Avtor: Silvo Šinkovec Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 39, september 2008

O tem, kdo so otroci tranzicije, smo se ob obletnici osamosvojitve pogovarjali v polnočnem klubu z Vido Petrovčič. Res, kdo so mladi, ki so se rodili v svobodni Sloveniji, kako doživljajo svoje življenje, koliko so zdravi, o čem razmišljajo? Dobra vzgoja, družinska ali šolska naj bi odgovarjala na potrebe mladih, zato jih mora dobro poznati.

Imamo srečo, da je Slovenija del mednarodnega prostora, ki se skupaj trudi, da bi mlade poznal in vedel, kaj se z njimi dogaja, da bi lahko ustrezne ustanove, predvsem pa domače ognjišče, odgovorili na njihove potrebe. Mednarodna raziskava HBSC Slovenija 2006 (izvedel jo je Inštitut za varovanje zdravja) ponuja veliko podatkov o zdravju naših otrok (v raziskavo je bilo vključenih 5130 učencev osnovne šole, starih 11, 13 in 15 let). Raziskava ponuja sila veliko podatkov. Kaj lahko ti podatki povedo ustvarjalcem vzgojnega načrta? Kateri podatki so še posebej zanimivi za vodstvo šol in za učitelje, da bi z vzgojnimi dejavnostmi resnično upoštevali potrebe učencev? Se rezultati te raziskave ujemajo z zaznavo stanja, ki ga imajo šole? Kaj ti podatki povedo staršem za načrtovanje družinske vzgoje? Iz raziskave sem izluščil nekatere podatke ter ob njih razmišljam, kaj lahko povedo za načrtovanje vzgoje.

Prehrana Vsako jutro pride v šolo 34% otrok, ki ne zajtrkujejo niti enkrat na teden. Ta podatek je zanimiv za starše in za šolo, tudi za politike, ki se odločajo, ali naj v šoli bo ali ne topla malica. 1,3% otrok gre vedno ali pogosto spat lačnih. Odstotek je majhen, toda pomeni, da gre od 150.000 otrok skoraj 2000 spat lačnih. Ali šola, ki ima 300 učencev, ve, da je pri njih 5 takih učencev? V štirih letih (od 2002 do 2006) je za 12% padlo pitje sladkih pijač več kot enkrat na dan. Kaže, da se je zavedanje o nezdravosti prekomerne uporabe teh pijač zvišalo. Iz raziskave ne bomo izvedeli, kdo je pripomogel k spremembi (starši, učitelji, mediji ali kdo drug), vemo pa, da so spremembe navad možne tudi v pozitivno smer.

Telesno in psihično zdravje Telesno in psihično zdravje je zelo povezano. Vemo, da kakih 20% do 30 % telesnih bolezenskih simptomov izhaja iz telesa, 70% €“ 80% pa je psihosomatskega izvora. Poglejmo nekaj podatkov iz raziskave. 10% fantov in 15% deklet trdi, da je njihovo zdravje slabo ali še kar dobro (namesto dobro in odlično). Ta splošna ocena se nanaša predvsem na somatska obolenja. Starejši učenci se manj gibljejo, upad gibanja je zaznati na splošno v zadnjih štirih letih v vseh starostnih skupinah. Približno 25% učencev posveti rekreaciji pol ure ali manj na teden, med temi je mnogo več tistih, ki imajo nizek socialni status. "Sedeče navade slovenskih petnajstletnic so presenetljive, kar da misliti, da svojo težo uravnavajo z manjšim zaužitjem hrane in ne z gibanjem" (str. 62). Gibanje je del zdravega načina življenja in je pomembno, da ga pri načrtovanju sloga življenja vključujemo na vse ravni življenja: doma in v šoli. Psihosomatsko področje je bolj zaskrbljujoče, kajti vsak teden ali bolj pogosto čuti glavobol približno 38% učencev, bolečine v želodcu 33%, bolečine v križu 30%, razdražljivost 60%, nervozo 55%, nespečnost 50%. Iz raziskave zvemo, da ima 20% učencev psihične težave. O večini teh težav poroča večji odstotek deklet kot fantov. Starejši učenci imajo več težav, kar je najbrž povezano z boljšim poznavanjem sebe in s tem, da o simptomih znajo poročati, povezano je s puberteto in novim doživljanjem sebe. Lahko pa pomislimo tudi na to, da dober del staršev doživlja hude pretrese po nekaj letih zakona in otroci odsevajo njihovo nezadovoljstvo, napetost in nemoč. Določeno število staršev nosi s seboj tudi svoje psihične motnje, razne oblike zasvojenosti, doživljajo poklicno in ekonomsko neuspešnost, kar do neke mere seva tudi na počutje njihovih otrok. Na tem področju je še veliko dela. Razredne ure nudijo izvrstno priložnost, da se posvečamo za učence pomembnim temam, ker se o njih nimajo s kom pogovarjati. Lahko jih učimo prepoznavati, izražati in smiselno uporabljati čustva (čustveno opismenjevanje). Tudi samospoštovanje je ključna tema za telesno in psihično zdravje učencev, saj brez zdravega odnosa do sebe ne morejo biti kos stresnim situacijam. Šolska svetovalna služba lahko na tem področju odigra pomenljivo vlogo.

Odnosi, družina in prosti čas Vsi učenci se bistveno laže pogovarjajo s svojo mamo kot z očetom. Kar 40% 15-letnih deklet se s svojim očetom 'ne more pogovarjati o stvareh, ki jih zanimajo', med fanti je 20% takih. Velika večina otrok, približno 93%, računa, da jim bi starši priskočili na pomoč, približno 7% se jih na to ne more zanašati. Pomoč pri domačih nalogah dobi 88% enajstletnikov, toda le približno 73% petnajstletnikov. Kar 25% do 33% staršev ne pomaga mladostnikom pri domačih naloga v tem obdobju. 15% učencev živi v enostarševki, nadomestni ali institucionalni družini. Učenci iz družin z višjim socialnoekonomskim statusom so deležni večje podpore staršev pri reševanju šolskih problemov in težav (str. 92). Trdnost družine se pozna tudi v boljšem gmotnem stanju, kajti ko družina razpade, se tudi stroški povečajo in prihodki razdrobijo. Podatek raziskave, da je klasična družina socialnoekonomsko najbolje preskrbljena (str. 84), je tudi pomenljiv. Ekonomsko in psihično zdravje družine je velika vrednota in pomemben temelj telesnega in psihičnega zdravja otrok. Vse, kar bomo storili za trdnost družin, bomo storili tudi za trdnost zdravja otrok. Učitelji in starši naj gojijo odnose zaupanja in sodelovanja. V času večjih obremenitev in stresa otroci lahko računajo na pomoč pri starših, ki bodo tudi sami trdni in usposobljeni. Kar 10% učencev trdi, da so osamljeni, 10% osnovnošolskih otrok nima nobenega prijatelja. Je to povezano tudi z uporabo televizije in računalnika, ki sta v mnogih primerih nadomestila medosebne odnose ali zapolnila čas, da teh odnosov ne gojimo dovolj? 45% učencev gleda 2 do 3 ure na dan televizijo, več kot štiri ure pa 17% (med tednom) in 36% med vikendom. 30% fantov porabi vsak dan med tednom 2 do 3 ure za računalniške igrice in 35% med vikendom, nekateri od štiri do šest ali več 14% med tednom in 28,5% med vikendom. Koliko 'izgubljenega' časa za igro in druženje s prijatelji! Dekleta porabijo mnogo manj časa za igrice na računalniku, npr. 70% 15-letnih deklet nikoli ne igra teh igric. Po elektronski pošti vsak dan komunicira s prijatelji 35% učencev, več časa za to porabijo dekleta kot fantje. "Fantje očitno raje gledajo televizijo kot dekleta. Bolj navdušeni od svojih vrstnic so tudi nad igranjem igric na računalniku, dekleta pa bolj pogosto kot njihovi vrstniki uporabljajo elektronsko pošto za komuniciranje s svojimi prijatelji." Torej dekleta rabijo več časa za pogovor, za odnose, fantje se zadovoljijo s stroji in programi. Mladi se ogromno naučijo ob televiziji in ob računalniku, zato je čas, ki ga presedijo pred njima tudi učni čas. Toda ne vedno. Zato je pred učitelji in starši velik izziv: medijsko opismenjevanje, ki mlade uči uporabljati medije za učenje, za osebno rast in za zdravo preživljanje prostega časa. Druge raziskave poročajo o velikem porastu odvisnosti mladih od teh medijev. Računalniki so res čudovite naprave, toda nikoli ne bodo nadomestili tople in nežne materine roke, trdne in odločne očetove besede, vrstniškega zaupanja itd. Vedeti moramo tudi, da računalnika sploh ne uporablja približno 30% učencev, med njimi je približno 50% tistih, ki izhajajo iz družin z nizkim socialnim statutom in približno 20% tistih, ki izhajajo iz visokega socialnega statusa. Ti učenci izgubljajo stik z viri informacij, priložnostmi za učenje v prostem času. Za pogovor o obremenjenosti s šolo je zanimiv podatek, da 52% učencev pove, da so s šolo obremenjeni 'malo' ali 'sploh ne', 48% pa 'še kar' ali 'veliko'. Da so zelo obremenjeni, jih trdi približno 15%. Toda, s čim v šoli so obremenjeni, ne zvemo. Bomo med temi 15% učenci našli predvsem integrirane učence s posebnimi potrebami, ki morajo v šolsko delo vlagati več truda; ali tiste, ki imajo doma malo ali nič podpore; ali tiste, ki prevzemajo veliko ambicioznost staršev in se trudijo dosegati večje rezultate, kot bi jih brez tega pritiska; ali tiste, ki trpijo zaradi prezahtevnosti nekaterih učiteljev? Koristilo bo, če bo šola skupaj s starši našla prave vzroke (pre)obremenjenosti.

Tvegano vedenje in nasilje Pri 15 letih več kot polovica osnovnošolcev že poskusi kaditi, je pa razveseljivo, da je takih za 10% manj kot pred štirimi leti. Rednih kadilcev pri 15 letih je že 18% in tudi teh je od leta 2002 manj za skoraj 12%. V Sloveniji 27,5% osnovnošolcev redno pije alkoholne pijače; od leta 2002 se je ta odstotek zmanjšal za skoraj 7%. Po podatkih te raziskave se je skoraj polovica deklet in dve tretjini fantov pri 15. letih že vsaj enkrat opilo; preko 43% fantov že dvakrat ali večkrat; toda tudi tu je opaziti upad za 4% od leta 2002. Vzrok za znižanje uporabe alkohola in tobaka lahko iščemo tudi v strožji zakonodaji, kar bi pomenilo, da strožja zakonodaja daje pozitivne rezultate. Mogoče pa je sad tega upada tudi delo staršev, medijev in učiteljev, kar pomeni, da se zelo splača vlagati v vzgojo. Okrog 20% osnovnošolcev je že poskusilo marihuano. Tudi pri uporabi marihuane se številke zmanjšujejo. Vzrok za upadanje uporabe nevarnih substanc je tudi v tem, da se mladi manj družijo. Ker mladi preživijo več časa pred računalnikom, uporabljajo manj snovi, ki se uživajo v družbi (alkohol, tobak, droga). Verjetno pa je treba predvidevati tudi, da se polje zasvojenosti prenaša na zasvojenost z računalnikom in s spolnostjo, dve novi odvisnosti. Ozaveščanje učiteljev, staršev in učencev o krogu zasvojenosti, njihovih posledicah in možnostih razvijanja alternativnih oblik vedenja je še vedno zelo pomembno za zdravje učencev. Kaka četrtina mladostnikov je bila zadnjih nekaj mesecev trpinčena, podoben je odstotek tistih, ki so sodelovali pri trpinčenju. "Pogostost vrstniškega nasilja glede na podatke iz leta 2002 se je povečala" (str. 158). Agresivno vedenje kaže na večjo tesnobnost otrok in na nizko samospoštovanje. Nimajo dovolj priložnosti, da bi se učili urejeno uravnavati notranje inpulze. Zanima je tudi ugotovitev, da "rezultati o pogostosti pretepanja kažejo, da je največ t.i. pogostih pretepačev iz družin z visokim socialnoekonomskim statusom" (str. 158). Bogatejši ljudje si ponavadi pridobijo imetje z znanjem, s kulturo, z delom, z ustvarjalnostjo. So pa tudi ljudje, ki si premoženje pridobijo na drugačen način, z izsiljevanjem, izkoriščanjem drugih, s krajo na različne načine. Vse to je agresivno vedenje. Otroci se učijo, da konfliktne situacije obvladujejo z močjo, z nasiljem. Odgovor na tako vedenje je učenje nenasilnega sporazumevanja in mediacije, razvijanje novih vzorcev življenja. Nekaj manj kot 40% učencev se vsaj enkrat na leto poškoduje. Trend poškodb se je v štirih letih zmanjšal za 10%. Tudi samopoškodbe so lahko odraz tesnobe, ki jo človek nosi s seboj, nezmožnosti uravnavati agresivne impulze, ki se usmerijo v samouničujoče vedenje. Za takšne učence bi koristila telovadba možganov z dotikom, ki pomaga vzpostavljati stik s seboj in izboljšuje pozornost. Približno 23% petnajstletnikov je že imelo spolni odnos; skoraj 10% fantov ima prvi spolni odnos že pri 14. letu. "Zaskrbljujoče pa je, da spolna vzgoja pri nas postaja vedno bolj poučevanje o kontracepcijskih sredstvih, izpušča pa informacije o oblikovanju partnerstev, o pričakovanjih in razočaranjih mladostnikov, ki se prvič podajajo v svet spolnosti, o odgovornosti, ki je neločljivo povezana z odločitvijo, da mladostnik postane spolno dejaven, o neprijetnih izkušnjah na področju spolnosti itd. Potrebna bi bila celostna spolna vzgoja." (str. 180).

Izzivi in priložnosti Otroci so ogledalo družbe. Globlje, ko se v to ogledalo zazremo, jasnejše obrise sebe zagledamo v njem. Oblikovanje vzgojnih načrtov je lepa priložnost, da si šole postavljajo svojo kulturo. Vsi si želimo več spoštovanja in sodelovanja v vseh odnosih. Podatki te raziskave so dober izziv za obogatitev šolske kulture z dejavnostmi, ki odgovarjajo na potrebe mladih. Ostaja pa ključno vprašanje, kako odkriti učence, ki potrebujejo dodatno pomoč. Pogost neenoten vzgojni nastop, o katerem še vedno poročajo učitelji in starši, kliče po večji usklajenosti, boljši strategiji in večjem znanju. Naproti je treba stopiti staršem, za kar slovenski učitelj potrebuje boljšo usposobljenost; podpreti je potrebno družino (ne bi bilo narobe, če bi vsaka šola in vsaka župnija imela svojo šolo za starše). Vsi se moramo učiti bolj kakovostnega sporočanja. Izzivov in priložnosti je veliko. Opogumlja zavest, da so spremembe možne, da so celo merljive in da se veča ozaveščenost o zdravem načinu življenja. Ko se na nekem segmentu res dela, rezultati ne izostanejo.