Ampak, 25. 6. 1986

Silvo Šinkovec

I.

Ponedeljek je bil. Ura slovenščine. Profesor je prinesel popravljene šolske naloge in vsi smo nestrpno pričakovali trenutek, ko nas bo poklical po imenu in povedal oceno. Pričakovanje te ocene ni bilo isto, kot pričakovanje ocene iz matematike, fizike ali kemije. Pri vseh teh predmetih se je zahteval spomin, natančnost računanja, preračunavanja, izpeljav. Pri takih nalogah ni bilo nič našega, mojega. Vse drugače je bilo pri slovenski šolski nalogi. Naslov zadnje je bil: »Kaj bom delal čez pet let?« To je vse kaj drugega. Vse, kar smo napisali, smo napisali o sebi, o naših upih, željah, pričakovanjih in o naših strahovih, bojaznih in skrbeh. Ocena pravzaprav ni bila pomembna. Pomembno je bilo tisto, kar je spremljalo oceno: ton besede, pogled profesorja - vse tisto pač, kar je bilo »nedirektno sporočilo« in »neformalna ocena«. »Me je razumel, me je sprejel, se strinja z mojimi načrti, mi bo dal odgovor na moje vprašanje?« Taka vprašanja so se tisto jutro podila po naših glavah. Slovenske šolske naloge so bile naš dnevnik, morda za nekatere edini prostor, kjer smo izražali spoznanja o skrivnostih svojega življenja. Te naloge so bile edina šola za poimenovanje našega notranjega doživljajskega sveta. Zdi se mi, da so bile ure slovenskih šolskih nalog za marsikoga tudi edini čas, ko je razmišljal o svojem notranjem življenju. Zato je bil slovesen tisti ponedeljek, ko je profesor prinesel šolske zvezke s popravljenimi nalogami.

Kdo se ne spomni šolskih ur, ko smo popravljali napake šolskih nalog. Prepisovali smo besede in stavke, ki niso bili 'prav' napisani. Včasih smo morali kakšno besedo prepisati po tri, štiri ali petkrat. Tako smo se učili pomembne modrosti (vsaj tako so mislili nekateri učitelji): jezik, slovnico moraš poznati, da boš dobro pisal. Vrstni red besed, črkovanje, krajšanje, vejice in pike ... Vse to je bilo potrebno, zelo pomembno.

Kdo pa nam je pomagal, da bi prepoznali določeno misel, ki smo jo hoteli zapisati, pa nam ni uspelo - ne zaradi nepoznavanja slovnice, ampak zaradi napora 'prepoznavanja' notranjega življenja. Kdo nam je pomagal dati imena različnim čustvom, ki smo jih nosili v sebi in o njih ni skoraj nič prišlo na papir? Ne zaradi nepoznavanja slovnice, ampak zaradi napora poimenovanja čustev. Kdo nas je spodbujal, da bi zapisovali uvide, naše 'velike' ideje o življenju, ki smo jih nosili v sebi, pa jih nismo znali izraziti. Tako malo časa nam je bilo odmerjenega za prepoznavanje in dajanje imen notranjemu življenju - uvidom, intuicijam, mislim, 'nedoločenim' čustvom in slutnjam.

Najbrž je prav zato naše sveto ponedeljkovo pričakovanje popravljenih šolskih nalog splahnelo in se spremenilo v dolgočasno prepisovanje besed, stavkov ... Učili smo se forme, za katero pa mnogokrat nismo vedeli, kako je vezana na življenje, na naš notranji svet. Razkorak je očiten.

II.

»Naš jezik uporablja aktiv in ne pasiv«, zveni v mojih ušesih kot eno od pravil, ki se je ponavljalo (in se še ponavlja), ko smo se pogovarjali o jeziku. Danes je ta stavek za mene bolj simbol »naše velike skrbi za slovnično pravilnost in duha našega jezika«. Jezik je potrebno negovati. To je res. Ampak ...

Jezik je živ in spremenljiv. Jezik ni to, kar se skriva v slovnici in slovarju, zaprt in geometrično dodelan sistem. Jezik ustvarjamo mi. Vsak posameznik ga ustvarja in samo kolikor ga ustvari, toliko ga ima. Jezik v najširšem smislu je most, po katerem se spomin sprehodi k izkustvu; most, na katerem se srečamo z izkustvom drugega človeka. Jezik je moje 'vedenje' in moje 'vedenje o vedenju'.

Jezik je simbol, ki prinaša, predstavlja in veže na sporočilo, resnico ali na spoznanje. Ni jezik tisti, ki ustvarja sporočilo, resnico ali spoznanje, ampak so resnica, sporočilo ali spoznanje, ki določajo jezik. Resnica, sporočilo in spoznanje se hočejo 'izraziti', 'dati', 'se sporočiti'. Ni izraz tisti, ki je prvi in potrebuje resnico, da bi preživel.

Vsak narod ima tak jezik, kakršnega je razvil. Jezik pa ni odvisen od poznavanja strukture - gramatične, fonetične, in še kakšne. Jezik nekega naroda je bogat in izrazen toliko, kolikor je narod spoznal, kolikor je narod prepoznaval resnico, ki se mu je dajala, in kolikor je hotel to, kar je odkril, sporočiti naprej. Jezik kot struktura nič ne pove, če nima v sebi globinske navezanosti na to, kar sporoča. Jezik umre, če ni navezan na resnico. Samo če je jezik vezan na resnico, ima živo moč, ker sporoča in ker ne more, da ne bi sporočal.

Samo v navezanosti na resnico sporoča in živi - tako jezik, kot narod. Problem izumiranja jezika ni v malomarnosti do jezika, ampak v malomarnosti do resnice. Problem je v duhovni in miselni, čustveni in intuitivni otopelosti. Narod ne izumira zaradi nepoznavanja jezika, ampak zaradi nenavezanosti na resnico. Naša bojazen in skrb ne bi smela biti v prvi vrsti za jezik, ampak za ne(na)vezanost na resnico.

Edina bojazen bi morala biti bojazen za 'doživljajsko otopelost', atrofijo notranjega čuta, otopelost notranjega religioznega čuta, izumiranje čuta za sveto. Če ne razvijamo notranje občutljivosti, notranjih izkustvenih organov (srce), kako bomo mogli doživljati? Če ne doživljamo, kaj moremo izraziti? Če nimamo kaj izraziti, kaj naj sporočamo? Če nimamo kaj sporočiti, kako naj preživimo? Od kakovosti notranjega življenja je odvisen naš obstoj.

III.

Zgodba ponedeljkove šolske naloge nam ponuja svojo modrost. Človek potrebuje 'šolo srca', šolo razvijanja notranje občutljivosti, šolo čuta za sveto. Kako se to dogaja v našem apostolatu, pri verouku, romanjih, različnih prireditvah? To je zelo pomembno vprašanje za pastoralne delavce.

Sem študent teologije. Razmišljam o nalogi teologije in o apostolatu v sodobnem svetu. Ne morem mimo spoznanj, ki sem jih razgrnil v zgornjem odstavku. Kaj mi na zastavljena vprašanja ponuja teologija? V zaključku tega sestavka ne bom govoril o poskusih teološkega odgovora na zgornja vprašanja, ampak bom zapisal nekaj vprašanj.

a) Kako povesti človeka na skrivnostna in čudovita pota notranjega življenja, povesti ga po 'temnih hodnikih' v središčnost, v skrito kamrico srca, v notranjo kapelo? Kako človeka popeljati k vodnjaku (Jn 4), k izviru življenja?

b) Potem, ko romar pride k izviru in ostane tam, da pije iz vodnjaka, kolikor njemu drago in kolikor je njemu potrebno, torej potem, ko se v človeku prebudi duhovni doživljajski svet, kako ga moreš spremljati, 'voditi', 'učiti'. Kako mu pomagati na začetku njegovega romanja, da to, kar nosi, doživlja v sebi, tudi izrazi? Kako in koliko se more romarju pomagati izraziti njegovo doživetje? Kajti romar mora dati ime svojemu notranjemu svetu. Mora se naučiti poimenovati svoj notranji svet. Če se to ne zgodi, lahko po doživetju ostane prazen. Pozabi na dar, ki mu je bil darovan. Ali pa postane suženj 'sovražnega' notranjega doživljanja, ki zavira njegovo zdravo rast.

c) Romar pa se mora naučiti še nečesa. Znati mora povedati svojo zgodbo, pripovedovati drugim o svojem romanju k studencu. On lahko pripoveduje o svojih poteh, labirintih, križiščih in o svojem počivanju ob studencu.

V doživljanju, izražanju ali poimenovanju in pripovedovanju se sklene lok romanja. To pa je tudi lok duhovne pedagogike.