Tekst: Urška Krišelj Grubar

Ne sodi. Sprejema. Bolj kot beseda vera, se mu zdi dragocena beseda zaupanje.  V ponižnosti in samospoštovanju vidi skupni koren. Silvo Šinkovec je nekoč razmišljal o karieri vajenca. Postal je mojster mnogih poklicev. Leta 1988 je bil v  Rimu posvečen v diakona, v Ljubljani pa v duhovnika.

»Sprava s pretekostjo deluje trapevtsko ... «, je med drugim pisalo na zgibanki, ki sem jo po naklučju prejela v roke nekega januarskega popoldneva.

V njej sem našla informacije za seminarje, ki jih organizira Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Dnevniška delavnica me je nagovorila. Po izkušnjah s številnimi strokovnjaki, ki pravijo, da poznajo formule za srečnejše življenje, sem dobila priložnost, da spoznam  priljubljenega jezuita mag. p. Silva Šinkovca, specialnega pedagoga,  teologa, psihologa, duhovnika, urednika revije Vzgoja, mentorja in idejnega vodja mnogih seminarjev. Med drugi tudi zelo prilubljene tridnevne delanice Osebni dnevnik, ki jo izvaja že več kot 20 let. Tudi tisti brez zakramentov, ki v sebi išejo vir dobrega, so dobrodošli.

 Dnevniška delavnica

Dobili smo se  v nekdanjih prostorih Viba filma pri cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani. Vstopil je nepompozno, a vendar sem v njegovi spokojni skromnosti začutila veličino. Razgledal se je po zasedeni dvorani in veselo pripomnil, da nas je pa tokrat res veliko.

S svojim sproščenim smehom je sproščal na začetku rahlo napeto vzdušje, saj nas je večina sedela tam prvič. Kar je štelo, je to, da smo bili sprejeti vsi, krščeni, nekrščeni, Slovenci, Neslovenci, ponižni, naduti, lepi, grdi, stari, mladi. Obdarjeni s pisanjem in tisti, ki se mu raje izognejo. Skupno nam je bilo eno: potreba in nuja po pristnejšem stiku s sabo.

Na projekcijskem platnu smo zagledali besede Ivana Cankarja:

»Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek povedal o svojem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v poduk in zabavo temveč edinole zato, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.«

Na kolenih si je vsak ogledoval svojo barvno mapo, ki smo jo dobili ob vstopu v dvorano. Vanjo smo si  v treh dneh, kar je trajala delavnica, pod mentorstvom odličnega Silva Šinkovca zapisovali svoje življenjske zgodbe. V tistih dneh jih je nastalo vsaj 50. Vsaka od njih je dobila svoj naslov. Zgodba Patra Silva , ki sem ji lahko prisluhnila nekaj dni kasneje, ima veliko naslovov. Eden med njimi bi lahko bil:

 Sedemkrat v prvem razredu

 Rodil se je v Dolenjski vasici Mokro polje (blizu Kartuzije ali Otočca), kot tretji zadnji sin. Na starše ga vežejo lepi spomini. »Oče je bil pošten, topel človek. Spomnim se, da kamorkoli je prišel, vedno so prišli otroci k njemu in mu sedeli na kolenih. Mati je bila gostoljubna. V naši hiši so bila vrata za vse odprta. Ko smo sinovi odrasli, sam sem bil srednješolec, je mati  svojo ljubezen razdajala še drugim otrokom. Jemala je otroke v rejo. Do nedavnega je pri nas doma živelo vsega skupaj (ne vsi naenkrat) 15 otrok.«  Silvo je imel dober zgled. Po osnovni šoli je obiskoval pedagoško gimnazijo. Kasneje je študiral defektologijo. »Gimnazijski učitelj me je spodbudil za študij defektologije, ki je bila zame pomemben stopni kamen. Spoznaval sem, kako narediti most do vsakega človeka.  Kako se pogovarjati z gluhim, slepim, mongoloidnim. Vsaka drugačnost zahteva svoj pristop.«  Po Pedagoški akademiji je eno leto delal v dijaškem domu, potem pa ga je čakala vojaščina, po njej je vstopil k jezuitom. Njegov četrti prvi razred je bil prvli letnik novicijata na Frascattiju blizu Rima. »Sveti Ignacij me je pritegnil svojimi duhovnimi vajami. Vstopiti v tišino, biti sam pet (osem, trideset) dni, imeti čas zase, za premišljevanje, branje Svetega pisma. Odkril sem, da človek s pomočjo bibličnih besedil najde prav vse, kar potrebuje v sebi. Le čas si mora vzeti. Božja beseda je živa, govori, izzove človeka prav tam, kjer potrebuje odgovor. Ignacij Lojolski je verjel, da je v vsakem človeku notranje okno v svet Duha, ki nas vodi, poučuje, dela ustvarjalne in ljubeče.»  Petič je obiskoval prvi razred Teološke fakultete v Ljubljani, kjer je začel študirati filozofijo in jo potem nadaljeval na Irskem v Dublinu. Iz Irske se je odselil v Rim na študij teologije, kjer je ostal do leta 1988. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je tri leta deloval kot duhovnik, a se je še sedmič odločil za ponovni študij. Tokrat je izbral psihologijo. Mimogrede, Silvo prvih razredov ni ponavljal. Vsakemu začetku je sledil zaključek, a vedno znova se je izkazalo, da je na začetku. Ta spokojna skromnost ga spremja še danes. Oktobra bo star  50 let.

Poti do Boga je veliko

Čeprav Silvo v svoji zgodnji mladosti  ni razmišljal, da bo postal duhovnik, je med pašo dveh domačih krav, najraje bral prav versko literaturo. Prebral je vse, kar so izdali pri Mohorjevi založbi.Najraje življenjepise svetnikov. »Vsak človek je povabljen, da odkrije zaklad,  ki ga nosi v sebi. In ko ga odkrije, je to največja sreča. Ta zaklad je Božja ljubezen. To pravijo vsi mistiki in kdorkoli je šel po tej poti.« Silvo nikomur ničesar ne vsiljuje, vendar svoje religiozna izkustva rad posreduje tistim, ki jim to nekaj pomeni. Ubira različne poti, da najde most med poslušalci. Dnevniška delavnica je le ena od teh. Vsak ponedeljek zvečer po maši v cerkvi sv Jožefa, za tiste, ki želijo, vodi polurno meditacijo. »Čisto svobodno, kdor hoče pride, sede. Kratka vodena meditacja, kako vstopiti v tišino, se umiriti po napornem dnevu, se povezati s svojo notranjostjo in odkriti v sebi zaklad ...« Silvo pravi, da je vsak človek duhovno bitje, ki išče odgovore na svoja življenjska vprašanja. »To odražajo sodobni iskalci, ki iščejo odgovore pri vseh mogočih učiteljih. Ker bi radi našli bistvo. Srce. Jedro vsega. Smisel življenja. Mogoče smo ljudje v Cerkvi premalo občjutljivi za to iskanje in ponudimo premalo možnosti, programov za povsem osebno iskanje, za meditacijo, osebno molitev. Res je, da je teh možnosti danes več, toda še vse premalo. Vsak človek se sklanja nad svojim notranjim vodnjakom in posluša, če v njem žubori živa voda. Žal, mnogi je ne slišijo, ker so notranji vodnjaki zasuti s puščavskim peskom hitrega tempa sodobnega življenja. Hrepenenje pa ostaja.«

Kot lilije na polju ali vrabci na strehi

Že dlje časa sem v mislih oblikovala vprašanje, kako se razodeva Bog  posvečenemu človeku, pa nikakor nisem znala primerno formulirati stavka. Pater Silvo je bil zelo potrpežljiv sogovornik.

»Pri vsaki religiozni izkušnji gre za odnos. Človek ni sam. V tem smislu smo si z Indijci zelo različni. Indijski guru ni v odnosu. Je v tišini. V  nirvani. In verjamem, da se v tišini dotika notranje žive vode, ki ga oddžeja, zato se tja vrača. V Krčanstvu pa mistiki doživljajo v meditacijio dialoško. Jaz utihne. Pa ne zato, da bo sam v tišini. Bolj, ko se umirimo, globlje ko smo, bolj začenjamo čutiti bližino, Njega, ki se v tišini razodeva. Začutimo bližino Boga. Kako to opisati? To je težko. Globok noranji mir je beseda, ki bi jo lahko uporabil. Velika povezanost. Sprejetost. Ljubezen.«

A je toplo, ga neposrečeno zmotim.

»Včasih je toplo. Ni pa nujno. Mir, toplota, sproščenost. Vse se umiri. Zaupam, prepuščam vse. Beseda zaupanje mi je najbolj dagocena. Največ pove. V tej prisotnosti ni treba, da razumem, zaupam in vem, da se bo vedno našla pot, rešitev. To zame pomeni besedica vera. Kot lilije na polju, ali vrabci na strehi.«

Pater Silvo pravi, da smo ljudje ustvarjeni za odnose. Le v njih lahko doživljamo lepoto, dobroto, spoštovanje, ljubezen. »Žal se vse premalokrat srečamo. To je naše uboštvo. Omejenost. Končnost.« Če je naš ego prenapihnjen, če smo prepričani, da smo vsega zmožni sami, če nas prežemajo napuh, ošabnost, zavist, ljubosumje, potem si nehote zapiramo poti do dragocenih izkušenj, ki jih dobimo ob vsakem pristnem srečanju s človekom. Do zakladov, ki jih nosimo v sebi. A dokler jih ne odkrijemo, nam nič ne pomenijo ... .«