Pripravljeno za oddajo Sedmi dan, na 3. radijskem programu RTV Slovenija, 2000

V šolskih klopeh utripa na tisoče mladih src. Kdo bi mogel slutiti vse tisto, kar nosijo v sebi: pričakovanje in upanje, vedoželjnost in ambicioznost, razigranost in čudenje, pa tudi strah, naveličanost, poraženost, občutek neustreznosti in odvečnosti, umazanosti in ogoljufanosti. Vse to je povezano z njihovimi izkušnjami odnosov doma, med prijatelji in znanci, z izkušnjami sveta, ki so ga doživeli v šoli, na počitnicah, preko medijev in drugje. Iz teh šolskih klopi bodo jutri izšli raziskovalci tega sveta, ki se nikoli ne bodo načudili zapletenosti in mamljivosti skrivnostne materije in razodevajoče se resnice; ljudje s posluhom za človeka, pozorni na notranjo glasbo človeške govorice €“ ubesedene in neubesedene; duhovniki s čutom za sveto; kulturniki, ki jih bo premamljala pojavnost lepote; družboslovci, izzvani ustvarjati pravično sobivanje v strukturah, ki jih potrebujemo; mame in očetje, zaljubljeni v življenje; ljudje vseh vrst poklicev, v katerih bodo odkrili radost ustvarjanja in služenja.

Iz istih klopi bodo izšli tudi ljudje, ki bodo brezčutni €“ do sebe in do drugih; ki materije ne bodo doživeli kot zanimivo, ampak kot otežujočo; ki jim delo ne bo nikoli radost, ampak samo nesmiselni napor; ki ne bodo zaznavali toplote človeške besede, skrivnosti presežnega, lepote, ki navaden trenutek spremeni v praznik.

Notranjost enih in drugih se oblikuje ob izkušnjah, ki jih imajo. Šolanje je pomemben čas, ko se oblikuje človekova identiteta, ko se riše samopodoba. To so notranja očala, skozi katera gledamo svet. Iz-obraziti pomeni pomagati, da se izriše notranji obraz, da človek postaja to, kar je, za kar je ustvarjen, kar je njegova življenjska naloga. Učiteljeva vloga je zelo pomembna, ker s svojim vsakdanjim delom pomaga pri nastajanju notranjega obraza svojih učencev. Vsak učitelj si lahko postavi vprašanje, kakšen obraz išče, kako iz-obražuje.

O šolskem delu so v zgodovini človeštva razmišljali različni ljudje. Tako so se razvile različne pedagogike: antična, srednjeveška, buržoazna, razsvetljenska, marksistična, Waldorfska €Ś V krščanstvu pa na primer: jezuitska pedagogika, don Boskov preventivni vzgojni model, Montessori pedagogika itd.

Vzemimo primer Ignacija Lojolskega, ki je v 16. stoletju po številnih mističnih doživetjih prišel do osebnega spreobrnjenja in je svojo duhovno izkušnjo želel deliti z ljudmi svojega časa. Uvidel je, da osebnostno zreli ljudje lahko nadaljujejo zahtevnejši duhovni itinerarij, zato je začel ustanavljati šole. Iz tega je rasla mreža jezuitskih kolegijev, ki jih do danes poznamo po vsem svetu. Človekova splošna izobrazba, njegov osebni in kulturni razvoj so pogoj za zahtevnejše duhovne poti.

Leta 1965 je izšla koncilska izjava O krščanski vzgoji, pisana v dialoškem duhu, odprta za sodobne znanosti in komunikacijske možnosti, upoštevajoč sodobna psihološka in pedagoška znanja, odprta do drugačnih kultur in civilizacij. Ta duh je dal krila jezuitskim vzgojiteljem, da so iskali sodobne načine dela v šolstvu.

V kontekstu tega iskanja je vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, p. Peter Hans Kolvenbach, dejal: Danes vemo, da ni nujno, da bi šola sama po sebi že humanizirala ali pokristjanjala. Nič več ne verjamemo, da vsako šolanje, ne glede na kakovost in cilje, že vodi h krepostim. Vse bolj postaja jasno, da moramo vztrajati pri tem, da učni proces poteka v moralnem okolju, če hočemo biti moralna moč družbe. To ne pomeni vnašanja nekega programa €˜indoktriniranja€™, ki duši duha in tudi ne teoretičnih predmetov, ki postanejo golo mozganje, daleč od resničnosti. Potrebujemo okvir iskanja, v katerem se moremo legitimno spoprijeti z velikimi vprašanji in mnogostranskimi vrednotami (Kolvenbach, str. 59).

Mednarodna komisija je leta 1993 predstavila dokument Ignacijanska pedagogika. Bistvo tega dokumenta je Paradigma ignacijanske pedagogike. Značilnost neke paradigme ali modela je preprosto in jasno izhodišče. Je okvir, znotraj katerega stvari povezujemo v celoto. Model ignacijanske pedagogike ima pet korakov: kontekst, izkušnja, refleksija, delovanje in ovrednotenje.

Poglejmo prvo točko, kontekst. Ignacijanska pedagogika poudarja pomen okolja. Učitelj mora poznati življenje svojega učenca in svet, v katerem živi: družino, prijatelje, subkulturo mladih, navade, socialne pritiske, ekonomijo, politiko, vero, komunikacijska sredstva itd. Vzemimo primer socialnega okolja. Učenec, ki izhaja iz premožne družine in mu nikoli nič ni manjkalo, ima povsem drugačno okolje kot učenec iz družine, ki se iz dneva v dan bori za preživetje. Ti dve okolji pogojujeta učni proces, motiviranost, razumevanje sveta potrebnih in nemočnih v družbi, njuno predznanje in cilje, ki si jih učenca postavljata.

Učitelj se mora ves čas spraševati, pod kakšnimi vplivi so učenci, katerim vrednotam, prepričanjem in idejam sledijo. Od časa do časa mora z učenci resno vrednotiti danosti konteksta. Pogovarja naj se z njimi, kakšne silnice delujejo v svetu, kako občutijo delovanje teh silnic, kako vplivajo na njihova stališča, vrednote in prepričanja, kako okolje oblikuje njihove miselne in vedenjske vzorce. Iz tega premisleka se učenci učijo konkretnih korakov, ki jih lahko naredijo, da si pridobijo večjo svobodo in se lažje odločajo o lastni usodi.

Drugi korak te paradigme je izkušnja. S stališča ignacijanske pedagogike je izkušnja vsaka posledica dejavnosti, pri kateri je poleg razumskega dojemanja udeleženo tudi čustveno doživljanje. Na razumskem nivoju si učenec postavlja vprašanja: €˜Kaj je to? Ali je to nekaj že znanega? Kako deluje?€™ Ne da bi hotel, se ob tem tudi čustveno odziva, na primer: €˜Všeč mi je. To me ogroža! Take stvari mi nikoli niso dobro šle. Tole je pa zanimivo. Uh, kakšen dolgčas!€™ (Ignacijanska pedagogika, 45).

Vzemimo primer moralne izkušnje. Neki učenec prihaja iz družine, kjer doma doživlja poštenost in spoštovanje človeka, drugi prihaja iz okolja, kjer je iz dneva v dan prisotno kričanje, žaljenje, nespoštovanje in goljufija kot način pridobivanja lastnine. Etični čut pri teh dveh učencih bo zelo različno razvit.

Izkušnja presega učenčevo zgolj umsko dojemanje. Izkustveno učenje zaznava celostno, z razumom, srcem in voljo. Učenec uporablja domišljijo in čustva. V globini srca čuti z ljudmi, ko doživljajo veselje in žalost, upe in preizkušnje, revščino in nepravične situacije, naravne katastrofe itd. Ko se vživi v usodo drugih ljudi, želi zanje tudi nekaj storiti. Zanje se zavzema s srcem in z razumom, z vsem kar je. Kadar učenec nima izkušenj, naj mu šola omogoči, da si jih pridobi.

Naslednji korak modela je refleksija. S tem mislimo pozorno in večkratno tehtanje določene učne snovi, doživetja, zamisli, namena ali spontanega odziva, da bi bolj polno dojeli pomen stvari. Refleksija je proces, v katerem iz človekovega izkustva vznikne njegov resnični pomen (Ignacijanska pedagogika, 49).

Na stopnji refleksije učenec uporablja spomin, intuicijo, um, domišljijo in čustva, da dojame bistveno vrednost stvari, ki jo študira. Odkriva povezave med posameznimi spoznanji ter ceni spoznanja kot del poti, po kateri odkriva resnico in svobodo. Refleksija oblikuje vest, prepričanja, vrednote in drže. Življenje, ki ni reflektirano in ostane le na nivoju izkušnje, je brez smisla. Z refleksijo učenec ustvari potrebno distanco do izkušenj, jih globlje dojame, prav ovrednoti in poveže v celoto.

Učenec naj od razumevanja preide k delovanju. To je četrti korak paradigme. Ko se človek odloči, da bo neka resnica njegovo osebno izhodišče, bo to vplivalo na njegove odločitve. Spoznanja mu pomagajo, da določa, kaj je zanj pomembnejše. Na tej točki se učenec odloči resnico sprejeti za svojo in se odpre vsemu, v kar ga le-ta vodi. Ta proces imenujemo interiorizacija ali ponotranjenje. Učenec ponotranja vrednote in drže.

Drže in vrednote, ki jih je učenec ponotranjil, postanejo del njegove osebnosti. Vodijo ga v delovanje. Ko je dosežen cilj, na primer telesne vzgoje, se učenec nagiba k temu, da se v prostem času ukvarja z nekim športom. Ko učenki postane všeč literatura, si vzame čas za branje. Ko se nekomu zdi vredno pomagati drugim, se javi za prostovoljno pomoč. Ko nekdo po izkustvu služenja v revnih četrtih in po ovrednotenju tega izkustva bolje razume potrebe ubogih, to lahko vpliva na njegovo izbiro poklica.

Zadnji korak paradigme ignacijanske pedagogike je ovrednotenje. Vrednotimo znanje in učenčev osebnostni razvoj. To lahko uresničujemo s pomočjo tutorstva. Ko tutor učenca zares pozna, more program prilagoditi njegovim sposobnostim, obdobjem razvoja, morebitnim zdravstvenim težavam, družinski situaciji in trenutni motiviranosti. Tutor učencu pomaga narediti načrt napredovanja ter skupaj z učencem ovrednoti dosežene cilje. Učencu pomaga postavljati dolgoročne in kratkoročne cilje ter opazovati, kako jim sledi, kje se zaplete ali celo ustavi. Tutor spoznava učenčeve sposobnosti, nadarjenost, želje in interese, zato mu lahko svetuje pri sprotnem šolskem delu, izbiri krožkov in seminarskih nalog, posebno pri izbiri poklica. Tutorjeva vloga je v obdobjih osebnostnih kriz in težav posebno pomembna, če učenec nima staršev, na katere bi se v stiski lahko obrnil.

Toliko o ignacijanski pedagoški paradigmi.

Katoliški pedagogi se zavedajo, da preko šole lahko uresničujejo svoje poslanstvo: služiti človeku in njegovemu celostnemu razvoju, iskati vero, ki si prizadeva za pravičnost, prispevati k napredku naravoslovnih in humanističnih znanosti, sodelovati v dialogu med kulturami in svetovnimi verstvi.

Peter Hans Kolvenbach zatrjuje: Z obžalovanjem se učimo iz svoje izkušnje, da samo osvajanje znanja človeka še ne naredi bolj človeškega. Pričakujemo tudi, da smo se vendar že naučili, da ni €˜nevtralne šole€™ (value-free education). Odkriti moramo načine, kako učence navaditi, da bodo razmišljali, ocenjevali vrednote in njihove posledice za ljudi v naravoslovnih in družboslovnih znanostih, ki jih študirajo, v tehnologiji, ki se razvija in v celotni paleti družbenih in političnih programov, ki jih ponujajo tako preroki kot politiki. Navade se ne oblikujejo samo s slučajnimi priložnostnimi dogodki. Navade se oblikujejo s stalnim in načrtovanim delovanjem. ... Osebno me zelo veseli, ko v mnogih deželah po svetu vidim vse večjo željo, da bi bolj dosledno sledili ciljem vzgoje, ki učence vodi k poenotenju in ne v razdrobljenost, k veri in ne cinizmu, k spoštovanju življenja in ne k uničevanju našega planeta, k odgovornim dejanjem na temelju moralne presoje in ne k strahopetnemu umiku ali brezobzirnemu napadanju (Kolvenbach, str. 61- 62).

Ignacijanska paradigma je primer krščanske pedagogike, ki se je v Cerkvi razvila po II. vatikanskem koncilu. Dobro ponazarja v čem je pomen in vloga krščanske pedagogike, ki išče poti, da bi v šolskem sistemu postavila jasne, uresničljive cilje in oblikovala primerne metode dela.

Vrnimo se k metafori, ki smo jo uporabili na začetku: oblikovati obraz. Obraz se bolj jasno riše, ko čutimo razpetost med faktografijo in ustvarjalnostjo. Človekov cilj ni ponavljanje podatkov, ampak oblikovanje, ker nosimo v sebi čudovit dar ustvarjalnosti. Ko se zavedamo razpetosti med praznim ali mlačnim ter polnim in vrednim, se izrisuje obraz, ki odkriva resnico €“ čeprav tipajoče in ponižno, z zavestjo, da je vedno več nepoznanega kot znanega. Ko se v nas srečata končnost in neskončnost in začutimo razpetost bivanja, se obraz izrisuje v doživljanju prigodnosti in ustvarjenosti za ta svet in odprtosti za onega. Tako v profanem toku dogodkov odkrijemo sveto, v ta svet usmerjen pogled človeka se zazre v nespoznavno in neizrekljivo, v božje.

Kako se bodo iz-obrazili mladi ob prehodu stoletja? V tem vprašanju so skrita vsa filozofska, verska, politična, kulturna, družbena in vzgojna vprašanja, na katera odgovarjamo vse življenje, sebi in drugim.

Silvo Šinkovec