Preskoči na vsebino


Učitelj naj razmišlja s svojo glavo

Pogovor s p. Silvom Šinkovcem za Vzgojo 2005 je pripravil Marjan Peneš.

Zakaj se čutite tako predanega prav pedagoškim delavcem?

Sam se čutim del njih. Moj prvi študij je bil defektologija, takrat smo rekli DP (duševno prizadeti) in MVO (motnje vedenja in osebnosti). Študij mi je bil zelo všeč. Študij filozofije, teologije in psihologije so mi povečali obzorje možnosti razumevanja človeka. Učitelj je po svojem čutenju empatičen človek, tenkočuten, pozoren in človekoljub. Takšni ljudje so mi bili vedno zanimivi. Vsa ta leta se od učiteljev veliko učim, zato je z njimi lepo biti. Pa tudi sam sem delal kot vzgojitelj v dijaškem domu in kot šolski svetovalni delavec. Pedagoški delavec soustvarja kulturo in to je izziv. Marjan Peneš, prvi predsednik društva, mi je na prvih duhovnih vajah vzkliknil: »Nisem vedel, da imamo učitelji svojega duhovnika,« in me tako nekako posvojil.

Kakšne kakovosti naj ima učitelj, da bo vzdržal v današnjih težkih vzgojnih razmerah?

Razmere v šolah so res marsikje zelo težke. Učitelj naj ima dobro samopodobo, da bo razmišljal s svojo glavo. Učitelj, ki vidi probleme in se samostojno nanje odziva, ima svojo zdravo filozofijo življenja, lestvico vrednot in notranjo motivacijo je vedno zanimiv človek. Učitelj, ki svoje življenje doživlja kot lepo, bo to iskal in spodbujal tudi pri učencih, bo spoštoval kolege; učitelj, ki se zna spopasti s svojimi težavami, bo teh veščin učil tudi učence. Kdor živi iz notranjega ognja in žara, pritegne druge. Takšne ljudi imamo vsi radi. Učitelj naj bi osvojil veščine dobre komunikacije, pozornega poslušanja, jasnosti v zahtevah, doslednosti pri pravilih in postavljanju meja, ki ustvarjajo varno in delovno okolje, spodbujanja aktivnega razmišljanja. Dober učitelj ni vseved, ampak učljiv človek. Ker se svet hitro spreminja, sproti študirati novosti, spremembe v družbi in se zna smiselno odzivati, ostaja UČITELJ. Temeljna lastnost pravega učitelja pa je visoko razvit etični čut in duhovno bogastvo. Da pa vse to lahko postane, mu morajo vodstva šol in šolska politika omogočiti ustrezne pogoje.

V slovenskih šolah je vse več vzgojnih problemov. Kako bi se jih šole lahko učinkovito lotile?

Prvo, naša šola bi morala poenostaviti pravila (preveč je zakonov, pravilnikov in zapovedanih postopkov). Ustvarili smo 'umetno' šolo, papirologijo, s predpisi smo zamrznili odnos učenec - učitelj. Staviti moramo na učiteljevo usposobljenost, ustvarjalnost, pobudo in zavzetost, ne pa ga ukalupljati in mu dopovedovati preko mnogih mehanizmov kontrole, da je nesposoben. Zato se umika v minimalizem in se boji ukrepati. Umaknimo nepotrebne predpise, zaupajmo mu in šole bodo postale bolj človeške, tople in ustvarjalne. Učitelj bo sam smiselno urejal odnose z učenci in z razredom. Šoli pustimo, da sama vzpostavlja red in disciplino, varno in delovno okolje za učence, z normalnimi in življenjskimi ukrepi (ko otroci nosijo odgovornost in posledice za svoja dejanja ter se učijo druge spoštovati in vedo, da nimajo pravice nikogar žaliti). Devetletki moramo vrniti razredno skupnost, v kateri bo razrednik lahko imel stalen neposreden stik z učenci, ker le tako lahko opravlja svoje delo.

Drugo, šola ni izoliran prostor, je del celotne družbe in njen odsev. Problemi družbe pljuskajo v šolo, zato teh problemov šola ne more sama reševati. Šola probleme zaznava, lahko je dober diagnostik in zato pobudnik iskanja rešitev. Na primer, šola zazna povečano agresivno vedenje otrok, ki je izraz nelagodja, ki ga doživljajo otroci. Jeza in agresija izhajata iz strahu, zlorabe, stiske. Otroku moramo pomagati, da se umiri, da je v stiku s seboj, s svojimi čustvi in s problemom, ki je vir teh čustev. Pomagati je treba tudi odraslim, ki povzročajo to stisko. Zaščititi pa moramo tudi druge otroke pred tako agresijo. Ali ko šola zazna drogo ni kos vsem postopkom. Šola nima poslanstva preganjati kriminalna dejanja, pregon za kazniva dejanja morajo odgovorni učinkovito izpeljati, sicer se problemi kopičijo in državljani trpijo. Za dobro otrok, bi bila lahko vodstva šol bolj zahtevna, kadar druge ustanove ne opravijo svojega dela.

Tretje, več odgovornosti učitelja predpostavlja bolj učinkovito stalno strokovno izpopolnjevanje. Ne smemo se ustavljati samo pri metodah in sistemih, v šolah moramo skrbeti za boljše odnose, večjo stopnjo zaupanja. Spodbujati moramo razvoj učiteljeve osebnosti, kar je trdil že Ozvald leta 1927 v Kulturni pedagogiki.

Vodite tudi različne seminarje. Jih na kratko predstavite?

Ko sem odkril odlično knjigo Tony Humphreysa Otrok in samozavest se mi je zdelo, da je to tisto, kar potrebujejo naši učitelji in starši. Pripravil sem seminar za spodbujanje razvoja samospoštovanja. Predstavim teorijo in dam vaje, ki jih delajo udeleženci, da prepoznavajo znake samospoštovanja, prepoznavajo obrambne mehanizme in načine, kako vzdržujejo nizko samospoštovanje, učijo se boljše komunikacije in kaj storiti, da bi si izboljšali samospoštovanje. Seminar sem večkrat izvajal v Ljubljani in po različnih šolskih zbornicah. Naletel je na zelo dober odmev, ker se udeleženci hitro prepoznajo v njem. Te teme so bili veseli tudi starši v šolah za starše. V povezavi z osebnimi pogovori za rast se je ta metoda izkazala za izredno uspešno. Dvajset let pa že vodim osebni dnevnik in duhovne vaje, zadnja leta pa tudi usposabljanje voditeljev šole za starše.

V čem lahko seminar Osebni dnevnik in duhovne vaje pomagajo pri osebnem zorenju učitelja?

Na seminarju Osebni dnevnik – odkril sem ga 1984 na Irskem, prvič pa sem ga vodil 1986 v Rimu se udeleženci naučijo metode zapisovanja različnih vaj. Avtor metode, Ira Progoff se je inspiriral pri Smutzu, ki je trdil, naj se psihologija več ukvarja z ustvarjalnim v človeku in manj s patološkim. Delavniške vaje udeleženca usmerjajo na področje blokad, področje ustvarjalnosti in simbolov (sanje) in na duhovno področje (vrhovi in globine). Prednost te metode je v tem, da vsak udeleženec piše vse vaje samo zase, zato je zelo svoboden in gre lahko globoko vase. Vsak seminar potrdi, da je to res dober pripomoček za celostno rast, osebni in strokovni razvoj, za prebujanje ustvarjalnosti. Duhovne vaje so stara metoda, iz 16. stoletja. Udeležencu pomagajo preko tišine, osebne zbranosti, meditacije, Svetega pisma in osebnega pogovora raziskovati najgloblje osebne motivacije, preverjati svoje cilje in zavzetosti, odkrivati Duha v svojem življenju.

V DKPS ste zgodaj začeli razmišljati o etičnih razsežnosti učiteljevega dela. Izdali ste svoj etični kodeks (1997). Kako lahko etični kodeks vpliva na učiteljevo delo?

Pobudnica za izdelavo etičnega kodeksa je bila dr. Angelca Žerovnik. Delovna skupina, ki ji je bilo zaupano to delo, je trdo delala dve leti. Imeli smo veliko različic besedil, ki je preko široke javne razprave dobivalo sedanji obraz. Besedilo kodeksa je pomembno. Učitelj ga lahko ima za vodilo in ob njem preverja svoje delo. Še bolj pa je pomembno, da o kodeksu potekajo delavnice in da častno razsodišče daje svoje mnenje o konkretnih primerih, da stalno razmišljamo etično, vrednotimo nove situacije in preverjamo svoje drže. Dobro razvit etični čut pomeni dobre medosebne odnose, slabo razvit etični čut pa hitro povzroča kaos v odnosih. Etični kodeks spodbuja k razvijanju višje moralne presoje. Če učitelj ne bo oblikoval etičnega čuta, kdo ga bo v naši sodobni družbi? Bomo kar brez etičnega posluha?

Ali je etični kodeks botroval nastanku Šole za starše?

Etični kodeks močno poudarja pomembnost odnosa med šolo in družino. Sam si želim, da bi ta odnos naredili še bolj iskrenega in ustvarjalnega. S Šolo za starše sem se srečal že prej v Španiji, leta 1994. Ko sem nastopil službo šolskega svetovalnega delavca na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, sem predlagal uvedbo šole za starše. V desetih letih jo je obiskovalo kakih 400 staršev. Zadnje šolsko leto sem vodil šest šol za starše, obiskovalo pa jo je kakih 200 do 250 staršev. Preko seminarja, ki ga izvaja DKPS Usposabljanje voditeljev šole za starše smo znanje, materiale, članke in izkušnjo podali že osemdesetim udeležencem. Nekateri udeleženci so samostojno vodili šolo za starše.

V zadnjem času razmišljate o vzgojni mreži.

Menda je že štiri leta, kar smo imeli interni posvet v DKPS. Prof. Ana Nahtigal je posredovala zamisel socialne mreže. Tu se je rodila misel o vzgojni mreži. Šola sama ne zmore reševati številnih vprašanj in potreb, ki jih otroci in mladostniki prinesejo v šolo. Ne more in ne sme vseh nalog sprejeti nase. Lahko pa postane bol pobudnik povezovanja različnih ustanov v okolju, ki bi s sodelovanjem ustvarjali zdravo vzgojno okolje. To misel je okrepila zdravnica Darinka Klančar v članku Center za družine (Vzgoja 5), kjer ponazarja, kako se družini lahko pomaga z dobro mrežo, povezovanjem, sodelovanjem. Potreba po ustvarjanju zdravih skupnosti je danes očitna. Duhl želi graditi zdrave skupnosti v naših razosebljenih mestih. Vesel sem tudi doktorske naloge Helene Jeriček, ki se je lotila teme kako oblikovati skupnost, kot odgovor na sodobno osamljenost. Šole bi lahko k temu veliko prispevale, imele pobudo, bile opora in motor povezovanja. Zato pa so potrebni odločitev, vizija, načrt in usposobljenost. Posameznik je izgubljen ob številnih velikih problemih. Z velikimi problemi se lahko sooča skupnost.

Ste med pobudniki ustanovitve DKPS. Kakšni so bili začetki?

Do pobude za ustanovitev DKPS je prišlo na duhovnih vajah, ki jih je leta 1988 vodil p. Lojze Bratina. Takratni provincial me je takoj po novi maši prosil, da bi tej želji ustregli. Na pobudo prof. Francke Umek smo ogranizirali prvi sestanek, februarja 1989, na katerem smo se dogovorili, da se bomo redno srečevali, da bodo srečanja javna ter določili prvi koordinacijski odbor. Tako je delo steklo; takrat v okviru Medškofijskega odbora za izobražence, v katerem smo bili mi sekcija pedagogov. Duhovne vaje so nekako rodile društvo in ostajajo stalen vir navdiha in prenove za mnoge učitelje.

In kako vidite razvoj društva?

V razvoju društva je bilo več prelomnic. Na začetku smo imeli predvsem predavanja, pogosto se jih je udeležilo od 50 do 100 ljudi, imeli smo dve odmevni okrogli mizi na Teološki fakulteti. Ustanovljene so bile območne skupnosti, ki so po različnih krajih organizirale predavanja, delavnice in druge dejavnosti. V tem obdobju je s svojim žarom in znanjem naše delo posebno zaznamoval gospod Justin Stanovnik.

Potem smo se registrirali kot društvo in se povezali s sorodnimi organizacijami v Evropi ter leta 1992 postali člani Združenja evropskih katoliških učiteljev (SIESC). V sodelovanju z njimi smo organizirali tri odmevne posvete, prvega leta 1993 v Ljubljani, Evropska šola in njene krščanske razsežnosti, drugega leta 2000 tudi v Ljubljani Naš čas, mladi, njihovi starši in učitelji in tretjega 2004 v Mariboru Izstopajoči učenci: izziv za učitelja. Povezanost z drugimi in priprava kongresov nam je dala veliko novega znanja in samozaupanja, pridobili smo si novih veščin in poguma.

Mnogi Društvo poznajo predvsem preko revije Vzgoja. Odločitev za revijo je bila tudi prelomna. Dobro leto smo tehtali ali naj jo začnemo izdajati ali ne. Vedeli smo, da jo sami ne bi mogli spraviti na svet, zato smo iskali pomoč. Podprla nas je Družba Jezusova, predvsem takratni provincial p. Lojze Cvikl, ki se je osebno zelo zavzel, da je revija shodila.

Naslednji pomemben korak smo naredili s pripravo izobraževalnih programov stalnega strokovnega spopolnjevanja, ki smo jih izvajali tudi preko Zavoda RS za šolstvo. Programi so bili pri udeležencih zelo dobro sprejeti, tega smo bili res veseli. V prihodnje bi lahko več pozornosti dali novim programom (letos smo prijavili na razpis kar deset programov), predvsem mi je všeč delavnica o nenasilni komunikaciji po metodi Rosenberga.

Novi prostori pri sv. Jožefu v Ljubljani so omogočili razmah dejavnosti, npr. prostovoljno delo in vzgojno svetovalnico. Omeniti bi moral še mnogo oseb, dejavnosti (obvezne izbirne vsebine) in dogodkov (etični kodeks), pa bi bilo preveč naštevanja.

Sedem let ste urednik revije Vzgoja. Katera osebnost vam je posebej ostala v spominu in zakaj?

Pri tem delu spoznavam ustvarjalne in zavzete ljudi, ki jim je veliko do tega, da bi šola bila dobra. Omeniti bi moral mnoge, pa naj omenim le nekaj imen. Prva mi pride na misel Hannele Niemi, s Finske (Vzgoja 4, 1999). Ob njej sem jasno spoznal, kaj je učiteljeva avtonomija in kako država kontrolira učitelja. Drugi je Roberto Carneiro, doma iz Lizbone, vizionar, soustvarjalec Unescovega dokumenta Učenje: skriti zaklad. Pogovor z njim je nastal na kongresu ravnateljev jezuitskih evropskih šol (Vzgoja 7). Njegov stavek »Kjer je ljubezen, se vsak dan dogajajo čudeži«, mi bo za vedno ostal v spominu. In njegova napoved, da gre šola v novo renesanso. O človeku govori z ljubeznijo, pogumom in jasnostjo. Izreden vtis je name naredila tudi gospa Valerija Pukl, takrat ravnateljica Osnovne šole Vransko. Ustvarjalno, pozorna na okolje in potrebe otrok, dialoško in timsko razvija mnoge elemente kakovostne šole. Topla in ljubeča žena, s čutom za organizacijo in pravičnost.

Kakšno je poslanstvo revije Vzgoja v sedanjem šolskem trenutku?

Revija Vzgoja je na začetku z imenom dobila jasno poslanstvo: skrbeti za dobro vzgojo. Vzgajati pomeni spodbujati celostni razvoj osebnosti. Revija nudi prostor, da učitelji lahko svoje dobre izkušnje in ustvarjalnost delijo z drugimi. Mnogo člankov je prispelo iz neposrednega vzgojnega dela, kjer se ljudje vsak dan trudijo za dobre odnose in dobro vzgojo. Revija spodbuja pogovor, širi mrežo, ideje in primere dobre prakse. V prihodnje bi si želel večjega sodelovanja tudi z ustanovami, ki odločajo o pogojih za vzgojno delo (politiki, umetniki, zdravstvom), z ljudmi iz tujine, z mednarodnimi pobudami. Želel bi si tudi to, da bi naša žarišča prinašala novosti, ki pa se rodijo preko poglobljenega študija, pogovora in timskega dela. Še naprej se bomo zavzemali za to, da bi bila skrb za dobre in zdrave medčloveške odnose bistveni del šolske kulture. To je srčika vzgoje.

Naj ob tej priložnosti izrečem iskreno zahvalo vsem, ki ste se v teh letih trudili za to, da imamo res lepo in dobro revijo. Revijo Vzgojo doživljam kot sad šestnajstletnega dela DKPS, ko je tiho pletlo poznanstva, dobronamernost in zavzetost za vzgojo.

Kot jezuit dobro poznate ignacijansko pedagogiko. Ali je ta pedagoški model možno v celoti ali vsaj delno prenesti v naš šolski sistem?

Jezuiti imamo dolgo šolsko tradicijo. Ratio studiorum iz leta 1599 je še vedno zanimiv za raziskovalce, čeprav ga ne moremo uporabljati za sodobno šolo. Dokumenta Značilnosti jezuitske vzgoje in Ingacijanska pedagogika sta dala današnjim jezuitskim šolam nov polet. Gre za preprosta, večna vodila v šolskem delu in ko so ta izražena v jeziku, ki je ljudem razumljiv, ga lahko tudi uporabijo. Ignacijanska pedagogika poudarja, da je za uspešen učni proces potrebno upoštevati učenčevo izkušnjo in njegovo okolje. Drugi pomemben poudarek je na pravičnosti. Učenci, ki končajo šolanje, naj bi bili pozorni na ljudi in njihove pogoje življenja ter se trudili graditi pravično družbo. Kaj pomaga, če imajo ljudje visoko izobrazbo, vse znanje pa uporabijo le za svojo promocijo in osebne ambicije, prezrejo pa sočloveka, ki je v stiski, brez glasu, zatiran, izkoriščan. Vzgoja za vrednote, tiste večne, v srce zapisane stvari je bila stalna skrb jezuitskih šol.

Kaj bi se dalo prenesti v naš šolski sistem? Praktično vse. Ignacijanski pedagoški model je zelo odprt: upoštevanje konteksta, učenčeve izkušnje, pridobivanje novih znanj, učiti učence ustvarjalno razmišljati in se opredeliti do stvari, oblikovati osebno lestvico vrednot, si pridobiti dober značaj, narediti svoj načrt za celostni osebni razvoj (razvoj telesnih in kognitivnih sposobnosti, čustvene inteligence, estetskega in etičnega čuta, duhovne razsežnosti), dejansko preverjati svojo rast in imeti evalvacijo na vseh področjih, učiti se iz izkušnje, ustvarjati zdravo in varno učno okolje – vzgojno skupnost, cura personalis (zavzetost za spremljanje razvoja vsakega učenca), obogatiti odnos z družino, biti zavzet za družbene spremembe, ko gre za človekovo dostojanstvo in pravice, učiti se zdrave komunikacije (ne samo učenje tehnik, ampak skrb za resničnost sporočila in spoštovanje sogovornika), prebujanje iskrene osebne motivacije za učenje, ker je lepo raziskovati in vedeti. Zdi se mi, da ni stvari, ki se je ne bi dalo prenesti v naše šolsko okolje. Potrebovali bi izdajo tega dokumenta, spremna besedila, ki dokument pojasnijo ter seveda delavnice, naj učitelj doživi vrednost posameznih postopkov in pedagoških drž.

Katera področja vašega delovanja so vam najbolj pri srcu?

Najraje pa imam duhovne vaje. Tam gre človek najgloblje vase. Vedno se čudim tej globini, srečanju z Božjo ljubeznijo, ki ozdravlja, obnavlja moči, usmerja, navdihuje. Nekatere stvari, ki se v tem tihem času zgodijo v nekaj dneh, bi v terapevtskem procesu rabili pol leta, eno leto, nekaterih se ne bi nikoli dotaknili. Zelo mi pomaga, da lahko povezujem psihološko in duhovno področje. Ko se človek osvobodi notranjih zavor in blokad, živi bolj svobodno in ustvarjalno. To je čudovit občutek. Zelo rad vodim delavnice Osebni dnevnik, ki tudi omogočijo globok stik s sabo, v zadnjem času pa seminar o samospoštovanju, ker vidim, da je potreben kot dež za žejno zemljo, saj za slovenskega človeka. Osebni pogovori, predavanja, tudi pisanje mi prinašajo veselje. Povsem izjemen pa je trenutek, ponavadi ob koncu dneva, ob daritveni mizi, pri sveti maši, s Kristusom. Tam je ves dan, vsa dela in načrti, tam ste vsi ljudje.

Print Friendly and PDF