Objavljeno v zborniku Človek in kurikul, (str. 121-128), 2000

Povzetek

Kurikul je zapisan v človeku z dednostjo, okoljem in njegovo aktivnostjo, ki izvira iz duhovne razsežnosti. Poleg naravnega učenja potrebujemo sistematično šolsko učenje, ki pa ne sme postati samo sebi namen ali služiti politično-ideološkim interesom, ampak mora služiti prebujanju najbolj osebnega v vsakem učencu, iskati notranjo motivacijo in razloge v človeku samem, prebujati njegove poti samostojnega učenja in raziskovanja ter vrednotenja. Tako človek postane vedno bolj iz-obražen, oblikuje svoj lastni obraz. K temu je usmerjeno šolstvo, kot ga predvideva Unescov dokument Učenje: skriti zaklad za naslednje stoletje. Naša kurikularna prenova bo svoje antropološko obzorje morala še razširiti, kar pa seveda ne gre čez noč računajoč na formo mentis iz preteklosti. Spremeniti to je trši oreh, kot spreminjati politične porazporeditve, kajti politične polarizacije so odsev globljih korenin, v načinu razmišljanja. Tudi to je izziv za šolstvo. Toda, kaj je prej, človek ali kurikul, se mora človek podrediti šolskemu kurikulu ali se bo šolski kurikul podredil človeku?

Abstract: Curriculum in a Human Being

Curriculum is written into the human person's heredity, environment and his own activity which has its roots in the spiritual dimension. Beside the natural learning we need systematic learning. This one does not have to become close into its own€™s aims, or (ab)used by the political and ideological interests. It have to serve to awake the most personal in the human person searching its inner motivation and reasons for personal believes, it serves to inspire love of learning and makes basis for a life time of self-education and moral development. In such a way students can found their own face (iz-obraziti se). This is a horizon of the Unesco's document Learning: the treasure within. In future Slovene curriculum renewal should enlarge its horizon. This is not possible to do at once because of the forma mentis of the past ideological thinking. Actual political grouping is just an echo of this more deep reality. In order to change this reality we need time and much work. We should ask a question: who comes first, the school curriculum or inner motivations of the person? Who will change whom: the curriculum will change human person or human person the curriculum?

1. Neformalni kurikuli

Ob spočetju človeškega bitja se že zapiše prvi kurikul. Genske danosti določajo pot, ki jo bo novospočeti človek hodil vse življenje. Določena je barva kože, telesna konstitucija, barva oči in las, možne bolezni, intelektualne sposobnosti in drugo. Kaj vse je že zapisano! Prvi kurikul je narejen in potrjen na ministrstvu življenja.

Ko starša sprejmeta novo življenje, se zapiše drugi kurikul. Otrok bo živel v družbi dveh ljudi, moškega in ženske, z določenim značajem, statusom, znanji, izkušnjami, v določenem zgodovinskem času in prostoru. Ta kurikul je tudi določen in bo globoko zaznamoval življenje novega bitja. Okolje, v katerem bo živel, rasel in odraščal, bo šele nastajalo, toda kurikul je zapisan, določen s starši. Zavod za življenje je potrdil drugi kurikul. Določen je jezik, narečje, navade, način čustvenega odzivanja itd.

Na potek življenja bo vplivala tudi lastna aktivnost. Od kod ta aktivnost? Kje ima svoj izvor? Od kod ustvarjalnost? Kje je zibelka naših misli, tistih izvirnih, ki jih ne ponavljamo za drugimi? Nekje v nas, v 'lastni aktivnosti' je notranji vir delovanja. Ali ni prav to tisto, čemur rečemo duh človeka? Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar ne človekov duh, ki je v njem? (1 Kor 2, 11), pravi sveti Pavel. V duhovni razsežnosti (to pneuma) ima svoj izvor tretji €“ notranji €“ kurikul. Tega oblikuje strokovni svet Duha.

Kurikuli so lahko formalni, kot na primer v šoli ali neformalni, kot ga ima vsak oče, ko svojemu sinu pripoveduje o bistvenih temah življenja (kje se lula in kje ne, kako se da gol, koga se lahko izziva in koga ne, za katero moštvo bosta navijala, kdaj bo šel k maši, katero tržišče je zanimivo za njihovo domače podjetje) ali vsaka mati (ko hčerki pripoveduje pravljico o Sneguljčici, ko ji šiva krilca in si jo ogleduje ter komentira, kako ji pristaja, ko jo uči, kako se pripravi miza za kosilo, jo pripravlja na prvo menstruacijo, se z njo užaljena spre, ko ji hčerka zabrusi da ona €“ ta stara €“ ničesar več ne razume). Vsi starši imajo svoj kurikul, ko mlade uvajajo v higienske navade, ekonomske posle, v kulturo in versko področje, ko jih učijo etičnega vedenja, ko jim predstavijo spolnost, ko jih učijo ravnanja s čustvi. Nekateri starši to delo opravijo mimogrede, da niti sami ne vedo, kdaj in kako, drugi pa zavestno in pripravljeno. Ena in druga pot ima svoje prednosti in slabosti. Prva je bolj spontana in pronicljiva, toda včasih manj celostna in rada pozabi na bolj zoprna vprašanja; druga je bolj sistematična, lahko pa zaide v dominantno držo in moraliziranje. Toda kurikul se izvaja vsak dan.

2. Formalni kurikuli

Odkar je Evropa civilizirana, poznamo šolske kurikule. Preiti je bilo potrebno nivo izkustvenega in domačega učenja ter mlade sistematično uvajati v nova spoznanja. Znanja je bilo preveč, da bi ga mogli starši sami prinašati novi generaciji. Zaradi redne zaposlitve so imeli tudi vse manj časa, zato so učitelji dobili pomembno vlogo opismenjevanja in vzgajanja. Pojav nacionalnih držav je povečal ambicije politikov, da posegajo na to področje. Poleg zasebnih, pretežno cerkvenih šol, so se uveljavile tudi državne šole. Tako so se pojavili formalni kurikuli.

Spremembe kurikula zahtevajo hitre družbene spremembe in povečano količino znanja. Tudi politične spremembe zahtevajo premislek o kurikulu, zlasti v družbah, v katerih je ideologija dominirala šolstvu. V vsakem primeru je spreminjanje kurikula mukotrpno delo (William M. Shea in Kenneth L. Parker poročata o naporu, ki so ga v Združenih državah vložili v spreminjanje in določanje jedrnega kurilula (core curriculum) v jezuitskih kolegijih. William M. Shea in Kenneth L. Parker, The Perils of Coring, v Conversations, št. 15, pomlad 1999, str. 3.), v našem politično-zgodovinksem kontekstu pa toliko bolj kočljivo. Da bi takšno delo bilo dobro narejeno, zahteva več pogojev: usposobljene voditelje, sistem zdravega komuniciranja, močni čut za spoštovanje in skupno dobro ter zavedanje kompleksnosti kulturnega okolja (Prim. William M. Shea in Kenneth L. Parker, prav tam. ).

Kakšen naj bo kurikul v sodobni družbi? Česa naj učimo otroke in mlade? Kje so izzivi sodobne šole? Kaj danes sploh more storiti šola? Da to vprašanje muči sodobnega človeka, je povsem razvidno iz velike zagnanosti, s katero se v različnih državah lotevajo šolske prenove. Ko sem bil v Italiji, sem poslušal debate o prenovi, ko sem bil v Španiji, se mi je beseda LOGSE zapisala v spomin, na Irskem smo debatirali o pomenu šolanja, če človek ne bo imel zaposlitve; jezuitsko šolstvo se ukvarja s prenovo, v ZDA pišejo o jedru kurikula (core curiculum). Kako določiti predmetnik? Kaj uvesti v šolo, kaj od sedanjega obdržati in kaj opustiti? Koliko naj bo formalnega in koliko neformalnega? Uvesti ali ne verouk v predmetnik? Kaj storiti z etiko, religijo, s pravom, ekonomijo, mediji? Kaj pa teologija in filozofija ter umetnost? Ni vsega že preveč? Od zaprtega sistema moramo preiti na izbirnost, na odprt sistem. Toda drugi trdijo, da naj vendar ohranimo jedro kurikula, splošna skupna vĂŠdenja.

Ob vsem tem je pomembno, kaj želimo s kurikulom doseči. Kaj je poslanstvo šole? Kakšne cilje naj doseže učenec, ko konča šolanje (James N. Lougharan, Creating and Caring for a Core Curriculum, v Conversations, št. 15, pomlad 1999, str. 6.)? Loughran pravi, da naj kurikul hrani vedoželjnost, navdihuje ljubezen do učenja, pripravi učenca, da se bo učil na tak način, da si bo ustvaril podlago vse-življenjskega samo-učenja. Kurikul naj bi to dosegel s pridobivanjem sklopa veščin in načinov učenja ter poučevanjem vrednega znanja (J.N. Lougharan, navedeno delo, str. 7.).

Kaj je pomembnejše: vedeti vse o atomih, molekulah, lastnostih elementov, iz katerih je sestavljena materija, ali strukturi in obdobjih družine, odnosih med starši in otroki? Ker nekateri menijo, da je to slednje pomembno, najdemo v učnem načrtu nekaterih držav tudi predmet o družini, vrednotah, okoljski vzgoji, domovinski vzgoji, vzgoji za demokratičnost, vzgoji za mir in nenasilje itd. Teh vrst vprašanj je veliko. Poskusov tudi. Če je tradicionalna šola opismenjevala in razvijala intelektualne in raziskovalne sposobnosti in do neke mere tudi estetske in jezikovne, naj bi šola prihodnosti dala več poudarka čustvenemu razvoju in osebnostni integraciji, duhovnosti ter socialnemu čutu. Tudi ob naši kurikularni prenovi si postavljamo cilje in vrednote.

3. Kurikul in vzgoja

Unescova komisija v dokumentu Učenje: skriti zaklad (Učenje: skriti zaklad, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana, 1996.), ki je neka vizija šole tretjega tisočletja, opredeli štiri stebre vzgoje in izobraževanja: učiti se, da bi vedeli, učiti se, da bi znali delati, učiti se, da bi znali živeti eden z drugim, učiti se biti (Navedeno delo, četrto poglavje.). Ta dokument, po mojem mnenju, prinaša precejšnji preobrat v razmišljanju o ciljih šole. Uvaja nove razsežnosti: učenje sobivanja ter učenje bivanja na sploh. Gre za pravi odmik od pragmatizma, utilitarizma, kolektivizma, intelektualizma in scientizma. O otroku ne razmišlja več samo z vidika uporabnosti in koristnosti v proizvodnji ali na tržišču dela, ne razmišlja več samo o malem geniju, ki ga je potrebno prebuditi ali o naravoslovcu, ki bo ta svet (naravo ali družbo) raziskoval s hladno odmaknjenostjo, otroka ne vidi potopljenega v neko brezimno družbo, v katero bi bil vpet kot nepomembno kolesce v veliki stari uri. Ta dokument s svojo filozofijo vzgoje prerašča te in podobne koncepte. Ohranja intelektualno (še vedno bomo imeli šolo zato, da bo izobraževala) in uporabno (še vedno mora šola pripraviti človeka na življenje €“ poklic) raven življenja. K temu pa dodaja druge ravni: raven sobivanja in osebnega bivanja. Gre za družbeno in personalno razsežnost. V ospredju je oseba, njena sreča in zadovoljstvo, razsežnost služenja, iskanja soglasja in spoštovanje drugih ter duhovna razsežnost.

4. Nekaj pomislekov prenovi na rob

Te cilje poznamo in ker jih poznamo, se zdi, da se ni več potrebno vračati k njim. Pa vendar, ostaja temeljno vprašanje, koliko je slovenska šolska prenova to vizijo upoštevala de facto. Ali ni res, da jo je sicer formalno priznala, dejansko pa obšla? V določilih ciljev prenove bomo našli nekaj indicev za dvom.

Poglejmo navedek iz ciljev kurikularne prenove: Šola daje premajhen poudarek razvoju osebnosti, stališč in sposobnosti, da bi se učenci lahko konstruktivno soočali z življenjskimi problemi in jih uspešno reševali ter z zaupanjem vase stopali v nadaljnje izobraževanje in v svet dela. ( Izhodišča kurikularne prenove, Ministrstvo za šolstvo in šport, 1996 str. 12.) Upajmo, da je v prenovi prišlo do dovolj velikega zasuka, da bo šola resnično pomagala k razvoju osebnosti, oblikovanju stališč in razvijanju spretnosti, da se bodo mladi ljudje samostojno spopadali z življenjem. Drugi del stavka pa razodeva pogled na mladega človeka še vedno preveč le v luči bodočega študija in zaposlitve. Mladostnika je potrebno opremiti z znanji in spretnostmi za študij in poklic. Toda ponotranjiti mora tudi vrednote, ki mu bodo pomagale delati dobre osebne odločitve, odločitve za lastni razvoj, za ustvarjanje dobrih medosebnih odnosov, vključevanje v sodelovanje na različnih nivojih (družini, kraju, na delovnem mestu, v civilni družbi, v državi itd.) (Tudi pri nas se bodo še bolj odločno pojavili naslovi, kot npr. naslednji v drugih državah: David Tyack in Elisabeth Hansot, Managers of Virtue, New York,1982; Charles.M. Shelton, Morality and the Adolescent, Ney York, 1989; Bernabe Tierno, Valores Humanos, Španija, 1993; Francesco Albertoni, Valori, Milano, 1993.).

Med cilji kurikularne prenove je zapisano, da je potrebno spodbujati skladen telesni in duševni razvoj. (Izhodišča kurikularne prenove, str. 14.) K temu bomo morali dodati tudi duhovni razvoj. Duhovnega področja ne moremo kar tako obiti. Skozi vso zgodovino se človek sooča s svetim in božjim, odkriva presežnost svojega bivanja. Naša šola pa naj bi to samo mimogrede omenila, brez pravega premisleka in ne da bi se dotaknila bistvenih vprašanj. Zdi se, da kadar že obravnava religijo, se je loteva le s strani lupine, kot socialne pojavnosti, ne pa z vidika religioznega pojava kot takšnega. Človek dobi vtis, da prenovitelji šole tega pojava ne zaznavajo, zato ga ne morejo uvrstiti v kurikul. Kako naj človek doživlja svojo šolo za svojo, če v njej ne najde razumevanja za določene razsežnosti, ki so zanj vitalnega pomena?

K spoznavnemu, čustvenemu in socialnemu razvoju bomo morali prišteti tudi estetski, etični in religiozni razvoj. Najbrž ne bomo brezbrižni do teh razsežnosti življenja. Ali pač? Toda, kje je potem celostnost in skladnost človeškega razvoja? Kdor teh razsežnosti ne upošteva, razodeva zelo omejen pogled na človeka. Zato ni čudno, da smo bili priče zmanjševanju ur likovnega pouka in da niti ni prišlo do resne razprave o verskem pouku. Katero kulturo torej želimo približati mladim generacijam? Stoletja in tisočletja pred nami poznajo te razsežnosti. Gre pri slovenski prenovi za še ne presežene politične opredelitve ali za nevednost? Gre mogoče za lapsus? Ali preprosto za preveč utečene kolesnice starih načinov razmišljanja, formo mentis, staro zavest, ki jo je težko spremeniti in bo zato potrebno še nekaj časa in seveda tudi dela, da se bo kaj spremenilo v smeri celostnosti?

Šolska kurikularna prenova zahteva posebno pozornost do nacionalne identitete. (Izhodišča kurikularne prenove, str. 8.) Domovinska vzgoja bo zahtevala več pozornosti. V letih po totalitarizmu smo nekako ostali imuni za državna praznovanja. Kot da ne vemo, kaj bi z njimi. Opaziti je bilo kar nekaj zadreg. Nekateri bi radi še kar naprej praznovali svoje stare praznike, kljub temu da jih je zgodovina postavila na smetišče. Drugi doživljajo odpor, da bi sploh še govorili o domovini, ker je bila domovina vedno nekakšna mačeha in ji zato ne zaupajo. Svojo državo imamo prvič. Za šolo to pomeni nov izziv. Je v novem kurikulu dovolj domovine?

Pomemben izziv pomeni učenje za življenje v pluralni družbi. Zadnja leta smo poslušali zagovor nevtralne šole. O vrednostno nevtralni šoli govorimo v času totalitarizma, ko ni prostora za oporečnike, ko se ne sme govoriti drugače kot ukazuje režim. Zagovor nevtralnosti je zato anahronizem in nekaj, kar morejo v tem trenutku uporabljati v Afganistanu, Iraku ali na Kubi. Pri nas pa moramo govoriti o pluralnosti. To bi moralo biti bolj razvidno v kurikularni prenovi. Če se bojimo odkritega pogovora, pomeni, da ne spoštujemo drug drugega, zato si niti zaupati ne moremo. Strah pred možno manipulacijo je še prisoten.

Komu pripadam? Zakaj pripadam? Kje je tisti svet, ki je več kot moj osebni, svet velike zgodovinske reke, ki omogoča vrednotiti osebno življenje in ga videti v perspektivi časa, zgodovine? Zgodovinska zavest je za identiteto zelo pomembna. Zgodovinska izkoreninjenost človeku ne daje trdnosti in stabilnosti. Izkoreninjenost iz časa in prostora dela ljudi labilne in krhke. Nekaj truda je bilo vloženega v prenovo učbenikov zgodovine. Toda potrebno bo kaj postoriti na področju filozofije zgodovine. Prenovljena filozofija zgodovine bo omogočila na novo definirati in ozavestiti pomembna obdobja zgodovine. Potrebna je nova zgodovinska zavest, spremembe v naših glavah, kjer so še vedno stari klišeji. Nova filozofija zgodovine bo ustvarila nove zgodovinske učbenike. Vse dotlej jih le dekorativno popravljamo. To pa ni prenova.

5. Iz-obraziti (Prim. Silvo Šinkovec, Vzgoja: revija za učitelje, vzgojitelje in starše, št. 3, str. 3.)

V šolskih klopeh utripa na tisoče mladih src. Kdo bi mogel slutiti vse tisto, kar nosijo v sebi: pričakovanje in upanje, vedoželjnost in ambicioznost, razigranost in čudenje, pa tudi strah, naveličanost, poraženost, občutek neustreznosti in odvečnosti, umazanosti in ogoljufanosti. Vse to je povezano z njihovimi izkušnjami odnosov doma, med prijatelji in znanci, z izkušnjami sveta, ki so ga doživeli v šoli, na počitnicah, v medijih in drugje.

Iz teh šolskih klopi bodo jutri izšli raziskovalci tega sveta, ki se nikoli ne bodo načudili zapletenosti in mamljivosti skrivnostne materije in razodevajoče se resnice; ljudje s posluhom za človeka, pozorni na notranjo glasbo človeške govorice €“ ubesedene in neubesedene; duhovniki s čutom za sveto; kulturniki, ki jih bo premamljala pojavnost lepote; družboslovci, izzvani ustvarjati pravično sobivanje v strukturah, ki jih potrebujemo; mame in očetje, zaljubljeni v življenje; ljudje vseh vrst poklicev, v katerih bodo odkrili radost ustvarjanja in služenja.

Iz teh istih klopi bodo izšli tudi ljudje, ki bodo brezčutni €“ do sebe in do drugih; ki materije ne bodo doživeli kot zanimivo, ampak samo kot otežujočo; ki jim delo ne bo nikoli radost, ampak samo nesmiselni napor; ki ne bodo zaznavali topline človeške besede, skrivnosti presežnega, lepote, ki navaden trenutek spremeni v praznik.

Notranjost enih in drugih se oblikuje ob izkušnjah življenja. Oblikujejo se ob treh kurikulih (kurikulu narave, družbe in Boga). Tako mlad človek počasi dobiva svoj enkratni obraz in izoblikuje podobo o sebi. Samopodoba so notranja očala, skozi katera gleda svet, v katerem živi.

Šolanje je pomemben čas, ko se oblikuje človekova identiteta, ko se riše notranja podoba. Iz-obraziti torej pomeni tudi pomagati, da se izriše notranji obraz, da človek postaja to, kar je, za kar je ustvarjen, kar je njegova življenjska naloga.

Razmišljanje o kurikulu je pravzaprav razmišljanje o podobi človeka. Kaj je za nas vredno živeti, iskati, za kaj se truditi? Ko nas poročila o Vzhodnem Timorju ali Čečeniji pretresejo in v nas prebudijo skrb za ljudi, ki izgubljajo premoženje, domove in celo življenje, že vemo, da dihamo s človeštvom in nismo zaprti sami vase. Naš obraz se malo bolj izriše, dobi jasnejšo podobo. Obraz žaluje, ker je notranjost prizadeta zaradi težke glasbe, ki jo posluša notranje uho, glasbe nasilja in sovraštva, prevare in ošabnosti. Obraz se bolj jasno riše, ko čutimo razpetost med faktografijo in ustvarjalnostjo, ker vemo, da človekov cilj ni ponavljanje podatkov, ampak oblikovanje, saj nosimo v sebi čudovit dar ustvarjalnosti. Ko se zavedamo razpetosti med praznim in nevtralnim ter polnim in vrednim, se izrisuje obraz, ki odkriva resnico €“ čeprav tipajoče in ponižno z zavestjo, da je vedno več nepoznanega kot znanega. Ko se v nas srečata končnost in neskončnost ter začutimo razpetost bivanja, se obraz izrisuje v doživljanju ustvarjenosti za ta svet in odprtosti za onega. Praznujemo trenutke, ko v profanem toku dogodkov odkrijemo sveto, ko se v ta svet zazrt pogled človeka razpre v nespoznavno in neizrekljivo, božje.

Kakšni obrazi se bodo izoblikovali v naših šolah po zdaj določenih kurikulih? V tem vprašanju so skrita vsa filozofska, verska, politična, kulturna, družbena in vzgojna vprašanja, na katera odgovarjamo vse življenje, sebi in drugim.

Silvo Šinkovec