Pogovor za Domače vaje, glasilo dijakov Škofijske klasične gimnazije, šol. leto 1995/96

Pogovarjala sta se: Petra Planinc in Matija Kunstelj

Pogovor z mag. p. Silvom Šinkovcem, jezuitom in šolskim psihologom

P. Silvo Šinkovec je jezuit, diplomirani teolog, specialni pedagog in mag. psihologije. Rojen 1957. leta v kraju Mokro Polje pri Šentjerneju. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je diplomiral za vzgojitelja duševno prizadetih otrok in otrok z motnjami vedenja in osebnosti. Po vstopu v Družbo Jezusovo je študiral filozofijo in teologijo v Ljubljani, Dublinu in Rimu. Po duhovniškem posvečenju je deloval kot vzgojitelj jezuitskih bogoslovcev in duhovni asistent v Društvu katoliških pedagogov. Po treh letih duhovniške službe se je vrnil v Rim na specializacijo iz psihologije. Več o njegovem življenju in delu, o pogledu na svet in mišljenju, preberite v spodaj sledečem pogovoru.

Vem, da ste Dolenjec, čeprav Vas govorica prav nič ne izdaja. Kje ste obiskovali srednjo šolo in kakšne spomine imate nanjo?

Obiskoval sem pedagoško smer gimnazije v Novem mestu. Rad sem bil tam, zato imam lepe spomine nanjo. Razred je najbolj povezovala medsebojna pomoč. Meni je šla posebej dobro matematika, tako da sem pomagal drugim, nemščina mi pa ni šla, imel sem celo grajo in sem potreboval pomoč sošolcev. Zelo dobro se spominjam, ko je v 4. letniku cel razred uprizoril Županovo Micko, ki smo jo igrali na šoli in še na nekaj krajih, kamor so nas povabili. V srednji šoli so me zelo zanimali družboslovni predmeti, psihologija, pedagogika, pa tudi literatura. Maturiral sem leta 1976.

Že v uvodu je nekaj malega povedanega o Vašem študiju, pri katerem ste veliko menjavali kraje. Kje ste študirali in kaj?

Na Pedagoški akademiji v Ljubljani sem študiral dve leti, eno leto sem bil v službi v internatu kot vzgojitelj in eno leto pri vojakih. Naslednji dve leti sem bil v noviciatu na Frascattiju blizu Rima in Mariboru, eno leto sem študiral filozofijo v Ljubljani, dve leti na Irskem. Po končanem študiju filozofije sem šel do diplome v Rim na študij osnovne teologije in bil 1988 posvečen v duhovnika. Leta 1991 sem šel na specializacijo psihologije v Rim za tri leta. Ko sem to končal, sem šel za eno leto v Španijo na pripravo za zadnje zaobljube.

Na Pedagoški akademiji ste študirali defektologijo. Ali ste kasneje to znanje kaj dosti uporabljali?

Moja prva služba je bila v dijaškem domu, kjer sem kot vzgojitelj bolj kot znanje defektologije uporabljal splošno pedagoško znanje. Študij defektologije pa me je osebno zelo obogatil. Profesorji specialne pedagogike so nam študentom pomagali razmišljati, kako vstopiti v svet slepih, gluhih, duševno prizadetih, osebnostno motenih oseb, jih razumeti in se z njim lastnim načinom z njimi sporazumevati. Odpiralo se mi je ključno vprašanje, kako komunicirati z drugačnim človekom, kar je ena najpomembnejših in najtežjih življenjskih lekcij.

Zakaj ste se odločili za vstop v jezuitski red, ko ste vendar že imeli poklic?

Imel sem več motivov. Najbolj so me nagovorile osebno vodene duhovne vaje v tišini. Prvič sem jih opravljal kot študent v 1. letniku in drugič v 2. letniku. To je bilo zame veliko odkritje. Naučil sem se, kako Božjo besedo vključiti v svojo osebno molitev, kako mi osebno Bog govori po Božji besedi. To je bil začetek moje osebne vere. Ker so mi duhovne vaje zelo pomagale, sem se te metode želel naučiti. Že prej sem razmišljal o duhovništvu, ob spoznanju duhovnih vaj Ignacija Lojolskega pa se je želja strnila v jasno spoznanje: postati jezuit. Druga stvar, ki je tudi pripomogla k odločitvi, je bila želja po delitvi življenja z mladimi. Takrat sem bil vzgojitelj v dijaškem domu, kjer se je ta želja še okrepila. Zdelo se mi je, da iz znanja, ki sem ga imel do takrat, ne bi mogel mladim nuditi tistega bistvenega, kar bi jim rad. Vedel sem, da je prav, da delam naprej, da poglabljam svoje znanje, predvsem pa svojo vero. Pri jezuitih sem videl možnost daljšega študija. Zelo me je tudi privlačilo, da bom kot jezuit živel v mednarodni družbi.

Ali je težko biti jezuit?

Včasih je težko, drugič ne. Rad sem jezuit. Ko sem se priglasil tedanjemu provincialu, da bi rad vstopil k jezuitom, me je zelo skrbelo, kako bo šel moj študij. Bal sem se iti v tujino zaradi tujih jezikov, ker so mi šli zelo slabo. Na srečo mi je potem šlo bolje, kot sem mislil, čeprav ne brez naporov. Na Irsko sem šel študirat filozofijo brez znanja angleščine. Moral sem se je naučiti v petih tednih toliko, da sem lahko poslušal predavanja. V tistem trenutku, ko je bilo težko, je bilo hkrati čudovito, saj sem srečal prijazne ljudi, sobrate, ki so mi stali ob strani. Študij psihologije je bil zelo natrpan in težak. Naporno je bilo vztrajati, a hkrati sem čutil zadovoljstvo, saj sem vedel, da bom s takim programom hitreje dosegel želeni cilj.

Katero od treh zaobljub (uboštvo, čistost, pokorščina) je najtežje izpolnjevati?

Naj na kratko povem, za kaj gre pri redovniških zaobljubah. Poenostavljeno rečeno, uboštvo se tiče materialnih stvari -  težnje po imeti; pri čistosti gre za spolnost in čustveni svet, za pripadnost nekomu; pri pokorščini pa gre bolj za misli, uveljavljanje svojih načrtov in hotenj, zato je potrebno znati odstopiti od svojega prav in preverjati svoje odločitve s predstojnikom. Bistvo zaobljub pa je izpoved, z zaobljubami redovnik pravi, da je zanj Bog na prvem mestu, bolj pomemben kot vsaka stvar, vsak človek ali vsaka ideja. Izreči zaobljube pomeni izpovedati ljubezen Bogu, našemu Stvarniku in Gospodu. Vsaka od zaobljub je težka, zahteva odpoved. Mislim, da tudi vsak, ki se poroči, na drugačen način živi določene razsežnosti teh zaobljub. Mogoče je najtežje živeti uboštvo. Sam osebno nimam prav nobenega imetja in tudi, če bom kdaj kaj imel, sem se tistemu že vnaprej odpovedal. Uboštvo izraža bližino Kristusu, ki je bil ubog. Ker pa živimo v družbi, ki je materialno dobro stoječa, je težko dosledno živeti uboštvo.

Bili ste eden od pobudnikov za Društvo katoliških pedagogov. Zakaj naj bi se ti posebej zbirali?

Začetki društva segajo v leto 1989. V slovenskih šolah je veliko vernih učiteljev, kljub nekdaj vernim nenaklonjenemu sistemu. Kot verni učitelji niso smeli javno razmišljati. Menili smo, da je že čas, da bi živeli legitimno, kot vsi drugi. Želeli smo dobiti svoj prostor v demokratični državi. Evangelij je tako bogat, da vsak veren učitelj, ki ga zares bere in ob tem poglobljeno razmišlja, plemeniti svojo stroko in bogati šolski prostor, saj vanj vnaša tiste izvirne rešitve, ki jih najdeva prav zaradi inspiracij evangelija.

Študirali ste v različnih državah, spoznali ste mlade iz Italije, Irske in Španije. V čem se razlikujejo od nas?

V Italiji sem imel zelo lepe izkušnje z nekaterimi mladinskimi skupinami, poletnimi tabori za starše in otroke. Zelo so me presenetili z iskrenostjo in zavzetostjo. V Rimu npr. skrbijo za uboge in zapuščene. Mnogi mladi pa so propadli, zašli v narkomanijo. Tam sem se najbolj soočal z bedo sodobne družbe. Na Irskem se družba zelo hitro spreminja: od stare tradicionalne katoliške države v sodobno liberalno. Med mladimi sem opazil nasprotne si težnje: eni iščejo v poglobljeni in osebni, za človeka zavzeti veri, drugi v protestu proti Cerkvi, državi, vsakršnim vrednotam. Ti slednji svoje ideje najbolj kažejo v drugačnem načinu oblačenja, obnašanja. Mislim, da so si mladi v Evropi zelo podobni v iskanju. V svojem bistvu je mlad človek idealist, pa naj bo pripadnik katerihkoli idej. Vedno so se mi upirale trditve, da je sodobna mladina pokvarjena, neznosna in hedonistična. V nekaterih primerih sicer to drži, a mnogi mladi so čudoviti ljudje in idealisti v dobrem smislu. V Španiji nisem imel veliko stika z mladimi. Vedno pa sem naletel na španski temperament, ponos in pokončnost. Španija je bila zame pravo odkritje, Španci so mi postali zelo domači. Mlade sem srečeval predvsem v šolah. Jezuitske šole razvijajo pri mladih socialni čut in pravičnost. V razredih sem jim govoril o naši zgodovini, o dogajanju na Balkanu in videl, da jim ni vseeno za usodo ljudi, da spremljajo dogodke. Dobil sem občutek, da vedo, zakaj se učijo: postajati čuteč za usodo sočloveka.

Kakšni občutki so vas navdajali, ko so Vam predstojniki povedali, da boste opravljali službo psihologa na ŠKG?

Ko so me predstojniki poslali študirat psihologijo, sem sam pri sebi razmišljal, da bom po vrnitvi delal znotraj cerkvenih ustanov. Ko so mi povedali, da bom delal na ŠKG kot svetovalec, psiholog, sem bil sprva presenečen, saj tega nisem pričakoval. Razveselil sem se, da bom lahko delal z mladimi, kot sem že nekoč in kar je bil moj stalni sen. V začetku sem bolj opazoval in iskal načine za skupno delo. V Španiji sem na mnogih, predvsem privatnih šolah, videl šolo za starše. Prikradla se je misel, da bi bilo zanimivo začeti tako šolo tudi na ŠKG, to bi pomagalo graditi mostove med šolo in družino.

Kako zgleda šola za starše, kakšen je odziv?

Kot sem že povedal, sem model videl v Španiji. Na anketo se je odzvalo več kot 60 staršev, kar se mi zdi veliko za prvič. V šolo se jih je vpisalo več kot 30. Občutek imam, da smo se dobro ujeli. Na začetku imamo kratko predstavitev teme, potem se razdelimo v skupine in se med seboj pogovarjamo. V tej šoli naj bi bilo čim manj predavanj in več pogovorov med starši, da si povedo izkušnje, nerešena vprašanja. Vsako obdobje predstavlja za starše novo vzgojno nalogo, ki se jo učijo sproti. Ni potrebno, da bi šola imela veliko udeležencev, pomembna je prava izbira tem, ki staršem zares pomagajo pri vzgoji.

Hodijo dijaki pogosto k Vam na pogovor? Kaj jih največkrat muči?

Moje delo tu se je začelo z vpisovanjem dijakov, vendar jih le preko vpisanih podatkov nisem mogel spoznati. Ker ne poučujem, nimam neposrednih stikov z vami. Nelogično bi bilo, da bi dijaki na začetku kar sami začeli prihajati k meni. Sedaj smo se že spoznali v osebnih srečanjih ali v razredu. Več dijakov je prišlo na pogovor pred konferenco, zaradi napetosti, ki so jih doživljali. Po konferenci so prišli mnogi dijaki zaradi negativnih ocen, z njimi sem se pogovarjal o njihovem načrtu, kako bodo te ocene popravili in kateri so vzroki neuspešnosti. Na pogovor pridejo dijaki zaradi stisk, ki jih povzročajo šolske zahteve, družinski odnosi, odnosi v razredu, zaljubljenosti, spolna vprašanja, fizično nasilje, matura, prehod iz osnovne šole v gimnazijo itd. Dijaki pridejo s svojimi osebnimi vprašanji, pomisleki, predlogi. Pogovori, ki imajo osebni ton, so vedno najlepši. Čutim, da se ustvarja vzdušje zaupanja in odprtosti. Seveda pa čutim včasih tudi mejo, nemoč, nezaupanje. Takrat mi je žal, toda tudi to je del življenja. Poleg tega, da poslušam in se pogovarjam, je moja naloga tudi ta, da molim za dijake. Bog pozna srce vsakogar in najbolje, kaj kdo potrebuje.

Kaj pa starši, pridejo tudi oni?

Presenečen sem bil, ko so me kar sami poiskali, telefonirali, prišli na pogovor. Nekateri so po govorilnih urah prišli še k meni. Zaupali so mi svoje težave in stiske z otroki ali svoje osebne skrbi. Nekatere njihove skrbi so utemeljene, druge pa pretirane. Pogovori s starši so zame lepa in dobra izkušnja in sem zanje Bogu zelo hvaležen.

Kaj bi spremenili na naši šoli? Ali ste za napovedano spraševanje?

Kaj bi spremenil? Še ne vem. Potrebno se je čim več pogovarjati in čim manj spreminjati. Pogovarjati se pomeni razmišljati o šoli, o predmetih, o načinu učenja, o vzdušju. Ko pridemo do jasnih spoznanj, naredimo spremembo. Morda je zaradi pogovarjanja narejena kakšna odločitev kasneje, je pa toliko bolj premišljena. Zdi se mi že velika pomoč za dijake, da so pisna preverjanja napovedana. Nenapovedano spraševanje je zunanja prisila k stalnemu učenju. Včasih je dober kakšen namig s strani profesorja glede snovi ali skupine dijakov, ki pride v poštev za spraševanje za naslednjo uro. Dobro je razelektriti napetost v razredu, ko se pojavi. Najboljše se mi zdi napol napovedano spraševanje. Seveda pa je vse odvisno od odnosa profesorja in razreda. Pred pisnimi nalogami pomaga kakšna opogumljajoča beseda, predvsem pa tisti realizem, da profesor ne obljublja v prazno, niti ne grozi. Dobrodošel je kakšen namig, kje se lotiti naloge, da dijak ne izgublja časa s težkimi nalogami, če mu ne gredo in se raje loti lažjih in krajših, da bo zadostil vsaj minimalnim zahtevam.

Dijaki se pritožujejo, da se morajo preveč učiti, da so profesorji prezahtevni, dajejo preveč nalog. Kako premagati to težavo?

V kratkem bodo narejene raziskave, ki bodo pokazale, koliko nalog dejansko dobivate, koliko časa porabite zanje in za učenje. V zadnjem času velikokrat slišim besedo preobremenjenost, zato je potrebno dobiti konkretne podatke, da bo pogovor o tem vprašanju bolj realen in se, če je res potrebno, tudi kaj ukrene. Če vam profesor posreduje preveč podatkov, ni mogoče globlje obdelati snovi, ostajate na površini mnoštva. Tega si šola seveda ne želi. Vsak profesor pa vam želi posredovati čim več znanja, saj je to cilj šole in, če prav razumem, tudi vaše pričakovanje in želja staršev. To dela v prepričanju, da ste sposobni dijaki in ste pripravljeni za opravljanje pomembnih nalog in velikih poslanstev.

Ali ste kdaj kadili, bili zaljubljeni?

Nikoli nisem redno kadil, v osnovni šoli sem kdaj pa kdaj poizkušal. S tem sem želel pokazati svojo odraslost, čeprav mi samo kajenje, tisti dim, ni bilo všeč. Nikoli pa nisem bil nestrpen do tistih, ki kadijo. Zaljubljen sem bil mnogokrat. V osnovni šoli, srednji in še kasneje. Razmišljal sem o družini in se videl kot družinski oče. V različnih obdobjih sem doživljal različne zaljubljenosti: od zaljubljenosti do ušes, do resnejšega odnosa. Ko sem bil zaljubljen, sem videl stvari, ki jih sicer ne bi. Odkrival sem sebe in druge. To je bil dragocen in ustvarjalen čas, čeprav včasih tudi čas neumnosti. Ob nekaterih zaljubljenostih je prišlo tudi do pomembnejših odločitev. Za določene zaljubljenosti sem Bogu zelo hvaležen.

Kaj bi svetovali fantu in dekletu na naši šoli, ki sta zaljubljena? Kako naj si izkazujeta ljubezen?

Lepo je, če sta dva zaljubljena, vprašanje pa je, kaj naredita iz zaljubljenosti. Če živita odnos z zavestjo, da je velik dar biti skupaj, da to obema pomaga pri rasti v zrelo osebnost, je to bogat čas zanju. Ne smeta pa se zapirati v svoj krog in izključevati drugih. Do neke mere je sicer prav, da se bolj posvetita drug drugemu, vendar se je potrebno že od prvega dneva zaljubljenosti učiti ohranjati odnose z drugimi. Mnogokrat vidim, da med zaljubljenci odnos diši po odvisnosti, kar ne vodi k pravi ljubezni. Če sta dva ves čas skupaj in ne znata držati potrebne distance, njun odnos ponavadi ne pride daleč. Zaljubljenost vključuje skrivnostnost. Zaljubljenca se iščeta, kličeta, spoznavata, se pogovarjata. Zaljubljenca, ki sta se naučila zaupljivega pogovora, si odpirata vrata k trajnejšemu odnosu.

Lansko leto so imeli 2. letniki predavanje Mladi, ljubezen, spolnost, zakon. Ali bomo tovrstnim predavanjem dijaki 2. letnikov lahko tudi letos prisluhnili?

Točnega programa lanskega leta ne poznam, slišal pa sem, da je bil lepo sprejet s strani dijakov. Načrtujemo, da bi o teh temah spregovorili za celotno gimnazijo, kakšno od njih bi vključili v razredne ure. Če bo letos isti program kot lansko leto, pa še ne vem. O teh temah se moramo veliko pogovarjati. Letos na duhovno obnovo 3. letnikov vedno povabimo zakonski par, ki mu razred lahko postavlja vse vrste vprašanj.

Nekateri dijaki Vas komaj poznajo. Bi bili pripravljeni priti na kakšno razredno uro?

Z velikim veseljem, saj bi tudi sam rad imel več stika z vami. Menim, da je veliko stvari, o katerih bi se lahko pogovarjali.

Hvala lepa, da ste si vzeli čas in prijetno poklepetali z nama.

Hvala vama, bila sta zvedava sogovornika, všeč mi je, ker gojita ljubezen do vprašanj.

Pater Silvo ima sobo poleg ravnateljeve. Ker predvidevava, da so se vam ob pogovoru zastavila še kakšna vprašanja, vam predlagava, da sami stopite k njemu in ga povprašate, kar vas zanima. Prepričana sva, da vas bo vesel.