Nikodemovi večeri 2007: Dialog

 »Na dnu srca vsakega človeka je dobra zemlja, ki ne pričakuje ničesar boljšega, kot da obrodi obilen sad.«  (p. Peter Hans Kolvenbach, SJ)

V  predavanju se bomo osredotočili na notranje življenje, na področje duševnosti in duhovnosti. Raziskali bomo različne razsežnosti osebnosti ter zaključili z bistvenim notranjim dialogom, to je dialog z Bogom.

Življenje je odprta zgodba

Krilatica, da je edina stalnost nestalnost odraža sodoben načina življenja. Živimo hitro, zelo hitro. Toda, to je površno opazovanje. Kajti drži tudi, da se vsi ukvarjamo z istimi temeljnimi vprašanji: „Kdo sem in kam grem?“ „Kaj je moja naloga?“ „Kako naj živim?“ Ta se skozi stoletja ne spreminjajo. Človek v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah išče odgovore na temeljna vprašanja. Ko zapremo za sabo vrata svoje sobe in ostanemo sami, brez vlog in družbenih statusov, brez zahtev od zunaj, ostajamo sami s seboj in s svojimi vprašanji.

S tega vidika je življenje vseh ljudi nenavadno podobno. Rodimo se in umremo, iščemo svoje mesto pod soncem. Vsi se učimo pisati in brati, govoriti, tudi več jezikov; učimo se ljubiti, prenašati trpljenje in bolečino. Bistveno pa je, kaj bomo v življenju zares povedali, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Kaj v življenju zares spoznamo, da ne bi le ponavljali za drugimi? Bomo prišli do temeljnih spoznanj o sebi in drugih? Učimo se sobivati z drugimi, ustvarjati dobre odnose in zdrave skupnosti. Vsak hodi svojo pot. Nihče ne more svojega spoznanja in svoje izkušnje posoditi drugim. Človek je neverjetno sam v svojem iskanju. Na poti gradi svojo osebnost in identiteto, ustvarja lastno zgodbo.

Pogosto življenje opazujemo le na površini, kjer vidimo zunanje in vidne dogodke, merljive stvari. Svoje odločitve delamo na zunanjih motivacijah, pohvali, nagradi, reklamah, grožnjah in kaznovanju. Zelo pomembna je notranja motivacija, ki izvira iz notranjih dogodkov, iz nevidnega notranjega toka življenja. Notranje motivacije izvirajo iz osebnih vrednot, prepričanj, spoznanj, potreb in želja.

Odgovori so v naši notranjosti

Odgovorov o sebi ne bomo našli v knjigah, ne pri drugih ljudeh. To ne pomeni, naj ne beremo knjig in poslušamo drugih ljudi. Nasprotno. Čim več knjig preberimo in se čim bolj izobražujmo. Toda, vse kar zvemo, so le dobre smernice za pomoč, da sami razmišljamo. Resnica ni nekje zunaj nas, v nekem učbeniku, nima je neki drug človek, ampak jo lahko najdem le v sebi. Do sebe moram priti sam. Tagore pravi, da je najdaljša pot do sebe. Leo Buscaglia pa, da „vse, kar potrebujete, počiva v vas samih.“ Sveto pismo pravi, da je postava prav blizu tebe, ne nekje zunaj na kamnitih tablah, na koncu sveta,... ampak v tvojem srcu. Srce je kraj srečanja, dialoga, razodevanja. Ko se povežemo z resničnostjo, se počutimo dobro. Obraz sije, sijejo oči. Oko je okno duše. Srce je stična točka med Bogom in človekom.

Sv. Ignacij Lojolski je na podlagi osebne izkušnje napisal priročnik za osebno duhovno pot, knjižico Duhovne vaje. Okusil je, da se Bog želi razodeti vsakemu človeku. Bog išče človeka, ker bi se rad podaril, dal, komuniciral, izročil. Bog nam govori po mislih, čustvih, podobah, simbolih, dogodkih, ljudeh. Naša najbolj pomembna referenčna točka ostaja naš Stvarnik, On, ki je ustvaril nebo in zemljo. Njemu lahko zaupamo. On nas je ustvaril tudi mene in nas postavil v današnji čas, da naredimo nekaj lepega in izvirnega, nekaj za rast Božjega kraljestva, kraljestva miru, nenasilja, spoštovanja, pravičnosti in ljubezni.

Svoboda in ljubezen

Bog v svoji neskončni in brezpogojni ljubezni išče človeka. Toda nikoli se ne vsiljuje, ker je ljubezni vsiljevanje tuje. Ne gre skupaj. Le kdor ljubezen svobodno sprejme, jo lahko okuša. Kot lepoto. Lepota se ne vsiljuje. Kdor jo opazi, jo lahko občuduje. Si polni srce in dušo. Bog se je maksimalno potrudil, da je prišel po svojem Sinu med nas, se učlovečil, delil življenje z nami. Dotika se nas in zdravi, posluša nas in nas razume ter sprejema. Pozna nas in ve, da smo krhki, iz prahu in zemlje, ranljivi. Toda Bog tudi ve, da smo ustvarjeni po Božji podobi, ustvarjeni, da bi ljubili. Ko odkrijemo svoje bistvo, smo v stiku s seboj in z božjimi zmožnostmi v nas. Iščemo svobodo, ker je svoboda pogoj za ljubezen. Bog je človeku dal svobodo, da bi človek res lahko ljubil. 

Po sv. Ignaciju je temeljno izhodišče spoznanje, da je človek ustvarjen, da bi slavil Boga in da bi mu služil. Vse drugo je za človeka, da vse  uporablja toliko, kolikor mu pomaga doseči cilj in opušča vse, če mu ne pomaga dosegati cilja.

Iluzija: nepravilno razumevanje

Danes je pogosto slišimo govoriti o več resnicah. Ljudje hočejo povedati, da imamo več gledanj, da različno doživljamo svet , da imamo različne poglede. Resničnost dojemamo delno, po koščkih in glede na naša izhodišča, to so naše izkušnje, znanje, koordinate, predsodki, zato je naše spoznanje zelo omejeno. Resnica pa je ena, le naše dojemanje resnice je različno. Nepravilno razumevanje oblikuje  predsodke.

Zelo zanimivi so naši notranji samogovori. Z nekom se spremo in ko smo spet sami, se ponavadi v naših mislih še naprej vrtijo notranje misli. Dopovedujemo, dokazujemo svoj prav, oštevamo, ponižujemo, izražamo gnev in se jezimo, kujemo taktike, kako bi povedali, da bi nas drugi razumel in slišal, upošteval, nam dal prav ali izpolnil željo. Notranji samogovori so lahko uperjeni tudi proti nam. Po kakem dogodku si dopovedujemo, da smo prava ničla, da smo tako slabi, da bi bilo najbolje, da bi kar izginili, da nas ne bi bilo, da nas tako in tako nihče ne ceni, ne pričakuje, ni mar za nas, nas ne mara. Sami vrtimo te notranje filme, notranje pridige in se prepričujemo in ponižujemo. Sami razvrednotimo sebe. Ne verjamemo vase. To izvira iz notranjega občutka, ki ga imenujemo nizko samospoštovanje. Ne cenimo sebe, iščemo dokaze v vsakdanjem življenju, da potrdimo svoje prepričanje. Če je to naša notranja glasba, ki se vrti iz dneva v dan, iz ure v uro, včasih celo iz minute v minuto, potem v naših mislih res ni prostora, da bi poslušali in slišali še kaj drugega. Zasuti smo s samogovori z lažnimi razlagami sebe. Nismo v resničnem stiku, v dialogu s samim sabo. Taki  samogovori so nepravilne razlage življenja, zato delajo veliko škodo.

Duhovno razločevanje

Vsak človek hrepeni po zadnji resničnosti, ne glede na to, po kateri poti roma in kje hodi. Naj bo to potrošniški Evropejec, vroči Afričan, prešeren in družaben Latinoameričan, umirjeni Azijec, pobožen Slovan itd. Vsi smo ustvarjeni po Božji podobi in na dnu srca vsi hrepenimo po isti resničnosti. Po ljubečem Bogu. Združenje z njim nas izpolni v polnosti. Ne poznam človeka, ki bi se pritoževal, če mu naredite dobro, če ste do njega spoštljivi in prijazni, če mu priskočite na pomoč, ko jo potrebuje, če ga spoštujete in se zanimate zanj resnično in pristno. Zakaj? Ker nagovarjate njegovo srce, njegov notranji človeški humus, ki je globlji od vsake ideologije, od vseh predsodkov. Sočutje ali ljubezen odpira možnost pristnega odnosa.

Bog se razodeva vsakemu človeku. Vsak človek ima možnost, svobodo in odgovornost, da pride do lastnih spoznaj in odločitev. Kako naj razmišljam, kako naj postopam, kako naj se vedem, da bom prišel do pravih spoznanj? Duhovno razločevanje je pot do dobrih odločitev.

Duhovno razločevanje se lahko uvrsti med vprašanja epistemologije ali kritike, ki je filozofska veda in raziskuje, kako človek lahko pride do spoznanja. Kako naj razmišljam, da bom prišel do rezultata? Pri matematiki smo se učili seštevanja in odštevanja, dodali smo oklepaje in zaklepaje, nove znake. Enačbe so bile vedno bolj zapletene. Uvajali smo eno, potem dve neznanki. In iskali rezultat. Se učili pravil in vadili, kako postopati in razmišljati, da bi prišli do pravega rezultata. Potem smo v vadnicah preverjali izračune ali pa so jih preverjali učitelji. In kako naj pridem do pravega spoznanja o svojem življenju? Življenje je enačba z več neznankami in veliko možnimi operacijami. Toda nikjer ni zapisanega rezultata, da bi ga preveril.

Beseda razločevanje in razlikovanje pomeni, da jasno vidim, znam ločiti like med seboj, jasno uvidim, spoznam in razumem. Ko se dotaknem resničnosti, me navda občutek miru in zadovoljstva. Ko otrok izračuna, koliko je tri krat šest, doživi trenutek zadovoljstva. Ko se človek dotakne resničnosti s svojim umom, doživi mir, veselje, zadovoljstvo. Temu lahko rečemo, da je spoznanje skladnost razuma z resničnostjo. To skladnost iščemo. Neresnične razlage puščajo človeka v nejasnosti in negotovosti. V Svetem pismu najdemo mnogo mest, ki nas vabijo k razločevanju. En tak stavek je tudi v pismu Rimljanom: “Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma (nous), da boste lahko razpoznavali (dokimazein), kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno“ (Rim 12,2).

Ekran misli

Na uvajanju v meditacijo naredimo preprosto vajo. Udeležencem dam navodilo, naj popolnoma utihnejo, naj ustvarijo popolno tišino. Nekaj minut se vsi trudimo, potem se pogovorimo o izkušnji. Opazujemo, kaj smo delali, ko smo se trudili biti tiho. Večina ljudi pove, da so opazili svoje misli, ki se pletejo po glavi. Nekateri se ves čas trudijo, da ne bi nič mislili. Tako se naučimo, da so misli prvo, kar prepoznamo v svoji notranjosti. Od trenutka, ko smo se rodili, po našem notranjem ekranu zavesti tečejo misli. Te misli poganjajo naše besede in dejanja.

Ekran misli je kot cvetlični vrt. Če je na vrtu veliko lepih rož in je vrt očiščen plevela je to čudovit vrt. Če pa na njem rastejo rože in veliko plevela, se vrt pokaže v povsem drugačni podobi. Kaj šele, če je plevel tako razraščen, da zaduši lepo cvetje. Tako je z mislimi. Ko balastne misli prerastejo ekran zavesti, iz naše notranjosti prihajajo besede in dejanja, polne pohlepa, ošabnosti, egoizma, kritike, poniževanja in razvrednotenja, laži in manipulacije. Pogled na tak vrt je žalosten. Ni slučajno, da so veliki samostani sveta vseh religij gojili lepe vrtove. To odraža temeljno hrepenenje, gojiti lep notranji vrt.

Meditacija ali druge tehnike zavedanja so pomembna pot za učenje, kako gojiti notranji vrt misli. Zavedamo se svojih misli. Ker misli 'vidimo', jih lahko presodimo in se odločimo, katere bomo upoštevali in katere ne; katere so pomembne, katere pa nepomembne ali balastne, zavajajoče in lažne. Vaditi moramo, da postajamo bolj vešči obvladovanja svojih misli, gospodarji v svoji hiši. Bolj ko smo pri tem natančni, več vidimo, lažje se osvobajamo vezi nepotrebnega in zaviralnih misli ter postajamo ustvarjalni. To je prva velika lekcija duhovnega razločevanja.

Vodnjak čustev

Misli pogosto prihajajo iz vodnjaka čustev. Čustva poganjajo misli. Jeza poganja jezne misli, žalost žalostne misli, sram samopodcenjujoče misli, občutek krivde samoobtožujoče misli. Ljudje, ki so v stiku s svojimi čustvi, natančno razločijo iz katerega čustva prihajajo določene misli. Še več, taki ljudje se lahko ozrejo nazaj in ugotovijo, od kod ta čustva izvirajo. Tako pridejo v stik s svojimi potrebami, željami in pričakovanji.

Čustva so pomembne informacije, le prebrati jih moramo. Prepogosto se dogaja, da čustva, ki ga čutimo ne znamo poimenovati s pravo besedo, zato tudi informacije, ki jo čustvo sporoča ne sprejmemo. Zato je razumljivo, da se pogosto motimo. Nismo v stiku z resničnostjo. V letošnjem šolskem letu v šoli za starše izvajamo program Inteligentna čustva. To je šola čustvenega opismenjevanja. Učimo se čustvene abecede, obravnavamo posamezna čustva:  jeza, strah, žalost, občutek krivde, sram, ljubezen, ponos. Učimo se prepoznati, katero čustvo poganja naše trenutne misli. Čustveno pismen človek hitro izračuna enačbe z več neznankami, ker pozna logiko operacij (povezave med mislimi, čustvi, obrambnimi mehanizmi, vrsto komunikacije, potrebami in željami, vrednotami in cilji, prepričanji in stališči). Čustva natančno povedo, kaj je zares pomembno zame, katere moje potrebe so nezadovoljene, katere želje se oglašajo, katere predstave o meni ali drugih so vključene, kako je z občutkom varnosti, kdaj se čutimo ogroženega. 

Čustvena pismenost je pogoj za dobro duhovno razločevanje. Za svoja čustva smo odgovorni sami, zato se moramo učiti živeti z njimi. Čustva so čudovite barve življenja. Postanimo mojstri barvanja naših dni, da se ne bomo pogovarjali le o barvah fasad hiš ali avtomobilov.

K osnovam čustvene pismenosti sodijo sledeče stvari:

• biti v stiku s čustvi;
• dati jim pravo ime;
• videti njihov izvor in sporočilo;
• presoditi, kaj storiti;
• ustrezno ukrepati.

Vedeti moramo tudi, da se  misli spremenijo, če se spremenijo čustva. O tem govori že sv. Ignacij v Duhovnih vajah, ko trdi, da so misli, ki prihajajo iz tolažbe, nasprotne mislim, ki prihajajo iz duhovne potrtosti (Sv. Ignacij, D. v. 317). Opazil je, da so misli zelo podvržene čustvenim stanjem. Ko se spremenijo čustva, se spremenijo misli, zato so tudi odločitve drugačne in dejanja drugačna. Res je tudi obratno. Ko se spremenijo misli, naša razlaga posameznih dogodkov spreminja odnos do njih, zato se čustva spremenijo. Kognitivna terapija preko misli spreminja čustvena stanja.

Vsi imamo izkušnjo jeze in zamere. Zamero gojimo zaradi iluzornega pričakovanja, da bomo srečni, ko bodo drugi do nas takšni, kot si želimo, ko bodo izpolnili naša pričakovanja in zadovoljili naše potrebe, oziroma se vedli po naših predstavah. Zato moramo preveriti svoje predstave in pričakovanja ter ne izročiti svoje sreče v roke drugih. Osamosvojimo se in ne bodimo odvisni. Tudi trma sodi v ta sklop. Gre za čustveni krč. Čustva in naše predstave nas ujamejo, da v njih vztrajamo in ne moremo ven iz njih. Pričakovanja niso v skladu z resničnostjo ali možnostmi, ki jih življenje ponuja. Ko se naše predstave spremenijo, ko se naša pričakovanja spremenijo, se spremenijo tudi naša čustva, ko se spremenijo čustva, se spremenijo tiste misli, ki nas delajo odvisne. Enkrat hočemo uveljaviti svoj prav (potreba po dominaciji), drugič želimo preveč ugajati drugim ali zadovoljiti njihove potrebe (podrejanje), včasih se želimo pokazati (ekshibicija) ali bi se radi skrili (sram). Potrebe in želje se včasih ne skladajo z vrednotami, zato ustvarjajo intrapsihično napetost, ki jo je včasih težko prenašati.     

Dialog s telesom

V naše telo je vtisnjena osebna zgodba. Telo ima svoje zakonitosti, ki jih je treba poznati in upoštevati. Če telo dobro poslušamo in ga upoštevamo, nas obvaruje mnogih tegob in nevšečnosti. Preko telesa oblikujemo odnos do sebe. Temu rečemo telesni jaz. Zelo pomembno je torej, da se vprašam, kakšen je moj odnos do telesa. Telo sprejemam ali ga zavračam? Čutim, da je telo lepo, mi služi, sva prijatelja ali pa sva si mogoče sovražnika, telo zaničujem in ga razvrednotim? Če ugotovim, da do telesa nimam pravega odnosa, se moram potruditi, da ga sprejmem, negujem in varujem, postanem nanj ponosen. Samo jaz lahko spremenim odnos do svojega telesa, jaz lahko kaj dobrega storim zanj. Mogoče je moje telo kdo zlorabljal. Ker sem trpel zaradi telesa, ga sovražim; sprejel sem odnos storilca slabega dejanja za svojo negativno držo do telesa. Tako sem še vedno odvisen od njega. Opustimo to agresivno držo in se dokopljimo do pravega občutka do svojega telesa. Telo spoštujmo in ga negujmo, nikar ga ne zlorabljajmo in ponižujmo.

Dialog s sosedi

Vsak človek živi v svoji vasi. Pa ne gre za fizično vas, za nek kraj. Sodobne vasi so ljudje, ki jih srečujem vsak teden in vsak mesec. To je tistih 20 do 30 ljudi, ki oblikujejo moj življenjski prostor. Pomembno je, da so ti odnosi kakovostni, urejeni, osebni, prisrčni in zaupljivi. Socialno okolje, ki ga ustvarja splet medosebnih odnosov je bivanjski prostor vsakega človeka. Če je ta splet miren in spoštljiv, se v njem dobro počutim, čutim se varnega, zaupam. Zato lahko ustvarjam, delam in ljubim. Pregledati moramo svoje odnose z osebami iz svoje vasi in se potruditi, da soustvarjamo čim bolj prijetno vas. Dialog s sosedi sestavlja pomemben delež notranjega življenja.

Dialog s seboj

Že štirinajst let vodim šolo za starše. Staršem ponudim dobro knjigo, vsi jo beremo in se ob njej učimo. Pred leti sem našel knjigo Otrok in samozavest. Knjiga je pisana prav za starše. Brali smo jo in doživeli, da je pisana na kožo slovenskemu človeku. Potem sem oblikoval tudi seminar o samospoštovanju in ga ponavljam z zelo različnimi skupinami: z učitelji v šolskih zbornicah, s posamezniki, z ljudmi v molitvenih skupinah, z redovnimi vzgojitelji, z medicinskimi sestrami, s prostovoljci, z mladimi ali s starejšimi. Vseh se dotakne. To pomeni, da knjiga dobro opisuje del naše resničnosti. Preko te razlage pridemo v stik s seboj. In potem se pogovarjamo, izmenjujemo izkušnje, delamo vaje, premišljujemo. Pustimo, da nova spoznanja spontano delujejo na naše izbire in na vedenje.  

Mnogo oseb ima nizko samospoštovanje: tog in strog odnos do sebe, samopodcenjujoč samogovor, uporablja projekcijo in introjekcijo (ves čas iščejo kdo je kriv), uporabljajo primerjanje in tekmovanje z drugimi, strah jih je novih izzivov. Osebe z nizkim samospoštovanjem izgubijo prirojeno radovednost, se izogibajo, so apatične, slabo motivirane, ne poslušajo, sanjarijo, so perfekcionisti, zagrizeno se učijo/delajo; se delajo pametne, …; bojijo se neuspehov in napak, preobčutljive so za kritiko, mislijo si, da ne bodo uspele in da jih bodo drugi zavrnili. Za človeka z nizkim samospoštovanjem je najpomembnejša zunanjost. Čim slabše mnenje ima človek o sebi, tem pomembnejša je zanj maska, za katero se skriva. S svojim vedenjem ohranja nizko samospoštovanje. Blagodejna je vaja, ko pregledamo odnose in odkrijemo tiste osebe, ki so nas spoštovale, nam zaupale in nas imele rade.

Zdrav odnos do sebe pomaga oblikovati religiozna izkušnja, ko doživimo, da nas Bog brezpogojno ljubi s svojo večno ljubeznijo. Takrat začutimo, da smo vredni največje ljubezni. To nas dvigne,  obnovi samospoštovanje in vrne dostojanstvo.

Versko izkustvo

Misli in čustva so tudi nosilke sporočil, ki nam jih pošilja božji Duh. Preroki in učenci so slišali Božji klic in sledili Bogu. Mnogi ljudje poročajo o svoji izkušnji, da so slišali Božji glas. To je notranji glas, mir in veselje, gotovost in zaupanje, ki se rodi iz doživetja Božje navzočnosti. Temu rečemo tudi duhovna tolažba, dotik Boga. Če nismo v stiku s sabo, ne moremo zaznati notranjih sporočil. Bog se neprestano razodeva človeku, le anteno moramo imeti prav nastavljeno, da sprejemamo sporočila. Biti v dialogu s seboj pomeni biti človek poslušanja. Poslušati Boga, pomeni ves čas se učiti, zato je učljivost bistvena za naše življenje.  

„Duhovno tolažbo imenujem… ko duša vzplamti v ljubezni do svojega Stvarnika in Gospoda… povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje, ki vabi in privlači k nebeškim stvarem in k zveličanju duše, ter jo umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu „ (sv. Ignacij, Dv 316). Izkustvo modrosti in lepote, dobrote in zastonjskosti, brezpogojne ljubezni, daritve, solidarnosti, dotika in ozdravitve, globokega zaupanja, vse to lahko imenujemo duhovna tolažba. 

Uvajanje v meditacijo

Tišina je največje razodetje, zato je potrebno imeti pogum utihniti in prisluhniti; ustvariti dialog s svojo notranjostjo: poslušati, opazovati, spremljati. To ni tako enostavno, saj vsi doživimo kdaj pa kdaj tudi strah pred tišino, ker se lahko srečamo sami s sabo – s tistim v nas, kar ni prijetno, kar boli, česar nas je sram in zavračamo. Tišina je včasih prazna, gluha; drugič ogrožujoča in sovražna; lahko pa je zgovorna in vodi v bistvo stvari. V tišini lahko srečamo Boga. V tišini se rojevajo zaupanje in upanje, mir in moč, izrisujejo se koordinate življenja, na katere se zanesemo in jim verjamemo.

Živel sem v senci kartuzije in pomagal menihom pri zunanjih opravilih. Včasih sem pripravljal glino menihu, ki je izdeloval jaslice in križe. Mnogi dobro poznate njegove izdelke, saj jih vidimo v mnogih  cerkvah in domovih. P. Wolfgang je imel v svoji celici čez celo steno napisano: O, blažena tihota. Meni srednješolcu ta napis ni veliko pomenil. Čutil pa sem, da se v njem skriva življenjska odločitev tega meniha. Živel je tiho, pobožno, v notranjem dialogu s seboj in z Bogom. Iz tega dialoga so rasla njegova dela in njegovo meniško življenje. Že takrat sem začutil vrednost kontemplativnega življenja. Mnogo kasneje sem globlje razumel, da je bivanje teh menihov in drugih podobnih redov na slovenski zemlji velik blagoslov za nas in za svet.

Ko sva bila z Markom Mohoričem novinca v Italiji na Frascattiju, sva našla knjigo Sadhana, pot k Bogu. Kar nekaj časa sva si jo ogledovala, potem pa se je Marko odločil in kupil. Želel si je, da bi napredoval v veščini molitve. Po njej sva se učila, učila sva se ob p. Robleku in na njegovih tečajih, učila sva se eden do drugega. Potem sva sama pripravljala tečaje. Vedno znova sem presenečen nad bogastvom, ki ga ljudje doživljajo v tišini. V polni tišini se prične notranji dialog, v njem ljudje najdejo bistvena spoznanja. Zgodijo se prava ozdravljenja, terapevtski učinki, čudeži.

Seveda, ni vse, kar se rodi v tišini od Boga, od Duha. Veliko je drugih sporočil. V tišini se učimo videti naše begajoče misli, skušnjave, samopodcenjujoče samogovore, čustva. Globlje od tega ali pa znotraj tega „bolšjega trga“ naše notranjosti najdemo sporočila, ki odločilno zaznamujejo naše življenje. Odpremo se Lepoti, Dobremu, Harmoniji, Miru, Ljubezni, Presežnemu, Bogu. Vsako srečanje z Bogom nas spremeni. Zato je to najvažnejša pot do sebe. Vstopiti v tišino, pomeni vstopiti v razodetje, spoznati stvari, ki niso samo moje. Ta notranji dialog je avtocesta duhovnega življenja, je avtocestni križ v deželi mojega jaza. Po njem potujem v vse strani, hitro, učinkovito in mirno. Potujem do pravih spoznaj in pravih področij. Potujem na prag večnega, resničnega in se ga dotikam. Kljub temu pa ostajam na pragu, Resnično in Ljubezen pa ostajata v Oblaku.

Duhovne vaje

V Sloveniji so se v zadnjih tridesetih letih dobro uveljavile duhovne vaje v tišini. Tri, štiri, pet, šest ali osem dni v tišini z božjo besedo prebudijo notranji proces, ki mnoge ljudi zaznamuje in izzove. V tišini odkrijejo Boga, doživijo odpuščanje, učijo se razločevanja: razsodne ljubezni; dobijo izkušnjo osebnega spremljanja, naredijo odločitev za dejavno služenje. Duhovne vaje so podaljšan čas tišine in poslušanja, čas učenja.

Ključno postane srečanje s Kristusom. Ob njem doživimo resnično sprejetost, pristno ljubeč odnos, brezpogojno ljubezen. To izpolni življenje. Iz te izkušnje lahko sprejmemo sebe in druge, nismo več kritizerski, opravljivci, grobi in nasilni, podcenjujoči in zasmehljivci drugih. Postanemo pa sočutni, spoštljivi in ljubeči.

Ad amorem

Sv. Ignacij vodi človeka v duhovnih vajah preko različnih vaj. Zadnjo vajo imenuje 'za dosego ljubezni' (ad amorem) in je povzetek vse prehojene poti, zato je na nek način srčika vseh duhovnih vaj. Kdor dobro doživi to vajo, dobro opravi cele duhovne vaje. Udeleženca povabi, da se zaveda vsega, kar Bog dela zanj. Ko doživim zvrhano mero ljubezni in se je zavedam, se v meni spontano rodi ljubeč odgovor. Dosežem ljubezen. Naše razmišljanje bi rad zaključil z besedami sv. Ignacija iz te vaje. Naj nas pospremijo na pot navznoter.

„Spomnim se prejetih dobrot: stvarjenja, odrešenja in posebnih darov. Z velikim hrepenenjem tehtam, koliko je Bog, naš Gospod, storil zame, koliko mi je dal od tega, kar ima; kako mi isti Gospod želi dati samega sebe…“

„Opazujem, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. Prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče.“

„Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. Daje jim, da so, ter jih ohranja, daje jim, da živijo in čutijo…“

„Gledam, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd. Kakor žarki iz sonca in voda iz izvira.“

Ko vse to dobro premislim in podoživljam, iz mene privre molitev, podobna molitvi sv. Ignacija:

„Vzemi, Gospod in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča“ (D.v. 230 – 237).

Za ponovitev:

• Potopljeni smo v svet misli in čustev, v svet mnogih informacij, ki prihajajo od znotraj in od zunaj.
• Stik z misli in čustvi, z notranjimi simboli in podobami, ohranja notranji dialog. 
• Nihče ne more notranjega dela opraviti namesto mene.
• Preveriti moram svoje samogovore.
• Čustveno opismenjevanje je nujno za dobro duhovno razločevanje.
• Biti moram v stiku s čustvi in raziskati, od kod prihajajo.
• Spodbujanje razvoja samospoštovanja je srčika krščanske duhovnosti in humus za ustvarjalno življenje.
• Tišina je veliko razodetje, omogoča duhovno razločevanje.
• Poslušnost, učljivost in ustvarjalnost vodijo v izvrševanje Božje volje.
• Pot duhovnega razločevanja je pot iskanja Božje volje in svoje resnice, svoje poklicanosti in ustvarjalnosti.
• Preko notranjega dialoga prihajamo do pravih izbir in osebnih odločitev.
• Duhovno razločevanje ni abstraktno in rezervirano le redkim izbrancem, vsak človek razločuje.
• Vse je Božji dar, zato se trudim iskati in najti Boga v vseh stvareh.