Mr 4, 26-34
Seme pa klije in raste.
Jezus je govoril: Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev. Seme klije in raste, človeško srce se napaja z milostjo in ljubeznijo. Bog daje življenje in človek ne ve, kako. Bog daje duši hrano, mir, veselje, tolažbo, ljubezen. In človek ne ve kako. Bog varuje človeka v nevarnostih, ga vodi, usmerja, priteguje. In človek ne ve kako.
Seme pa klije in raste. Stvarstvo med seboj povezuje Božja ljubezen in usmiljenje. Iz Ljubezni je bilo ustvarjeno in iz Usmiljenja se ohranja. Brez posredovanja teh dveh milosti bi se stvarstvo po padcu človeka v greh spremenilo v nič. Ta nadvse Sveta Ljubezen in neskončno Usmiljenje je zadržalo silo uničenja. Po času se je utelesilo v Jezusu Kristusu, ki je s Svojim trpljenjem in darovanjem na križu prevzel nase vse grehe človeštva in ga tako odkupil in rešil večne smrti. S tem dejanjem je Jezus dokazal, da je Božje usmiljenje večje od katerega koli storjenega in obžalovanega greha.
Posebne milosti je deležen človek, ki ljubi in veruje v Jezusa Kristusa, v Njegovo trpljenje in smrt na križu, po kateri je svetu prinesel odrešitev. Po zakramentu svete sprave so mu odpuščeni in izbrisani vsi storjeni grehi, ki se jih izpove in globoko obžaluje. Po spovedi se mora res truditi, da jih ne ponavlja. K temu ga vzpodbuja velika ljubezen do Odrešenika saj Mu noče s svojimi grehi povzročati novega trpljenja in žalosti.
Sveto Božje srce se v polnosti razdaja, odpušča in sprejema vse, ki s svojim življenjem stremijo k milosti, ki prihaja s Svetega križa. Božja milost s križa omogoča, da svoje življenje naredimo Sveto in Sveti stopimo pred Gospoda. Vendar, ta Sveta resnica je za svet, ki se utaplja v grehu vedno bolj oddaljena in neverjetna.
Seme pa klije in raste. Stojmo pokončno in nosimo v sebi usmiljenje.
Kot je usmiljen Bog do nas, bodimo usmiljeni tudi mi do drugih. Ne zaprimo se vase, da ne bi videli stisk, težav, bolezni in potreb drugih.
Vsaj en dan v tednu preverimo ali smo bili na ta dan usmiljeni ali smo pokazali ljubezen tudi do ljudi, ki jih drugi prezirajo. Napravimo prvi korak k usmiljenju, k pravičnosti, k ljubezni. Drugi nam bodo sledili. Bodimo v zgled!
Usmiljenje pomeni, da se v nas prebudi čut do sočloveka, da mu izkažemo ljubezen. Usmiljenje ne pomeni, da spregledam napake drugih, temveč, da se zavedamo svoje grešnosti in grešnosti vsega človeštva. Nihče ni popoln, zato ne obsojajmo napak drugih. Pogovorite se z ljudmi, ki delajo napake in greh. Olajšajmo jim dušo in pomagajmo jim najti pot iz njihovih težav.
Seme pa klije in raste.
Molimo: Gospod, iz velike ljubezni do nas, si prišel na svet. Naj se ob Tvojem križu učimo velikodušne in čiste ljubezni, usmiljene drže do vseh. Amen.
