Predstava Spovedi (avtor: Dušan Jovanović) se je začela uprizarjati 2. junija 2011 v Novem mestu v APT. Ob tem projektu je nastalo tole moje besedilo.
Vsak človek dela slaba dejanja, govori besede, ki niso resnične ali ponižujejo ter neguje misli, ki so lažne. Vsako slabo dejanje, vsaka slaba beseda in misel človeka osami, oddalji od resnice, od pristnih odnosov in od Boga. Bivati v osami in v laži pa ni prijetno. Sicer je res, da bi radi prekrili resnico, prevpili vest, pa vendar globoko v sebi natančno vemo, kaj je prav in kaj narobe. Ta resnica bi rada prišla na dan, resnica kriči. Duša mora izpovedati svoje grehe in slaba dejanja. Z izpovedjo se očiščuje in povezuje. Po izpovedi se duša okrepča in spregleda. Če se pa ne izpove, duša ostane temačna, zakrknjena, zavrta, nesvobodna. Vanjo ne posije žarek svetlobe, ne čuti dotika Boga, do nje ne pride glas vesti, glas Vsemogočnega.
V vsakem človeku je antropološka napetost, ki jo sv. Pavel izrazi kot napetost med mesom in duhom. Psihologi govorijo o idealnem jazu in realnem jazu, o intrapsihični napetosti, kar ni povsem enako Pavlovi misli, pa vendar da slutiti antropološko napetost. Meso pomeni človekovo krhkost, ranljivost, nagnjenost h grehu; Duh pa notranjo anteno za povezavo z Vsemogočnim, sposobnost povezanosti z božjim in svetim, z resničnim in dobrim. Človek je v bistvu dober, ustvarjen, da bi delal dobra dela. Toda, slabe misli, lažne in napačne interpretacije ga oddaljujejo od resničnosti.
Sv. Pavel pravi, da obstaja samo en greh (hamartia): nepovezanost z virom življenja, odlomljena mladika, ki ni več povezana s trto. Ošabnost in napuh človeka najhitreje oddaljita od vira življenja, od Stvarnika. Mladika, ki je povezana s Trto, se neprenehoma hrani s sokom življenja; odlomljena mladika pa se počasi suši, hira, zboli. Tako človek brez stika z Bogom izgublja stik z resničnostjo in ostaja v svojih izkrivljenih predstavah.
Vsak človek ima čudovito sposobnost, da presoja svoja dejanja in jih gleda v luči resnice in dobrote. To je vest, v srce zapisan zakon. Ta spoznanja ostajajo v srcu, tudi če jih laž skuša prevpiti in zadušiti. Resnica čaka dan, mesec, leta, vse življenje. Včasih se razodene šele po smrti. Spoznanje rodi občutek resnične krivde. To je notranji krik: ne morem biti tiho, v laži, izoliran. Velika želja po izpovedi izraža željo po ponovni povezanosti: z drugimi in z resnico. To dušo umirja. Drugače je z lažnimi ali nevrotičnimi občutki krivde, ki jih prevzamemo od drugih. Čustveno zrel človek ima dobro razvit čut za krivdo. Resnice se ne da utišati. Strahopetni človek pred njo beži, pogumni se z njo sooči.
Težko se je izpovedati, ker nas je slabih dejanj sram, ker čutimo, da so nas razvrednotila. Tudi strah nas je, ker dvomimo, če nas bodo drugi še sprejeli in ljubili. Ne vemo, kako naj poravnamo škodo, ki je bila storjena. Ko začutimo, da nas nekdo resnično sprejema, se upamo izpovedati. Povedati vso resnico. Toda, vsaka človeška izkušnja je omejena, nepopolna. Resnično brezpogojno ljubezen duša čuti le pred Bogom. Besede iskrene izpovedi gredo vse do Obličja. Duša, ki se izpoveduje je pogumna, resnična in pristna. Odpira se novemu življenju in novi resničnosti.
Izpoved prinese katarzo. S svojo sramoto in krivdo, nisem več sam. Nekdo ve. Šlo je iz mene. Ni več zaprto vame. Priznal sem resnico. Ta osvobaja. Popolna razbremenitev pa pride, ko začutim, da mi je odpuščeno. Reči: »Odpuščeni so tvoji grehi«, je velika stvar. Gre za življenje in smrt. Duša se ne more zveličati, če ni očiščena. Ne gre le za psihološki občutek razbremenitve; ampak za dejansko očiščenje, osvoboditev krivde. Kristus na križu je na veliki petek odrešil s svojo smrtjo vsakega človeka. Odrešeni pa smo le, če se za to odločimo, če sprejmemo Kristusov dar, njegovo Ljubezen in Usmiljenje.
Tarnanje, pomilovanje sebe, govoričenje, ždenje v potrtosti ni izpoved. Izpoved je sporazumevanje z Bogom, z Resnico. Najgloblje misli in čustva, ki so v duši, človek predaja Bogu. Bog tako dušo razume in sprejema, jo osvobodi, potolaži in umiri, ji odpusti in ji kaže pot.
Človek živi v svetu, ki se pogosto ne drži božjih zapovedi, zato se velikokrat znajde v situacijah, ki niso prave. V izpovedi se duša poveže s pristnim in resničnim. Tako najde sebe in svojo pot. Iz tega spoznanja se zmore upreti grešnemu svetu ter samostojno živeti, ne glede na druge, na njihove racionalizacije in manipulacije. Duša sama razume Božje besede.
Iskreni izpovedi Bog vedno prisluhne. Zato je vredno poklekniti pred križ, mu predati vso težo srca in Gospod vas bo dvignil z upanjem, jasnostjo misli in svobodnim pogumom. Izpoved je najintimnejši in najgloblji pogovor z Gospodom. Zato je zelo potrebna.
