Silvo Šinkovec, specialni pedagog, teolog, psiholog, duhovnik in izkušen šolski svetovalni delavec vodi v okviru Društva katoliških pedagogov Slovenije šolo za starše, seminar usposabljanje voditeljev šole za starše in seminar spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja. Je tudi urednik revije Vzgoja in ima veliko predavateljskih izkušenj. Ljudem pomaga pri osebnostni rasti preko predavanj, seminarjev, delavnic in terapije. Rad vodi duhovne vaje in uvajanje v meditacijo. Bil je duhovni spremljevalec mnogim osebam.

Gospod Šinkovec, zakaj sploh govoriti o samospoštovanju, na vaših delavnicah ste tej temi posvetili cel seminar.

Naučili smo se, da so osebne izkušnje osnovnega pomena, izhodiščna matrica za zaznavanje, čustvovanje, mišljenje, predstavo o svetu. Zato je zelo pomembno, kako človek doživlja samega sebe, kakšni so prvi zapisi, prve izkušnje v odnosu do sebe. Sem s seboj zadovoljen ali ne, se sprejemam ali odklanjam, se veselim sebe ali se nase pogosto jezim, sebe cenim ali se podcenjujem, smešim in zaničujem? Iz tega temeljnega občutka raste vse drugo. Iz temeljnega občutka o svoji vrednosti, vrednotimo druge ljudi in svet okrog nas. Zato je samospoštovanje, občutek lastne vrednosti izrednega pomena. Seminar Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja sem oblikoval iz potreb. Čutil sem, da je to prava tema za učitelje, za starše in druge ljudi. Zelo dobro je sprejet v šolskih zbornicah, na šolah za starše, med mladimi. Na začetku sem predvsem razlagal teorijo, danes dajem več poudarka vajam, kajti spoznavam, da udeleženci želijo predvsem storiti nekaj za svoj osebni razvoj.

Kaj sploh je samospoštovanje, kako živi človek, ki samega sebe spoštuje?

Samospoštovanje je občutek o sebi. Čutim, da sem vreden ljubezni, pozornosti, naklonjenosti s strani drugih, zame se zanimajo, če me ni, me pogrešajo, nekdo me ima rad. K temu občutku dodajmo še drugega: Nalogam, ki mi jih življenje postavlja, sem kos. Nove naloge se ne ustrašim, ker vem, da se lahko naučim, če česa še ne znam. Človek, ki sebe spoštuje in se ceni, se doživlja pozitivno, je svetel človek. Zanima ga svet, v katerem živi, rad se uči in je zvedav. Svet je zanj zanimiv, zato je odprt za izzive, izkorišča nove priložnosti, ki se mu ponujajo, zna občudovati. Vsak dan se česa nauči in raste. Napake ga ne ogrožajo, ampak mu služijo kot dobra priložnost, da se iz njih česa novega nauči. Razvija zdrave odnose, ki ga osrečujejo, konflikte zna razreševati v zadovoljstvo vseh vpletenih. Njegov temeljni občutek je zaupanje vase in zaupanje v druge. To je naravno in je lepo. Takemu človeku ni potrebno razvijati obrambnega vedenja.

In kako živi tisti človek, ki se ne spoštuje?

Človek, ki ni imel te sreče, da bi v otroštvu razvilo visoko samospoštovanje, ampak je prejel iz svoje okolice preveč negativnih sporočil (npr. neroda, iz tebe tako nič ne bo, ti nisi za nobeno rabo, tebi ni za zaupati, ti ne zmoreš, ker si premajhen €“ bom raje jaz, €Ś ali je bil celo zlorabljen) izgubi naravno željo po učenju. Pogosto ga ocenjujemo kot tistega, ki se izmika, ne sprejema novih izzivov, neprestano tekmuje z drugimi in se z njimi primerja. Njegov notranji samogovor je usmerjen proti njemu samemu, podcenjuje se, razvrednoti, sam sebe prepriča, da ne zmore in da ga drugi ne marajo. Ker tako razmišlja, se tako tudi vede in okolica ga potem na nek način res izloči. To so žalostni nesporazumi življenja. V resnici pa tak človek želi biti opažen, viden, sprejet, želi, da bi tudi on bil ljubljen in spoštovan. Da bi tudi v njega kdo verjel. Njegove tihe misli pa kujejo velike načrte in nosijo velike želje, ki se pa kar ne uresničijo in ne uresničijo. Njegov pristni jaz hrepeni po stiku z resnično vrednostjo. Njihovo vedĂŞnje je obrambno. Nekateri postanejo pasivni, drugi vzvišeni in agresivni do drugih, nekateri perfekcionisti, na vsak način bi si radi pridobili naklonjenost, sprejetost. Mnoge to stane veliko garanja. Energija, ki jo tak človek uporabi za obrambno vedenje, je na nek način ukradena ustvarjanju.

Samospoštovanje in otrokova izobrazba oziroma uspehi v življenju so gotovo povezani. Kako?

Otrok z dobrim občutkom lastne vrednosti je ustvarjalen, ker verjame v svoje znanje, zaupa svojim izkušnjam, pripravljen je narediti tudi napake in se iz njih učiti. Učenci v šoli so učno uspešni, ker so bolje osredotočeni na delo v razredu. Sledijo profesorju, zato si veliko zapomnijo. Učenci z nizkim samospoštovanjem kronično trpijo. Ne zmorejo mirno slediti pouku, ker jih notranja negotovost preveč zaposluje. Zaradi občutka ogroženosti introjicirajo (rečemo, da vzamejo stvari zelo osebno) sporočila in mislijo, da se vse navezuje nanje, zato se ure in ure ukvarjajo z nepomembnimi informacijami. Učenci z nizkim samospoštovanjem imajo zato slabši učni uspeh, znajdejo se v konfliktih s sošolci in s profesorji, razvijajo nezaželeno vedenje. Težko sledijo delu v šoli, težko so osredotočeni na tukaj in zdaj, zato si malo zapomnijo. Potrebujejo več samostojnega dela, tega pa sami pogosto niso sposobni. Zato hitro zaostajajo. Ob tem moram poudariti, da so njihove učne sposobnosti lahko odlične, celo izredne. Zelo nadarjeni otroci z nizkim samospoštovanjem so lahko učno neuspešni ali pa slabo uspešni. Zato pri učnih težavah preverimo najprej, če otrok res dela. Če se dovolj uči, preverimo, če se zna učiti. Če ima tudi dovolj dobre metode dela, preverimo še njegovo samospoštovanje, da ni mogoče prav to vir slabega uspeha. Podobno je z odraslimi na delovnem mestu. Ljudje z visokim samospoštovanjem so zadovoljni in zadovoljstvo širijo v svoje okolje. Uspešni so v poklicu, napredujejo, se ves čas učijo in so ustvarjalni. Taki ljudje čutijo, da jih skupnost sprejema in ceni, razvijejo občutek pripadnosti. Zato so lahko strpni, o drugih širijo pozitivne informacije, radi sodelujejo. Ljudje z nizkim samospoštovanjem se morajo mnogo bolj truditi za napredovanje, včasih vlagajo izjemne napore, da bi dokazali 'svojemu notranjemu občutku', da so tudi oni nekaj vredni in da zmorejo. Preveč so osredotočeni na mnenja drugih in na primerjanje. Ker so v sebi negotovi, ne zaupajo drugim, zato več kritizirajo in pričakujejo rešitve predvsem od drugih.

Kako nasploh vzpodbujati samospoštovanje pri otroku?

Tudi vedenjske težave so pogosto povezane z nizkim samospoštovanjem, npr. zasvojeni z drogami imajo zelo nizko samospoštovanje. Zato imajo tudi občutek, da se z njimi lahko zgodi kar koli. Mislijo si, da je tako vseeno; saj nisem nič vreden, saj ni nikomur mar zame. Vedenje ima vedno svoj razlog, vedenjske težave so simptomi, zato se ne smemo z njimi preveč ukvarjati. Res pa je, da v praksi (starši in učitelji) radi spreminjamo predvsem vedenje, ker se to zdi bolj enostavno. Toda ni učinkovito. Ne poznamo otrokovega doživljanja, zato tudi ne opazimo vzrokov. Pomembno je, da se vprašamo, kaj simptom sporoča, zakaj se je pojavil. Katera otrokova potreba ni zadovoljena, česa ga je strah, zakaj reagira odklonilno, agresivno, z umikom ali z lenobo, zakaj se vede npr. samouničujoče? Ko odkrijemo vzrok, lažje poiščemo rešitev. Kadar ugotovimo, da so vedenjske težave povezane z nizkim samospoštovanjem, bomo otroku ali mladostniku pomagali, da si pridobi zaupanje vase, da doživi, da je vreden in cenjen ter da je kos svojim nalogam. Vsega se bo lahko naučil, tudi če se kdaj zmoti. Povejmo mu, da se vsi učimo iz napak. Povejmo mu tudi, da verjamemo, da bo zmogel. Kako se mu bodo zasvetile oči. Povejmo mu še enkrat. Zelo koristi, če ugotovimo, od kod (odnosi v družini, v šoli, zunaj šole) so prihajale informacije o razvrednotenju. Včasih se da kaj spremeniti pri samem viru negativne izkušnje. Včasih pa smo ob tem nemočni. Starši bodo dali otroku največ, če bo otrok zgodaj pridobil občutek brezpogojne pripadnosti družini, primarni skupnosti. To daje občutek trdnosti. Lažje je iti v nepoznan svet, če otrok nosi v sebi notranji občutek varnosti in ljubezni. Starši bodo naredili veliko dobrega za otroka, če bodo vsakemu otroku posvetili nekaj časa samo zanj. S tem pokažejo, da ga cenijo, da prav on šteje, da imajo radi prav njega. Še ena misel, starši naj ničesar ne storijo namesto otroka. Kar otrok zmore sam, naj sam tudi stori. Tako mu pokažejo, da vanj verjamejo, da verjamejo v njegove sposobnosti. To veča občutek lastne vrednosti.

Na katere stvari vpliva samospoštovanje? Kje vse se odraža?

Samospoštovanje vpliva na telesno in psihično zdravje, na uspešnost in ustvarjalnost, na odnose in način vodenja. Človek z nizkim samospoštovanjem porabi mnogo časa v čakalnicah in bolnišnicah, zapravi več denarja za zdravila in preglede. Njegovo telo sprejema tesnobe in napetosti, ki prihajajo iz njegovega duševnega počutja in doživljanja. Zdravnik mu ne more veliko pomagati, kajti težave, ki jih trpi njegovo telo ne izvirajo iz telesa. Vzrok je drugje. Od desetih otrok, ki so jih danes starši peljali k zdravniku, bo zdravnik uspešno pomagal le trem, sedmim ne more. Podobno je z odraslimi. Statistike govorijo, da je nekako 70% bolezni psihosomatskih. Pot iz stiske je napor za zvišanje samospoštovanja. Tega pa nobeno zdravilo ne spodbuja. Človek z visokim samospoštovanjem je mnogo bolj odporen, bolj zdrav. Ljudje, ki se slabo cenijo, so bolj ranljivi tudi na področju duševnega zdravja. Hitreje razvijejo simptome bolezni. Ker se čutijo ogrožene, uporabljajo nezdrave obrambne mehanizme. Prav tako manj uspešno komunicirajo z okolico, zato razvijajo odnose, ki so bolj zapleteni, ne prinašajo zadovoljstva in sreče, težje se izognejo konfliktom, porabijo veliko časa, da nesporazume razrešujejo. Zamerljivi so in težje odpuščajo. Ne smemo pa reči, da so zato slabi ali hudobni. Ne, nemočni so, preveč slabih izkušenj so doživeli v svojem življenju. Človek, ki ima o sebi dobro mnenje, ima dobre odnose s prijatelji, s partnerjem, v družini in na delovnem mestu. Ustvarja pozitivno socialno okolje. Človek z visokim samospoštovanjem je dober voditelj, ker ustvarja spoštljivo in spodbudno okolje. To je pomembno sporočilo za družine, šole in celotno družbo. Ko ugotavljamo, da je naša družba zelo kritična, včasih agresivna, radi ponižamo in malo zaupamo, to pomeni, da je med nami in v nas precej znakov nizkega samospoštovanja. Tega se morajo zavedati politiki, novinarji, gospodarstveniki, šolniki, ljudje verskih skupnosti.

In kako na otrokovo samospoštovanje vpliva odnos med staršema?

Otrokov občutek vrednosti se oblikuje ob občutku varnosti. Sebe dojema preko staršev. Razume, da ga oče in mati imata rada, če se ob njima počuti varnega. Če je pa priča nenehnega tihega ali pa odkritega prepira ali sovraštva, postane kronično negotov. Ne ve, kako se bo odnos med očetom in mamo razvil, zato ne ve, kako bo z njim. Nima občutka gotovosti. On ima rad oba starša, oba mu veliko pomenita. Za zdrav psihični razvoj potrebuje ljubezen obeh. Odhod enega od staršev doživlja kot veliko izgubo. On ne razume kaj se dogaja v odnosu med staršema, otrok razmišlja o sebi in o svojih potrebah. Če odide oče, ga pogreša. Od mame lahko sprejema veliko naklonjenosti, ker pa pogreša očeta, je na mamo jezen, ker ni poskrbela, da bi tudi on imel očetovo ljubezen. Ko npr. oče odide, otrok lahko doživi, kot da ni dovolj dober, da ni vreden, da bi ga oče imel rad. Potem doživlja občutke krivde, ker si na tihem misli, da bi mogoče oče ostal, če bi on bil boljši. Tako se prične globoka rana na področju samospoštovanja. Občutek negotovosti in neustreznosti je slaba popotnica za življenje. Odnos med staršema je zato izrednega pomena za telesno in duševno zdravje otrok. Če starša nista uspela razrešiti nesporazumov v svojem odnosu, pomeni da sta uporabljala neučinkovite metode. Starša bi otroku dala kaj drugega, če bi znala, ampak tudi onadva nista imela te sreče. Otrok je takšno 'mini kulturo' srkal vase in bo verjetno v podobnih svojih situacijah ravnal enako. Verjetno bo tudi on projiciral ali introjiciral, se bo priklepal ali nadzoroval, uporabljal neiskreno komunikacijo. Verjetno. Če se ne bo nekje, ob nekom naučil nove, drugačne kulture sporočanja. Zato je izredno pomembno, kaj storijo šole, da razumejo take otroke in jim pomagajo spreminjati njihov notranji samopodcenjujoč svet. Osebno se zelo zavzemam, da bi čim več šol ali druge ustanove staršem pomagale opremljati jih z novimi znanji na tem področju. Da bi lažje opravljali svoj poklic starševstva, primarnih vzgojiteljev. Prav tako se veselim, da so letos vse osnovne šole pričele sistematično pripravljati vzgojni načrt šole. Zdi se mi, da je to odlična priložnost za šole, da strokovno in ustrezno odgovorijo na tovrstne potrebe učencev, staršev in učiteljev.

Kaj lahko naredimo, da bi si povečali samospoštovanje?

Občutek lastne vrednosti se oblikuje v otroštvu na podlagi izkušenj, ki smo jih imeli. Ko odrastemo moramo odgovornost za svoj razvoj prevzeti sami. Ne moremo se več zgovarjati na ljudi, ki so nas v otroštvu prizadeli ali ranili. To nas drži v odvisnosti. Sami moramo kaj storiti. Dokler ne vidimo problema, ne moremo ničesar storili, da bi težave odpravili. Če imamo nizko samospoštovanje, se moramo tega najprej zavedati. Ponavadi nam mora kdo to razložiti, pokazati primere ko se sami razvrednotimo in nam pojasniti, kaj lahko storimo za svoj razvoj. To skušamo narediti na šolah za starše in na seminarjih. Če smo razvili samopodcenjujoč samogovor, ga bomo morali spremeniti. Samo vsak sam pozna svoje skrite misli in samo vsak sam jih lahko zamenja s pozitivnimi in ljubečimi. Dobro je zamenjati navade, ki vzdržujejo agresiven in podcenjujoč odnos do sebe (nezmerno pitje alkohola, vse zasvojenosti, prenajedanje ali stradanje, delamo preveč stvari ali smo leni in ne ustvarjamo, kar bi lahko, nimamo časa za prijatelje, nimamo časa za sebe, za vse tisto, kar nam je dragoceno). Učiti se moramo izražati svoje potrebe in pričakovanja neposredno in jasno; povedati tistemu, ki se ga tiče in točno to, kar pričakujemo ali potrebujemo. To ni vedno lahko, posebno, če imamo občutek, da ne bomo slišani in upoštevani, kot da tega nismo vredni. Dejanja, nove navade, ki sijejo toplino in brezpogojno ljubezen topijo led notranjega nezadovoljstva in rahljajo zemljo za pomladne cvetove samospoštovanja.

Kako pa naj družba spodbuja razvoj samospoštovanja in samozavesti?

Družba ima mnogo možnosti. Prve so družine. V njih otroci dobivajo prve informacije o sebi. Zato so starši poklicani, da storijo največ na tem področju. Seveda, tisti starši, ki imajo visoko samospoštovanje to delajo, ne da bi vedeli. Vse se zgodi kar samo. Drugi starši, ki sami sebe slabo cenijo, tega ne znajo. Potrebujejo pomoč in podporo, da bodo najprej pri sebi razvili samospoštovanje. Podporo jim lahko nudijo vrtci in šole. Z odkritim in jasnim pogovorom, z učenjem novih oblik vedenja. Vesel sem, da so se šole za starše lepo ukoreninile v slovenskem prostoru. Prostora za razmah je še zelo veliko. Ko osnovne šole načrtujejo svoje vzgojne načrte, lahko prav to temo posebno ponudijo staršem in učiteljem. Učitelji, ki znajo prebrati pomen simptomov in razumejo vzroke, so odlična opora učencem in staršem. Prav tako lahko to storijo župnije in druge ustanove, kamor otroci zahajajo. Vesel bom, če nam bo uspelo vsaj v nekaterih okoljih uveljaviti misel, da človekovi dosežki niso vse, da človekova vrednost ni samo v storilnosti. Ocene niso tako zelo pomembne kot mislimo. Najbolj pomemben je človek sam po sebi. Vsakega se razveselimo, ne glede na to, kaj je dosegel, kaj je naredil, kakšne barve je, kakšnega spola ali narodnosti je. Vsak je vreden samo zato, ker je človek; enkraten in neponovljiv. Čudovit sam po sebi. Če bomo tako doživljali ljudi okrog sebe, se bomo manj jezili na njihovo vedenje, bomo manj kritični do sebe. Vsak človek je vreden brezpogojne ljubezni. To se čudovito vidi pri Kristusu. Ko beremo evangelije vidimo, da se Jezus ves čas trudi, da bi ljudem, ki so izgubili svoje dostojanstvo, ki vase več ne verjamejo, ker jih je družba izločila in gleda nanje zviška in podcenjujoče, da bi prav tem ljudem vrnil samozaupanje. Ob njem doživljajo, da so slišani, sprejeti in spoštovani. Tako je s cestninarjem Zahejem, s slepim, s prostitutko, z izgubljenim sinom, s tujci, drugačevernimi (Sirofeničanka, Samarijani) itd. Jezusova zapoved, da je treba ljubiti Boga in bližnjega, kakor samega sebe zadene v srčiko problema. Ne moremo ljubiti drugih, če ne doživljamo sebe, da smo vredni, da je živeti lepo, da smo enkratni in neponovljivi. Kristjani bomo morali še bolj natančno brati evangelij. V njem je res veselo oznanilo za vse ljudi. Izkušnja, da nas Bog ljubi brezpogojno je globoka in zdravi naše slabe izkušnje iz preteklosti. Vsi lahko kaj storimo za dvig samospoštovanja, tudi tako, da se trudimo spoštovati druge, da nikogar ne žalimo ali ponižujemo. Nikoli nimamo pravice drugega poniževati. Vsak človek je enkraten in neponovljiv, vreden brezpogojne ljubezni.