Avtor: Silvo Šinkovec Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 32, december 2006

V letošnjem šolskem letu imamo v vseh naših šolah za starše program z naslovom Spodbujanje razvoja samozavesti. Staršem želimo povedati, da je odnos do sebe izhodišče za vse druge odnose. Če je odnos do sebe spoštljiv, bodo spoštljivi tudi drugi odnosi. V osmih šolah za starše je vključenih preko 240 staršev.

Pogled na šolo za starše Dvanajsto leto vodim šole za starše in imam lepe izkušnje. V skupinah, ki nastanejo z vpisom v to šolo, se starši pogovarjajo o svojem temeljnem poslanstvu, o vzgoji. Na vsakem srečanju dobijo o vzgoji nekaj novih informacij; s pogovorom, z igro vlog in drugimi aktivnimi metodami dela si izmenjujejo izkušnje. Nekatere starše včasih aktivne metode prestrašijo. Zdi se jim, da so preveč izpostavljeni. Z aktivnim sodelovanjem postajajo srečanja bolj zanimiva in bogata, starši si več in bolje zapomnijo, bolje znajo nova spoznanja uporabiti v vsakdanjem življenju. V šoli za starše gojimo kulturo branja. Pred vsakim srečanjem se dogovorimo, da starši doma preberejo kakšen članek ali eno poglavje izbrane knjige. Branje daje možnost razmišljanja in prebuja nove ideje za drugačno ravnanje. Že ob branju starši preverjajo svojo vzgojno držo.

Izbor letošnje teme Otroci in mladi pogosto kažejo znake nesamozavesti. Ne verjamejo svojim željam, ne zaupajo svojim sposobnostim in znanju. Težave jim dela nastop v šoli, ne sprejemajo odgovornosti za svoje neprimerno vedenje. Nesamozavest se vidi tudi po tem, da vse prepogosto posežejo po alkoholu in drogi ali si škodujejo na druge načine. Med mladimi pa opažamo tudi 'zelo samozavestne', ki mislijo, da zmorejo vse, da vedo vse, da lahko manipulirajo z vsemi. Kot vemo, je tudi to obrambno vedenje. Taki mladi dajejo vtis samozavesti, dejansko pa se znotraj, v sebi počutijo povsem drugače. Samozavest je močno povezana s temeljnim odnosom do sebe. Vprašati se moramo: "Zares spoštujem sebe, mi je prijetno v lastni koži ali sebe na nek način zavračam, mogoče ne sprejemam svojega telesa, morda nosim v sebi celo jezo ali sovraštvo?" Otroci z nizkim samospoštovanjem so bolj razdražljivi in hitro zamerljivi. Odklanjanje in podcenjevanje sebe, nezaupanje sebi in negativno mnenje o sebi so zelo slaba popotnica za življenje. Precej razširjen pojav razvrednotenja samega sebe je zadosten razlog, da se z vso zavzetostjo trudimo, da bi vsaj komu pomagali spremeniti tak občutek. Starši in učitelji si želimo videti mlade bolj samozavestne.

Kaj je samospoštovanje? Samospoštovanje je občutek, ki ga imamo o sebi, na primer, če se čutimo vredne ljubezni in imamo občutek, da smo kos nalogam življenja. Lepo nam je v tem, kar smo, smo zadovoljni, srečni, ustvarjalni in zdravi. Vsak človek ima človeško dostojanstvo, neizpodbitno vrednost, ki nam je dana. Mojzes je zapisal, da smo ustvarjeni po Božji podobi. Gre torej tudi za svetost človeške osebe. Samospoštovanje pomeni, da se vrednosti in svetosti zavedamo, da imamo globoko v sebi občutek lastnega dostojanstva. Če tega ne čutimo, pomeni, da imamo nizko samospoštovanje; globoko v sebi nosimo črva, ki nam spodjeda korenine resnične samozavesti. Verjetno se v nas pletejo predvsem negativne misli; ko razmišljamo o sebi in o drugih, predvsem tarnamo in se pritožujemo.

Kako se samospoštovanje razvija? Otrok razvija odnos do sebe ob sporočilih, ki jih dobiva od drugih (npr. staršev) in ob svojih izkušnjah. Ko preskoči konja pri telovadbi, mu to postane pravi užitek. Ve, kako mora teči, se odgnati, prijeti za konja ter potem varno pristati na tleh. To je vrsta drobnih dejavnosti (motorične spretnosti), ki zahtevajo veliko koordinacije, zato naloga ni lahka. Ko jo obvlada, je na to ponosen in vesel. Potem vajo rad ponavlja in uživa v skoku in letu. Če pa otrok ne zmore preskočiti konja, se čuti negotovega. Če ob tem doživi spodbudo učitelja in sošolcev, bo večkrat poskušal in se skušal naučiti. Če pa doživi posmeh ali celo poniževalne besede, ga to prizadene. V sebi čuti sram in strah, da bi se mu pri ponovnem neuspehu spet smejali. Zato se raje umakne in se zateče v izjave, da ga to ne veseli in ne zanima. Mogoče uporablja tudi neutemeljene razloge samo da bi se izognil tej vaji. Podobno je pri vseh aktivnostih: ko se uči hoditi, obuti čevlje, plavati, se voziti s kolesom, pisati črke, računati, sestaviti spis, nastopati, gojiti prijateljstvo, oblikovati računalniško stran, napisati osebno pismo, izražati čustva itd.

Za doživljanje lastne vrednosti je zelo pomembno, kako otrok doživlja svoje telo. Ima svoje telo rad, se mu zdi lepo, je nanj ponosen, ga sprejema takšnega, kakršno je ali pa posluša pripombe, da je predebel, presuh, da preveč ali premalo je, da je počasen ali prehiter, da je neroda in štor, da je ...? Če je sporočil o neustreznosti njegovega telesa veliko, ga težko sprejme. Svojega telesa se tiho ali na glas sramuje, zanemarja ga, včasih celo grobo zlorablja ali ves čas popravlja. Toliko bolj, če je doživel hude stvari kot so pretepanje ali spolna zloraba. Pri spolni zlorabi se v otroku ugnezdijo občutki sramu, krivde in jeze, ki so skrita, toda zelo močna čustva. To seveda negativno vpliva na razvoj osebnosti. Pomembno je tudi, da otrok doživlja, da nekomu pripada, da je del družine, da ga doma pogrešajo, če ga ni, in da so veseli, ko je z njimi. V šoli, klubu in v drugih skupinah, ki jim pripada, naj doživi podobno. Človek svojo individualnost razvija ob pripadnosti skupnosti. Ob doživljanju 'mi'-ja se oblikujejo njegove osebne želje, vrednote, cilji in smisel življenja. Svoje cilje spoznava ob doživljanju povezanosti ter pripadnosti okolju in obratno, ob odkrivanju sebe odkriva tudi svoje socialno okolje. Odnos med posameznikom in družbo je zelo zanimiv. Odnos do sebe se pri otroku razvija tudi preko odnosa do svojih idej, zamisli in predstav. Če otrok doživlja, da njegov tok notranjih misli in podob, rešitve, ki jih najde, zamisli in domislice v očeh odraslih štejejo, potem doživlja, da je njegov notranji svet zanimiv in pomemben. To, kar se v njem dogaja, je pomembno. Tudi sebe doživlja kot pomembnega. Iz njegove notranjosti privre še veliko novih zamisli in idej, rad se uči in raziskuje svet. Vse to razvija ustvarjalnost. In ta šteje. Otrokova trdnost se razvija tudi ob njegovem spoznavanju sveta. Odkrivanje zakonitosti narave, družbe, človeka in vseh drugih področij nas odpira čudenju in lepoti sveta. Daje nam možnost, da se aktivno in smiselno vključujemo v ta svet in se v njem dobro počutimo. Tudi težave znamo sprejeti in se z njimi soočati. Bližje kot smo resničnosti, bolj trdno razlago sveta imamo. Iskanje resnice je ena od velikih nalog vsakega človeka.

Maska Če se pri otroku razvije bolj negativen odnos do sebe ter se malo ceni in spoštuje, potem se pogosto čuti ogroženega. Ker doživlja, da je malo vreden in malo sposoben, skuša to prikriti. Občutkov, ki so zoprni (sram, občutek nesposobnosti, nevrednosti, neustreznosti), ne želi pokazati drugim, zato se zateče v obrambno vedenje. Za obrambno vedenje porabimo veliko energije in časa. Obrambno vedenje lahko razvrstimo v tri oblike. Nekateri otroci se zatečejo v garanje in delajo in delajo, se učijo in učijo ..., samo da bi dokazali, da nekaj so in nekaj zmorejo, da bi jih kdo vendarle opazil in jim dal priznanje ter izkazal naklonjenost. Premalo čustvene naklonjenosti doživljajo. Ker ne čutijo, da so sprejeti in ljubljeni takšni kot so, si pomagajo z drugimi sredstvi, z rezultati dela. Drugi otroci se umaknejo. Odrasli opazimo, da jih nič ne zanima, ničesar se ne lotijo, niso motivirani. Marsikateri teh otrok bi še kako rad igral nogomet, plesal, kuhal, nastopal na odru, pa si ne upa. Ne zaupa sebi in svojim sposobnostim. Ne verjame, da bo sprejet. Zato se raje umakne in reče, da tega ne zna, da je len, da se mu ne da, da ga ne zanima. Umakne se in izgublja priložnosti za osebni razvoj in doživetje novih trenutkov, kjer bi doživljal svojo vrednost in razvijal sposobnosti. Tretjo obliko obrambnega vedenja opažamo pri otrocih, ki se upirajo, postanejo žaljivi, grobi, nasilni - besedno ali fizično. Lahko se vedejo vzvišeno. S tem prikrijejo svojo negotovost in si v očeh drugih skušajo zagotoviti trdno podobo o sebi ter prevpiti notranjo negotovost, ki jo doživljajo.

Posledice nizkega ali visokega samospoštovanja Otroci, ki se nizko cenijo, so bolj pogosto bolni, mnogo več zdravil potrebujejo, več dni preživijo v bolnišnicah. Nelagodje, ki ga nosijo v sebi, se skladišči v telesu. Zdravnik jim ne more pomagati, ker vzrok bolezni ni telesen. Visoko samospoštovanje pomeni bolj trdno telesno zdravje. Otroci z nizkim samospoštovanjem so bolj ranljivi na področju psihičnih bolezni. Otroci z visokim samospoštovanjem se lažje spopadajo s stresom in obremenitvami življenja, zato so psihično bolj trdni. Nizko samospoštovanje vodi v več konfliktov v medosebnih odnosih, zato ti odnosi ne prinašajo osebnega zadovoljstva. Visoko samospoštovanje človeku omogoča ustvarjati dobre medosebne odnose in v njih doživljati radost in srečo. Takšni ljudje so tudi dobri voditelji in večina ljudi se ob njih dobro počuti. Nizko samospoštovanje pomeni nižji učni uspeh, ker otrok dvomi v svoje sposobnosti in znanje, zato znanja, ki ga že ima, ne zna uporabiti in svojih sposobnosti ne more razvijati v zadostni meri. Visoko samospoštovanje odpira pot hitrejšemu učenju in napredovanju v poklicni karieri.

Nekatera sporočila, ki bi jih letos radi povedali staršem:

Odnos, ki ga otrok čuti do sebe, je središčnega pomena za njegov kasnejši razvoj. Otroku podarjajte čas in pozornost, ustvarjajte ljubeče in spodbudno okolje. Vsak človek je nekaj enkratnega, čudovitega, neponovljivega. Vsakemu človeku je njegova vrednost dana že z rojstvom - to vrednost mora vsak pri sebi sam odkriti in ostati z njo povezan. Otrokom boste posredovali to, kar imate sami. Če imate sami nizko samospoštovanje, je prav, da najprej storite kaj zase. Vse, kar boste storili za svoj razvoj, boste podarili otrokom. Razvijajte pozitiven samogovor, ki vzdržuje odnos z vašo resnično vrednostjo. Preverite odnos do svojega telesa. Če ga ne sprejemate, naredite kaj za spremembo tega odnosa. To bodo čutili tudi otroci in se od vas učili ljubečega odnosa do lastnega telesa. Če ste jezni, povejte, kaj vas jezi in kaj pričakujete od drugih, nikdar pa nikogar ne žalite in ponižujte. V naglici mnogih opravkov ne izgubite trenutkov radosti, ko nekaj dokončate, ko vam nekaj uspe, ko zaključite pogovor, pot, delo. Trenutki zadovoljstva ob uresničenem načrtu ali sprejetem daru ustvarjajo občutke radosti. Ne bo narobe, če boste kdaj sebi in drugim naglas rekli: "Srečen/a sem!"

Priporočena literatura: Humphreys, T. (2002): Otrok in samozavest. Mladinska knjiga, Ljubljana. Lavrih, B. (2001): Samozavest otrok. Revija Vzgoja, št. 12, str. 35€“36. Powell, J. (2000): Zakaj se ti bojim povedati kdo sem? Založba Dravlje, Ljubljana. Powell, J. (2000): Sreča izvira iz notranjosti. Založba Dravlje, Ljubljana. Powell, J. (1999): V novo življenje z novim gledanjem. Založba Dravlje, Ljubljana. Puente, F. (1998): Je mogoče v vzgojo otrok €“ ki naj bi bila proces osebne rasti €“ vplesti njihove starše? V zborniku: Družina €“ šola. Založba Družina in Pedagoški inštitut, Ljubljana, str. 99-1009. Šinkovec, S. (1998): Šola za starše si utira pot. V zborniku: Družina €“ šola. Založba Družina in Pedagoški inštitut, Ljubljana, str. 123-128. Šinkovec, S. (2003): Razvoj samospoštovanja. Revija Vzgoja, št. 18, str. 39 €“ 41. R., A. (2003): Bolečina spolne zlorabe. Revija Vzgoja, št 20, str. 3 €“ 20. R., A. (2005): Duševne motnje in bolezni. Revija Vzgoja, št. 26, str. 3 €“ 22. R., A. (2006): Osip v šoli. Revija Vzgoja, št 29, str. 3 €“ 22.

Pomembno je tudi, da otrok doživlja, da nekomu pripada, da je del družine, da ga doma pogrešajo, če ga ni, in da so veseli, ko je z njimi.

Visoko samospoštovanje človeku omogoča ustvarjati dobre medosebne odnose in v njih doživlja radost in srečo.