Avtor: Silvo Šinkovec Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 34, junij 2008
Vzgojni koncept na razpotjih sodobnosti je bil naslov znanstvenega posveta, ki ga je v Žalcu organizirala Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Organizatorji so pripravili dva zajetna zvezka gradiv: zbornik prispevkov in posebno izdajo Sodobne pedagogike. Udeležencev je bilo okrog 140. Že to kaže na izjemen interes za zelo aktualno temo.
Ministrstvo RS za šolstvo in šport želi uzakoniti, da mora imeti vsaka šola svoj vzgojni načrt. O tej nameri je bilo zadnje leto že kar nekaj posvetov in javnih razprav, dva tudi v Državnem svetu. Nekaterim se zdi ta poteza nepotrebna, drugim sama po sebi umevna in želena, saj bodo imeli za delo, ki ga že opravljajo, ustrezno zakonodajno podporo. Rad bi nanizal nekaj svojih misli in vtisov s posveta, ki je bil živahen in pluralen. Pričevanje šol, ki znotraj obstoječe zakonodaje delajo s posluhom za človeka, prepriča vsakega, da je znotraj vsakršne zakonodaje mogoče delati dobro tudi na vzgojnem področju. Kjer so ljudje za to, najdejo pot, da razvijajo zdrave odnose, dobro šolsko klimo, spodbujajo celostni razvoj vsakega posameznika. Dobri učni rezultati so posledica toplega človeškega humusa, v katerem rastejo učenci. Raziskava, ki je bila predstavljena v uvodu, je izzvenela kot sporočilo, da v šolah ni večjih težav, zato ni treba vnašati zakonodajnih sprememb. V osebnem pogovoru z udeleženci in po nekaterih prispevkih v delovnih skupinah pa sem videl, da se mnogi praktiki niso poistovetili z rezultati in/ali interpretacijo raziskave. Njihova zaznava resničnosti šolskega okolja se v marsičem razlikuje od predstavljene raziskave. Odnos posameznik in družba: V eni od delovnih skupin smo se dolgo pogovarjali o tem, ali se sploh sme vzgajati. To razpravo sem razumel kot nezaupanje predstavnikom 'družbe', kot da družba posameznika nujno samo omejuje, zato ni dovoljeno posegati z vzgojo. Moje stališče je drugačno. Posameznik more svojo identiteto in ustvarjalne sposobnosti razviti samo v kakovostnem odnosu z drugimi in v odnosu z družbenimi skupinami, katerim pripada. Brez občutka za mi se tudi identiteta posameznika ne more oblikovati. Zato je kakovostna vzgoja nujna za dober razvoj posameznika. V nekaterih trditvah sem zaznal agnostično izhodišče. To pomeni, da človek ne verjame, da lahko pridemo do določenih spoznaj; ne verjame, da o vrednotah lahko jasno in razumno razmišljamo. V teh predpostavkah se skriva dvom in nezaupanje v možnost lastnega spoznavanja. Iz tega seveda sledi dvom o svojem delovanju in strah, da na drugega ne bi kakorkoli vplival, ker niti sebi ne zaupa. Agnosticizem je možna filozofska opredelitev, obstajajo pa mnoga druga, bolj uporabljena in bolj uporabna. Ponavadi imajo ljudje, ki delajo na področju vzgoje in izobraževanja, jasno opredeljene vrednote, v katere verjamejo, in za katere si prizadevajo. Čutiti je bilo velik razkorak med teoretiki in praktiki. Ena od udeleženk je našo razpravo komentirala nekako takole: "Razumem, da mora biti teorija, toda taki pogovori nam praktikom ne pomagajo." Polemizirali smo o besedi ponotranjenje. Nekateri trdijo, da je 'pojem vprašljiv'. Toda beseda ponotranjenje je strokovni pojem in ga psihologi uporabljajo že desetletja. Velika razlika je v nivojih sprejemanja vrednot ali pravil, med podrejanjem, identifikacijo in ponotranjenjem. Strinjam se, da se z zakonom določi, naj vse šole imajo vzgojni načrt, da v letni delovni načrt vnesejo dejavnosti, s katerimi bi dosegale cilje, zapisane na prvih straneh dokumentov šolske prenove; vrednote, ki gradijo zdravo družbo. Želim pa si, da bi sprememba zakonodaje, če bo do nje prišlo, pomenila bolj spodbudo, kot obvezo. Zakonodajo vse preveč razumemo le kot obvezo, nekaj, čemur se moramo podrediti. Zakon je lahko tudi dobra priložnost, da naredimo tisto, v kar smo prepričani in za to najdemo oporo tudi pri zakonodajalcu. Povsem se strinjam s tistimi, ki trdijo, da sam zakon ne bo rešil ničesar. Zakon lahko ostane neizpolnjen, le mrtva črka. Je pa res, da to še ni razlog, da zakona ne bi imeli, ker to ni edini možni rezultat zakona. Zakon je lahko podlaga za ustvarjalno akcijo mnogih. Ustvarjalni pristopi in osebna zavzetost lahko prinese spremembe v odnosih in v šolski klimi. To je drugi možni izid zakona. Strinjam se tudi s trditvijo, da je vsako spremembo v šolstvu treba dobro pripraviti. Ključni izvajalci zakona morajo vedeti namen in cilj zakonodajalca. Predvidene morajo biti podporne dejavnosti, ki bodo omogočile ugoden rezultat izpolnjevanja zakonodaje. To torej ni razlog, da do spremembe ne bi prišlo, ampak spodbuda, da se spremembo dobro pripravi. Če sem prav zaznal, je bil eden od strahov pred spremembo tudi ta, da ne bi bilo mišljeno pod izrazom 'vzgojni načrt' predvsem discipliniranje. Če bi kdo pod izrazom 'vzgoji načrt' uvajal predvsem disciplinske ukrepe in postopke, se tudi jaz ne bi strinjal. To je sicer lahko del načrta, toda manj pomemben. Veselim se s šolami, ki so opomine in ukore ali izključitve skoraj povsem odpravili, pa ne zaradi večje tolerantnosti neprimernega vedenja, ampak s poglobljenim razumevanjem učencev in njihovih težav ter s kakovostnimi odnosi. Kaj naj vsebuje vzgoji načrt? Vesel bom, če se bodo v vzgojnih načrtih pojavile vsebine o spodbujanju razvoja samospoštovanja (tema, ki zaposluje večino naših otrok), čustveno opismenjevanje, etični in duhovni razvoj posameznikov, estetska vzgoja, aktivno državljanstvo in ohranjanje stvarstva in narodne zavesti. Vendarle gre za vzgojo za vrednote. Mnogo rajši imam demokracijo kot totalitarizem, zato bi rad, da se otroci učijo demokratičnega načina razmišljanja; rad imam dobre in zaupljive sosede in bi to privoščil vsem slovenskim državljanom; lepo je živeti na naši slovenski zemlji in jo imam rad in to ljubezen bi rad delil z drugimi. Želim si resnicoljubnosti, poštenosti in pravičnosti, spoštovanja in zaupanja itd. Verjamem, da mladi lahko pridejo do svojih spoznanj, da si teh spoznanj želijo in delijo z nami temeljne vrednote. Moramo jim pomagati, da bodo svoje sanje čim bolj uresničili v življenju. In kaj je vzgoja? Jaz jo razumem kot pomoč pri razvoju celostne osebnosti. Mnogo je poti, teorij, metod, sredstev, ki pri tem lahko pomagajo. Vzgoja je najprej stvar pogovora €“ osebnega in neposrednega. Zaupati moramo učitelju, da bo dobro in takoj reagiral, ko je to potrebno. Učitelj ni pravnik in vzgojni načrt naj ne bo dodatno administrativno delo. Spremembe uvaja nekdo, ki verjame v vrednote in človeka. Ob zaključku posveta je spregovorila direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolo gospa Mojca Škrinjar. Naredila je vtis, da ve, kaj pomeni iz 'podrapane šole' (kjer se hodi v čevljih, kjer so vse gredice pohojene, kjer so počečkane stene, kjer ni navade pozdravljati in ni spoštljivih odnosov) narediti dobro šolo (urejeno, čisto, kjer je vsak spoštovan, kjer se vsi mnogo boljše počutijo). In tako šolo bi rada privoščila čim več otrokom, učiteljem in staršem.
