Intervju z mag. p. Silvom Šinkovcem DJ

Objavljeno v Tretji dan, 2000

Silvo Šinkovec je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani za vzgojitelja duševno prizadetih otrok ter otrok z motnjami vedenja in osebnosti. Po vstopu v Družbo Jezusovo je študiral filozofijo in teologijo v Ljubljani, Dublinu in Rimu. Kot duhovnik je bil najprej duhovni asistent Slovenske Skupnosti krščanskega življenja in vzgojitelj jezuitskih bogoslovcev. Po opravljenem magisteriju iz psihologije v Rimu je deloval kot šolski pedagog in psiholog na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Je predstojnik Duhovnega središča sv.Jožefa na Poljanah in duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Silvo, v Društvu katoliških pedagogov Slovenije si spremljal razvoj ideje o etičnem kodeksu za učitelje in si tudi odločilno vplival k njeni uresničitvi. Nam lahko osvetliš ozadje tega prizadevanja? Kje so korenine te zamisli?

Najbrž je bilo nekje leta 1993, ko je med nas prišla misel na etični kodeks učiteljev. Društvo je od začetka delovanja v središče razmišljanja postavljalo vlogo učitelja. To pa predvsem zaradi personalističnega pogleda na svet. Človek je največja vrednota, človeška oseba s svobodo, darovi, sposobnostmi, znanjem, čutečnostjo, odgovornostjo, odprtostjo za presežno, sveto in božje. Prepričani smo, da je učitelj oz. vzgojitelj, seveda poleg učenca, zaradi katerega šolo sploh imamo, najpomembnejši v vzgojnem prizadevanju šol in zavodov. Osebni odnos, svoje drže, stališča, prepričanja, mnenja, vrednote, čustva, zavestne in nezavedne konflikte prinaša učitelj v razred in hote ali nehote prenaša na učence. V interakciji z učenci se dogaja to, čemur rečemo vzgojno delovanje. Učenci se oblikujejo ob učiteljevi osebnosti. Zato je naravno, da se je ob takšnem razmišljanju rodila zamisel o etičnosti učiteljevega dela.

Poleg tega načrtnega dela v društvu so na oblikovanje etičnega kodeksa vplivali zunanji dejavniki. Namreč, l.1991 je dr. Angelca Žerovnik z nekaterimi kolegi v novi slovenski skupščini predlagala, da se za učitelja napiše etični kodeks. Izhajala je iz stare, za mnoge že pozabljene, za druge zamolčane pobude. Namreč, l.1964 je dr. Franc Pediček v Sodobni pedagogiki objavil svoj predlog učiteljskega moralnega kodeksa na podlagi osnutka kodeksa Svetovne konfederacije organizacij prosvetne stroke iz leta 1929, po kateri naj bi nastajali narodni etični kodeksi. Kljub odobravanju stroke, npr. Sodobna pedagogika je objavila članke, ki so pobudo podprli, do uresničitve ni prišlo. Odločila je ideološka enostrankarska politika, bili smo pač zelo daleč od svobode in demokracije, zato tudi učiteljska stroka ni mogla odločati o strokovnih vprašanjih. V novi državi se je zdelo, da bo tudi učitelj svobodneje zadihal. Predlog skupščine je romal na Zvezo pedagoških društev. Ekspertna skupina je odločila v imenu vseh učiteljev, da učitelji etičnega kodeksa ne potrebujejo. To odločitev je njen predsednik dr. Metod Resman razložil v Sodobni pedagogiki l. 1992. To je se zgodilo v času, ko so v Sloveniji druge stroke dobivale svoje kodekse, ko so strokovna združenja želela določiti svojo istovetnost tudi s pomočjo kodeksa. Odločala so se o svojih poklicnih vrednotah in etičnih izhodiščih, ki jih sodobni poklici zahtevajo, če želijo delovati strokovno in pošteno. Poklici, ki – kot rečemo – 'delajo z ljudmi', imajo še večjo dolžnost in potrebo določiti poklicna razmerja. Nekateri člani društva, ki se z odločitvijo omenjene komisije niso strinjali, so čutili, da jim je bila ta pravica in dolžnost kratena. Menili so, da je čas, da učitelj dobi svoj etični kodeks. To mnenje so večkrat izražali na strokovnih srečanjih in v raznih člankih. Tu moram omeniti še prof. Stanka Pirnata, prof. Marijo Žabjek, prof. Alojza Fošnariča, spisek bi moral biti še daljši. Upravni odbor je njihovemu predlogu odgovoril s tem, da je imenoval komisijo, ki naj pripravi osnutek etičnega kodeksa, o katerem se bo potem izrekla letna skupščina društva. Tako je projekt stekel. Komisija za pripravo kodeksa je pričela zbirati material in študirati gradiva. Na podlagi tega je oblikovala prvi osnutek. Ta je romal k območnim skupnostim društva in k različnim strokovnjakom, ki so nanj odmevali s svojimi predlogi.

Katere temeljne smernice so bile odločilne pri oblikovanju Etičnega kodeksa članov Društva?

Najprej je bila želja, da bi učitelji imeli svoj etični kodeks. Zato je bil prvi osnutek napisan kot splošni kodeks, sprejemljiv za vse učitelje. Narejen je bil po švicarskem vzorcu. Po odmevih, ki smo jih dobili se je komisija znašla na razpotju. Po eni strani je doživela odobravanje in predloge za popravo in dopolnitev osnutka, po drugi strani pa je bilo izraženo mnenje, da splošnega kodeksa društvo samo ne more napisati. Po več posvetovanjih je prevladalo stališče, da društvo napiše 'samó' svoj etični kodeks, torej kodeks, ki bo za člane društva. Za to se nismo odločili z namenom, da bi druge učitelje hoteli izločiti, ampak preprosto zato, ker nismo od nikogar dobili 'pooblastila', da bi to naredili v imenu vseh učiteljev. Komisija je imela poslanstvo le s strani društva. Ko je bila razrešena ta dilema, so se oblikovali drugi kriteriji. Teme, ki naj jih kodeks obravnava, so se kar same določile s primerjavo drugih kodeksov. Več vprašanj je bilo o slogu. Etični kodeksi so ponavadi kratka in zgoščena besedila, kjer so v suhem, ekzaktnem in pravnem jeziku navedena etična določila. Ker smo upali, da bo te vrste kodeks napisan za vse učitelje in bodo člani našega društva delili z njimi temeljne vrednote in etična vodila, se je komisija odločila, naj bo naš kodeks nekoliko drugačen, naj bo njegov jezik inpirativne narave, ne pa normativno pravne. Tako se je tudi zgodilo. Nastal je nov osnutek, ki je bil na letni skupščini l.1996 sprejet in potrjen. Kasneje, ko je šel v široko obravnavo po vsej Sloveniji, je ta slog doživel veliko odobravanje. Ne prav z vseh strani, vendar lahko rečem, da s strani velike večine. Tako je ta slog ostal tudi v končnem besedilu. Prepričan sem, da ga učitelji prav zato radi preberejo in ostaja kot navdih za razmišljanje o istovetnosti in poslanstvu učitelja. Še en kriterij je komisija upoštevala. Ker je bilo določeno, da je besedilo kodeksa le za člane društva, smo vanj lahko vključili določene vsebine, ki jih sicer ne bi mogli zapisati v kodeks, na primer versko razsežnost človeka in poudarek na tem, kar učitelj lahko stori sam zase.

V omenjenem Etičnem kodeksu je poudarjen lik učitelja v različnih razsežnostih. Že veliko let se srečuješ z mnogimi učitelji in njihovimi zgodbami preko osebnih pogovorov, na duhovnih vajah, različnih delavnicah, predavanjih, strokovnih skupinah. Spremljaš tudi študentsko skupino Bodoči pedagogi. Ali opažaš pri učiteljih prizadevanja, ki jih kodeks navaja kot pomembna?

Etični kodeks poudarja, da je učitelj najprej 'oblikovalec učenca'. To vsekakor drži, pa če se tega učitelj zaveda in to želi ali pa se tega otepa in se mogoče tega celo ne zaveda. To področje je občutljivo in pomembno, zato tudi prebuja različne občutke, ko se z učitelji o tem pogovarjam. Po vsakem pogovoru imam vtis, da so učitelji po svoji naravi 'občutljivi' ljudje, bolje rečeno 'čuteči' ljudje. To pomeni, da so pozorni na to, kar se dogaja v odnosu do učencev. Občutljivi so za medčloveški odnos. Ta čut za človeka se izboljšuje. Seveda je tudi res, da srečam učitelje, ki imajo malo razvit čut za človeka. Kdor tega čuta nima, težko etično deluje in izpolnjuje zahteve poklica. Učiteljski poklic je vendarle umetnost svoje zvrsti. Ni dovolj posluh za glasbo, občutek za barve in besedo. Učitelj mora imeti čut ali posluh za človeka. Pri tem mislim na empatičnost, na graditev učenčeve samozavesti, pozitivne samopodobe, pozitivnega ozračja v razredu, na preventivno vzgojno delo. Te razsežnosti pri učitelju me vedno veselijo.

Posebnega pomena je odnos učitelja s starši, šole z družino. Ta odnos bomo morali v prihodnosti še bolj utrditi. Podobno je s povezanostjo s krajem, v katerem je šola. Spretno šolsko vodstvo bo vodilo takšno politiko, da bo zdrave moči šolskega okolja pritegnilo k sodelovanju ter s tem obogatilo človeško, kulturno in civilizacijsko dogajanje na šoli. S tem se bo ustvarjala mreža skupnega vzgojnega prizadevanja. Ta napor je vreden naših otrok, če jih imamo zares radi.

Praviš, da je 'čut za človeka' nekaj, kar z veseljem opažaš pri mnogih učiteljih. Kaj še daje upanje, ko se srečuješ z učitelji?

Kot sem že rekel, imajo učitelji 'posluh za človeka'. To je najlepše. Ko srečam učitelja s tem posluhom, se v meni prebudita upanje in veselje. Kaj vse tak učitelj zazna, vidi in opazi! Zato tudi ve, kdaj naj posluša, kdaj naj čaka, kdaj naj spregovori, kdaj naj zahteva in vztraja, kdaj naj išče in ima pobudo v odnosu. Učitelj je čuteč in empatičen, topel človek. Učitelj zna poslušati in sprejemati. V tem je njegova naravna religiozna drža. Je tudi človek kulture in besede, na nek način ima razvit estetski čut. Nekako prirojena mu je tudi etičnost, čut za pravičnost, pozoren je do otroka in njegovo družine, ne izpostavlja otroka in njegovih stisk, zna poseči odločno v problem, toda s posluhom za človeka. Ve, kaj je poklicna skrivnost. Na tem mestu rad ponovim besede generalnega direktorja Unesca Federica Mayorja, ki je na svojem obisku v Ljubljani rekel: “Kar mora učitelj posredovati učencem, so vrednote. Bistvo. Samo ena pedagogika obstaja, pedagogika zgleda. Ni druge pedagogike. Včasih v razredu učimo eno, otroci pa zunaj razreda vidijo prav nasprotno. Torej, pedagogika zgleda.” Lepo je videti učitelja, ki se tega dejstva zaveda. Otroci vse vidijo, vse opazijo, zanima jih učitelj kot človek, to mnogo bolj kot samo učitelj kot podajalec znanja. Učitelj je po svoji naravi humanist, 'na človeka usmerjen'. Zato pozitivno razmišlja, računa, da se človek razvija, da se uči, da dela korake naprej, zato ne odpiše nikogar in ne obupa. Delo opravlja s srcem, ne samo zaradi plače, čeprav je seveda njegovo delo vredno plačila, ki ga dobi in ki ga opravljeno delo vedno presega. Zato učitelj ve, kaj je zastonjskost. Je 'človek za druge'. Zna biti dosleden in jasen v svojih zahtevah. Ni mu vseeno za učence, za družbo. Te in podobne lastnosti odkrivam v mnogih srečanjih in pogovorih in to mi je v veselje. Vem, da je po naših šolah mnogo dobrih učiteljev, ki se zelo trudijo, da bi otrokom in mladim dali največ, kar morejo.

Katere težave vidiš kot najbolj pereče? Česa učitelji najbolj potrebujemo?

Učitelju se še vedno godi krivica iz preteklosti. Rad bi videl nosilce prejšnjega političnega sistema, ki so odobravali in zahtevali represivne metode v odnosu do tistih, ki so bili drugačnega prepričanja, da se jim opravičijo za kratenje osnovnih človekovih pravic, teptanje dostojanstva in manipulacije z njimi. Res ne zmorejo dovoljšnje samokritičnosti in poštenega odnosa? Zaradi te usedline preteklosti je učitelj še vse preveč podrejen politiki in totalitaristični miselnosti, iz katere se še nismo izkopali in ki še vedno posega v stroko in učiteljevo zasebno življenje.

Težavo vidim tudi na katoliški strani. Cerkev, ki je bila izrinjena iz vzgojnega polja, je učitelje preveč enačila z nosilci ideologizacije in je bila zato do njih nezaupljiva. Učitelji so se pogosto znašli med dvema ognjema. Po eni strani preganjani s strani totalitarne države, po drugi 'postrani gledani' s strani Cerkve. Zato so pogosto ostali sami, potisnjeni v veliko zasebnost. Slišal sem mnogo takšnih težkih in bolečih zgodb. Kljub temu so mnogi učitelji storili res vse, da so svoj poklic dostojno, kakovostno in pošteno opravljali. Pričakoval bi, da bi se vsi segmenti družbe do učiteljskega poklica vedli bolj spoštljivo in učiteljevo delo bolj cenili. Gre namreč za enega najpomembnejših delov družbe, v katerem se dogaja opismenjevanje, akulturacija, oblikovanje samostojnih osebnosti, prebujanje ustvarjalnosti itd.

Tretja težava izhaja iz priprave na učiteljski poklic. Šolanje je preveč 'tehnično' usmerjeno in parcialno. Premalo je humanizma, razvijanja čuta za človeka in njegovo srce, za njegove potrebe in upe, za študij okolja, v katerem živimo in delamo. Učenci vendar potrebujejo učitelje, ki jih bodo najprej sprejeli kot osebe in šele potem kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Zdi se mi, da učiteljem manjka širše filozofsko obzorje, ki bi omogočilo vključevanje antropološko usmerjene psihologije in sociologije. Še vse preveč smo zamreženi z neomarksizmom, strukturalizmom in 'lakanovstvom'. Verjetno tudi zato fakultete študentom ne pomagajo oblikovati poklicne identitete.

Učitelj potrebuje tudi pedagoški model, ki zajema celoten sklop ciljev, metod dela in pedagoških drž. V etičnem kodeksu smo opozorili tudi na ta vidik. Pedagoški model pomaga preseči faktografski pristop k poučevanju, uvaja ustvarjalnost, samostojnost razmišljanja, oblikovanje osebnih drž in ponotranjanje vrednot. Poseben pomen daje proučevanju življenjskega konteksta.

Katere možnosti imamo, ki nam lahko pomagajo bolj odgovorno in z večjim veseljem živeti poslanstvo učitelja?

Vsak učitelj že samo s tem, da je izbral svoj poklic, najde notranjo motivacijo, da se posveti temu delu. Notranji klic, mogoče je to kar klic Boga, klic, ki vabi k tesnejši pozornosti za rast človeškega v otroku in mladem človeku, daje srečo in gotovost. Hkrati mora učitelj vedno znova skrbeti najprej zase, da živi takšno življenje, ki mu omogoča pristnost in jasnost, ko je v stiku z mladimi. Njegova osebnost največ pove. Vse kar učitelj stori za sebe, stori tudi za svoj poklic. Zato so urejeni medčloveški odnosi, zdravo družinsko življenje, prijateljstva, osebna duhovnost pomembne razsežnosti njegovega poklica. Spremljam učitelje na duhovnih vajah in opažam, da se potem, ko se njihovo duhovno življenje poglobi, življenje samo po sebi spreminja, včasih ureja, usmerja, postaja bolj ustvarjalno. Duhovnost prinese učitelju več moči, poleta in trdnosti. Osebni odnos z Jezusom Kristusom postane resnični vir navdiha, živa voda, ki vedno odžeja. To se v življenju pozna. To se pozna v službi. Zelo lepo izkušnjo imamo tudi z delavnico Osebni dnevnik, na kateri učitelji pišejo svojo življenjsko zgodbo. Ta metoda jim pomaga po eni strani povezati posamezna življenjska obdobja v celotno življenjsko zgodbo, po drugi pa različne ravni življenja med seboj. Posebno se prebuja ustvarjalnost in nekateri novi pogledi na sebe, s tem pa tudi globlje razumevanje drugih. Etični kodeks govori tudi o psihohigijeni, pravem ritmu življenja, pomenu uravnoteženosti med delom in sprostitvijo, strokovnostjo in angažiranostjo, zasebnostjo in javnostjo. Prepričan sem, da je vse to zelo pomembno za učiteljevo uspešno delo.

Omenil si že nujnost povezovanja šole in družine. V kodeksu je na dveh mestih posebej poudarjen odnos med učiteljem in družinami učencev: učitelj kot sogovornik družinam (tč.16) in spoštovanje pravic družine (tč.32-34). Kaj meniš o tem odnosu?

Učitelj je prvi sogovornik družini. Družina se pogosto nima na koga obrniti, ko se znajde v težavah. Učitelj je nekdo, ki more prisluhniti problemu in pomagati staršem najti pot reševanja. Tudi za šolo bo v prihodnosti prav ta odnos pomemben. Federico Mayor, je v intervjuju za Iskanja dejal o razmerju med družino in šolo, da “je to razmerje bistveno, ne morem razmišljati o eni brez druge. Vsak otrok je drugačen. Samo v dobrem razmerju med učitelji in družinami moremo bolje spoznati resnično osebnost otroka, jo vrednotiti in otroka resnično vzgajati.” Osebno sem prepričan, da bodo tudi šole v prihodnosti potisnjene v iskanje 'zaveznikov'. Vse bolj bodo same s številnimi problemi, ki jih bodo otroci prinašali v šolo. Sicer to ni več prihodnost, žal je že sedanjost. Država se bo vse manj trudila priti nasproti šoli s pravo pomočjo za prave probleme, ker bo vse bolj obremenjena s 'strukturnimi' vprašanji, v katerih bo skrita politična in ideološka igra. Šoli pa bosta ostali dve poti. Ali bo dvignila roke in pustila toku dogodkov prosto pot ter dopustila neko stopnjo anarhičnega vedenja, kar pomeni popoln poraz šolske ustanove kot takšne in je v tem primeru vprašljiv obstoj šole kot institucije, posebno ko gre za obvezni del šolanja. Druga možna pot pa je, da si šola poišče pomoč, 'zaveznike'. Upam, da so varnostniki prehodne službe, ker se s tem vračamo na stare represivne metode strukturiranja družbe. Potrebno bo poiskati družino, se z njo pogovarjati, izoblikovati redne oblike skupnega razmišljanja o težavah, problemih ter izdelati skupno vzgojno strategijo.

Na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani že več let vodiš Šolo za starše. Prizadevaš si spodbuditi podobne načine sodelovanja s starši tudi po drugih šolah. V čem vidiš pomen teh prizadevanj?

Šola za starše je le ena od mnogih oblik sodelovanja med šolo in družino, o kateri sva pravkar govorila. Vesel sem bil simpozija z naslovom Družina – šola, ki sta ga organizirala Državljanski forum za humano šolo in Pedagoški institut leta 1997. Pokazal je mnoge oblike sodelovanja med šolo in družino. Nastopilo je veliko praktikov, ki so poročali o svojih izkušnjah. Oblik sodelovanja je torej veliko, kjub vsemu pa menim, da je potrebno razvijati še več oblik sodelovanja. Šola za starše na Škofijski klasični gimnaziji smo uvedli po španskem vzorcu široko razvejane mreže 'escuela de padres'. Gre za redna mesečna srečanja, na katerih starši dijakov dobivajo nove informacije s področja vzgoje in imajo priložnost izmenjave izkušenj s starši, ki imajo enako stare otroke. Šola poteka četrto leto in sem z njo zelo zadovoljen. Njen cilj je pomagati staršem, da vedno bolj samostojno in pronicljivo razmišljajo o svojih odraščajočih otrocih ter se eden od drugega učijo bolj učinkovitih starševskih drž ter boljših načinov reševanja družinskih vzgojnih vozlov. Res je, da so me že iz marsikatere šole povprašali o tej izkušnji. To svojo začetniško izkušnjo rad razdelim z