V: Tisti, ki osrečuje, bo tudi sam srečen, Maša Gedrih; objavljeno v Oni, decembra 2007

Bistvo katoliške vere je sporočilo, da je Bog ljubezen. Sočuten je v prvi vrsti Bog, ki ljubi vse, kar je ustvaril. Išče človeka in ustvarja priložnosti, da bi ga spoznal. Čuti predvsem s človekom v stiski. Sklanja se k odpisanim, k izrinjenim in k stigmatiziranim. Posluša ga, mu pomaga, ga zdravi, mu ponuja roko. Stori vse, da bi človek odkril živ odnos z Bogom, v njem pa Ljubezen. Tako človek odkrije svoje najgloblje bistvo, svojo vrednost, svojo podobnost Bogu. Iz te izkušnje lahko potem tudi sam podarja drugim isto naklonjenost, sočutje, ljubečo in ponižno držo, odpuščanje in mir. Božje usmiljenje pomeni, da želi Bog odrešiti človeka stiske in ga pripeljati v objem sprejetosti, odpuščanja in ljubezni. To je odrešenje. Katoliška Cerkev se rada obrača k zgodbi o usmiljenem Samarijanu. Uradni predstavniki religije gredo mimo človeka v stiski, tujec in krivoverec, Samarijan, pa se ustavi in nesebično, iz sočutja, pomaga. Je velikodušen in svoboden. Samarijan ponazarja Kristusovo sočutno držo do človeka v stiski. Zgodba nas vabi k razvijanju notranje ljubezni, sočutja in želje po darovanju za druge. Katoličani se trudimo za mir na podlagi pravičnosti, saj brez nje ne more biti miru. Verodostojno in izpolnjujoče postane šele takrat, ko se človek približuje miroljubni, spoštljivi, sočutni drži do vseh ljudi in do stvarstva. Nepravični in konfliktni svet je priložnost, da odkrijemo v sebi sočutje in storimo nekaj, zaradi česar bo ta svet lepši in boljši. Tega so sposobne le notranje svobodne osebe.

Silvo Šinkovec