Silvo Šinkovec

Kako organizirati šolo za starše?

Zbornik 3. konference lokalnih akcijskih skupin (LAS) Škofja Loka, 17. november 2000

»Otrokova duša je kakor zvon:

kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.«

Bogomir Magajna

UVOD

Za šolo za starše so me navdušili Španci[1]. Po šestletnih izkušnjah vodenja takšne šole pri nas lahko naredim majhno ovrednotenje. To je lahko spodbuda drugim šolam, mogoče pa tudi dobra ideja za koga, kako se stvari lotiti. Starši so hvaležni za te vrste srečanj, zato nameravam z njimi nadaljevati.

Pričel sem v strahu, če bo uspelo, če bodo starši zainteresirani, bo ravnatelj za to, bodo profesorji sprejeli pobudo? Bom lahko uresničil načrte? Bo šola koristna? Se splača začeti projekt, o katerem tako malo vem? Notranje prepričanje, da je stvar vredno poskusiti, če jo hočem preveriti, me je gnala, da sem pričel.

Najprej sem se prijavil na razpis občine za programe proti preprečevanju zasvojenosti. Zanimivo, projekt so ocenili kot preventivni program in ga sprejeli. To mi je dalo spodbudo. Tudi na šoli sem dobil podporo. Manjkali so starši. Izdelal sem anketni list ter ga na prvem roditeljskem srečanju razdelil staršem. Prejel sem več kot 80 anketnih listov in 30 prijavljenih staršev. To je bilo zelo veliko za začetek.

Sedaj pa program. Okvirno sem ga sestavil že prej, potrebno je bilo pridobiti še predavatelje. Ni bilo težko. Avantura šole za starše se je pričela. Na koncu leta smo projekt ovrednotili, starši so bili zadovoljni, zato smo nadaljevali. Nekateri koraki so se ponovili, določene teme tudi, vedno smo vključevali nove vsebine. Postavljala so se nova vprašanja in novi izzivi. Naj nekatera izpostavim. Najprej sem vodil šolo na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, potem so me povabili še na druge šole in tudi na nekatere župnije.

RAZLOGI ZA ŠOLO ZA STARŠE

Marsikateri ravnatelj, šolski svetovalni delavec, župnik, vodja centra za socialno delo in še kdo se sprašuje, zakaj imeti šolo za starše. Na drugi strani se starši sprašujejo, zakaj bi se vanjo vključili. Naj navedem nekaj razlogov, ki so podprti z mnenji staršev.

• Vzgojna moč šole se poveča, če pridobi vsaj nekaj staršev k tesnejšemu sodelovanju pri vzgojnem poslanstvu – 'v slogi je moč'. Če si starši in šola skupaj prizadevajo in si postavijo iste ali vsaj podobne cilje, bodo vzgojni učinki mnogo večji in bolj pozitivni, kakor če se trudi le ena stran ali si družina in šola celo nasprotujeta.
• Šola za starše povečuje zaupanje med starši in šolo. Poglejmo primer: če šola 10 let na tak način sodeluje s starši, čeprav je vsako leto v skupini le 10 staršev, to pomeni, da si v svojem okolju pridobi sto prijateljskih družin, kar za šolo veliko pomeni. Ustvarjati pozitivno okolje je potrebno in dobrodošlo, predvsem pa modro v luči dolgoročnega načrtovanja šolskega dela.
• Z več znanja, pridobljenimi komunikacijskimi veščinami ter obogateni z izkušnjami drugih staršev postanejo starši bolje opremljeni za poslanstvo vzgojiteljev. Boljša priprava jim daje večjo gotovost, posebno ko gre za 'kritična' leta vzgoje, kot je npr. adolescenca. »Namesto, da bi otroku rekla 'ne' še preden bi dokončal vprašanje, uporabljam tri različice za 'ne' in se veselim, ker vidim, kako stvar deluje. V kritičnih trenutkih jeze poskušam umiriti najprej sebe, nato pa reševati nastalo situacijo« (mama).
• Starši lažje sprejmejo soodgovornost za odraščanje svojih otrok, ker so bolje seznanjeni z razvojnimi obdobji ter vzgojnimi pristopi. »V tej šoli dobivam smernice, ki jih skušam vnašati v vsakdanje življenje« (mama).
• Starši se eden od drugega preko izmenjave izkušenj učijo. Kdor v sorodstvu ali sosedstvu nima možnosti izkustvenega učenja, mu je srečanje s starši, ki imajo podobno stare otroke, dobrodošlo, saj z njimi izmenjuje izkušnje ter razrešuje svoje vzgojne dileme. »Iz šole za starše dobivam moč pri vzgoji svojih treh otrok. Posebej takrat, ko ne vem, kako bi jim pokazala ljubezen in hkrati postavila pravila za življenje« (mama).
• Nova znanja in veščine okrepijo družinsko dinamiko. Večja kakovost družinskega življenja pomeni prispevek k bolj zdravi družbi in preprečevanje raznih patologij. »Otrokom pomagamo, da najprej vzgajamo sebe za vrednote, smisel, strpnost, sprejemanje, drugačnost, odpuščanje« (mama).

»Ker imam štiri otroke, službo, dom, mi časa vedno zmanjkuje oz. mislim, da ga zmanjkuje. Ko pa je na sporedu šola za starše, jo pravzaprav težko čakam. Vzamem si čas, da grem. Da grem pravzaprav razmišljat o sebi, o mojem odnosu do družine, moža in otrok. Kolikokrat med tednom sem napeta, obremenjena in takrat čutim, da je vsega preveč, da bi bili lahko otroci boljši itd. v šoli za starše pa ob predavateljevi temi grem vase, resnično začutim, kaj mi otroci pomenijo, vem, da so zelo dobri in da jim te občutke v vsakodnevni naglici vse premalo pokažem« (mama).

VSEBINA ŠOLE ZA STARŠE

»V teh letih prehoda otrok iz osnovne v srednjo šolo in njihov drugačen, samosvoj način razmišljanja, te doleti nepripravljenega, ko se sprašuješ, kako ravnati, da bo prav. Kako pomagati otroku, ko se znajde v stiski, kako ga usmeriti na pravo pot, vzpodbujati občutek odgovornosti, zaupanja vase« (mama).

Šola za starše vključuje različna področja. Najboljše vstopno mesto so vzgojne teme, ki so za starše najbolj pereče. To so učne težave, metode učenja, načrtovanje uspeha, tipične vzgojne dileme, kot so nagrajevanje in kaznovanje, vzgojni slogi, postavljanje meja, vprašanja zasvojenosti, odnos med brati in sestrami, izbira študija in poklica, žepnina, vzgoja za vrednote, načrtovanje prostega časa, hoja v dvoje itd.

Od teh konkretnih vprašanj se odpira vprašanje razumevanja razvojnih obdobij. Prav poznavanje značilnosti razvojnih obdobij, tako otrok, mladostnikov kakor družine, je za kakovostno vzgojno delovanje odločilnega pomena. Ponavadi imajo teh znanj starši premalo. Od tu se odpira področje učenja boljše komunikacije in vzgojnih posegov. Tako je pripravljen prostor za spoznavanje družinske dinamike in soočanje z vlogami v družini. Sicer je res, da glavni problemi izvirajo iz družine, toda z njimi ni najbolje začeti. Marsikateri starši bi se čutili ogroženi in mogoče celo napadeni, če bi najprej iskali vzroke vseh težav v svoji družini. S časoma sami odkrivajo vzroke težav, povežejo doživljanje otroka z družinsko situacijo in iščejo možne rešitve.

Vsaka od teh štirih ravni je zelo obsežna, zato vseh ni mogoče v zadostni meri vključiti v vsako šolo za starše. Prav pa je, da načrtovalci in voditelji teh šol izhajajo iz vseh področij, ker program postane komplementaren, dovolj pester in bogat.

NAČIN DELA

Rad bi opozoril na dva temeljna pristopa pri organizaciji srečanj. Ena so pripravljena s pomočjo zunanjih predavateljev, druga s pomočjo izbrane literature.

• Zunanji predavatelji

Prvo leto sem na šolo povabil goste – strokovnjake. Starše pritegnejo imena znanih predavateljev. Prišli so. Na začetku je pomembno, da se oblikuje dovolj velika skupina zainteresiranih staršev. Srečanja so bila kakovostna in zanimiva, starši so se odzivali pozitivno.

Ko je šola stekla in se 'nekako prijela', se mi je zdelo, da ni več potrebno vabiti znanih imen. Njihova predavanja so dala srečanjem kakovost, pestrost in trdnost. Po drugi strani pa sem opazil, da se je skupina staršev morala vedno znova prilagajati novemu človeku, njegovemu načinu razmišljanja, stališčem in prepričanjem. Vsako novo srečanje je bilo prvo s tem človekom. Zaradi tega je bilo manj časa, da bi skupina zaživela, da bi se ustvarila domačnost in da bi se vzpostavila izmenjava izkušenj med starši samimi. Vedno je bil v ospredju gost.

• Učbenik

Po štirih letih sem se odločil za nov pristop. Staršem sem ponudil učbenik, dobro knjigo, za katero sem bil prepričan, da jim bo všeč, da jo je vredno prebrati, o njej razmišljati ter se pogovoriti o pomembnejših temah, o vprašanjih, ki ostajajo. Tako so vsakič dobili 'domačo nalogo'. Prebrati so morali določeno poglavje, tako da smo v šoli 'snov' samo ponovili. To nam je omogočilo, da smo šli dovolj hitro naprej, torej od informacije k pogovoru in izmenjavi izkušenj. Skupina se je lahko odprla in zaživela. V skupini staršev je veliko zelo bogatih ljudi, z izkušnjami – tako svojimi kot strokovnimi – saj so starši zaposleni in imajo najrazličnejšo izobrazbo. To bogastvo je potrebno izkoristiti, oziroma mu omogočiti, da se v skupinski dinamiki razvije.

Ta pristop ima še eno prednost. Starši so se seznanili in soočili samo z eno pedagoško teorijo. Po dveh ali treh srečanjih so ugotovili glavna načela teorije. Od tu ni bistvenih novosti v pristopu. Ker ni bilo novosti, je nastopil čas soočanja s svojimi držami. To je tisti moment, ko je šola pričela zares delovati. Od informacij smo prešli do oblikovanja drž, ki zares obogatijo družinsko dinamiko in vzgojo.

• Aktivne metode dela

Iz povedanega je razvidno, da nismo ostali pri pasivni metodi dela. Poslušanje predavanja je vedno zanimivo in koristno. Toda, udeleženci ostanejo le pri poslušanju, pri sprejemanju novih informacij. Zato je zelo pomembno, da udeleženci aktivno sodelujejo.  Pri aktivni udeležbi poleg sprejemanja informacij pride tudi do pogovora o njih, do oblikovanja lastnih stališč in do soočanja stališč med udeleženci; ob študiju primerov, igranju vlog ter pričevanjih pa se oblikujejo tudi drže. Drže so globinske spremembe v motivacijskem krogu. Drže so bolj globoke od stališč in prepričanj, mnogo bolj globoke od informacije.

Eno leto sem poskušal tudi z vzporedno skupino samopomoči v katero so prihajali starši, ki so želeli biti bolj osebni. Tam smo skušali s pomočjo skupinsko dinamičnih vaj priti do globlje komunikacije. Želeli smo se soočati z vozli, s problemi, blokadami, se učiti iz izkušenj eden drugega. Učili smo se izražati svoje vrednote, videnje problema, svoje smiselne in nesmiselne reakcije ter iskali možnosti drugačnih reakcij. To je bil možno v majhni, stalni in 'zaprti' skupini.

Skupine, ki jih imam ponavadi, so velike od 20 do 50 udeležencev. Tudi v takšni skupini staršev je mogoče uporabljati aktivne metode dela. Starši lahko povzamejo prebrano poglavje iz literature ter ga predstavijo, igrajo vloge mladostnikov ali svoje starševske vloge v konfliktnih situacijah, sodelujejo v delu v skupinah ter poročajo o sklepih skupine, sprašujejo gosta, izdelujejo plakat, pripravijo okroglo mizo ali intervju. Aktivnih metod je veliko. Za uporabo aktivne metode potrebujemo dve polni uri časa. Če srečanje traja le uro in pol, je težko razviti dovolj intenzivno dinamiko. Starši lahko pred srečanjem sami doma kaj pripravijo (preberejo, odgovorijo na kakšno vprašanje, pripravijo povzetek članka itd). Nove informacije si pridobijo sami.

»Način dela mi je bil nasploh zelo všeč. Osebno branje knjige mi je omogočilo, da sem sam pri sebi razmislil o vsebini, povzetek posameznega poglavja na srečanjih pa mi je knjigo približal še s stališča ostalih in mi tako pokazal še tiste stvari, ki sem jih sam morda spregledal. Pogovori po skupinah so se mi zdeli pomembni zaradi različnih izkušenj, ki smo si jih lahko izmenjali z ostalimi starši, se med seboj pogovorili o različnih vzgojnih ukrepih in tako eden drugega spodbudili še k drugačnemu razmišljanju, kakršnega se do tedaj morda še nismo poslužili. Vsak od staršev ima namreč svojo zgodbo in vsaka od njih je zagotovo vredna poslušanja. Na ta način izveš, kako se otroci odzivajo na različne vzgojne ukrepe in na drugi strani tudi to, na kakšen način želijo otroci prevzgojiti starše. Skupni pogovor nam je dal še nekoliko širši pogled na posamezno temo, vsekakor smo po vsakem srečanju odšli domov za nekaj spoznanj bogatejši« (oče).

VSEŽIVLJENJSKO UČENJE

Šola za starše je dobra priložnost za vseživljenjsko izobraževanje za starše. Starši so odrasli ljudje, različnih poklicev, ki poleg strokovnega dela sodelujejo v številnih družbenih skupinah (delovnih kolektivih, občinah, političnih strankah, društvih, zvezah, športnih organizacijah, verskih aktivnostih, kulturnem življenju). Branje, razmišljanje in aktivno oblikovanje stališč in drž je vsekakor dober primer oblikovanja lastne osebnosti. Vse, kar storijo za sebe, storijo tudi za ljudi, s katerimi živijo. Osebno obzorje, ki si ga širijo omogoča boljšo kulturo bivanja.

VREDNOTENJE

»V šoli za starše izvem veliko koristnega zase in za vzgojo sebe in svojih otrok, ki traja celo življenje« (oče).

»Naučila sem se, da vzgoja ni nekaj samo po sebi umevnega, da je tu še marsikaj, česar ne morem naučiti in to se da čudovito uresničiti v šoli za starše« (mama).

»Šola nas je opozorila na probleme, ki bi jih sami lahko spregledali, hkrati pa nas povezuje z otroci in prispeva, da bi bila naša vzgoja čimbolj prožna« (mama).

Vsako leto smo na zadnjem srečanju ovrednotili izkušnjo. To smo storili na tri načine. Prvi je preprost zapis vsega, kar so udeleženci želeli sporočiti organizatorjem. Bel list papirja je čudovita in enostavna projektivna tehnika, da izvemo mnogo misli in čustev, ki jih udeleženci imajo ob koncu enoletnega tečaja. Tako zberemo pohvale, hvaležnost, zadovoljstvo, starši povedo, česa so se naučili ali kaj so pogrešali, s čim niso bili zadovoljni, kaj predlagajo za naprej.

Podobne podatke, seveda bolj ciljno usmerjene, zberemo z vprašalnikom, ki vključuje vsa ta vprašanja. To je bolj usmerjena tehnika. Na ta način seveda zberemo več podatkov in lažje jih razporejamo. Toda zaradi direktivnosti metode imajo manjšo težo, včasih so celo manj verodostojni.

Tretji način vrednotenja je skupna refleksija ob koncu šole. Vsak udeleženec ima priložnost povedati svoje mnenje, dobro in slabo izkušnjo o šoli. Tak zaključni krog je zelo priporočljiv, bolj za udeležence kot za organizatorja. Starši si namreč povedo čudovite stvari, ki so jih doživljali med letom, svoje dileme, strahove, pa tudi spoznanja in nove poti vzgojnih pristopov. To lahko opogumi člane skupine, da se udeležijo šole tudi naslednje leto ali da šolo pripravijo še drugim staršem.

SODELOVANJE

Šola za starše je dobra priložnost za sodelovanje različnih ljudi in ustanov. Šola, učitelji, starši, učenci in dijaki, občina in drugi se lahko vključijo v ta projekt. Lepo izkušnjo imam z nekaterimi srečanji, ko so sodelovali dijaki. Starši so jim vedno z zanimanjem prisluhnili in v pogovoru njihovo izkušnjo zelo upoštevali v pogovoru po skupinah. Tudi učenci, ki so pripravili kulturni program ali odigrali nekaj vzgojnih situacij, so popestrili srečanje ter ga obogatili s svojimi izkušnjami in izražanjem želja in pričakovanj. Ta izkušnja je bila posebno lepa in zanimiva v župniji Škofja Loka. Občina lahko razpiše med vzgojnimi projekti šolo za starše in ustanove, ki se s takšnimi projekti ukvarjajo tudi finančno podpre. Poleg finančne pomoči, se lahko vključi tudi z organizacijo strokovnih posvetovanj (npr. Mestna občina Ljubljana in občina Trebnje). Dobro izkušnjo imamo tudi s sodelovanjem ustanov, ki se trudijo pomagati zasvojenim. Staršem je ostalo v spominu srečanje z dvema mamama, ki sta svoje soočanje zasvojenosti hčerke in sina zaupale skupini. Na srečanju lahko sodeluje tudi ravnatelj šole ali kdo od profesorjev. Na ta način starši doživijo vlogo učitelja v drugačni vlogi, kot je skrb za ocene.

»Tokrat sem prvič v živo srečala ljudi, ki so se spopadali z drogo. Informacija 'iz prve roke' pa je najbolj dragocena. Hvaležna sem mamam, da so nam bile pripravljene deliti svoje bridke izkušnje. Ne vem, če bi bila sama tega zmožna« (mama).

VZGOJA JE KOT KRUH

»Vzgojo si predstavljam kot kruh, ki ima zelo trdo skorjo. To skorjo omehčaš z znanjem, izkušnjami izmenjanimi v pogovoru s starši, z molitvijo in duhovnim zorenjem ter intuicijo in prideš do mehke sredice, ki predstavlja našega otroka, ko se osamosvoji.« Tako je ob koncu šole za starše napisala neka udeleženka. Zdi se mi, da nekako povzame vse prizadevanje šole, staršev in strokovnjakov na poti vzgojnega poslanstva.

Šola za starše ostaja izziv in možnost, kot metoda vseživljenjskega učenja, učenja sodelovanja, osebnega zorenja, učenja komunikacije ter preventivno vzgojnega dela. Vsekakor pomeni dopolnilni program v sklopu celostne rasti osebnosti.