne obremenjujte se, če vi nimate vzgojnega načrta. Država ga ima, mediji prav tako, ulica in vrstniki vaših otrok (klape) tudi, prodajalci mamil in drugi trgovci natančno vedo, kaj bi radi od vaših otrok!« Res, le zakaj bi se straši obremenjevali. Saj bodo drugi poskrbeli za otroke. To je prava provokacija. Tudi jaz kdaj ponovim to vprašanje na svojih predavanjih. In odmev hitro sledi. »Ne, ne bomo pustili otrok kar v rokah drugih. Tudi mi imamo nekaj besede pri njihovem odraščanju. Te priložnosti in dolžnosti ne bomo opustili.« Le zakaj bi odraščanje otrok prepuščali slučaju in drugim? V bistvu gre za vprašanje, kdo vodi otroke. Če formalni vzgojitelji - starši in učitelji – ne vodijo vzgoje, to vlogo v življenju otrok prevzamejo drugi.
Starši so prezaposleni s številnimi obveznostmi, otroci pa prepuščeni sami sebi. Iz tega izvirajo primanjkljaji v čustvenem in socialnem. Z vsemi težavami otroci prihajajo v šolo (na župnijo), zato mora šola (župnija) gojiti 'zdravo zavezništvo' s starši. Župnije in šole sta lahko v veliko pomoč staršem s tem, da zanje organizirajo različna izobraževanja s področja vzgoje. Kajti, kar starši so, dajejo otrokom. Zato je vsako delo za osebni razvoj, novo znanje staršev zaklad tudi za otroke. »Šola za starše me je naučila, da če želim biti uspešna vzgojiteljica, moram najprej spremeniti sebe. Otroci so moj odsev in če jaz delam napake, je zelo verjetno, da bodo delali tudi oni prav takšne.« (mama).
Štirinajsto leto vodim šolo za starše v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, na župnijah. Neka udeleženka, je čudovito opisala, kaj je bistvo šole za starše. »Ker imam štiri otroke, službo, dom, mi časa vedno zmanjkuje oz. mislim, da ga zmanjkuje. Ko pa je na sporedu šola za starše, jo težko čakam. Vzamem si čas, da grem. Da grem pravzaprav razmišljat o sebi, o svojem odnosu do družine, moža in otrok. Kolikokrat med tednom sem napeta, obremenjena in takrat čutim, da je vsega preveč, da bi bili lahko otroci boljši, v šoli za starše pa ob predavateljevi temi grem vase, resnično začutim, kaj mi otroci pomenijo, vem, da so zelo dobri in da jim te občutke v vsakodnevni naglici vse premalo pokažem«.
Danes veliko vemo o človeku, znanje s psihološkega, pedagoškega in drugih sorodnih področij se množi. Preko šole za starše ta znanja postanejo dostopna tudi staršem. V šoli za starše obravnavamo različne teme s področja učenja, vzgoje, družine, vrednot, zasvojenosti, čustvenega opismenjevanje, samospoštovanja, razvoja osebnosti… »V teh letih prehoda otrok iz osnovne v srednjo šolo in njihov drugačen, samosvoj način razmišljanja, te doleti nepripravljenega, ko se sprašuješ, kako ravnati, da bo prav. Kako pomagati otroku, ko se znajde v stiski, kako ga usmeriti na pravo pot, vzpodbujati občutek odgovornosti, zaupanja vase« (mama).
Aktivne oblike dela dajo mnogo možnosti, da se starši med seboj spodbujajo, motivirajo, si izmenjajo izkušnje in se podpirajo. Oče pripoveduje: »Način dela mi je bil zelo všeč. Osebno branje knjige mi je omogočilo, da sem sam pri sebi razmislil o vsebini, povzetek posameznega poglavja na srečanjih pa mi je knjigo približal še s stališča ostalih in mi tako pokazal tiste stvari, ki sem jih sam spregledal. Pogovori po skupinah so se mi zdeli pomembni zaradi različnih izkušenj, ki smo si jih izmenjali, se med seboj pogovorili o različnih vzgojnih ukrepih in tako eden drugega spodbudili še k drugačnemu razmišljanju, kakršnega se do tedaj še nismo poslužili. Vsak od staršev ima namreč svojo zgodbo in vsaka od njih je zagotovo vredna poslušanja. Na ta način izveš, kako se otroci odzivajo na različne vzgojne ukrepe in tudi na kakšen način želijo otroci prevzgojiti starše. Skupni pogovor nam je dal še širši pogled na posamezno temo. Po vsakem srečanju smo odšli domov za nekaj spoznanj bogatejši«.
V šoli za starše imamo svoj učbenik, skoraj vsako leto novega. Med najbolj priljubljenimi knjigami so B. Coloroso, Otroci so tega vredni; T. Humphreys, Otrok in samozavest; F. Wilcks, Inteligentna čustva. »Prebrala sem že veliko literature v zvezi z vzgojo, otroki in priznati moram, da mi je knjiga, ki ste jo izbrali kot »vodilo« predavanj, izredno všeč. Marsikje sem se našla. Tudi težave, s katerimi sem se kot otrok in sedaj kot mati srečevala, lažje razumem. Ko je prebiral knjigo mož, ki se predavanj ni udeleževal zaradi majhnih otrok, ki jih imava, je dejal, da je bilo vredno biti bolan (saj jo je prebiral v času okrevanja). Tudi nanj je naredila vsebina velik vtis. Dejal pa je, da bi bilo dobro, če jo bova enkrat letno obnovila. oz. prebrala. Želim si, da bi bila bolj svobodna pri vzgoji svojih otrok, da bi ne glede na bližnje, ki mislijo drugače, vzgajala otroke tako, kot je najboljše. Pa še nekaj: Vem, da je nasmeh nalezljiv! In, če moliš za tistega, ki ti je manj pri srcu, pomaga! Želim vzgajati še boljše in hvala za besede, primere ter nenazadnje za knjigo!« (mama). Res, v šoli za starše se imamo prav lep.
Silvo Šinkovec (silvo.sinkovec@rkc.si, http://silvo-sinkovec.rkc.si/ ), urednik revije Vzgoja
Naša kateheza, 2008, št. 24.
