Iz izložb v nas zija vseh vrst mask. Toda vsak dan jih je manj v trgovinah in vse več po domovih. Skritih in tihih. Vsak čas pa bodo planile iz omar in s polic na ulice, ceste in trge. Prepevale bodo, rjovele, grozile in izsiljevale, se grozno krohotale, izzivale in se muzale ali se sramežljivo spogledovale z drugimi maskami. Ulice bodo oživele. Maske na ogled in razstavo. Ljudje si jih bomo radovedno ogledovali. Enim se bomo smejali, drugih nas bo strah, nekatere bomo kritizirali ali jih celo zaničevali. Nad nekaterimi se bomo hudovali, drugim se prilizovali, ali jih občudovali.

Enkrat na leto maska prekrije obraz. Takrat se človek obnaša, kot si želi. Sme biti preoblečen v človeka ali žival, v poklic ali vlogo drugih ljudi. Da postane to, kar ni. Ali pa to, kar bi v resnici rad bil.

Zakaj si človek nadene masko? Nekateri z masko izražajo željo postati to, česar niso mogli uresničiti v življenju. To storijo iz zavisti ali ljubosumja. Drugim maska izraža pravi obraz, ki ga v življenju skrijejo sami pred sabo in pred drugimi. Ker jih je strah. Strah, da bi bili to, kar so. Ustrašijo se svoje jeze, neustavljive potrebe po odnosu, po moči, pohoti in posedovanju. Nekateri si nadenejo masko zato, da se veselijo. Da se sebi in drugim smejijo.

Vsako leto se ponovi isti scenarij. Maske same zlezejo na obraz, se sprehajajo po mestih in vaseh. Človek za masko pa kot v sanjah predeluje svoj odrinjeni jaz. To ciklično ponavljanje je nek liturgični ali magični obred, preko katerega se na simbolni način dotikamo svoje resničnosti. Ko se zima poslavlja in pomlad naznanja novo življenje, se človek sooča s svojo senco. Želi jo zvaliti na druge, prevpiti ali prerasti.

Kadar uspemo nekomu zaupati svojo senco, razkriti svojo življenjsko masko, postane vse lažje. Toda, kdaj smo lahko povsem iskreni? Samo pred njim, ki nas ljubi. Pred njim, ki se nas ne boji. Ki se ne ustraši naših skritih zahtev in izsiljevanj. Takšen je Jezus Kristus, ki nas s križa ljubi. Klub vsemu. Brezpogojna ljubezen odpre naše srce. Takrat moremo ozdraviti. Osvobojeni smo. Prerojeni. Odvržemo maske, ker jih več ne potrebujemo. Ker smo ljubljeni. Zaživimo bolj polno življenje.

Sprehodimo se danes po mestu ali čez vas. Oglejmo si maske in nasmejmo se jim. Vse, prav vse, pa naj bodo kakršne koli, kličejo po Ljubezni. Po iskrenosti, ki osvobaja. Tudi maska je v službi človeka. In vzljubimo človeka.