Osebni dnevnik: metoda poenotenja (in ločevanja) osebnega življenja in poklicnega dela

Avtorica: Bernarda Kejžar

Objavljeno v reviji Vzgoja, št. 27, oktobra 2005

Delavnica osebnega dnevnika je v mojem življenju dvakrat odigrala pomembno vlogo. Prvega dela sem se udeležila, ko sem zaključevala študij. Pomagala mi je narediti svojevrsten obračun obdobja, ki se je iztekalo. Drugega dela pa sem se udeležila ob koncu pripravniške dobe v učiteljskem poklicu. Delavnica je obakrat izpolnila, celo presegla moja pričakovanja, saj mi je z različnimi vajami uspelo nekoliko urediti notranji svet, poenotiti različne vloge, ki jih živim, hkrati pa sem se soočila tako s temnimi kot svetlimi, ustvarjalnimi platmi svoje osebnosti.

Konflikte, ki jih prinaša vsakdanjik, sem skušala uzreti na novo in jih – čeprav zgolj v mislih – razrešiti na nov način. Osebni dnevnik je zame metoda prisluškovanja notranjemu glasu, ki izreka mojo pristno identiteto ter hkrati povezuje, zbira raztresene dele moje osebe, tako v strokovnem kot čustvenem in duhovnem smislu, v celovito osebnost. V članku, ki je neke vrste refleksija prvega leta mojega poučevanja, želim predstaviti zlasti ta vidik delavnice ter ga hkrati ponazoriti s konkretnimi primeri iz svojih izkušenj v razredu.

Kako poenotiti osebno življenje in vzpostaviti pravo razdaljo do poklicnega dela?

Brodolomka

Rada sem učiteljica. V tem poklicu čutim svoje poslanstvo, tako strokovno kot osebnostno, saj poučevanje zame ni le delo, ki ga opravljam zato, da si služim vsakdanji kruh, ampak je izziv, mreža odnosov, obljuba življenja in ustvarjalnega dela, ki je hkrati način življenja, ki me privlači in me izpolnjuje.

Za mano je prvo leto poučevanja. Če uporabim metaforo, sem se to leto večkrat počutila kot brodolomka, ki jo je vihar odnesel z ladje fakultetne znanosti, kjer sem dobila ustrezno (?) strokovno ter didaktično-metodološko opremo, potrebno za delo v razredu. Pristala sem v razburkanem morju vihravih najstnikov, večinoma osmošolcev. Po mnogih bitkah in odklonilnem odnosu učencev do mlade, neizkušene učiteljice me je tu in tam sicer naplavilo na kakšen otok, ko sem si odpočila, zadihala z novim upanjem in poskrbela, da ne bi ogenj ljubezni do mojih učencev in do poklica ugasnil. Pa je spet znenada prišel vihar in večkrat mi je zmanjkovalo moči v lovljenju pravega ravnotežja med zasebnim in šolskim življenjem. Bolj ko sem se trudila za (zunanje) urejanje, 'fascikliranje' šolskega dela, ki me je vsak dan potegnilo v vrtinec raznolikih čustev in konfliktov z učenci, včasih tudi s kolegi, bolj mi je v vsakdanjem tempu zmanjkovalo moči za polno, sproščeno življenje izven šolskega urnika. Zbujala sem se z mislijo na učence, v mislih sem jedla z njimi, bili so z menoj na poti v službo in iz nje, še spat sem odhajala z mislijo nanje. Skratka, brez prevelikega pretiravanja lahko rečem, da je bila zame na prvem mestu šola, potem mož, nato jaz €“ in morda še kaj drugega. Nenehna (miselna) prezaposlenost s šolo me je začela utrujati. Kmalu sem se začela doživljati kot stara, sitna učiteljica, ki je izgubila ogenj ljubezni do poklica in v vseh učenci vidi same sovražnike. V službi sem se med odmori zatekala v svoj kabinet, kajti družba in mnenja bolj izkušenih kolegov so me večkrat potrla, saj se je marsikdaj našel kdo, ki mi ni prisluhnil, ampak me je hotel le podučevati. To obdobje, z nekaterimi svetlimi prebliski, je bil čas, ko se je začela majati moja samopodoba in ko sta bili moja osebna trdnost ter življenjska vedrina načeti.

Poklicno delo – zasebno življenje

Misel, da moram pustiti službo v službi, s čimer naj bi rešila svojo preutrujenost, me je trdovratno zasledovala vse do nekega dne, ko sem si morala priznati, da ob koncu pouka svoje učiteljske duše preprosto ne morem pustiti kot plašča na obešalniku ter se vse popoldne pretvarjati, da ne razmišljam o svojih učencih, o metodah in tehnikah, kako jim čim bolje približati snov, svojo razlago, kako v njih prebuditi vedoželjnost. Želja po razdalji je naraščala zlasti zaradi pretiranega ukvarjanja s konflikti z učenci, s podoživljanjem čustev in ubadanjem z boljšimi alternativami. Prebirala sem literaturo in iskala hitre rešitve za moje krize, a od tega ni bilo pretiranega uspeha. Knjigi, ki sta mi pomagali na novo osvetliti učiteljski poklic, sta knjigi Vsak človek je sveta zgodba avtorja Jeana Vanierja (2002) ter Poučevati s srcem avtorja Parkerja J. Palmerja (2001).

Sčasoma sem spoznala, da rešitev ni v ostrem ločevanju poklicnega dela in zasebnega življenja, marveč v sprejetju in soobstajanju, povezovanju, integriranju vseh teh plasti moje osebnosti v celoto.

Poučevati s srcem

Čeprav pišem v pretekliku, to ne pomeni, da sem rešila že vse probleme in da me nobena konfliktna situacija ne zmede več. Doživljam pa, da me je v razredu manj strah učencev in sebe, kar je (bila) pogosta ovira za uspešno poučevanje oziroma učenje. V nekem trenutku se me je globoko dotaknilo: bolj kot KAJ in KAKO poučujem, je pomembno, KOGA poučujem ter KDO jih poučuje. Seveda je važna snov, ki jo podajam in jo določa učni načrt ter se preverja z različnimi preizkusi znanja. Toda pomembno je, da izpred oči ne izgubim svojih učencev, ki jim skušam odkrivati nova spoznanja. Pomembno je, da najprej vidim nje in jih skušam razpoložiti za sprejemanje nove snovi. Naše poučevanje ne more biti kakovostno, če ne pride v stik z notranjim, živim jedrom učenčevega življenja, pravi Palmer (2001, 29). Še prej pa je potrebno, da se v prvi vrsti trudim za prisluškovanje svojemu notranjemu učitelju, ki mi svetuje in me usmerja na poti. Ali kot pravi zgoraj omenjeni avtor (2001, 3): "Za kakovostno poučevanje je potrebno samospoznavanje."

Moja vodila pri poučevanju

Iz pogovorov s prijatelji, z mentorji, učitelji mojega življenja sem si nekoč oblikovala nekaj vodil za poučevanje, ki jim skušam slediti. Nekatera izmed njih so kot skrita semena, ki čakajo, da vzklijejo.

1. Tvoja prva naloga v razredu je, da ohranjaš lasten notranji mir.
2. V spoštljivi komunikaciji z učenci ter v spodbujanju le-te v njihovih medsebojnih odnosih jim posreduješ ter jih vzgajaš za temeljne človeške vrednote (spoštovanje enkratnosti vsakega posameznika, spoštovanje drugačnosti, solidarnost, dialog).
3. Posreduješ jim znanje, vsebine, ki so opredeljene v učnem načrtu. Upoštevati skušaš raznolikost metod in oblik dela, prilagajajoč se posameznikom (Vanier: vsak človek je sveta zgodba). Ohranjaš lastno avtonomnost in selektivnost pri izbiri gradiva.
4. Skušaš slediti in spodbujati celostni razvoj posameznega učenca:
   • socialni odnosi,
   • strategije dela,
   • spretnosti,
   • samovrednotenje,
   • portfolijo (izdelki čez vse leto, spoznavanje učnih stilov, prostor za oceno iz učenčeve marljivosti).
5. Mreža sodelovanja – učitelj kot organizator vzgojno-izobraževalnih središč (Niemi, 2000):
   • sodelovanje s starši,
   • timsko delo (aktiv),
   • širše okolje (društva, Cerkev),
   • kolegij: spodbujanje pozitivne naravnanosti do učiteljskega poklica, negovanje prijateljskih vezi, skupna refleksija dela.
6. Vsakdanji odmik od lastnega dela je nuja. V miru poiščeš počitek od vsakdanjih čustvenih naporov in jih ne nosiš (prepogosto) v zasebno okolje. Vsaka opravljena učna ura terja tudi refleksijo (kaj je bilo dobro, kaj je bilo slabo). Spomin na lepe in uspešne ure te bo držal nad vodo v trenutkih potrtosti. Misel na težke ure bo izziv v želji po čim boljšem delu.
7. Kaj je tvoja hrana za dušo? Poskrbi zanjo in dopusti ustvarjalnosti, da pride na plan. Dovoli si biti 'odštekana', alternativna.
8. Učenci naj bodo tvoji sodelavci: "Imam problem. Mi lahko pomagate?"
9. Ne pogajaj se z otroki, temveč mirno komuniciraj. Pogovarjaj se o konkretnih problemih, takoj, a ne nepremišljeno. Ne vtikaj nosu v stvari, ki se te ne tičejo. Otroci se znajo včasih bolje pogovoriti brez tebe.
10. Tvoji učenci niso tvoji otroci. Ne nalagaj si več odgovornosti zanje, kot je treba!
11. BODI TO, KAR SI. Ne sprenevedaj se pred otroki. Ne trudi se, da bi jim ugajala.
12. Učenci so tvoji veliki učitelji (po hindujskem pregovoru: "Nihče ni tvoj sovražnik, vsi so le tvoji učitelji.").
13. Ne pozabi, kdo je tvoj veliki Učitelj.
14. Ne boj se. "To pomeni: lahko imaš strah, a ni treba biti tvoj strah." (Palmer 2001, 56)

Ob tem razmišljanju in vodilih, s pomočjo katerih želim živeti svojo učiteljsko poklicanost, je v tem trenutku zame največji izziv vzpostavljanje mreže sodelujočih v vzgojno-izobraževalnem procesu. Kako najti pristen stik s starši in jih pridobiti za zaveznike, kako v timskem delu v kolegiju spodbuditi pristne, darežljive odnose, v katerih bomo bogatili drug drugega ter delili svojo učiteljsko pot. Na drugi strani pa ostaja vznemirljivo, a tudi mukotrpno spraševanje in trud, kako premagati strah, ki ločuje učence in mene, kako prebuditi željo po znanju v tistih učencih, ki navidezno odklanjajo vsakršen poskus, da bi sledili pouku, da bi postali moji sodelavci.

Delavnica osebnega dnevnika mi je prinesla marsikatero novo spoznanje, svoje temeljno poslanstvo pa je opravila s tem, da mi je ponudila čas za sproščen pisni razmislek o vsakdanjih dilemah poklicno-zasebnega življenja ter zbrala, povezala te niti v pisano tkanino, kakršno je moje življenje. Metafora brodolomke, nemočne sredi pobesnelih valov, se tako umika metafori tkalke, ki zbira niti, jih razvršča, ureja in povezuje v tkanino s čudovitim živobarvnim vzorcem.

Literatura:

• Kalin, J. idr. (ur.) (2000): Naš čas, mladi, njihovi starši in učitelji. Zbornik 46. mednarodnega kongresa SIESC. DKPS, Ljubljana.
• Palmer, P. J. (2001): Poučevati s srcem: raziskovanje notranjih pokrajin učiteljevega življenja. Educy, Ljubljana.
• Vanier, J. (2002): Vsak človek je sveta zgodba. Mohorjeva družba, Ljubljana.