Začetek decembra je čas, ko se več govori o varni spolnosti, o lepotah in pasteh, ki jo prinaša, in predvsem o aidsu, ki je rana človeštva. Kugi 21. stoletja se lahko zares in popolnoma izognemo na en sam način _ z zvestobo in vzdržnostjo. O spolnosti kot popolni podaritvi dveh smo se pogovarjali z jezuitom p. Silvom Šinkovcem, duhovnikom, magistrom psihologije in defektologije.

Zakaj naj se mladi sploh odločijo za spolno vzdržnost pred zakonom? Obstaja več razlogov za vzdržnost, na primer higienski, čustveni, asketski, teološki. Pri higienskem gre za nevarnost spolnih bolezni, npr. aidsa. Ko se soočimo z boleznijo, začnemo ceniti zdravje. Zdravljenje bolezni je vedno dolgotrajno, včasih celo neuspešno. Cena za to je visoka. V Afriki, na primer, je prišlo do humanitarne katastrofe, saj je odstotek okuženih oseb z aidsom zelo visok. Spolnost v družbi ni več kontrolirana, lahko rečemo, da je ušla z vajeti in tako postala problematična. Bolezen opozarja, da moramo več storiti za preventivo. Le-te se prepogosto lotevamo preveč površno in se zadovoljimo z delitvijo kondomov in s priporočanjem njihove uporabe. Drugi način je, da skušamo ljudi ozaveščati, naj pazijo, s kom gredo v spolne odnose, vendar je to premalo. Treba je spremeniti odnos do spolnosti.

Pomemben razlog za vzdržnost je tudi čustvena razsežnost ... Zdi se mi zelo pomemben razlog, saj pri spolnosti ne gre samo za telo. Vsak odnos začnemo s čustvenimi pričakovanji. Intimni odnosi so čustveno močno nabiti. Pogoste in hitre menjave partnerjev pustijo blokade na čustvenem področju. Mnogi zaradi tega trpijo in s tem je povezano veliko depresivnih motenj. S čustvi se ne moremo igrati. Preveč boli, ko smo ranjeni. O čustveni udeleženosti v spolnem odnosu premalo razmišljamo. Potem je tu asketski razlog. V številnih kulturah, predvsem v meniških tradicijah različnih religij, srečamo spolno vzdržnost zaradi askeze. Krščanski menihi izberejo čistost zaradi božjega kraljestva. Ti ljudje se odpovedo spolnosti tudi zato, da krepijo moč volje, da so bolj kos svojim impulzivnim težnjam.

In še teološki razlog. Cerkev sveti zakon razume kot zakrament, ki, kot v vsak zakrament, ponavzočuje božjo skrivnost, božjo ljubezen. Spolnost je tako visoko cenjena, da sodi v bistvo odnosa; gre za popolno podarjanje, ko povežemo telesno, čustveno in duhovno razsežnost. Spolna združitev pomeni podaritev iz svobode in ljubezni. Do te stopnje pa je treba prehoditi kar dolgo pot, potrebno je zorenje, potreben je čas.

Kako naj si mlada, ki se odločita za takšno pot, postavita meje? Obstaja kakšna formula? Nihče ne more potegniti črte ločnice, do katere v spolnosti fant in dekle smeta. Zato je pomembno, da si najprej odgovorita, zakaj sta par, zakaj hodita skupaj. Nekateri zaljubljenci želijo skupaj graditi, drugi razumejo razmerje le kot zanimivo avanturo, zato je tudi spolnost samo lep spomin na morje, hribe, seminar €Ś To so avanturistična razmerja, ki pomenijo toliko kot na primer razglednica z morja, obesek, ki je spomin na neki trenutek. Toda, ko gre za fanta in dekle, ki sta se odločila za resno zvezo, morata postaviti mejo v spolnosti. Razjasniti si morata, kaj si z določenimi dejanji želita povedati. Na primer, poljub je lahko prijazen pozdrav ali pa ima zelo močno spolno sporočilo. Tudi objem ima več pomenov. So objemi, ko nekoga zaščitimo in mu ponudimo varnost, ko nekoga potolažimo, se razveselimo skupnega uspeha. Objem pa je lahko tudi močno spolno obarvan in služi zadovoljevanju spolne potrebe. Fant in dekle morata biti pozorna in ugotoviti, kaj si pripovedujeta z objemom, s poljubom, s stiskom roke, z božanjem. S čim prebujata spolno slo? Ko se v tem dobro poznata, vesta, kje je meja. Meja se skriva v vsebini sporočanja. Kmalu pa odkrijeta, da je spolnost mamljiva in jo je težko ustaviti. Zato se bosta učila postaviti mejo, ko je še čas, in spoznala bosta, da imata moč nad nagonom.

Na kakšno pot stopata fant in dekle, odločena, da s spolnimi odnosi počakata do poroke? Kakšni so koraki?

Najprej mora par vedeti, česa si želi. Zakaj dva, ki hodita skupaj, kaj pričakujeta drug od drugega? Če vesta za cilj, se bosta zanj trudila. Če bi rada rasla v medsebojni ljubezni, bosta uporabila vsa sredstva, da bi čim več naredila za osebnostno rast in za rast odnosa. Paru pa, ki si želi le spolnosti, tega nihče ne more preprečiti. Kmalu se lahko zapre v krog spolnega zadovoljevanja. Ali je to za par dobro, je seveda že drugo vprašanje. Pomembno je še eno dejstvo. Ne gre le za radovednost ali spolnost samo. Raziskave kažejo, da mladi začnejo s spolnimi odnosi prezgodaj zaradi različnih motivov, ki so lahko skriti globoko v osebnosti. Mnogokrat začno mladi spolne odnose povsem iz nespolnih razlogov. Včasih se za takim vedenjem skriva želja oditi iz družine. Če je oče alkoholik, si hčerka, ki trpi ob njem zaradi nadlegovanja, fizičnega nasilja ali občutka sramu, želi čimprej od doma. Poišče si fanta in gre z njim v spolni odnos z željo, da bi zanosila in tako našla dovolj velik razlog, da gre od doma. To je pogost primer. Včasih gredo mladi v spolne odnose zaradi iskanja identitete, želijo potrditi svojo ženskost ali moškost. Kadar se v duševnem razvoju spolna identiteta ne oblikuje dovolj jasno, imajo mladi resne težave. Občutke negotovosti in tesnobe, ki jih prinaša takšna izkušnja, želijo premostiti z izkušnjo heterogenega spolnega odnosa. Včasih se za zgodnjimi spolnimi odnosi lahko skriva tudi latentna psihična bolezen. Ko obrambni mehanizmi popustijo, je impulzivnost v človeku močnejša in je ne zmore zadrževati. Zato se nekateri hitro znajdejo v promiskuitetnih odnosih in begajo iz odnosa v odnos. V nobenem pa nimajo dobrega občutka. Bližina jih le še bolj ogrozi. Spolni odnos v takšnem primeru služi za trenutno razbremenitev notranje tesnobe.

Spolnost lahko služi tudi kot orožje ... ... npr. v vojnah, ko smo priča množičnim posilstvom. Žal je tudi v nekaterih zakonih in partnerskih odnosih lahko veliko nasilja, ko eden izmed partnerjev prek spolnosti uveljavlja svojo moč, izraža svoje nasilno vedenje do partnerja. Včasih gre tudi za iskanje infantilne ljubezni, za tisto, kar otrok dobi od matere, ko se mu ni treba nič truditi in še ni odgovoren. Išče samo toplo pozornost, brez odgovornosti in pravega partnerskega odnosa. Ko govorimo o spolnih odnosih, navadno mislimo samo na normativni vidik, vendar je problem mnogo širši, zato se moramo pogovarjati tudi o drugih vidikih. Pomembno je, da vemo, kje so meje v spolnem vedenju, prav tako pomembno pa je, kaj z njim kdo sporoča, kateri del osebe govori: je to agresivni ali dominantni del, gre za vprašanje lastne identitete ali za kaj drugega. Toda z ljubečim iskanjem si dva lahko odgovorita na vprašanje, kaj pričakujeta drug od drugega, kakšno kulturo odnosa želita živeti in to tudi uresničujeta.

Kaj pridobijo pari, ki se odločijo za vzdržnost pred zakonom? To bi morali povedati tisti, ki so tako živeli. Jaz lahko povem le to, kar so mi zaupali zakonci s tako izkušnjo. Ena od misli, ki jo vedno znova povedo je, da rečejo: Pridobila sva gotovost drug v drugega. Ko sva prišla v krizo odnosa (zaradi zunanjih ali notranjih napetosti), sva zaupala drug drugemu, ker sva znala dolgo obdobje živeti čisto. Tudi v zakonu so obdobja, ko je treba znati živeti vzdržno. Če sta bila fant in dekle pred zakonom disciplinirana, kar je bilo sicer težko, imata izredno notranjo moč uravnavati v sebi impulzivni svet. To pomeni, da sta močno utrdila svojo voljo in sta bolj pripravljena živeti zvesto. Lahko si zaupata, da ne bosta varala drug drugega. Izzivov za to pa vemo, da jima bo življenje ponujalo veliko.

Pomembno vlogo igra pogovor ... Ja, rad bi opozoril na še en vidik. Ko fant in dekle prehitro zaideta v spolnost, se gotovo manj pogovarjata. Veliko časa posvetita telesnosti, ker je prijetno. Vprašanje pa je, ali znata svoje misli, čustva in želje tudi ubesediti. Če sta se v času zaljubljenosti naučila ubesediti notranje čutenje in razmišljanje, bosta to znala tudi v zakonu. Tako gradita besedni most, ki je najbolj pomemben za odnos. Vsi drugi simboli pripadnosti so tudi pomembni, ampak iskrena in pomensko polna beseda je največji zaklad. To zakoncem pomaga tudi pri vzgoji otrok. Največ pa pridobita ravno s tem, da sta zorela v resnični ljubezni. Drug drugemu sta se povsem predala šele, ko sta dozorela. To je najbolj dragoceno. Zorela sta v svobodno in spoštljivo ljubeč odnos, v pristno in trajno ljubezen.

Mnogi mladi pari pravijo, da so spolni odnosi način, da se bolje spoznajo ... Gotovo se po takšni izkušnji dva tudi bolje spoznata. Če se slečeta, vesta, kakšna sta. Ali bosta zato bogatejša kot osebnosti, pa nisem prepričan. Lahko se vprašamo, kaj bosta več vedela drug o drugem. Sta nežna, eksplozivna, agresivna, sramežljiva? Toda vse, kar spoznata prek spolnega odnosa, lahko spoznata tudi v vsakdanjem življenju. Grafologi nas znajo prebrati v pisavi _ v teh naših majhnih gibih roke; veliko lahko razberemo z dlani, vsaka blazinica prsta je drugačna. Kdor dobro opazuje, partnerja spoznava v vseh življenjskih okoliščinah. Priložnosti za spoznavanje je neskončno. Kdor pa ga ne zna spoznati v vsakdanjem življenju, najbrž slabo opazuje; tudi če bo šel z njim v posteljo, ga ne bo kaj bolje spoznal.

Kaj narediti, če nisi živel čisto, potem pa ti to postane vrednota? Živi čisto. So ljudje, ki šele po dolgem iskanju odkrijejo, kako dragocena vrednota je vzdržnost. Slišal sem že zelo močna pričevanja. Spolno prebujeni človek ima lahko težave z vzdržnostjo, ker je spolnost premočna in ga spet potegne vase. Nekateri pa imajo po aktivnem spolnem življenju lahko odpor do spolnosti. Tudi zaradi slabih izkušenj, ki so jih imeli zaradi prej omenjenih skritih motivov v spolnem življenju, ki lahko hudo ranijo. Pri takšnih spremembah načina življenja pa ne gre samo za spremembo na spolnem področju. Spolnost je povezana s celotnim življenjem, z drugimi vrednotami in življenjskimi cilji. Torej ne moremo omejiti pogovora o čistosti in vzdržnosti, kot da to ni povezano z drugimi področji življenja. Ponavadi gre za spoznanje širšega obzorja, večjo kakovost življenja. Lahko je povezano z odkritjem vere v Jezusa Kristusa, ki da luč vsem razsežnostim življenja in človeku vrne osebno dostojanstvo. Povezano je z večjim spoštovanjem sebe. Ponavadi tak človek odkrije, da je prej živel promiskuitetno tudi zato, ker je premalo cenil sebe. Ko človek bolj ceni sebe, tudi v odnosu pričakuje več spoštovanja in svobode, zato se oddaljuje od poceni zadovoljevanja in možnih odnosov odvisnosti.

Nedolžnost človek izgubi enkrat, poti nazaj ni. Vendar to ne pomeni, da se ne more odločiti za vzdržnost, za nov način ... Če je nekdo izgubil nedolžnost, je seveda izgubil nekaj dragocenega. Vsekakor pa s tem ni vsega konec. Na to je opozoril že Jezus, ki je javni grešnici vrnil človeško dostojanstvo s svojim neobsojajočim odnosom do nje in ji pomagal, da je življenje na novo zastavila. Pomembno je, da zna človek sprejeti tudi to izkušnjo in jo v zakramentu sprave položiti pred Jezusa. Pogosto si mladi sami težko odpustijo. Pogosto živijo naprej z občutkom krivde in manjvrednosti. Pri vsem tem gre za pravi odnos do spolnosti, ki je božji dar. Spolnost ni tabu. Spolni odnos ni samo greh in nekaj grdega. Svoj čas so nekateri mislili, da bodo mlade obvarovali pred nezdravo spolnostjo, če bodo o njej govorili negativno, če jih bodo pred njo strašili. Bog nas je ustvaril kot spolna bitja in se najbrž ni zmotil in mu zato tudi ni žal. Spolnost je nekaj lepega. V sebi nosi veliko moč podarjanja, ljubljenja, plodnosti. Vključena v zakon ima tudi čudovito teološko simbolno sporočilo. Če spolnost doživljamo kot lepo, bo tudi naš odnos do nje pozitiven. Potem bodo ljudje od spolnosti več zahtevali, kar pomeni, da se bodo trudili za večjo kakovost odnosa in ga ne bodo zamenjevali za ceneno telesno zadovoljitev.

Mladi so z vseh strani bombardirani z informacijami o spolnosti, ki ne govorijo v prid čistosti. Kdo je tisti, ki bi moral, mogel in znal mladim tak način življenja predstaviti kot ustreznejši? Včasih je Freud govoril o superegu, ki je prepovedoval spolnost, danes lahko govorimo o superegu, družbenem pritisku, ki mlade sili v zgodnje spolne odnose. V tem smislu je današnja družba do mladih kar nasilna. Kdo naj torej mladim govori o zdravi spolnosti, o vzdržnosti? Vsi, ki tako čutimo; k temu smo vsi poklicani. Pričevanje staršev je najmočnejše. Potem so tu vzgojitelji, učitelji, kateheti in drugi. Pa vendar se pri spolni vzgoji prepogosto zadovoljimo z razlago, kako deluje telo (anatomija), ali delimo kondome, ko gre za aids, mladim pa ne pomagamo razmišljati o poteh, ki peljejo v patologijo in kje iskati resnično rešitev. Z njimi bi morali razmišljati o kakovostnejšem življenju in dejavnikih, ki ga omogočajo. Družba, ki mlade potiska v nezdrave in prezgodnje spolne odnose, teh mladih nima rada. Ko jih poriva v patologijo, jih ne ceni. Ker so danes mnogi mladi izpostavljeni nevarnim boleznim, to potrjuje negativen odnos družbe do njih. Mladim ne bi smeli očitati, kakšni so, ampak bi se morali vprašati, kakšni smo odrasli, da jim ne omogočimo boljšega življenja, kakovostnejših odnosov in bolj zdravega pogleda na spolnost.

Dejstva govorijo sama zase, toda kako naj najdejo poti do mladih? Kako jih predstaviti, da bodo privlačna?

Najpomembnejše je življenje, zgledi. Če mladi vidijo ljudi, ki živijo zdravo spolnost, bodo tako želeli živeti tudi sami. Mladi sanjajo o lepem in kakovostnem življenju. O vzdržnosti naj se ne bi pogovarjali kot o nečem ločenem, ampak v povezavi celotnim življenjem. Lahko jo živimo samo znotraj kulture, filozofije, načina življenja. Ko odkrijemo Kristusa, ki nam osvetli življenje, vemo, zakaj gremo k maši, zavzeto študiramo, pozitivne ambicije dobijo smisel, radi bi soustvarjali svet, ni nam vseeno za uboge in nam tudi ni vseeno, kakšno kulturo živimo na spolnem področju. Krščanstvo doživljamo kot resen način življenja, kot kulturo bivanja, ne kot prepovedi, zapovedi €Ś Ko to čudovito kulturo bivanja odkrijemo, sama po sebi privlači. Mladi, ki srečajo oznanjevalce, ki jim tako oznanjajo evangelij, so jih veseli, čutijo, da jih to bogati. Splošno mnenje, da mladi veliko vedo o spolnosti, ni točno. Pravzaprav se o spolnosti sploh ne govori; govori se o detajlih, pornografiji, propagandi, vendar je to še daleč od zrelega in svobodnega razmišljanja o spolnosti.

Ko okoli 1. decembra beremo in poslušamo različne prispevke o aidsu in smo pretreseni ob naraščajočem številu obolelih, se včasih zdi, da je kondom najboljša rešitev. Je res? Lahko razumem ljudi, ki pravijo: če mladi živijo promiskuitetno, menjajo partnerje pod vplivom alkohola ali celo droge, jim dajmo vsaj kondom, da se zaščitijo, da se tako prepreči večje zlo. Toda, potrebno je pogledati širše, zakaj je prišlo do tega. Bodimo pošteni in priznajmo, da je naša kultura razvila čudno spolno kulturo, in če se toliko ljudi okuži, je nekaj narobe s sodobnim odnosom do življenja. Postavimo odnose na trdnejše temelje. Če zaradi enega samega užitka v nevarnost spravimo svoje življenje, pomeni, da se res ne cenimo. Samopodoba pri takih ljudeh je nična. Pomembno vlogo pri tem ima tudi politika, ki je s svojimi interesi vpletena v posle, povezane s tem načinom življenja, saj gre za velike dobičke nekaterih na račun drugih. Bog pa želi, da bi sebe in druge cenili, da bi živeli polno življenje. Da bi dozorevali do podarjajoče ljubezni. Zato se splača truditi.