Avtor: Silvo Šinkovec Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 19, september 2005

Na uredništvo dobimo veliko člankov od učiteljev, ki na šolah izvajajo različne projekte. Ponavadi se v vsakem takem zapisu opazi veliko dela in truda posameznikov, včasih večje skupine ali vse šole. Projekti na naših šolah so raznovrstni; eni so bolj izobraževalne narave, drugi imajo močno vzgojno moč. Učitelji želijo učencem ali dijakom posredovati določeno znanje, ob tem pa tudi vrednote in življenjsko držo.

Učitelji morajo za vsako učno uro izdelati podrobno pripravo, določiti splošne in etapne cilje. Včasih postane to že zelo minuciozno prenaprezanje in marsikje se razvodeni na zgolj administrativno delo, ki z delom v razredu nima nič več skupnega. Povsem nasprotno je na vzgojnem področju. Kurikularna prenova je deklarativno razglasila vrednote, za katere si naša šola prizadeva, potem pa je ostala nekam sramežljivo tiho ali skopa v določanju postopnih ciljev, vsebin in sredstev, ki bi jih potrebovali za doseganje želenih vrednot. To nesorazmerje je zanimiv pojav in vsekakor zahteva podrobnejšo analizo in raziskavo. Menim, da je prav na tem področju razvoj našega šolstva še zelo odprt, in upam, da se bomo še vračali k tej temi.

Mnoge šole v tujini si danes izdelajo vizijo šole, t. i. mission statement. Tudi pri nas že zasledimo te primere. Šola, ki se hoče bolj odločno zavzeti za zdravo šolsko okolje, pridobiti starše in širšo okolico k sodelovanju, mora vsekakor povedati, za kaj si prizadeva, kaj hoče doseči, katere vrednote poudarja in katere cilje si postavlja. Vizija šole prebudi več sodelovanja in večjo pripadnost s strani vsega kolektiva, vseh zaposlenih, tudi učencev ali dijakov ter starše in druge zunanje sodelavce. Skupna vizija deluje kohezivno in povezuje vse dejavnosti na šoli. Poleg vizije, ki je večletni projekt šole, si šola oblikuje svoj vzgojni načrt. Predvideti je treba, kaj bi kot celota rada storila za medčloveške odnose, za razvoj posameznih otrok, za razvoj vrednot, ki so zapisane v viziji šole ali v viziji slovenske prenove; s katerimi aktivnostmi bodo to uresničevali, kdo bo to storil in kdaj. Brez določenih ciljev ne moremo predvideti poti niti izbrati sredstev (dejavnosti in pripomočkov), dogodkov, povabiti sodelavcev. Prav tako pa ne moremo ob koncu leta ovrednotiti prehojene poti.

Zanimivo bi bilo raziskati odnos med Unescovo vizijo šole in našo pravkar prenovljeno šolo. Koliko in kako se ti dve viziji ujemata, v čem pa razlikujeta. Predvsem pa se mi zdi zelo pomembno, da raziščemo, kako so deklarirane vrednote prenovljene šole dejansko prenesene v načrte vseh predmetov in vseh šol. Potem pa je tu še razmerje med načrtom in izvedbeno ravnjo. Pri tem pa ne bomo smeli pozabiti preveriti tudi dosežene stopnje rezultatov. So načrtovane dejavnosti obrodile sadove? Kakšne in v kakšni globini? O takšni poglobljeni raziskavi malo slišimo. Če pa že, se zdi, da obtičijo rezultati sami zase, v rokah raziskovalcev, vse premalo pa zaidejo v roke načrtovalcev in uporabnikov. Pa vendar, prav ta segment bo povedal, koliko uspešno šolo imamo. Skrbimo za kakovost ali pa smo zadovoljni z malim, povprečnim ter se ustavimo pri vrednotenju, pri osebnih vtisih?

Naj se vrnem k projektom. Vsak projekt zahteva ustvarjalnost, motivacijo in veliko dela. Lepo je videti trud učiteljev, njihovo zagnanost in prepričanje, da je njihovo delo pomembno in potrebno, da je mogoče preko vzgojnega dela veliko storiti za mlade. To je dolgoročna naložba za razvoj zdravih osebnosti in zdrave družbe. Ob tem pa bi rad zapisal dve misli.

Najprej: kaj se zgodi, ko je projekt zaključen? Ponavadi se pričnejo učitelji pripravljati na nov projekt, kajti kmalu bo kakšen razpis in treba se je prijaviti ob pravem času, če želimo konkurirati za denar, pa tudi če bo prišel šele čez pol leta ali čez eno leto €“ mnogo prepozno, da bi res lahko sproščeno delali. Tudi v tej drži države se čuti podcenjevanje učiteljevega dela. To, kar bi bilo pomembno, pa je premislek po vsakem projektu, kaj smo se ob njem naučili. Kaj naj šola kot celota ohrani kot stalnico? Kaj od tega potrebujemo kot naše vsakdanje okolje, ker vsem v vzgojni skupnosti lahko dobro dene? Gre za to, da bi ob izkušnjah vsakega projekta šola kot celota pridobivala tiste elemente, ki lahko šolsko vzgojno delo izboljšajo, ki lahko šolsko klimo okrepijo, ki omogočajo boljše počutje vseh. Tako bi z vsakim projektom obogatili šolsko delo. Delo, ki je že bilo narejeno s pripravo projekta in njeno izvedbo, bi bilo treba preprosto še nadaljevati in sadovi bi bili trajni. Tako pa je večkrat vloženega veliko truda, sadovi so pa prepogosto le trenutni. Učiteljevo delo je s tem razvrednoteno, ker se mora on že pehati za novimi aktivnostmi. Če cilje in aktivnosti prehitro spreminjamo, porabimo veliko energije, učinka pa je malo. V velikih sistemih, in vsaka šola je velik socialni in organizacijski sistem, je potrebnega dovolj časa za uvajanje novosti, da dosežemo pozitivni vpliv, da želene drže postanejo del šolske skupnosti.

Druga misel ob pogledu na mnoge projekte pa je ta, da so vse prevečkrat to le 'muhe enodnevnice' tudi zato, ker nimajo širšega okvira. Čuti se pomanjkanje vizije šole, kamor bi bili takšni projekti vpeti. Ker ima šola svoj vzgojni načrt, lahko učitelj izbira naslove projektov in jih postavi v okvir celotnega prizadevanja šole. Potem bi takšni projekti imeli bolj določeno vizijo, jasneje izražene cilje, ki bi sovpadali z vizijo in cilji šole in celotne šolske politike. Mogoče bi učitelji bolj začutili, da soustvarjajo podobo sveta, tudi tisto sanjano na Unescu. Pri načrtovanju testov, preverjanj, ocenjevanj in drugih določenih ciljev bomo v prihodnje vse pogosteje razmišljali in načrtovali tudi druge aktivnosti. V kakšen razred bi radi prišli €“ učenci in učitelji? Kakšno vzdušje si želimo in kako in kdaj ga ustvariti? Kakšen kolektiv si želimo, kakšne medosebne odnose bomo živeli? Koliko se bomo trudili za estetski izgled šole, razredov, hodnikov, garderobe? Katere vrednote so pomembne za nas odrasle in bi jih radi delili z mladimi? Postavljali si bomo cilje, sanjali bomo vizijo, delali bomo timsko, dali bomo duška svoji ustvarjalnosti, motivirani bomo za dodatno izobraževanje, načrtovali bomo aktivnosti, jih udejanjali ter se iz izkušenj učili. Rasli bomo sami in drugi z nami. To bo šola, v katero bomo radi hodili. Ustvariti pa si jo moramo sami. Nihče je ne bo namesto nas. Z načrtnim delom in vso zavzetostjo, da je to delo, ki ga radi opravljamo.