Silvo Šinkovec

Ampak, 20.2.1986

Prejšnji teden (sredi decembra 1985) sem obiskal p. Navoneja. P. John Navone SJ predava na Gregoriani »narativno teologijo«. Od leta 1966, ko je objavil svojo doktorsko dizertacijo z naslovom History and Faith in the Thought of dr. Alan Richardson, do danes je objavil dvanajst knjig, v katerih je razvil svojo zamisel o narativni teologiji, oziroma o teologiji zgodbe.

Za kaj gre? Ker nisem prebral njegovih knjig, niti nisem poslušal njegovih predavanj, ne morem podati popolne slike o narativni teologiji, še manj pa kakršnekoli sodbe o njej. Kar pa lahko storim je to, da predstavim drobec iz Navonejeve teologije in iz filozofije »življenjske zgodbe«. Na koncu pa bi rad zapisal še kakšno svojo misel o obravnavani temi ter dva primera iz našega življenja, kjer je - vsaj implicitno - teologija zgodbe že na delu.

I.

P. Navone v svojem članku »Ricordo di amore condiviso e raccontato«, objavljenem v reviji teološke fakultete Neaplja »Rassegna di teologia« (1984, št. 5), predstavi temeljno misel narativne teologije v treh izrazih: lex narrandi, lex orandi, lex credendi.

Lex narrandi, kar pomeni zapoved pripovedovanja, je ena temeljnih zapovedi Stare zaveze. Razodene se v dveh izrazih: »spominjaj se« in »pripoveduj«.

»Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod tvoj Bog teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preiskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne!« (5 Mz, 8,5)

Izraelci se spominjajo tega, kar je Bog storil zanje. Bog se razodeva ljudstvu v njegovi zgodovini in ljudstvo se spominja in pripoveduje čudovito zgodbo ljubezni Boga do ljudstva. Judo­vska zavest je zgodovinska in prav v tem se razlikuje od drugih narodov.

»Ako te jutri tvoj sin vpraša ... tedaj sinu odgovori: Sužnji faraonovi smo bili v Egiptu, Gospod pa nas je izpeljal iz Egipta …« (5 Mz 6, 20-25)

Vsa Stara zaveza je spominjanje in pripovedovanje ene same zgodbe. To je zgodba o Božji zavezi z ljudstvom, o zvestobi in usmiljenju Boga, rečeno z eno besedo, to je zgodba o Božji ljubezni. To zgodbo pripovedujejo očetje sinovom, ne da bi se utrudili. Ljudstvo mora pripovedovati svojo zgodbo. To je sveta zgodba. To je bistvena zgodba, brez nje ljudstvo ne more živeti. Tako pripovedovanje svoje zgodbe je teološka refleksija o zgodovinskem izkustvu. Bog se je razodel svojemu ljudstvu v zgodovinskih dogodkih in ljudstvo ga v njih prepoznava.

Lex narrandi se spremeni v lex orandi (zapoved molitve). Pripovedovanje o Božji ljubezni do ljudstva se spremeni v liturgijo, v praznovanje, v molitev. Kdor pripoveduje zgodbo o Božji ljubezni že moli, se zahvaljuje, poveličuje Boga. Stara zaveza je polna liturgičnih »pripovedi« (tekstov), ki spominjajo ljudstvo na »čudovite stvari, ki jih je storil Gospod« (gl. Iz 63,7-9; 2Mz 15,1-18,21; 1Kron 16,7-36; Ps 105, 96, 106, 87 itd.).

Iz pripovedi in liturgije raste upanje. Zavest o Bogu, ki je v preteklosti storil čudovita dela, ki je bil zvest v prete­klosti, daje ljudstvu upanje in vero (lex credendi – zapoved vere). Ljudstvo razglaša: to je naš Bog, drugega ni. Vera Izraelcev je zgrajena na zgodovinski izkušnji in zgodovinski zavesti. Bog zgodovine je tudi Bog sedanjosti. Gotovost vere in upanja raste iz zgodovinske zavesti (prim. 5 Mz 4,32-40)

Podoben proces, kot so ga doživljali Izraelci, doživlja tudi krščanska skupnost. Primitivna krščanska skupnost se je zbirala zato, da so kristjani pripovedovali zgodbo o Jezusu Kristusu, umrlem in vstalem (prim. Lk 24,33-35). Božja inkarnacija - Bog je razpel svoj šotor med nami - postane izhodišče in okvir vsem zgodbam o Jezusu. Sveto in profano se dokončno združita v eno. Človeška zgodovina postane božja zgodovina in božja zgodovina postane človeška zgodovina. Bog ­je vstopil v človekovo zgodbo v vsej polnosti. Bog je razodel svojo ljubezen do človeka na zelo konkreten način, v trpljenju, smrti in vstajenju. Zgodba božje ljubezni je bila dorečena, človek jo je prepoznal in jo začel pripovedovati. Peter (Apd 2,14-36), Pavel (Apd 13,16-41) in drugi učenci pripovedujejo Jezusovo zgodbo, zgodbo o božji ljubezni. Kadar pripovedujejo to zgodbo tistim, ki je še niso slišali, evangelizirajo (Apd 12,22-31) in kadar pripovedujejo isto zgodbo tistim, ki jo že poznajo, se pravi krščanski skupnosti, jo pripovedujejo zato, da se spominjajo zgodbe zgodb, da slavijo velika dela Očeta po Sinu. Tako pripovedovanje postane liturgija, molitev, zahvala, čaščenje, obnavljanje zgodbe (1Kor 11,23-26). Iz pripovedovanja raste vera. Gotovost, da je bil Bog prisoten v zgodovini, kar pričajo konkretne zgodovinske osebe, rojeva vero v tistih, ki poslušajo. Lex narrandi postaja lex orandi, iz obeh pa se rojeva lex credendi. Spominjaj se in pripoveduj, slavi in veruj!

II.

Toda, kaj se pravzaprav dogaja v tem procesu pripovedovanja? Človek živi svoje življenje, čas teče v svojem kronološkem ritmu, življenje teče kot reka, dogodek sledi dogodku, izkustvo izkustvu, doživetje doživetju. Mnogi trdijo, da danes živimo v času, ko se poudarja izkustvo oziroma doživetje. Tudi pogovori o religiji so opustili »dogmatični jezik« in se vse bolj usmerili na »religiozno doživetje«. (V osnovnem bogoslovju je prišel v ospredje »dialoški model razodetja«, ki je izpodrinil »prepozicijski model«.)

T. S. Eliot pravi, da »imamo doživetje, izgubljamo pa pomen«. Dokler doživljamo, se še ne zavedamo pomena in zato doživetje za nas nima svoje teže. Šele ko se nam razkrije tudi pomen doživetja, to doživetje postane za nas pomenljivo! Šele tako moremo videti doživetje kot pomenljivo v celoti naše življenjske zgodbe. Doživetje postane del naše zgodovine. Prav to dejanje pa spremeni krono­logijo v pripoved. Nevtralni kronološko-koledarski čas, kjer si minute slede v nepretrgani verigi, kjer dan podaja roko dnevu, ta nevtralni čas se spremeni v zgodbo, v pripoved. Pripoved pa pozna čas, ki je kvaliteten, pozna uro, ki je bila odločilna, pozna dan, ki je bil dan pričakovanja in pozna leto, ki je bilo leto posledice. Ta sposobnost, da prepoznavamo pomen dogodkov, doživetij, izkušenj nas spreminja iz kronologov v pripovednike. To pa je tudi glavna teza S. Criez-a, ki trdi, da naša zavest ni kronološka, ki se zanima le za kvantiteto življenjskih doživetij, ampak je narativna (pripovedna). To pomeni, da naša zavest v sedanjosti združuje preteklost in prihodnost in v tem celost­nostnem pogledu meri kvaliteto človekovega doživetja.

III.

Ta nova filozofska in teološka spoznanja me vodijo v naš čas in v naše izkustvo, posebej še v naše slovensko izkustvo. Če rečem, da iz naše zavesti izginja zgodovinskost, ne bom povedal nič novega. Ne poznam niti zgodbe svojega naroda, niti zgodbe krščanske skupnosti, ki ji pripadam. Najbrž nisem sam.

Ker nimamo oblikovane svoje zgodbe, je ne moremo pripovedovati. Če se ničesar ne spominjamo, nimamo kaj praznovati, niti nimamo v kaj verjeti. Samo zavest o nekaj dogodkih iz preteklosti nam še ne daje »zgodbe«, »svete zgodbe«. Zgodba je veliko več, kot proslava postavitve zvonika ali spomin na prvo puško, ki je počila. Zgodba je nekaj več. Kaj? Ali ni prav to vprašanje, ki se ponuja naši teološki refleksiji? Delo vidim na dveh nivojih. Ustvariti moramo zgodbo svojega naroda in krščanske skupnosti v tem narodu. Razviti pa moramo tudi »teorijo« o zgodbi, kar nam bo odkrilo pomen ustvarjanja zgodbe. Ali ni to pot, ki jo moramo prehoditi, če hočemo, da bo upanje vzniknilo v srcu Slovenca? V nasprotnem primeru smo najbrž že zapisani pozabljenju.

Kar velja za narod, velja tudi za posameznika. Vera človeka ne sloni na enem religioznem doživetju, ali na nekaj takih dožive­tjih. Vera vznikne iz zavesti, da je Bog vedno zvest, da je vedno blizu, da vedno prihaja. Vera raste iz zgodbe, ki jo more človek povedati, iz svete zgodbe, ki jo ima Bog s človekom. V zgodbo je vključena celotna osebnost, ves človek. Vanjo so zajeti vsi dogodki - pozitivni in negativni. V njej so človekovo telo, čustvo, razum in srce. Če je religiozno doživetje pomembno, je pomembno toliko, kolikor daje luč vsem dogodkom v reki življenja. Torej tudi na tem področju vidim možnosti za teolo­ško refleksijo in pastoralno delo. Vernik naj bi oblikoval svojo življenjsko zgodbo in jo pripovedoval. Vernik postane vernik, ko v skupnosti pripoveduje svojo zgodbo o božji ljubezni in tako slavi Boga. Svoje zgodbe pa si posameznik ne more ustvariti, če ne obstaja zgodba skupnosti, ki ji pripada. Liturgija postane liturgija šele, ko ljudje začutijo, da je liturgični dogodek praznovanje, čaščenje Boga, ki je storil »za nas«/ »za mene« čudovita dela.

IV.

Pravzaprav branje četrtega poglavja knjige Prekmurci in Prekmurje postane zelo zanimivo, če se ne ustavimo, kar se Slo­vencu hitro zgodi, ob »embalaži« - npr. ob kakšnem i-ju, ki je natisnjen namesto in, ipd. - ampak ga beremo v okviru iskanja in ustvarjanja narativne teologije. Jaz sem prvič bral tekst v slovenščini, kjer avtor poiskuša ustvariti teološko interpreta­cijo zgodovine neke skupine. Ali ni prav ta tekst s tega vidika kar preroški, v smislu, da nam kaže, v katero smer naj iščemo. Ali nas ta tekst ne usmerja in izziva, da gremo na pot ustvarjanja zgodbe, ki jo je Bog spletel med našim narodom? Ali nas ta tekst ne izziva v to, da iščemo svoje korenine, v tem smislu, da prepoznavamo svoj karakter, ki se kaže v toku stoletij in da prepoznavamo kako in kdaj se je Bog razodeval ljudstvu in kako je ljudstvo odgovarjalo razodetju. »Šama, Slovenec!« prisluhni svoji zgodbi in jo pripoveduj svojim sinovom in hčeram. Spominjaj se ljubezni, ki jo je Bog izkazal tebi v toku stoletij. Pripoveduj o njej drugim narodom.

Oktobra sem dobil pismo, ki mi ga je v Dublinu napisal sobrat Janez. Med drugim mi je v pismu povedal tudi to, da je bil na tečaju intenzivnega dnevnika, na katerem je napisal zametke svoje življenjske zgodbe. Naslov svoji zgodbi je dal: »Janez, kar pomeni God has shown his favour«.