Kje stanuješ?

Janez Krstnik je stal ob Jordanu. Ko je videl Jezusa, ki je šel mimo, je rekel: Glej, Božje Jagnje! Njegova učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: Kaj iščeta? Rekla sta mu: Učitelj, kje stanuješ? Rekel jima je: Pridita in bosta videla. Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Učitelj, kje stanuješ? Janez in Andrej iskala bistvo. In našla sta bivališče Boga.

Kje stanuje ta naš Bog? Kje naj ga najdem v vsakdanjem življenju?

Poglejmo v svoje srce. Kaj najdemo v njem?

V Svetem pismu je srce, po hebrejsko 'leb', kraj, kjer Bog govori človeku, kjer se Bog razodeva. Blagor čistim v srcu, ti bodo Boga gledali, beremo v blagrih.

To mesto je v človeku pripravljeno za Svetost. Pripravljeno je za domovanje Boga in je sedež Večne ljubezni. Srce je domovanje Boga. Kot tabernakelj v cerkvi, tako mesto ima srce v človeku. Je Božje bivališče. Svetost v srcu je božja navzočnost.

Notranja kamrica. Cankar jo je dobro poznal. Vsak človek pozna ta notranji prostor. V to kamrico se zateče, ko išče resnico, bistvo. Ko išče smisel. V to kamrico vstopi, ko želi biti z Bogom. On ga vedno čaka v srcu. Iz srca mu govori, ga vodi in tolaži.

Iz srca se širi Božja svetloba in preseva vso dušo in telo človeka. Božja navzočnost človeka umirja in osredinja. Ga dela lepega, močnega, ustvarjalnega. Ljubečega. Preko srca prihaja v človeka dobrota, milina, sočutje in radost. Vse to izhaja iz Boga, kot sončni žarki iz sonca. Toda, to mesto je v mnogih srcih prazno. Posvetne želje in skrbi so Gospoda izrinile daleč proč. Oklep greha je zastrl Njegovo svetlobo. V takšnem srcu je Gospod še vedno prisoten, vendar močno zapostavljen in zakrit, da se Ga človek ne zaveda in tudi ne prizna. Tema srca je velika.

Ni vseeno, kako živimo. Kaj iščemo in kaj najdemo. V katero kamrico vstopamo. S kom domujemo. Srce je zelo občutljivo. Ima svojo nalogo. Če se ne pretaka Božje življenje v srce, se vanj pretaka življenje Teme. Zato so tudi posledice. Ne samo v zemeljskem življenju. Vemo, da bo prišel čas žetve, ko bo prečiščevalni ogenj očiščeval dušo v vicah in ji povzročal strašne bolečine. Vsako dejanje šteje. Kaj torej ta čas napolnjuje naše srce? Komu ga odpiramo in kaj sprejemamo?

Drugače pa je z dušo, ki bo pri Gospodu. Ogenj večne in neusahljive ljubezni jo bo napolnjeval. In blagoslov večne blaženosti. Mnogi mistiki poročajo o tej čudoviti izkušnji.

Kje stanuješ? sta spraševala učenca. Našla sta ga in ostala pri Njem.

Prosimo, da bi znali danes tudi mi vstopiti v svoje srce in v njem najti Gospoda. Tako blizu nam je. In ostanimo pri njem.