Avtor: Silvo Šinkovec Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 43, september 2009

Jezuite mnogi poznajo predvsem kot profesorje in kot ljudi, ki vodijo šole. Od nastanka reda (1539) do smrti ustanovitelja (1556) je sv. Ignacij v Rimu podpisal štirideset listin o ustanovitvi kolegija. Leta 1773 je delovalo že 845 šol. V 16. in 17. stoletju se je torej razvila široka mreža jezuitskih šol po Evropi in drugih kontinentih. Vzgoja in izobraževanje sta danes še vedno eno od ključnih del jezuitov, saj vsak šesti jezuit dela v šolstvu; v ustanove, ki jih neposredno ali posredno vodijo jezuiti, je vključenih približno 2.500.000 ljudi. Zakaj so jezuiti ustanavljali kolegije in zakaj danes vztrajajo pri tem delu?

Vzgoja kandidatov V času Ignacijevega vodenja nove redovne skupnosti je število članov od prvih deset naraslo na 1000. Novim kandidatom je bilo treba omogočiti dobro humanistično, filozofsko in teološko izobrazbo. Šolali so se na bližnjih univerzah, stanovali pa v svojih hišah, ki so jih imenovali kolegiji. Kmalu so tudi jezuiti, ki so imeli potrebno izobrazbo, začeli poučevati v svojih kolegijih.

Humanizem in vera Novi vek je poudaril človeka (humanitas) in njegove sposobnosti. Prebudil je potrebo po razvijanju človeških talentov. V duhu renesanse in v skladu z naukom cerkvenih očetov so služili človeku, da bi le-ta v polnosti razvil svoje zmožnosti, kajti "polno živeči človek je Božja slava" (sv. Irenej).

Niso pa bili vsi v Cerkvi v 16. stoletju enakega mnenja. Na primer: "Dominikanske ustanove iz 13. stoletja so na primer prepovedovale, da bi njihovi študentje brali poganske pisatelje ali proučevali 'svetne znanosti'. Njihovi študentje naj bi brali le teološke knjige. Čeprav so bile izjeme sicer dovoljene, je vendar treba priznati, da je bila takšna splošna orientacija obvezujoča še v 16. stoletju in tudi pozneje. Jezuiti kot učitelji humanističnih ved in 'naravne filozofije', se pravi fizike, so morali iti v nasprotno smer takšnega gledanja. Jezuiti niso pisali le teoloških knjig ali napadov na heretike, marveč tudi učbenike gramatike, retorike, latinščine, grščine €Ś Če so jezuiti sami hoteli biti ustrezno izobraženi, so se morali poglobiti v takratne discipline znanosti. Zato so proučevali matematiko, fiziko €Ś Vodili so observatorije in laboratorije ... S tako zastavljenim šolstvom so prišli v veljavo še gledališče, glasba, ples €Ś V nekaterih krajih so gojili celo sabljanje in jahanje. S svojimi ustanovami so morali nujno poseči v arhitekturo in sploh v civilno družbo ter kulturo."

Jezuiti so verjeli v znanje, zato so se lotili šolstva z vsem zagonom in mu posvečali največ moči ter časa. Ustvarjali so pogoje za razvoj znanosti; marsikateri kolegij velja za začetnika univerze v posameznih deželah. Na primer: "Z ustanovitvijo jezuitskega kolegija v Ljubljani so bili položeni temelji višjega šolstva tudi v osrednjem slovenskem prostoru. Študij moralne teologije (v Ljubljani že od leta 1616), filozofije, kasneje tudi matematike, mehanike in še nekaterih sorodnih ved je jezuitskim kolegijem v našem prostoru dajal status višje šole in s tem seveda tudi predhodnice univerze."

Teološki navdih Ta pristop so črpali iz ideje tomistične teologije, ki trdi, da je potrebna čim večja usklajenost med 'naravo in milostjo', med tem, kar je človeku dano in s svojimi talenti lahko stori sam, in tem, kar mu daje Bog. Gre za skladnost med človeškim in Božjim, naravo in milostjo, človeškimi sposobnostmi razumevanja in razodetjem. "Jezuitske šole se vse od svojih začetkov posvečajo razvijanju in posredovanju resničnega krščanskega humanizma. Duhovni izvor tega humanizma vidimo v zadnji kontemplaciji duhovnih vaj. Tu Ignacij naroča tistemu, ki dela duhovne vaje, naj prosi za notranje spoznanje tega, kako Bog prebiva v ljudeh: daje jim umevanje, jih ustvarja po vzoru in podobi njegovega božjega veličastva, ter naj premisli, kako si Bog prizadeva in se trudi v vseh ustvarjenih stvareh za vsakega človeka. To razumevanje Božjega odnosa do sveta pomeni, da sta vera v Boga in potrjevanje vsega, kar je resnično človeško, neločljivo povezana med seboj. Ta duhovnost je prvim jezuitom omogočila, da so privzeli renesančni humanizem in ustvarili mrežo šol, ki so bile nove in so odgovarjale na žgoče potrebe tedanjega časa. Vera in uveljavljanje 'humanitas' sta šla z roko v roki." Šolstvo je bilo odlično služenje družbi in Cerkvi.

Pedagoške podlage Kolegiji so se hitro širili, ni pa manjkalo težav (nekatere kolegije so morali zapreti) in dvomov, ali je to res jezuitsko delo. Z vedno več vključenimi delavci in vedno bolj razvejano dejavnostjo je bilo potrebno doreči način dela. Jezuiti niso ustvarili svoje pedagoške teorije, niso razvili svoje didaktike. Uporabili so načine poučevanja, ki so jih sami doživljali na različnih šolah, kjer so se izobraževali. 'Pariški način' (način poučevanja, ki so ga spoznali v času svojega študija v Parizu) jim je služil za osnovo, kasneje so dodajali svoje izkušnje in nove pristope, ki so jih srečevali drugod. Kar so ustvarili jezuiti, je bil način, kako so različne elemente poučevanja sestavljali v svoj celostni model.

Prvi dokument, ki je služil kot osnova za delovanje jezuitskih šol, je bil Ratio studiorum. Nastajal je več desetletij, končno besedilo pa je bilo sprejeto leta 1599. Ratio je služil štiri stoletja. To je zbirka predmetnika, učnega in vzgojnega načrta, popis del, razdelitev vlog itd. Še danes služi mnogim za navdih pri šolskem delu.

Drugi dokument Značilnosti jezuitske vzgoje je nastal po 400 letih, šele leta 1986. Jezuiti se z reformami šolstva niso preveč ukvarjali, vsaj ne na ravni ustvarjanja novih dokumentov. Tudi ne z razvijanjem svoje pedagogike. Po koncilu so jezuiti čutili, da vera vključuje delo za pravičnost. Med zaposlenimi v šolstvu se je pojavljal dvom, ali res opravljajo pravo delo. Jezuitske šole so preveč služile le bogatim. Dokument Značilnosti je bil odgovor na pomisleke in dvome zaposlenih v jezuitskih šolah. Ob tem dokumentu so na novo osmislili svoje poslanstvo.

Tretji dokument, Ignacijanska pedagogika (1993), je dopolnil drugega. Poudarek tega ni na novih vsebinah, ampak na procesu učenja. Jezuiti so želeli profesorski kader pritegniti v poglobljeno refleksijo ter obnoviti zavest o ciljih in poslanstvu pedagoškega dela v novem kontekstu zgodovine.

Socialni humanizem Na predstavitvi zadnjega dokumenta Ignacijanska pedagogika je vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Peter Hans Kolvenbach opozoril na temeljno usmeritev sodobne jezuitske šole. "Temeljno vprašanje je: Kaj pomeni vera v Boga, ko se soočimo z Bosno in Sudanom, z Gvatemalo in Haitijem, z Auschwitzom in Hirošimo, z vrvenjem na ulicah Kalkute in povoženimi telesi na Trgu nebeškega miru? Kaj pomeni krščanski humanizem vpričo milijonov mož, žena in otrok, ki umirajo od lakote v Afriki? Kaj pomeni krščanski humanizem, ko opazujemo milijone ljudi, ki so iztrgani iz svoje domovine zaradi preganjanja in strahovlade, ki so prisiljeni iskati novo življenje v tujini? Kaj pomeni krščanski humanizem, ko vidimo brezdomce, ki begajo po naših velemestih, in vse več tistih na dnu družbe, ki so obsojeni na trajen brezup? Kaj pomeni humanistična vzgoja v tem kontekstu? Urejena občutljivost za človeško bedo in izkoriščanje se ne izrazi v eni sami politični 'doktrini' ali gospodarskem sistemu. Gre za humanizem, za človeško čutenje, ki ga moramo pridobiti ob zahtevah našega časa; biti mora sad vzgoje, katere ideal še naprej navdihujeta dve veliki zapovedi: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Z drugimi besedami, krščanski humanizem konca dvajsetega stoletja vključuje socialni humanizem. Kot tak ima mnogo skupnega z ideali drugih ver, da bi Božji ljubezni dali učinkovit izraz z graditvijo Božjega kraljestva pravičnosti in miru na zemlji. Prav tako, kot so prvi jezuiti osebno prispevali k humanizmu 16. stoletja s svojimi novostmi v šolstvu, smo mi danes poklicani k podobnim prizadevanjem. To zahteva ustvarjalnost na vseh področjih misli, šolstva in duhovnosti. K temu bo prispevala tudi ignacijanska pedagogika, ki služi veri z iskanjem in vrednotenjem polnega pomena krščanskega sporočila in njegovih zahtev za naš čas. Tako služenje veri in iz njega izhajajoče prizadevanje za pravičnost je temelj sodobnega krščanskega humanizma. /.../ Na to mislimo, ko pravimo, da je cilj jezuitske šole oblikovati može in žene za druge, oblikovati sposobne, ozaveščene in čuteče dejavne ljudi."

Jezuitsko šolstvo danes služi mnogim ljudem po svetu s polnim prepričanjem, da je delo v šoli pomembno, da so vrednote pomembne in da je vzgoja pomembna. Sodobna družba mora razvijati resnični humanizem, ki se odraža tudi kot socialni humanizem. Šola naj oblikuje ljudi za druge, odgovornega in aktivnega državljana, ki skrbi za skupno dobro, gradi družbo miru in spoštovanja. Toda ne sam, ampak povezan z Božjo milostjo.

Literatura in viri: Bratina, Lojze (1998): Jezuitsko delo v kolegijih. Duhovno€“teološki pogled. V: Jezuitski kolegij v Ljubljani. Ljubljana, str. 131€“136. Ftičar, Veronika (1993): Vzgoja in krščanske vrednote. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Kolvenbach, Peter Hans (1999): Odločilna vloga učitelja. Vzgoja, št. 1, str. 7€“11. Lewis, A. Mark (1998): The Ratio Studiorum and the changing identity of the Society of Jesus. V: Jezuitski kolegij v Ljubljani. Ljubljana, str. 15€“22. O'Malley, John W. (1994): First Jesuits. Cambridge: Harvard Univesity Press. Peneš, Marjan (1996): Ignacijanska pedagogika. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko. Peneš, Marjan (2001): Preprečevanje vzgojnih problemov. Vzgoja, št. 9, str. 35€“37. Šinkovec, Silvo (1998): Jezuitska pedagogika danes. V: Jezuitski kolegij v Ljubljani. Ljubljana, str. 157€“166. http://silvo-sinkovec.rkc.si Šinkovec, Silvo (1997): Kontekst načrtovanja etične vzgoje. V: Etična vzgoja ( zbornik). Ljubljana: Družina, str. 48€“57. http://silvo-sinkovec.rkc.si. Značilnosti jezuitske vzgoje. Dravlje, 1990.