Preskoči na vsebino


Prepoznavanje duhovnega poklica

Objavljeno v zborniku SKS, 1999

TEOLOŠKO DUHOVNI VIDIK

I. UVOD: KLJUČ ZA RAZUMEVANJE - TEOLOGIJA POKLICANOSTI

Zgodovina vsakega duhovniškega poklica, kot sicer slehernega krščanskega poklica, je zgodovina neizrekljivega dialoga med Bogom in človekom, med božjo ljubeznijo, ki kliče, in človekovo svobodo, ki v ljubezni odgovarja Bogu. (Dal vam bom pastirjev, 36) Poglejmo nekaj vidikov tega dialoškega odnosa.

1. Bog kliče: Bog je vedno klical ljudi za posebno poslanstvo. Klic je božja pobuda, predhoden in odločilen, svoboden in nazaslužen poseg Boga, ki kliče. (Dal vam bom pastirjev, 36) Tako poznamo v Stari zavezi Abrahama (Pojdi iz svoje dežele... v deželo, ki ti jo pokažem... 1Mz 12,1), Mojzesa (Zdaj torej pojdi! Pošljem te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta! 2Mz 3,10), Samuela (Samuel, Samuel! 1Sam 3,10), Davida (Od tega dne je Gospodov duh prešinjal Davida 1Sam 16,13), Amosa (Gospod me je vzel, ko sem hodil za čredo, in mi je rekel: €˜Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu€™! Am 7,15), Jeremija (Le pojdi, kamorkoli te pošljem! Govori, karkoli ti ukažem! Jer 1,7), Izaija (Koga naj pošljem? Tukaj sem, pošlji mene Iz 6,8), če omenim le nekatere. Tudi v Novi zavezi je Bog klical ljudi za posebno poslanstvo. Tako je Marija rekla svoj €˜fiat€™, sv. Jožef je sledil razodetjem v sanjah, Simeon in Ana sta prišla po navdihu v tempelj. Jezus je klical učence (Petra, Jakoba in Janeza: Pustili so vse in šli za njim Lk 5,11). Še mnogo primerov bi lahko naštel. Tudi v tradiciji Cerkve so Jezusovi učenci čutili poseben klic Učitelja, naj mu sledijo. Začutil ga je že sv. Pavel, kasneje sv. Irenej, sv. Ignacij iz Antiohije, sv. Anton Puščavnik, sv. Atanazij, sv. Avguštin in sv. Ambrož, sv. Terezija Avilska in sv. Terezija iz Lisieuxa, mati Terezija v našem stoletju itd. Cerkev ima mnogo svetnikov, učiteljev, ustanoviteljev redov in kongregacij, gibanj, ustanov itd. Njihovo delo zaradi posebne notranje motivacije popolne posvetitve sebe za gradnjo Božjega kraljestva je neprecenljive vrednosti in ustvarja čudovito zgradbo v arhitekturi človeške zgodovine. Jezusovo povabilo na žetev ostaja za vse čase: Žetev je velika, delavcev pa malo! (Lk 10,2).

2. Versko izkustvo kot osebni klic Boga. Omenjeni ljudje s svojim življenjem govorijo, da so Boga doživeli osebno. Notranji nagovor je bil tako močan, da so pustili vse, kar so imeli in načrtovali ter se povsem posvetili eni sami stvari. Besede iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo (Lk 12,31), so postale življenje. Njihov Bog je tisti, ki kliče in vstopa v človekovo osebno zgodovino ter jo preobraža v sveto zgodbo. Ti ljudje so prepoznali Božji klic. Sveti Duh jih je 'poučil' in jih uvedel v skrivnost razodevajočega se Boga. Doživeli so, da Bog daje, da je vse ustvaril, zato tudi sebe doživijo kot ustvarjena bitja obdarjena z življenjem. Spoznali so, da so ljubljeni. Slišali so Božji klic, začutili Božjo moč v zakramentih in bogoslužju, v Besedi in delih Ljubezni. Osebno versko izkustvo je vedno skrivnostno, toda na nek način preverljivo. Sadovi Duha, stalnost duhovnih drž, dela ljubezni so nekatera znamenja pristnosti verskega izkustva. Ni vsako izkustvo resnično. Danes moramo paziti na razna doživetja, ker smo se po letih duhovne suše navadili, da je vse, kar €˜diši€™ po verskem področju, že duhovno izkustvo. Pa ni. Vemo, da ljudje dolga leta - nekateri vse življenje - živijo v sebi prikrojenih verskih predstavah, če že ne kar bolezenskih blodnjah z nekakšno versko vsebino.

3. Človekov odgovor: iskati in najti Božjo voljo. Ljubezen kliče k odgovoru. Ti ljudje želijo Ljubezni, ki jih ljubi, odgovoriti s celovito in popolno podaritvijo. Odkrijejo čudoviti Božji načrt, v katerega se vključijo z željo, da bi postali njegov ustvarjalni del. Iščejo Božjo voljo in jo želijo udejaniti v življenju. Na tem mestu moremo odpreti vprašanja kot so: Kako in koliko more človek spoznati Boga? Kako more odgovoriti Bogu €“ Stvarniku? Kje je njegova svoboda? Koliko more človek zares ljubiti? Koliko more preseči svoje naravne danosti in se 'samopreseči'? Človek ne more samo iskati, tudi najti mora. Ko spozna in sprejme klic Boga, se more odločiti. Procesa odkrivanja znamenj, da je versko izkustvo pristno, rečemo tudi duhovno razločevanje. Misli in čustva kličejo v prihodnost. Ti notranji 'glasovi' ali 'vzgibi' so edina pot po katerih spoznamo Božjo voljo. Razločevanje vključuje več ravni. Gre za vprašanje, koliko je v takšnih odločitvah 'božje pobude' in koliko 'človeškega deleža'? V procesu odločanja sodelujejo spomin, razum, volja, svoboda in čustva. Tu se odpira ves 'psihodinamični ' vidik izbire, z vprašanjem zavednih in nezavednih motivacij, dvoumnosti odločitev, vloge vrednot in potreb itd. Kako vpliva človekova 'samopodoba' na podobo, ki si jo ustvari o Bogu? Kako vpliva njegovo čustveno (ne)ravnovesje na vrednote, ki jih izbira? Kako vplivajo središčne vrednote ali potrebe na njegovo zvestobo izbiri? Kako ga osebnostna struktura zaznamuje pri vstopanju v odnose? Koliko ga intrapsihični konflikti silijo v stalno ponavljanje dejanj, ki jih sam ne mara, še manj pa so v dobro evangeliju, ki ga želi oznanjati?

4. Poslanstvo. Bog kliče, da bi posamezniki izpolnili nalogo, ki jim jo Bog zaupa. Duh Gospodov je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da jetnikom prinesem oproščenje in slepim vid, da zatirane pustim na svobodo in napovem leto Gospodovega usmiljenja (Lk 4,18). Ne moremo govoriti o €˜imeti poklic€™ kot nečem, kar posameznik sam želi in hoče, izbere po svoji želji. Poklic je dan, je Božji dar. Zato ga mora po eni strani prepoznati posameznik sam, po drugi pa Cerkev (skupnost). Poklic je vedno povezan s služenjem, torej stopanjem s ponižno držo v načrt nekoga drugega. Duhovništvo in redovništvo dobita svoj smisel le v tej resnično ponižni drži ljubečega služenja najprej Bogu, ki zasega absolutno mesto v posvečenem življenju, in potem človeku, kateremu hoče Bog sam služiti po svojih sodelavcih. Kdor izbere pot služenja v €˜duhovnem poklicu€™, ne izbere tega zato, da bi €˜sam sebe uresničil€™ v neki naravni danosti. Ta poklic izbere, da bi pravzaprav sam sebe €˜presegel€™, da bi storil več, kot mu naravne danosti omogočajo, ravno zato, ker se želi ves, s svojim telesom, s čustvi in mislimi predati Nekomu, ki ima povsem drugačne načrte, kot so človeški. Zakaj moje misli niso vaše misli in moja pota niso vaša pota (Iz 55,8). Po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru beseda poklic in duhovni poklic obsega vse poti, ki vodijo k svetosti. Ker smo vsi poklicani k svetosti, vsak kristjan in vsak človek, išče svojo pot k njej. Na kakšen način bo iskal in našel tisto, kar mu je Bog v svojem od vekov pripravljenem in skritem načrtu pripravil (prim Ef 1,11), je odvisno od možnosti, ki jih ponudi življenje: okoliščine, starši, učitelji, kateheti itd. V našem razmišljanju bomo imeli pred očmi poklic za duhovniško službo in redovniško življenje. Na koncu bom dodal tudi odstavek o poslanstvu laikov.

II. STVARNOST, KI NAS IZZIVA (KONTEKST)

Ko razmišljamo o poklicanosti, ne moremo mimo okolja, v katerega smo potopljeni, mimo časa, v katerem živimo. Poglejmo dva vidika. Prvi je količinski, v njem bomo pogledali nekaj številk. Drugi je kakovostni, pogled na čas, v katerem živimo. Poudaril bom nekatere značilnosti, povezane z odločanjem za služenje v Cerkvi, za službeno duhovništvo in življenje evangeljskih svetov.

1. Količinski vidik €“ statistika (Glej Martins, str. 245 - 246)

Statistika ni najbolj pomembna, ni pa nepomembna. Številke o duhovnih poklicih le odpirajo vprašanja. Poglejmo si najprej nekaj številk in kasneje še nekaj vprašanj povezanih s številkami. Za številkami se skrivajo konkretne osebe, življenjske zgodbe in odločitve.

Število duhovnikov:

Evropa: 251 000 (1978), 217 000 (1995), -13,5 (%)

škofijski: 175 000 (1978), 151 000 (1995), -13,7 (%)

redovniki: 76 000 (1978), 65 500 (1995), -13,8 (%)

Slovenija: 1440 (1978), 1156 (1995)

škofijski: 1015 (1978), 880 (1995)

redovniki: 425 (1978), 276 (1995)

Število diakonov:

svet: 4456 (1978), 21 254 (1995), 477 (%)

Evropa: 1100 (1978), 6000 (1995), 545 (%)

Slovenija: 7 (1995)

Število duhovniških posvečenj:

svet: 5918 (1978), 8800 (1995), 48,7 (%)

Evropa: 1805 (1978), 2475 (1995), 37,1 (%)

Slovenija: 30 (1978)

škofijski: 23 (1978), 16 (1995), -30,4 (%)

redovniki: 7 (1978)

Število umrlih duhovnikov:

Evropa: 3500 (1995)

Število bogoslovcev:

svet: 61 000 (1978), 106 000 (1995), 73,7 (%)

škofijski: 41 000 (1978), 69 000 (1995), 68,3 (%)

redovniki: 21 600 (1978), 36 500 (1995), 69 (%)

Evropa: 23 915 (1978), 29 351 (1995), 22,7 (%)

škofijski: 15 681 (1978), 20 211 (1995), 28,9 (%)

redovniki: 7231 (1978), 9685 (1995), 34 (%)

Slovenija: 202 (1978)

škofijski: 128 (1978), 114 (1995), -10,9 (%)

redovniki: 74 (1978)

Mala semenišča:

svet: 140 000 (1978), 112 000 (1995), -20 (%)

Evropa: 60 000 (1978), 24 200 (1995), -59,6 (%)

Slovenija: 65 (1978)

Redovni bratje:

svet: 76 000 (1978), 59 800 (1995), -21,3 (%)

Evropa: 36 300 (1978), 26 140 (1995), -28 (%)

Slovenija: 129 (1978)

Redovnice:

svet: 994 150 (1978), 848 455 (1995), -14,6 (%)

Evropa: 546 029 (1978), 414 687 (1995), -24 (%)

Slovenija: 1796 (1978), 1124 (1995), -37,4 (%)

Svetni instituti

svet: 31 730 (1995)

Moški: 623 (1995)

Ženske: 31 107 (1995)

Evropa: 24 901 (1995)

Moški: 449 (1995)

Ženske: 24 452 (1995)

Slovenija:

Moški: - (1995)

Ženske: 44 (1995)

Misijoni:

Evropa: - 80%

2. Komentar k številkam

Številke govorijo same po sebi. Vedeti moramo, da je leto 1978 eno tistih €˜suhih€™ let po koncilu, ko je bilo malo vstopov in veliko izstopov. Kriza podobe in istovetnosti duhovniškega in redovniškega poklica, iskanje novih poti, odprta vrata v pretesnih in zelo strukturiranih vzgojnih središčih, spremenjeno okolje in še drugo je prinašalo osebno negotovost, pretirano prenoviteljsko zagnanost, nejasno prihodnost, napetosti različnih pogledov. Kriza je bila velika. Kljub težavam, ki jih številke kažejo, je danes statistika bolj optimistična. Duhovniških posvečenj je mnogo več (svet 48,7%, Evropa 37,1%), toda število duhovnikov kljub temu pada. To v Evropi razloži velik presežek umrlih duhovnikov nad številom duhovniških posvečenj (1000). Število diakonov se je zelo povečalo, ker je koncil stalno službo diakonov ponovno uvedel. Tudi število bogoslovcev se je v svetu povečalo za 73%, v Evropi za 22,7%. Veliko manj je fantov v malih semeniščih, kar odraža drugačen odnos do teh šol. Po vsem svetu se močno zmanjšuje število redovnih bratov (-21,3%) in redovnic (-14,6%), v Evropi so odstotki še večji. Na drugi strani se je zelo povečalo število članov svetnih institutov. Zmanjšanje števila misijonarjev za 80% lahko pripišemo €˜krizi€™ poklicev na splošno ter spremenjenim razmeram v misijonih, saj so v teh desetletjih misijonske dežele zaživele samostojno tudi na področju poklicev.

3. Kakovostni vidik stvarnosti

Družbeno kulturni pojavi. Družba in kultura se menjata. Stare strukture zamenjujejo nove, stari običaji se umikajo in nastajajo novi. Vzorci vedenja so danes zelo pestri, ker je pester krog oblikovanja javnega življenja, ki močno vpliva tudi na zasebno področje. Razpad velikih ideologij in verskih sistemov pomeni razpadanje moderne dobe. Živimo v postmodernem času, za katerega je značilna razdrobljenost misli in lestvice vrednot. Bolj kot miselni filozofski sistemi, ideološki projekti in cerkvena pripadnost je pomemben posameznik, v ospredju so majhne skupine. Zato na področju vernosti uspevajo €˜močni posamezniki€™ in mala občestva, ki pritegnejo tiste, ki iščejo močno in jasno pripadnost skupini. Zahodna Evropa je šla skozi močan potres in pretres krščanstva. Na primer, cvetoča nizozemska Cerkev, ki je dala številne dobre misijonarje, danes ponižno in pogumno tipa v težo sveta razkristjanjenega človeka. Oblika krščanstva, ki ga je poznala prva polovica tega stoletja, se je zelo spremenila. Zdi se pa, da se je tudi očistila navlake, nepomembnih stvari in škodljivih drž. Tako vidimo Cerkev na koncu tisočletja, da ponovno ponižno in pogumno, v drži služenja in odločno, v drži dialoškosti in jasno oznanja ubogega Jezusa, ki je prišel, da človeku služi in ga odreši. V tem smislu je naš čas preroški. Zakaj ne bi torej mislili in verovali, da Bog danes kliče nove preroke. Živimo v času, ki potrebuje prave oznanjevalce evangelija. To je čas, ko se je treba boriti, ker ni vse že kar samo dano, ker oznanjevalec ni gospod, ki sta mu ugled in moč že vnaprej dana, ampak si mora verodostojnost pridobiti s pristnim življenjem vere in pričevanjem spoštovanja človekove svobode in njegovega dostojanstva. Primeri takšnih prerokov so mati Terezija, Jean Vanier in Guy Gilbert.

Družina. Položaj v družini se je tudi zelo spremenil. Danes je družina preobremenjena. Ponavadi sta mož in žena oba v službi in otroci veliko časa preživijo sami. To vpliva na ozračje v družini, na drugačno porazdelitev vlog, na odnose, ki jih družina uspe ali ne ustvariti znotraj in zunaj sebe. To vpliva na odnos med možem in ženo. Današnja družina je krhka, kar prinaša težave najprej staršem, ki pogosto ne zdržijo v zakonski zvezi. To se pozna pri oblikovanju otrok. Matere €˜samohranilke€™ se same težje spoprijemajo z zahtevno nalogo vzgoje. Tudi otrok se rodi manj, zato jih je manj na voljo Bogu, da jih pokliče. Tradicionalne oblike vernosti v družini se izgubljajo, novejše pa se šele razvijajo. Družina išče sodobne oblike praznovanja, molitve in izražanja vernosti.

Cerkev. Cerkev je prehodila veliko pot Drugega vatikanskega cerkvenega zbora in se v pokoncilskem času učila na novo hoditi. Ali naj nas preseneča, da je poglobljen smisel soodgovornosti vsega božjega ljudstva za celotno življenje Cerkve omogočil razne glasove, ki ne govorijo enako? To je vir življenjske moči in ustvarjalnih napetosti (34 GK 11,8). Mnoge pokoncilske napetosti so ostale, včasih se celo še povečujejo, toda to Cerkve ne hromi. V marsičem je dozorela, se očistila in odkrila nove poti evangelizacije. Marsikje pa se ponovno pojavljajo težnje po uravnilovki, enopodobnosti Cerkve, uniformirani in militantni. V modi je tudi spiritizem povezan s fundamentalizmom. Takšna podoba Cerkve priteguje poklice, ker omogoča hitro in lahko identifikacijo, kar mladi s krhko osebnostjo potrebujejo. Te vrste poklicev je lahko vse več, ker je vse več krhkih mladih osebnosti. Pa vendar si dialoški model Cerkve utira pot. Ta je naporna, ker je potrebna odprtost, spoštovanje drugega in sposobnost pričevati ter živeti dialog. To je pot Boga razodetja, ki je s človekom prvi stopil v dialog in se mu v dialogu razodeval. Bog ne sili, da ga ljubimo, ampak iz nas s svojo držo do nas izvablja najžlahtnejše drže, ki jih je dal človeku kot možnost. Eden od načinov služenja božji skrivnosti odrešenja je dialog, duhovni pogovor med enakimi, ki odpira ljudem pot do njihove globoke istovetnosti. V takem dialogu se nam odpira, kar Bog dela v življenju drugih ljudi in po tem se bolj zavedamo božjega delovanja: €˜Po dialogu pustimo Bogu, da je navzoč med nami, kajti kadar se odpiramo drug drugemu, se odpiramo tudi Bogu€™ (Janez Pavel II). Ljudem skušamo pomagati, da bi bili pozorni na božjo navzočnost v njihovi kulturi in bi potem sami evangelizirali. Službo dialoga vršimo v zavesti, da je božje delovanje pred našim (34 GK 4,17). Zato je pomembno, da smo pri delu za poklice posebno pozorni na kakovost poklicev, saj je od tega odvisno, kakšno Cerkev bomo imeli. Tega se voditelji Cerkve dobro zavedajo, zato ves čas poudarjajo, da pri izbiri kandidatov količinski vidik ne sme nikoli pretehtati kakovostnega. Pri vsej izbiri in preizkušnji bogoslovcev je treba ravnati s potrebno odločnostjo, čeprav vlada obžalovanja vredno pomanjkanje duhovnikov, saj Bog ne bo dopustil, da bi imela Cerkev premalo duhovnikov, če bodo vredni posvečeni, neprimerni pa pravočasno očetovsko napoteni v druge poklice (DV 6).

Pozitivni vidiki €“ vrednote. Kljub procesom sekularizacije pa pri današnjih mladih opažamo mnoge pozitivne vidike. Povečal se je čut za pravičnost in za vprašanje miru, za iskanje resnice, prizadevanje za človekovo dostojanstvo, mednarodno solidarnost in etičnost ravnanja. Bolj smo razbremenjeni ideoloških predsodkov. Čuti se prebujanje verskega življenja preko duhovno poglobljenih gibanj. V Cerkvi je vedno bolj prisotno Sveto pismo, več ga beremo, ob njem premišljujemo, služi za podlago duhovnih srečanj in duhovnih vaj. Pojavljajo se novi poklici, ki so kakovostni v duhovnem izkustvu. (Dal vam bom pastirjev, 6) V Sloveniji izgleda, da je pastorala na tem področju v zaostanku, počasi se pa le prebuja in ubira te poudarke in smeri. Med mladimi opažamo žejo po svobodi, vrednotenju osebe, po pristnosti in prosojnosti, nov odnos vzajemnosti med moškim in žensko, iskanje bolj pravičnega sveta, prizadevanje za mir. Opažamo vedno večje iskanje duhovnega z raznimi izkustvi duhovnih srečanj, molitev, duhovnih vaj, posta, puščave, rednega osebnega duhovnega branja in premišljevanja ob Božji Besedi. Med kandidati za redovniški poklic višji predstojniki opažajo človeške in duhovne kakovosti. Med njimi so najbolj pogoste: velikodušnost, navdušenje, želja živeti v skupnosti, odklanjanje formalizmov, radikalnost izbire, veselje do osebne molitve, čut za uboge, potreba po duhovnem vodstvu in privlačnost osebe Jezusa Kristusa. (Iz delovnega gradiva kongresa, tč. 22-28)

III. POKONCILSKI RAZVOJ DELA ZA POKLICE

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v dokumentu O duhovniški vzgoji poudaril pomembnost dela za poklice. Celotno krščansko občestvo ima dolžnost skrbeti za poklice, kar naj dosega predvsem z zares krščanskim življenjem (DV 2). Potem našteva naloge družine, župnije, učiteljev in vzgojiteljev, združenj, duhovnikov, škofov. Cerkveni zbor najprej priporoča običajna sredstva, s katerimi morejo vsi sodelovati pri skrbi za poklice, kot so goreča molitev, krščanska spokornost in vedno popolnejša vzgoja vernikov. To so pridige, poučevanje krščanskega nauka, uporaba sredstev družbenega obveščanja. Delo za poklice se mora širokosrčno razmahniti prek mej posameznih škofij, narodov, redovnih družb in obredov. Pred očmi mora imeti potrebe vesoljne Cerkve in naj pomaga predvsem tistim pokrajinam, kjer delavcev v Gospodovem vinogradu najbolj potrebujejo. Ta navodila so po koncilu služila za mnoge pobude na raznih ravneh Cerkve.

Delo za poklice lahko v pokoncilskem obdobju razdelimo na štiri obdobja.

Prvo obdobje, ki ga lahko imenujemo mednarodno, sega od časa takoj po koncilu pa do leta 1970. V tem obdobju so se srečevali voditelji narodnih središč za pospeševanje dela za poklice. Na teh srečanjih so spoznavali koncilska navodila.

Drugo obdobje imenujemo državno, gre za leta od 1970-77. Škofovske konference so pripravljale državne (nacionalne ali narodne) programe. To nalogo so dobile na prvem mednarodnem kongresu novembra 1973.

Tretje obdobje imenujemo škofijsko, ko je Vatikan dal nalogo škofom, naj pripravijo svoje programe za delo za poklice. Skoraj tisoč programov so proučevali na drugem mednarodnem kongresu maja 1981 v Vatikanu. Zaključni dokument Razvoj pastoralne skrbi za poklice v krajevnih Cerkvah: pretekle izkušnje in načrti za prihodnost je služil kot najpomembnejše vodilo na področju dela za poklice.

Četrto obdobje, sedanje, lahko imenujemo celinsko. Pričelo se je leta 1990, ko je Sveti sedež dal pobudo, da področja, ki so si kulturno sorodna, delo za poklice poenotijo. Prvi celinski kongres je bil v Itaici (Sao Paulo) v Braziliji maja 1994 na temo Delo za poklice na celini upanja, drugi je bil evropski kongres maja 1997 v Rimu, katerega sad je dokument Novi duhovni poklici za novo Evropo.

Ta kratek pregled je zanimiv, saj z njim ujamemo korak z dogajanjem, ki je bilo po koncilu na tem področju zelo živahno.

IV. NEKAJ VPRAŠANJ IN NALOG

1. Spremljati porajanja poklica. Duhovni poklic je dar Boga. Bog kliče kogar želi in kjer koli želi. Zato ni pravil, kje se bo rodil nov duhovni poklic. Vemo tudi, da so bolj in manj plodna polja, ki dajejo večjo ali manjšo žetev, več ali manj delavcev za Božji vinograd. Človeško topla in trdna ter duhovno bogata družina je gotovo dobra njiva, na kateri se porajajo novi poklici. Živahna krščanska skupnost (župnija ali gibanje) vedno daje nove poklice itd. Ustvarjati dobre pogoje za možnost porajanja poklica je samo po sebi že delo za poklice in to med najpomembnejšimi.

2. Razločevati: prepoznavati poklic. Ko mladi že začutijo klic v svoji notranjosti, stojijo pred težavno in naporno nalogo, da se o pristnosti klica prepričajo. Je res od Boga ali je to le njihova želja, želja staršev, župnika... ali celo njihova kaprica? Kako razbrati? Kdo lahko pri tem pomaga in sodeluje? Kakšna so znamenja pristnega Božjega klica? Obenem se morajo mladi soočiti s svojimi strahovi in pomisleki, če bodo zmogli napor hoje za Kristusom. Soočiti se morajo s samim seboj, s svojimi že izdelanimi načrti in skritimi pričakovanji, ki jih imajo od življenja. Da moremo prepoznati božji klic, potrebujemo določene kriterije, čeprav vsi vemo, da nam tudi ti ne morejo povsem pomagati. Kot je Bog skrivnost, je tudi vse, kar Duh dela v človeku, mnogo več kot moremo razumeti.

3. Spremljati razvoj: vzgoja in stalna formacija. Po odločitvi sledi vzgoja in vzdrževanje poklica. Gre za eno najpomembnejših nalog Cerkve. Od vzgoje poklicanih je odvisna kakovost življenja Cerkve, zato je vprašanje vzgoje življenjskega pomena. Za poklice, ki nam jih Bog da, smo odgovorni.

V. IZBOR KANDIDATOV

1. Izkušnje

Kako prepoznati duhovni poklic? Poglejmo, kaj pravi skupina bogoslovcev, ki je odgovorila na tri vprašanja:

1. Kako si prepoznal svoj poklic?

€˘ Duhovni poklic sem začutil ob misijonu v naši župniji.

€˘ Notranje hrepenenje in želja biti z Jezusom in ko so misli na kakšno drugo pot €˜odšle€™ iz glave.

€˘ Nekaj me je že od malega €˜vleklo€™, nekaj privlačnega.

€˘ Enostavno sem začutil božji klic, pri maši sem dojel, da me Jezus ljubi in da me kliče.

€˘ Pomoč potrebnim ljudem (starejšim, bolnim...); ob tem je rasla zavest, da me drugi potrebujejo.

€˘ Božja beseda, duhovna literatura in zgled ljudi.

€˘ Notranja sila, notranje vodilo.

€˘ Notranji Jezusov glas, ki se je pojavljal od časa do časa in me vabil, to je bilo ponavadi takrat, ko sem se €˜ogreval€™ za kakšno dekle.

€˘ To, da mi nihče ni dajal receptov, kam naj grem, zato sem moral gledati le v svoje srce.

2. Kdo ti je pri tem največ pomagal?

€˘ Najbolj mi je pomagal kaplan s svojim zgledom.

€˘ Pomagal mi je bogoslovec, ko je pripovedoval o življenju v bogoslovju in nevsiljivimi spodbudami.

€˘ Kaplan, župnik, katehistinja, prijatelji, čeprav sem nekaterim, ki so me nagovarjali, nasprotoval.

€˘ Največ mi je pomagal župnik tako, da se je pogovarjal z menoj in odkril, kaj lahko pomaga pri izbiri: veselje do poklica, sposobnosti, notranji klic.

€˘ Pri odločanju mi je pomagala tudi prijateljica s pogovorom.

€˘ Duhovnik s svojo besedo in zgledom.

€˘ Duhovni spremljevalec na duhovnih vajah.

€˘ Duhovnik s pogovorom ter molitev in trpljenje tistih, ki jih ne poznam.

€˘ Spovednik na duhovnih vajah, ki je mojo pozornost obrnil na to možnost z vprašanjem, če sem že kaj pomislil na ta poklic.

3. Česa si pogrešal v času odločanja?

€˘ Pri duhovnem vodstvu v bogoslovju si želim manjšo starostno razliko, nekoga, ki bi nas bolje razumel.

€˘ Pred vstopom v bogoslovje bi si želel več informacij.

€˘ Več informacij o bogoslovju.

€˘ Več pogovora z župnikom o dejanskem življenju duhovnika, da bi ne gledal samo na idealno podobo.

€˘ Nisem slišal dovolj konkretno govoriti o poklicanosti, da bi lažje rekel da ali ne.

€˘ Premalo informacij o poklicu in šolanju za duhovnika.

€˘ Negativni vpliv okolja in javnega mnenja, posebno odklonilni odnos sošolcev v osnovni šoli ter pomanjkljiva vzgoja za poklice.

2. Navodila Cerkve

Poglejmo, kaj pravi Cerkev o kriterijih, ki jih moramo upoštevati pri izboru kandidatov za duhovniško služenje ali redovniško življenje. Najprej bom navedel tri odlomke iz odlokov Drugega vatikanskega zbora, nato iz nekaterih drugih ključnih dokumentov Cerkve. Podobnih mest bi našli še mnogo, saj je bilo po koncilu na to temo napisanih mnogo dokumentov.

Drugi vatikanski cerkveni zbor

S čuječo skrbnostjo, v skladu s starostjo in napredovanjem posameznikov se je treba prepričati o pravem namenu kandidatov in o njihovi svobodni volji, o duhovni, nravni in umski sposobnosti ter o primernem telesnem in duševnem zdravju. Upoštevati je treba tudi morebitna iz družine prinesena nagnjenja (DV 6).

Načel krščanske vzgoje se je treba zvesto držati in jih primerno dopolnjevati z novejšimi spoznanji zdrave psihologije in pedagogike. Modro urejena vzgoja naj v bogoslovcih razvija tudi potrebno človeško zrelost, ki naj se predvsem kaže v notranji uravnovešenosti, v sposobnosti treznega odločanja in v pravilnem presojanju dogodkov in ljudi. Bogoslovci naj se nauče pravilno obvladovati svoj značaj, privzgoje naj si krepko voljo in naj se sploh nauče ceniti tiste kreposti, ki so v časti pri ljudeh in Kristusovega služabnika priporočajo, kot so iskrenost, živ čut za pravičnost, zvestoba dani besedi, vljudno vedenje, skromnost v govorjenju, združena z ljubeznivostjo (DV 11).

Zato naj se kandidati ne odločajo za zaobljubo čistosti in se k njej ne pripuste, dokler se niso resnično dovolj preizkusili in dosegli potrebno psihološko in čustveno zrelost. Ni dovolj jih le opozarjati na nevarnosti, ki pretijo čistosti, ampak jih je treba navajati, da bodo Bogu posvečeni celibat sprejemali kot pomoč pri razvoju svoje celotne osebnosti (R 12).

Dal vam bom pastirjev

Ne prikrivajmo si težav. Ni jih malo in niso lahke. Da jih pa bomo premagali, je naše upanje, naša vera v neminljivo Kristusovo ljubezen, naše prepričanje o nenadomestljivosti duhovniške službe za življenje Cerkve in sveta (10).

Duhovno življenje služabnikov Nove zaveze bo torej moralo imeti pečat te bistvene naravnanosti služenja božjemu ljudstvu (prim. Mt 20,24 sl.; Mr 10,43-44), brez vsake domišljavosti in vsake želje, da se €˜oblastniško vedejo€™ nad zaupano jim čredo (prim. 1Pt 5,2-3). S hotenim služenjem in po božji volji ter prostovoljno bodo €˜starejši€™ v skupnosti, to je presbiteri, mogli biti €˜zgled€™ čredi, ki je s svoje strani poklicana, da pred vsem svetom prevzema to duhovniško naravnanost služenja za polnost človekovega življenja in njegove celostne osvoboditve (21).

Skrb za poklice se bo znala izražati tudi v trdnem in prepričevalnem predlogu duhovnega vodstva. Potrebno je znova odkriti veliko tradicijo osebnega duhovnega spremljanja, ki je v življenju Cerkve vedno prinašalo mnogo dragocenih sadov. V nekaterih primerih in pod primernimi pogoji ga lahko podpreta psihološka analiza in pomoč (40).

Človeška zrelost, še posebno čustvena zrelost, zahteva jasno in odločno oblikovanje za svobodo, ki se uporablja kot prepričana in prisrčna poslušnost €˜resnici€™ lastnega bitja, €˜pomenu€™ lastnega življenja, to je €˜iskrenem darovanju samega sebe€™ kot pot in temeljna vsebina pristnega samouresničevanja (44).

Zakonik cerkvenega prava

Pravne določbe za sprejem v noviciat so zelo jasne. Poglejmo: Predstojniki naj s pozorno skrbnostjo sprejmejo samo tiste, ki so poleg zahtevane starosti zdravi, primernega značaja in dovolj zreli, da se oklenejo ustanovi lastnega življenja; če je potrebno, naj zdravje, značaj in zrelost potrdijo tudi s pomočjo izvedencev (Zakonik cerkvenega prava, 642).

Novi duhovni poklici za novo Evropo

Med pomembnimi točkami dokumenta Novi duhovni poklici za novo Evropo je tudi poglavje o razločevanju duhovnega voditelja (37). Ker je na tem mestu povzeto mnogo zelo praktičnih kriterijev za prepoznavanje duhovnega poklica, bom to točko podrobneje predstavil v naslednjem poglavju.

VI. ZNAMENJA POKLICANOSTI

Med znamenji poklicanosti bom najprej navedel tista, ki jih najdemo v dokumentu Novi poklici za novo Evropo (37). Jezik tega dokumenta je sodoben, jasno in dosledno povezuje duhovno in psihološko raven v celoto. Seveda bi bilo potrebno nekatere trditve pojasniti, toda na tem mestu to ne bo šlo. Povzemam nekatere trditve.

1. Odprtost za skrivnost. Odprtost za skrivnost je osnovna religiozna drža. Bog, ki se razodeva, je tudi tisti, ki kliče. Poklic ni stvar osebe same, ampak Nekoga, ki jo presega. Zato oseba doživlja, da jo vodi Božja Previdnost, kar rojeva držo upanja in zaupanja. Pomembno je, da oseba razbere znamenja poklicanosti v celostni osebni zgodbi in ne samo v nekaterih izrednih dogodkih. Znamenje poklicanosti je tudi drža hvaležnosti za to, kar Bog dela v človeku. V tej drži oseba zmore uvideti in sprejeti svoje naravne notranje napetosti in konfliktnosti ter se truditi, da jih preseže (glej str. 104-105).

2. Identiteta duhovnega poklica. Gre za osebno identiteto, torej za vprašanje, kdo sem. Mislimo na željo po uresničitvi osebnih idealov in vrednot, ki vodijo v preseganje samega sebe. Zato se oseba s pristnim duhovnim poklicem ne more zadovoljiti z identifikacijo na telesni ravni, niti ne na psihološki ravni, ampak šele, ko svojo istovetnost najde na ontološki ravni. Torej, ko doživlja, da je vse Božji dar in da more svoje življenje v polnosti uresničiti le v tesni povezanosti in poistovetenju z Božjim Sinom ter v hoji za njim. Gre za doživetje Nekoga, ki kliče, in nekoga, ki na klic odgovarja. Oseba pokaže na motivacijski ravni notranjo svobodo in razpoložljivost za Božjo pobudo. Tako odgovori celostno, njena odločitev je razumna, etična in tudi čustvena. Svoje življenje prične doživljati kot hojo za Kristusom znotraj Cerkve v službi bratom in sestram (glej str. 105-106).

3. Načrt duhovnega poklica. Gre za odnos med sporočilom in navdihom, med preteklostjo in prihodnostjo, med spominom in načrtovanjem. Pomembno je, da je kandidat spravljen s svojo preteklostjo v vseh razsežnostih, posebno še, da je spravljen z osebami (Odnos z osebo, po kateri je kandidat prišel do spoznanja poklica, je zelo pomemben. Pogosto se zgodi, da se mlad človek navduši in opogumi ob zglednem in navdušenem apostolu (bogoslovec, kaplan, župnik, redovnica). V takem primeru gre za proces identifikacije. Pri tem je pomembno vedeti, da nekateri odnosi identifikacije vodijo v ponotranjenje evangeljskih vrednot, drugi pa ne. To je zelo pomembno za prihodnost kandidata. Za kakšno kakovost odnosa je šlo, se vidi takrat, ko se pomembna oseba umakne (zaradi katerega koli razloga) in mora kandidat sam delati korake naprej. Če so ideali in vrednote, za katere se je oseba zavzela središčnega pomena, izguba odnosa ne bo boleča niti kritična za osebo. Če pa se ideali in vrednote v takšnem trenutku bistveno zamajejo ali celo zrušijo, oseba težko preboli odnos in pogosto tudi zapusti izbrano pot. Identifikacija ni vodila v ponotranjenje vrednot evangelija. Zato je pomembno, da pastoralni delavci mladih ne navežejo na sebe, ampak jih vodijo k osebi Jezusa Kristusa.), ki so bile pomembne za njegov osebni razvoj. Spremljevalec naj bo torej pozoren na odnos, ki ga ima kandidat do svoje preteklosti (hvaležnost ali pritoževanje, mir in zaupanje ali jeza in očitanje, želja podarjanja ali drža pričakovanja in zahtevanja darov). Za njegovo prihodnost je ključnega pomena, kako posameznik razume in doživlja svojo preteklost. Zato so še zlasti pomembna področja njegovih preteklih konfliktov, trpljenja in nesrečnih dogodkov ter €˜negativne€™ poteze osebnosti. Z vsem tem se mora soočiti na primeren način, sprejeti, poenotiti s svojo osebnostjo in zgodovino ter se odpreti v možnosti osebne rasti in darovanja. Brez temeljitega soočanja s samim seboj se bo kandidat slabo vključil v redovno vzgojo in apostolsko delo. Težave bo imel najbrž tudi v skupnosti ter s samopodobo. Vse to otežuje, včasih kar onemogoča resnično preseganje sebe v svobodni podaritvi Bogu in služenju bližnjim.

4. Učljivost v poklicanosti. Kdor je notranje resnično svoboden, je učljiv, zato bo v vzgoji dobro napredoval. Tak človek se pusti voditi in sprejema pomoč vzgojiteljev in sobratov (sosester). V novih življenjskih okoliščinah, tudi ko gre za preizkušnje in trpljenje, osebnostno raste. Gre torej za določeno prožnost in mladostnost. Na področju spolnosti in čustev naj bi imel izkušnjo, da je bil ljubljen in da je ljubil. To ga odpira sposobnosti bližine in podarjanja ter odgovornega življenja odnosov z osebami obeh spolov. Notranja trdnost omogoča večjo bližino v odnosih in resnično svobodno in nesebično pomoč v potrebi mnogim osebam. Vzgoja mora na tem področju še posebno poskrbeti za ustrezen razvoj in dozorevanje. Kandidat s posebnimi šibkostmi na tem področju (z mnogimi spolnimi izkušnjami, s pogostimi zaljubljenostmi, z nobeno izkušnjo bližine osebe drugega spola, s homoseksualnimi težnjami) mora, če hoče rasti in živeti poklic, izpolniti tri zahteve:

€˘ zavedati se korenin svojega problema, ki pogosto niso spolne narave;

€˘ čutiti svojo slabost kot tujek lastne osebnosti, kot nekaj, kar bi rad prerasel in se boril proti njej;

€˘ preveriti, če ima dovolj moči za resnično rast na tem področju.

V teh treh pogojih najdemo zagotovilo, da bo oseba z resnimi težavami le lahko izpolnjevala naloge poklica in nosila težo izbranega sloga življenja (str. 106-107).

Izkušnje

Vzgojitelji in predstojnice različnih slovenskih redov so na svojem študijskem srečanju zapisali nekatera znamenja poklicanosti, ki jim pri njihovem spremljanju kandidatov pomagajo prepoznavati pristnost duhovnega poklica. Da je delo lažje potekalo, smo razdelili znamenja na več področij. Predstavil bom štiri razsežnosti življenja in znamenja na vsakem področju. Ker je področje evangeljskih svetov za redovniške kandidate zelo pomembno, dodajam tudi znamenja s področja treh zaobljub.

DUHOVNO ŽIVLJENJE

€˘ osebni odnos do Boga

€˘ zakramenti - osebno doživeti, ne zgolj €˜formalno€™ opravljeni

€˘ oblikovanje, zvestoba in vztrajnost v osebni molitvi

€˘ vstop v "globino" molitve (ni dovolj molitev opraviti)

€˘ molitev preoblikuje notranje drže in zunanje vedenje

€˘ točnost, prisotnost, sodelovanje pri skupni molitvi

€˘ odnos in ravnanje z bogoslužnimi predmeti (npr. zakristija, Sveto pismo), pravi odnos do znamenj posvečenja (npr. obleka)

€˘ sposobnost razločevanja (ne beg v kapelo, ko je treba spolniti dolžnost; izbrati delo ljubezni pred molitvijo)

€˘ veselje in vedrina tudi v duhovnem življenju

€˘ želja po spoznavanju duhovnosti svojega reda in odprtost do drugih karizem

€˘ ljubezen do Cerkve

€˘ pripravljenost za odpoved, žrtev in služenje

€˘ osebna odgovornost

ČLOVEŠKE KAKOVOSTI

€˘ zdravje (telesno in duševno): pozornost pri dednih boleznih, kako kandidat telesno bolezen sprejema (kot sredstvo posvečenja ali pa živi samo €˜za svojo bolezen€™)

€˘ zrelost (duševna, čustvena)

€˘ uravnovešenost, nenavezanost, sproščenost

€˘ sprejema sebe in druge, pozitivna samopodoba

€˘ komunikativnost (sodelovanje, timsko delo)

€˘ človek dialoga

€˘ razsodnost v pogovoru (ne preveč ne premalo)

€˘ čut za človeka, empatija

€˘ sposobnost ustvarjati osebne odnose

€˘ sprejemanje generacijskih razlik

€˘ ve, da se drugi spreminja, se more 'poboljšati', ga ne ožigosa: tak si

€˘ intelektualne sposobnosti (za molitev in delo - študij in poklic)

€˘ odprtost za učenje, pusti si kaj reči, ne misli, da že vse ve in zna

€˘ sposobnost za sodelovanje, se zna prilagoditi in ima pobudo (ne čaka pasivno), znajde se v skupnosti in zunaj nje

€˘ delavnost in da delo opravlja z veseljem in ljubeznijo

€˘ ne živi na račun drugih, delu da pravi pomen

€˘ se zna tudi sprostiti, ima zdrav čut za humor

APOSTOLAT

€˘ ravnovesje med duhovnim in €˜aktivnim€™ življenjem - €˜moli in delaj€™

€˘ odprtost za druge - videti potrebe bližnjega: v skupnosti in zunaj nje (lažje je biti odprt do tistih zunaj, težje do tistih v skupnosti!)

€˘ motivi za apostolsko delo:

€˘ gradi Božje kraljestvo - sodeluje s Kristusom

€˘ dela z veseljem, kar hrani karizmo

€˘ aktivizem (kot beg od skupnosti, od duhovnosti, od sebe) ali pretirano iskanje uveljavljanja sebe

€˘ sprejema poslanstvo skupnosti (karizmo)

€˘ sprejme tudi delo, ki ne leži

€˘ sposobnost sodelovanja (iniciativnost, timsko delo, pustiti se oblikovati, odgovornost, prožnost, prilagodljivost)

€˘ preizkušnja (ostaja želja? kako prenaša neuspeh? vztraja, če ne videti sadov?)

€˘ pri delu se kažeta notranji mir in gotovost

ŽIVLJENJE V SKUPNOSTI

€˘ pripravljenost deliti z drugimi (znanje, izkušnje vere)

€˘ odprtost za dialog: pove svoje mnenje, posluša in sprejema mnenje drugih

€˘ zanima ga delo drugih članov, veseli se uspeha drugih

€˘ ima lastni interes za dogajanje v skupnosti

€˘ dovoli, da drugi vedo, kaj doživlja in dela v in zunaj skupnosti

€˘ spoštljiv odnos do vsakega, ni izključujočih prijateljstev

€˘ odprtost, prilagodljivost

€˘ čut soodgovornosti za skupnost

€˘ samostojnost

€˘ sprejema drugačnost

€˘ svoje mnenje izrazi in utemelji, zna odstopiti od svojega mnenja in sprejeti mnenja drugih

€˘ pravilno vrednoti druge, jih spoznava in sprejema

€˘ veselje

€˘ odnos do dnevnega reda: molitev, delo, obedi

€˘ ljubezen do ustanove (karizme)

UBOŠTVO

€˘ ima rad ubogega Jezusa

€˘ hvaležnost in veselje za vse, kar ima

€˘ zadovoljstvo in nezahtevnost

€˘ ni navezan na stvari in ljudi, je svoboden v odnosu do stvari in ljudi

€˘ ima čut solidarnosti

€˘ se znajde s stvarmi, ki so mu dane

€˘ odgovorno dela in pazi na stvari, prizna, če kaj pokvari

€˘ ima čut zmernosti

€˘ zna izraziti svoje potrebe in prosi za stvari, ki jih potrebuje

€˘ ne hrepeni po nedosegljivem

€˘ se daje na razpolago, upoštevajoč pravo lestvico vrednot

€˘ pravilno uporablja čas

€˘ stanovitnost v uboštvu

ČISTOST

€˘ sposobnost živeti samoto in intimnost z Bogom

€˘ goji osebno molitev, iskrenost pri zakramentu sprave

€˘ iskrenost do sebe: prizna si težave - pozitiven in negativen pogled

€˘ zaveda se cene te zaobljube

€˘ sposobnost graditi in živeti zdrave odnose in prijateljstvo z obema spoloma

€˘ sproščenost in veselje v redovnem življenju

€˘ sposobnost živeti v skupnosti

€˘ odprtost za pogovor o čistosti s predstojnikom

€˘ razodeti svojo preteklost in jo spoštovati

€˘ integracija preteklega življenja na področju spolnosti - beg?

€˘ negativno: potlačitev problemov

€˘ odnos do svojega telesa: higiena, urejenost, prehrana

€˘ samostojnost na tem področju

€˘ čistost kot dar ali strah in breme, duhovno materinstvo/očetovstvo

€˘ uboštvo in samota srca

€˘ iskrena želja rasti in napredovati na tem področju, ker to osrečuje

POSLUŠNOST

€˘ odprtost za osebno in skupno iskanje Božje volje

€˘ duh vere

€˘ hoja za Kristusom v njegovi poslušnosti

€˘ osebna zavzetost in ustvarjalnost

€˘ sodelovanje

€˘ čut odgovornosti

€˘ zrel odnos do avtoritete

€˘ iskrenost

€˘ želja po uresničevanju poslanstva ustanove

€˘ veselje in zadovoljstvo

€˘ zdrava kritičnost, razsodnost

€˘ pravo razumevanje svobode

€˘ notranja svoboda

€˘ razpoložljivost

VII. IZBOR KANDIDATOV

1. Izkušnje

Izkušnje sprejemanja v bogoslovje in v noviciate so kaj različne. Ponekod so zelo zahtevni pri sprejemanju, drugod sprejmejo skoraj vsakogar. Razlogi, ki jih pri tem vodijo, so seveda različni. Tisti, ki pravijo, naj pride vsakdo, ki ima željo, vedo, da bosta ritem in zahtevnost življenja naredila svoje. Kdor bo vztrajal, bo potrdil, da ima poklic, drugi bodo prej ali slej odšli. Na koncu koncev ta drža vedno ostane.

Drugi trdijo, da je potrebno narediti kar se da primeren izbor pri vstopu. Za to imajo več razlogov. Duhovni poklic je Božji dar, zato je prav, da presodimo znamenja klica pri kandidatu. Ker hoja za Kristusom zahteva človeške kakovosti, ki so v skladu s poslanstvom posameznih karizem, želimo poznati 'naravo' kandidata. S tem omogočimo vzgojiteljem, da vzgojno poslanstvo v času prve in druge formacije dobro opravijo. Kajti, če v noviciate ali bogoslovja pridejo kandidati, ki nimajo dovolj razvitega duhovnega življenja niti nimajo prečiščenih začetnih motivacij ter človeških kakovosti, je zelo težko organizirati in voditi kakovostno vzgojo. Kandidati z nejasnimi nameni ovirajo proces, in zadržujejo tiste, ki bi lahko hitreje duhovno napredovali in se človeško bogatili. Še en razlog je pomemben. S tem, da na hitro sprejmemo kandidata, ki ni še zares notranje pripravljen sprejeti slog življenja Jezusovega učenca, ponavadi zavremo njegov naravni razvoj. Njegovo življenje gre v drugo smer, kot naj bi šlo. Če to traja daljše obdobje, se pridruži še neke vrste zaznamovanost (v očeh družine, prijateljev, okolja), ki tudi ne deluje dobro. Sicer je prav, da kandidati ves čas vzgoje čutijo popolno svobodo, da lahko odidejo, da jih na noben način ne zadržujemo, saj je ves čas vzgoje čas razločevanja poklica. Še drugi razlogi so, zakaj je pomembno narediti dober izbor na samem začetku. Ko kandidati pridejo v ustanovo, jo na svoj način predstavljajo tudi navzven. Ni vseeno, kakšno podobo ustvarjajo o ustanovi. Gre za pričevanje o življenju Bogu posvečenih oseb. 'Zunanji' na prvi pogled ne razlikujejo kdo že v polnosti pripada naši ustanovi, kdo pa še ne. Poleg tega je način izbiranja kandidatov tudi neke vrste osebna izkaznica naše kulture in poznavanja človeka. Ne smemo pozabiti na pravni vidik. Če se karkoli zgodi, in pri kandidatih, ki nimajo jasne odločitve, je to bolj pogosto, odgovornost sprejema tudi skupnost, ki ji pripada. Da gre za resna vprašanja, naj povedo naslednji primeri. Zgodilo se je, da je v redovno skupnost prišel zmikavt in manipulant. Čas redovne vzgoje ni porabil za duhovno rast, ampak za pridobivanje potrebnih informacij za 'njegov posel'. Po nasvetu člana kongregacije, je v drugo redovno skupnost je prišel kandidat, ki je kmalu pokazal homoseksualne težnje, ki pa se niso ustavile le pri nagnjenosti, ampak svojih teženj ni bil sposoben obvladati. Na srečo ga je skupnost hitro prepoznala in odslovila. V bogoslovje je prišel fant s psihično boleznijo. Ker odgovorni znakov bolezni niso poznali, so ga sprejeli. Bolezen je napredovala; fant ni mogel študirati, niti duhovnega življenja ni mogel živeti, zato je bil odpuščen. Podobne primere bi lahko še nizali.

2. Kaj želimo zvedeti, ko se kandidat predstavi

V osebni življenjski zgodbi kandidata se skriva vse. V njej se skriva njegova človeška zrelost ali nezrelost, v njej se skriva zgodba klica in iskanje potrditev, da ga res Bog kliče. V zgodbi se skrivajo zavestni in nezavedni motivi, pravi in navidezni razlogi za posvečeno življenje ali duhovniško služenje. Navajam nekaj področij, ki so pomembna pri sprejemu kandidata.

KAJ NAJ VEMO O KANDIDATU OB SPREJEMU

Zgodba klica

Duhovno življenje (molitev, zakramenti, povezanost s Cerkvijo)

Razlogi za odločitev

Osebna življenjska zgodba

Skriti motivi (beg od doma - npr. agresivni oče; beg od trdega dela - nrp. brezposelnost, revna kmetija, monotono delo v tovarni; strah pred partnerskim odnosom; začetek bolezni; beg pred zasvojenostjo ...)

Psihosocialne značilnosti (samopodoba, sposobnost medosebnih odnosov, intelektualne sposobnosti in drugi talenti, notranja konfliktna področja, patološka raven, spolno področje, čustvena uravnoteženost)

Poklicni interesi

3. Kdo more s pridom sodelovati pri izboru

Ponavadi kandidate prvi spozna nek duhovnik, spovednik, katehet ali katehistinja, voditelj duhovnih vaj, kaplan ali župnik. Ko mu kandidat zaupa svojo željo, jo ta na svoj način preveri in ko ugotovi, da gre za resen poklic, kandidata usmeri naprej, ponavadi je to odgovorni za duhovne poklice, provincial, škof, rektor ali magister novincev, kdor je pač v posamezni ustanovi odgovoren za sprejem. Vsaka skupnost ima svoj postopek sprejemanja kandidatov.

Nekatere kandidate dobro poznajo že pred sprejemom, ker so že prej povezani s skupnostjo, duhovnim voditeljem, voditeljem pastoralnega dela, itd. Nekateri kandidati so duhovno dozoreli in ni dvomov o njihovi primernosti za sprejem. Druge komaj spoznamo in se že moramo odločiti, če jih sprejmemo ali ne. Ustanove, ki imajo prednoviciat, postulanturo ali druge oblike priprave, kandidate spoznajo v tem obdobju. Seveda, če imajo dober program in jasne cilje, kaj želijo v tem obdobju doseči, ter dobro pripravljene vzgojitelje.

Danes marsikje vključujejo v proces izbora tudi psihologa. Nekateri pred vstopom, drugi v času noviciata, nekateri po njem. Zanimiv je indonezijski primer, kjer duhovnik psiholog spremlja kandidate dve leti pred noviciatom z osebnimi pogovori. Iz svoje izkušnje trdi, da je to dober način, ker s tem mladim pomaga pri njihovi osebni rasti in pomaga pri razbiranju znamenj poklicanosti. S tako pripravo se kandidati z večjo jasnostjo vključijo v proces redne redovniške ali duhovniške vzgoje. Zanimiva bo njegova raziskovalna naloga, ki jo pripravlja za doktorat, v kateri bo statistično ovrednotil svojo izkušnjo. Ta oblika vključevanja psihologa mi je všeč. Manj posrečen je tisti poskus, ko je učitelj novincev (novink) ali rektor bogoslovja tudi psiholog in ima obe vlogi hkrati. Ti dve vlogi sta različni in kandidat težko pristopi do istega človeka z dvojno držo. Nekateri vzgojitelji zatrjujejo, da imajo s tem dobre izkušnje, pravega ovrednotenja pa še nisem zasledil. Psiholog lahko vstopi v proces vzgoje v vsakem obdobju, menim pa, da je dobro, da je to človek, ki ni neposredno vključen v strukturo vzgojne hiše.

4. Predlog

Ker hitre in nekritične odločitve niso v dobro ne kandidatu ne ustanove, je prav, da naredimo izbor bolj kakovostno, za kar moramo biti bolje pripravljeni. Najbrž bi bilo dragoceno, če bi imeli usposobljeno skupino ljudi, ki bi lahko dala strokovno mnenje o kandidatu. Takšna skupina (ali posameznik v skupini) bi imela le svetovalno vlogo, ne pa odločujoče. Za sprejem kandidatov so odgovorni višji predstojniki ali škofje. Šlo bi za dodatno mnenje in tisti, ki sprejemajo, pa včasih ne vedo, kako se odločiti, bi imeli dodatno pomoč. Ne morejo biti vsi ljudje pripravljeni za vse. Bolj kakovosten sprejem pomeni bolj kakovostno vzgojo.

VIII. KAJ PA LAIKI?

Cerkev bo vedno potrebovala službeno duhovništvo, v njej bodo vedno ljudje, ki hočejo svoje življenje posvetiti hoji za Kristusom preko evangeljskih svetov uboštva, čistosti in poslušnosti. Predvsem tem ljudem smo namenili naše razmišljanje. Drugi vatikanski cerkveni zbor pa je naglasil poslanstvo laikov in mnogi so razglasili, da je napočil čas Cerkve laikov. Cerkev ni zares osnovana, ne živi v polnosti in ni popolno Kristusovo znamenje med ljudmi, če skupaj s hierarhijo ne obstaja in ne deluje laikat v pravem pomenu besede. Kajti brez dejavne navzočnosti laikov evangelija ni mogoče zakoreniniti globoko v duha, življenje in delo določenega ljudstva (M 21). Zaradi globlje zavesti, da po krstu vsi deležimo duhovniško poslanstvo Jezusa Kristusa (glej C 10 in 11), se je še bolj ukoreninilo prepričanje, da smo za Cerkev odgovorni vsi njeni člani. Življenje Cerkve je bogato v toliko, kolikor je duhovno bogato življenje vseh njenih članov. To bo držalo. Od Cerkve, ko je bilo večinoma, kar se je v njej dogajalo, v rokah duhovnikov, redovnikov in redovnic, se je življenje zelo spremenilo. In v tem pogledu ni drugače kot v drugih stoletjih. Ko določene oblike življenja čas preraste, pridejo nove. Zato je po koncilu več svetnih institutov in več oblik laiškega služenja v Cerkvi (v škofijskih, župnijskih, misijonskih službah), v družbenem in kulturnem življenu. Laiki najdejo svoje mesto v mnogih gibanjih in združenjih, kjer gojijo duhovno življenje in odkrivajo poslanstvo. Mnogo mladih se danes odloča za poročeno življenje z željo, da bi njihov zakon bil resnično služenje Božjemu kraljestvu. Laiki (Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati Božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. V svetu žive, to je v vseh posameznih svetnih dolžnostih in poslih in v rednih družinskih in družbenih razmerah, iz katerih je njihov obstanek tako rekoč stkan. Tam jih kliče Bog, da bi z izvrševanjem svoje lastne naloge in ob vodstvu evangeljskega duha kakor kvas od znotraj prispevali k posvečevanju sveta in da bi na ta način predvsem s pričevanjem svojega življenja in z žarom svoje vere, upanja in ljubezni razodevali Kristusa drugim (C 31). V odlokih koncila kar mrgoli besedil o pomembnosti poslanstva laikov, vsaj 30 odlomkov je v odlokih o Cerkvi, laiškem apostolatu in o misijonski dejavnosti.) so odlični misijonarji, posvečajo svetni red, posvečujejo strokovna področja. Danes ne iščemo duhovnih ljudi samo med duhovniki in redovniki, ampak tudi med laiki. Duh je oblikoval mnogo laikov, ki so žarišče duhovnega življenja. Cerkev laikov se oblikuje. Iz tega sledi, da bi morali tudi posvetiti več pozornosti pripravi na njim lastno poslanstvo. Kako prepoznavati njihov klic, katera znamenja pomagajo razbrati področje njihovega služenja, kakšna naj bo njihova osebnostna, duhovna, intelektualna in apostolska formacija? Le z načrtnim delom tudi na tem področju bomo zvesti koncilu, da bodo laiki dobili vlogo, ki jo je koncil predvidel v svoji čudoviti viziji.

IX. ZAKLJUČEK

Naš čas je gotovo čas prerokov, ker je zahteven čas, čas konfliktov, velikih vprašanj in problemov. Bog je v prelomnih zgodovinskih obdobjih vedno pošiljal preroke, ljudi Duha. Prepričan sem, da živimo v času velikih milosti. Nam je prepuščeno razbiranje znamenj božje prisotnosti in božje govorice. Bog danes kliče fante in dekleta iz vseh sredin. Kliče jih iz dobro urejenih in tradicionalno vernih družin, kliče jih iz neurejenih, iz družin edincev in mater samohranilk, kliče iz povsem nevernih družin. Duh veje kjer hoče. Bog kliče na župniji in v gibanjih. Bog kliče v rudniku, v vojaških četah, med kmeti in delavci v tovarni, med obrtniki in med ljudmi raznih intelektualnih poklicev (učitelji, zdravniki, pravniki, ekonomisti, sociologi, elektroinženirji, strojniki, gozdarskimi inženirji), kliče med kulturniki (pisatelji, glasbeniki, slikarji in kiparji ...). Božji klic je vedno usmerjen določeni osebi. Med nami živijo Samueli, ki jih Bog kliče po imenu, pa še ne vedo, da je to glas našega Stvarnika in Gospoda. Ob pomoči kakšnega Helija bodo to prepoznali in takrat bo zanje čas milosti. Odločili se bodo, da svoje življenje posvetijo graditvi Božjega kraljestva.

Mladi so velikodušni, čisti, razpoložljivi. Potrebujejo pa priložnost, da bolje spoznajo sebe in Božji glas v sebi. Nekateri to najdejo v družini, drugi na župniji, tretji v gibanjih, četrti kar mimogrede na cesti ali na delovnem mestu, peti v duhovnih vajah itd. Kardinal Martini pripoveduje (Martini, Itinerari vocazionali nella €˜Lectio divina€™) o skupini Samuel v Milanu. Vsak mesec se v nedeljo popoldne za tri ure zberejo fantje in dekleta, ki se za eno leto odločijo iskati Božji načrt. Izpolniti morajo nekatere pogoje. Sprejeti so mladi med 17. in 26. letom, ki še nimajo določene izbire in jo želijo storiti na podlagi premišljevanja Božje besede. Sprejeti morajo pravila: imeti morajo duhovnega spremljevalca, sodelovati morajo celo leto, biti zvesti na mesečnih srečanjih, zmanjšati morajo čas gledanja televizije ter zmanjšati zaskrbljenost glede odločitve. S to skupino je kardinal Martini pričel leta 1989 in takoj se je prijavilo 200 mladih, od katerih je sprejel 160. Mladi v tem letu naredijo tri korake. Najprej prehodijo pot očiščevanja, saj brez očiščenja grešnih navad, predsodkov in egocentričnosti ni mogoče iskati Božjo voljo. Hkrati spoznavajo Božji odrešenjski načrt, da morejo razbirati, kako se njihova osebna zgodba vključuje v zgodovino odrešenja. Na koncu leta sledi izbira. Na tej poti večina mladih odkrije bogastvo Božje besede, uredi svoj razburkani miselni svet, odkrije pomen duhovnega vodstva in se odloči. V prvi skupini se je 31 mladih odločilo za zakon, v katerem se želijo zavzeti za rast Božjega kraljestva, 10 fantov je šlo v bogoslovje, 24 fantov in deklet v samostan, 38 jih je izbralo začasno odločitev prostovoljnega dela na socialnem področju ali v misijonih, 22 se jih je odločilo pomagati pri evangelizaciji v mladinskih središčih ali župnijah. Ta izkušnja nas prepriča, da so danes mladi zares velikodušni, čisti in razpoložljivi.

Silvo Šinkovec, DJ

VIRI

AA.VV., Lampada per i miei passi - Giovani preti e promozione delle vocazioni, Áncora, Milano, 1993.

AA.VV., Nuovi giovani, nuove vocazioni, nuova formazione, Rogate, Roma, 1994.

Cencini A., Il discernimento vocazionale nel segno della speranza: aspetti spirituali e pastorali, Seminarium, N*. 2-3, 1997.

Cusson G., Conducimi su vie d€™eternitĂĄ, CVX, Roma, 1980.

Decaminada F., MaturitĂĄ affettiva e psicosessuale nella scelta vocazionale - Una prospettiva psicologica, Editrice Monti, 1995.

Drugi vatikanski koncil: Odlok o duhovniški vzgoji, Družina, Ljubljana, 1995

Drugi vatikanski koncil, Odlok o prenovi redovniškega življenja, Družina, Ljubljana, 1995.

GarcĂa J. Sastre, Dificultades y aperturas para una propuesta de vocaciones de espercial consagraciĂłn, Seminarium, N*. 2-3, 1997.

Letopis slovenskih škofij, Ljubljana 1978.

Magno V., Pastorale delle vocazioni, Rogate, Roma, 1993.

Manenti A., Vocazione, psicologia e grazia, EDB, 1981.

Martini C. M., Itinerari vocazionali nella Lectio divina, Seminarium, N*. 2-3, 1997.

Martins J. Saraiva, RealtĂĄ e cammino vocazionale in Europa e nel mondo, Seminarium, N*. 2-3, 1997.

Odloki 34. Generalne kongregacije Družbe Jezusove, Ljubljana, 1996.

Papeško delo za duhovne poklice, Novi duhovni poklici za novo Evropo, Ljubljana, Družina, 1998.

Rulla L., Ridick J., Imoda F., Entering and Leaving Vocation. Intrapsychic Dynamics, Editrice UniversitĂĄ Gregoriana - Loyola University Press, Rome - Chicago, 1976.

Rulla L. M., Antropologia della vocazione cristiana. Basi interdisciplinari, Piemme, Casale Monferrato 1985.

Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana, 1983.

VPRAŠANJA ZA DELO PO SKUPINAH

Kakšna je razlika med spremljanjem razvoja duhovnega poklic in rekrutacijo?

Kakšni so znaki identifikacije, ki vodi v ponotranjenje vrednot in tiste, ki ne vodi v ponotranjenje - ali vzgoje mladih za osebni odnos s Kristusom v nasprotju z navezovanjem mladih na sebe.

Naštejte zreli motive za duhovni poklic in kako se kažejo na različnih razvojnih stopnjah (otroštvo, predadolescenca, adolescenca, mladostništvo, zgodnja odraslost).

Kateri so nezreli motivi za duhovni poklic? Naštejte primere (ne osebe).

Kako naj srejemamo kandidate (kdo naj sprejema in kakšni naj bodo kriteriji sprejemanja)?

Print Friendly and PDF