Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 14 junij 2002

Pogovarjal se je p. Silvo Šinkovec

V 60-ih letih ste se vrnili v Evropo in se na Nizozemskem soočili s problemom zasvojenosti z mamili. Kaj Vas je nagnilo/pritegnilo k delu na področju zasvojenosti z drogami?

Ko sem pričel z usposabljanjem na psihiatričnem oddelku univerzitetne klinike v Leidnu, je bila moja prva pacientka sprejeta zaradi zasvojenosti z drogo. Spoznal sem, da je bila zasvojenost le simptom drugih problemov. V času usposabljanja so me prosili, da nadomestim zdravnika, ki je leta 1968 začel z ambulantnim programom za zasvojence z drogami na Consultation Bureau for Alcohol and Drugs (Svetovalni center za alkohol in droge) v Haagu. V tistem času sem zaključeval nevrologijo kot del svojega usposabljanja in ta služba s polovičnim delovnim časom je bila več kot psihiatrija. Prevzel sem to mesto in postal vodja drugega metadonskega programa na Nizozemskem; prvi tovrstni program je pripravil Jellinek Centre v Amsterdamu.

Kakšne so bile Vaše prve izkušnje?

Prvo leto tega ambulantnega programa sem bil prepričan, da so odvisniki, ki so prejemali metadon, prenehali z jemanjem prepovedanih drog. Ko sem se končno odločil, da uvedem kontrolo urina, sem ugotovil, da so vsi moji klienti uporabljali tako metadon kot prepovedane droge. Prav tako niso spremenili svojega vedenja. Potem ko sem v Haagu videl gledališko igro, ki so jo uprizorili člani ameriške terapevtske skupnosti, v kateri so popolnoma izključili uporabo drog, sem spoznal, da je življenje brez drog možno tudi za odvisnike. Zato sem 14. februarja 1972 ustanovil prvo terapevtsko skupnost na Nizozemskem, v kateri je bilo vsako jemanje drog izključeno. Imenovala se je Emiliehoeve Therapeutic community. Prvo leto sem se učil na lastnih napakah, kot je npr. prepuščanje preveč odločitev zdravljencem, ko bi bil potreben terapevtski pristop; ali prepozno ukrepanje, kadar so klienti uporabljali droge ali povzročali fizično nasilje; preveč razglabljanja o preteklosti, ko bi se morali neposredno soočiti z negativnim vedenjem ipd.

Kaj je po Vašem mnenju glavni razlog, da mladi postanejo zasvojeni z drogo?

Spoznal sem, da so vsi zasvojenci, ki sem jih srečal, globoko v sebi imeli občutek, da nimajo pravice do obstajanja. Razvili so negativno samopodobo že davno preden so prvič poskusili drogo. Pogosto skušajo rešiti težave v družini tako, da se postavijo v vlogo 'problematičnega' otroka z željo, da bi ohranili družino skupaj. Kot otroci niso bili trdno navezani na starše, zato težko zapustijo dom na zdrav način. Problem torej ni v drogi; ta je le sredstvo, da bi se počutili bolj varne oz. da bi zmanjšali svoj strah in bolečino.

Kaj je najbolj pomembno na začetku terapevtskega procesa pri zdravljenju odvisnikov?

Na začetku je najpomembneje klientu vliti upanje, da se bo izvlekel iz zasvojenosti, vendar pri tem potrebuje pomoč. Prošnja za pomoč pa ni poraz ali še ena napaka. Prvi korak je odločitev, da ne bo več jemal drog in da bo spremenil negativno vedenje.

Kako lahko družina sodeluje v terapevtskem procesu oz. kako družina običajno spodbudi patološki proces?

Družina je v terapevtskem procesu izrednega pomena. V raziskavi, ki sem jo izvedel med klienti terapevtske skupnosti Emiliehoeve, sem odkril, da je vključevanje družine z obiskom vsaj dveh starševskih srečanj dvakratno izboljšalo uspeh. Potreba staršev, da se ne bi soočali z lastnimi problemi, pogosto poraja nezavedno potrebo, da bi vso pozornost usmerili v 'problematičnega' otroka, a na pozitiven način. Poleg tega se lahko z drugimi starši pogovarjajo o tem, kako so tudi oni, običajno zaradi občutkov krivde, z otroki počeli napačne stvari, ko so npr. otrokom posojali denar, jim plačevali dolgove in jim s tem olajševali dostop do drog.

Kaj pa rezultati?

Mnogi se pritožujejo, da nima nobenega smisla porabljati preveč časa z odvisniki, ker ni od zdravljenja nobenih pravih rezultatov. Kakšna je Vaša izkušnja? V že omenjeni raziskavi sem odkril, da polovica klientov dve leti zatem, ko so zaključili program, ni bila več odvisna od drog ali alkohola. To so bili vsi klienti, ki so se vključili v program, čeprav v njem niso ostali dolgo časa. Če pogledamo tiste, ki so zaključili celoten program, najdemo celo 80% tistih, ki niso več zasvojeni. Podobne rezultate so dobili v več drugih podobnih programih v Evropi. Jasno je, da dlje ko klient ostane v procesu, boljši so rezultati. Čeprav so ti programi dolgi, zmanjšujejo stroške. Program traja npr. eno leto v terapevtski skupnosti oz. v dnevnem centru, ki mu sledi 9-mesečna pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo. Dobiček je višji od stroškov, saj polovica sprejetih pacientov po zdravljenju družbi ne povzroča več stroškov, ker plačujejo tudi davke. Klienti v programu zmanjševanja škode bodo sčasoma stali več in ne bodo ustvarjali dobička.

Kaj menite o metadonskih programih?

Bil sem vodja programa, v katerem je bilo jemanje drog izključeno, bil pa sem tudi vodja metadonskega programa v Haagu, Rotterdamu (Bouman Foundation) in v Amsterdamu (Jellinek Centre). Nedvomno so potrebni tudi metadonski programi. Če se metadon uporablja kot nadomestilo za prepovedane droge, lahko služi kot korak proti nadaljnji rehabilitaciji. Na žalost se preveč zdravnikov, ki odvisnikom predpisujejo metadon, sooča s problemom, kako prenehati z rabo metadona, ko je odvisnik prenehal jemati druge droge. Nato poimenujejo svoje programe kot programe zmanjševanja škode, izogibajoč se kontroli urina, s čimer najbrž povzročijo več škode kot jo skušajo zmanjšati. Eden rezultatov je, da klienti odlašajo z odločitvijo za vključitev v program, kjer je abstinenca dokončni cilj. Metadon bi se smelo uporabljati v dobro strukturiranemu programu le za izboljševanje življenja odvisnika. Oskrbovanje z metadonom brez kakršne koli druge podpore je nečloveško.

Kaj menite o legalizaciji določenih, zaenkrat še prepovedanih drog?

Legalizacijo zlasti indijske konoplje bi bilo treba vzeti v razmislek, čeprav je to z mednarodnega vidika nerealna možnost. Prepoved drog v splošnem je morda povzročila več problemov kot rešitev. Zopet: droga ni problem. Večina oseb na Nizozemskem, ki je uporabljala indijsko konopljo ali kokain, ni postala zasvojena z drogami. Vojna proti revščini ali nevednosti je boljša kot vojna proti drogam.

Kaj je narobe z našo družbo, da ustvarja toliko priložnosti za zasvojenost?

Odtujenost, odsotnost občutka pripadnosti družini ali širši družbi poraja potrebo po drogah, da bi se lahko spopadli z občutki negotovosti in zavrženosti.

V zadnjem času teče debata o politiki posameznih držav do drog. Kakšna je Nizozemska izkušnja, kakšno je Vaše osebno mnenje o tem?

Nizozemska že dolgo ni več strpna dežela. Če nekdo uporablja droge, se me ne tiče; če želi napraviti samomor, me ne prizadene; če se želi poročiti kot homoseksualec in posvojiti otroke, mu dovolimo. Toda ne sme ukrasti mojega avta, ne sme vlamljati v mojo hišo. Danes je med ljudmi zelo malo solidarnosti. Lani smo prevzeli nemški model za dveletno pospešeno zdravljenje odvisnikov, povratnikov. Ugotovili smo, da so odvisniki, ki so bili vključeni v program metadonskega zdravljenja brez nadaljnje podpore, bili mnogo bolj vpleteni v kriminal kot zasvojenci s heroinom, ki niso prejemali metadona. Nizozemska je dežela, kjer je mnogo sumničenja in strahu pred soočanjem s problemi v getih imigrantov v velikih mestih. Politik, ki se je konfrontiral (v mednarodnih medijih je bil prestavljen kot ekstremni desničar), je bil 6. maja letos umorjen.

Ste trener za terapevte. Kako danes vidite to vlogo v Evropi?

Kakšni so Vaši načrti in cilji za prihodnost? V mnogih evropskih deželah je problem drog relativno nov. Svojo vlogo vidim predvsem v tem, da uporabljam svoje izkušnje v različnih pristopih in pomagam pri usposabljanju in superviziji manj izkušenih delavcev v programih rehabilitacije drog. Potrebo po tem opažam zlasti v državah Vzhodne Evrope. Lahko rečem, da je zdravljenje lahko uspešno in učinkovito. Sem tudi trener za povezovanje psihoterapije in skupinske terapije. To je metoda, ki jo je razvil ameriški psihiater Daniel Casriel, s katero udeleženci lahko premagajo svoje strahove pred bližino v odnosu in izboljšajo samopodobo. Oboje je zelo pomembno za odvisnike, a seveda ne le zanje. Po tej metodi nameravam voditi mednarodne delavnice.

Kaj Vam predstavlja glavni vir energije za delo in življenje, kje najdete navdih za življenje?

Rad imam ljudi. Rad vidim, da ljudje obnovijo zaupanje v življenje. Menim, da je pri mojem delu poštenje najpomembnejša vrednota, ki se ji težko odpovem.

Najlepša hvala za pogovor.