Za STA, decembra 2007

Za STA pripravila Jasmina Vodeb

Med spremembami zakonodaje izpostavljajo tudi boljše medosebne odnose vseh v šoli, z večjim pomenom na vzgojnem delu, sodelovanju s starši, večji avtonomiji šol (v smislu uvedbe vzgojnega načrta, večjih pristojnostih svetov staršev ipd.) Se vam zdi, da nova zakonodaja to dejansko prinaša?

Nova zakonodaja prinaša večjo avtonomijo šolam. To lahko vidimo v sami dikciji zakona in v namenu zakonodajalca. Šole so dobile nove pristojnosti. Miselnost avtonomne šole pa je dolg družbeni proces; zakon le omogoča, da se proces razvija v smer avtonomnosti. Primer je vzgojni načrt, ki ga mora po novi zakonodaji narediti vsaka osnovna šola. Vzgojni načrt mora izdelati šola sama, ministrstvo pripravlja le smernice, ki bodo šolam v pomoč. Od procesa oblikovanja vzgojnega načrta pričakujem večjo skrb šol za tople odnose med vsemi zaposlenimi.

Ali je po vašem mnenju vzgoja stvar zakonodaje?

Pozdravljam zamisel zakonodajalca, ki šolam naroča oblikovanje vzgojnega načrta. S tem se je ustvaril zakonodajni okvir za to, kar so mnoge šole že delale. Kot imajo šole učni načrt morajo imeti tudi vzgojni načrt. Vzgojni načrt pomeni, da se šola odloči za konkretne dejavnosti, ki jih bo izvedla za dosego pedagoških ciljev. Ti cilji so tudi vrednote, ki so zapisane v Beli knjigi, v slovenski zakonodaji in v evropskih dokumentih. Deklarativno določene vrednote se morajo preko vzgojnih načrtov konkretizirati v smislu načrtovanih dejavnosti. To nova zakonodaja omogoča. Vsaka šola načrtuje dejavnosti, s katerimi želi doseči zakonsko opredeljene cilje, seveda, v skladu s potrebami učencev, učiteljev, staršev in drugih v okolju. Ker cenimo demokratično družbo in njene vrednote, se moramo maksimalno potruditi, da bodo mladi kulturo demokratične družbe doživeli in jo ponotranjili.

Ali je v današnjem času vrednostnega relativizma in močne zaščite otrokovih pravic sploh možno govoriti o vzgoji otrok v šoli?

Nujno, ne samo možno. Brez dobre vzgoje pade vsaka otrokova pravica. Ne bo demokratične družbe, če otrok ne bomo vzgajali za demokratičen način razmišljanja, za strpnost, spoštovanje in sodelovanje. Brez teh vrednot ni demokracije, zato je vzgoja nujna. Zanimivo je bilo na posvetu v Žalcu, kjer se je praktikom zdelo samo po sebi umevno, da ima šola vzgojni načrt, mnogim teoretikom pa ne. Zdelo se mi je, da je določena pedagoška stroka je izgubila stik s prakso (Vzgojni koncept na razpotjih sodobnosti je bil naslov znanstvenega posveta, ki ga je v Žalcu organizirala Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije). Demokracijo smo izbrali za svojo kulturo, zato se moramo truditi, da bodo mladi aktivni državljani, nosilci te kulture.

Kako odgovarjate na očitek, ki je pogost v javnosti, da želi Katoliška cerkev preko vzgoje posredno vplivati na otroke, ki se sami še niso sposobni odločiti za osebno vero?

Katoliška cerkev si želi imeti več šol, toda to še vedno predstavlja zelo majhen odstotek otrok. Cerkev želi iz svoje bogate tradicije na področju šolstva dodati v slovenski prostor nekaj novosti, kar bi koristilo celotnemu šolskemu sistemu. To se je že pokazalo na področju gimnazij. Želim si, da bi se nekaj podobnega zgodilo na področju osnovnih in poklicnih šol. Cerkev se zavzema za temeljne vrednote, sodobne pedagoške pristope, spoštovanje vsake osebe, razvoj talentov posameznikov in učenje živeti v skupnosti. Zavzema pa se tudi za odpravljanje tabuja religioznosti. Zelo mi je žal, da ne bomo sprejeti zakona o 100% financiranju zasebnih šol in ne razumem strokovnjakov, ki so se tega ustrašili. S svojimi razlogi me niso prepričali. Ni pravično, ni spodbudno. Zamudili smo odlično priložnost, da bi država spodbudila investiranje zasebnikov v šole, česar danes skoraj ne poznamo. Preveč razmišljamo le, kaj je mogoče iztržiti od šole, koliko je mogoče v njej zaslužiti; premalo pa kaj bi v šolo vložili. Izgubljamo priložnost, da bi podprli spremembo miselnosti, da je znanje vrednota in da morajo državljani, ki imajo kapital, dodati kaj k temu, za kar se država že trudi. Spodbudili bi motiviranosti in zavzetost ljudi za strokovno delo na področju šolstva. V tem primeru smo zavrli proces pluralizacije, sprostitve in zdrave konkurenčnosti. Zbali smo se neke vrste 'šolskega trga' in ostali v okviru dominacije države. Nekateri vrtijo kolo razvoja nazaj.

Kaj bi po vašem pomenila pluralizacija na področju šolstva?

Zakoni veljajo za vse. Vsakdo v državi, ki bi želel več vložiti v znanje bi to lahko storil, tudi Cerkev. Nekateri so se očitno zbali Cerkve, zdrave konkurenčnosti, novosti. Pluralizacija spodbuja odprto družbo, demokracijo, resnično ne samo deklarativno strpnost, spoštovanje različnosti, notranjo motivacijo. Žal mi je, da smo zavrli pluralizacijo v osnovnem in poklicnem šolstvu. To je velika škoda za razvoj šolstva.

Mislite, da ob pojavu zasebnih šol obstaja nevarnost, da bi se zmanjšala kvaliteta javnih šol?

Nasprotno. Nekateri se bojijo, da bi zasebne šole pobrale najboljše učitelje, bojijo se konkurence, novih pobud. Če se nekaj ljudi prezaposli, to spodbudi večjo motivacijo na obeh straneh. Novosti na zasebnih šolah slej kot prej pljusknejo v javne šole, kar obogati javno šolstvo. Manjše število otrok v vsakem primeru terja odgovor, kam naj gredo učitelji, ki v šoli ne bodo imeli več dela. Kakovost dela in zavzetost bo merilo. Učitelji bodo svoje znanje in izkušnje morali ponuditi v zasebni ponudbi, spodbudimo jih, da ustvarijo nove programe, mogoče predvsem na področju izobraževanja odraslih, programih osebnostne rasti, socializacije in razvoja socialnih kompetenc.

Se vam zdi, da se slovenski otroci v šoli dovolj naučijo oziroma seznanijo s slovensko kulturo, domovino in nenazadnje o verskem ozadju, ki , kot vemo, izhaja iz krščanske tradicije?

Menim, da premalo. Naj izpostavim misel, da se ljudje ne spoštujemo zaradi predsodkov, ki se zgradijo na podlagi nepoznavanja drug drugega. Če bi se dobro poznali, bi se bolj spoštovali, če pa bi se bolj spoštovali bi lažje sodelovali. Lažje bi spoštovali ljudi različnih ver, saj bi vedeli, kaj je srčika njihove vere in kulture, stališč in vrednot, kaj jim največ pomeni. To nas mora zanimati, če želimo ljudi zares poznati. Šola bi lahko na tem področju naredila mnogo več. Predvsem bi se moral umakniti tabu, da se o religiji ne sme govoriti. S strokovnega vidika je to nerazumno. Šola bi morala vzpodbujati poznavanje verskih tradicij. To sodi v osnovno izobrazbo. Na tem področju smo še vedno ujeti v stereotipe in politične razloge iz preteklosti.

Kakšna se vam zdi predstavitev Svetega pisma v šolah?

Sveto pismo je sicer vključeno v šolski program, niso pa njegova glavna sporočila. Premalo je predstavljena svetopisemska kultura. Profesorjem tudi manjka znanja s področja biblične hermenevtike.

Kje vidite vlogo teologov?

Teologi imajo primarno vlogo pri katehezi, ki se lahko postaja bolj kakovostna. Še vedno podpiram zamisel, da bi bila kateheza, ki se odvija na župnijah, priznan kot izbirni predmet v osnovni šoli. To bi bilo koristno za obe strani. Cerkev bi poskrbela za teološke vsebine, prostore in kadre. Teologi bi se lahko v šoli vključevali tudi v poučevanju zgodovine religije in krščanske kulture, etike in človekovih pravic, izbirnih vsebin in izbirnih predmetov. S tem bi prišlo do sinergije in sodelovanja.

Kako ocenjujete devetletko?

Devetletko je uvedla ekipa prejšnjega ministra. Zdajšnje ministrstvo je v marsikaj poseglo. Za marsikaj ni bilo posluha, ko se je devetletka uvajala. Priča smo sporu med prejšnjimi in zdajšnjimi zakonodajalci. 'Stroka', ki je uvajala spremembe pod prejšnjo vlado se novim spremembam upira, ker niso po njenem okusu. Pravih rezultatov devetletke še ne poznamo, zato lahko govorimo le o vtisih. Podaljšanje iz 8 na 9 let ocenjujem pozitivno, me pa zanima, če smo dosegli želene rezultate. Ne vem, če je diferenciacija na višji in nižji nivo prinesla sadove. Gotovo pa je, da smo zaradi diferenciacije izgubili razredne skupnosti, kot pomemben prostor socializacije. Razredniki težje opravljajo svoje delo. Zadnje raziskave PISA kažejo, da smo se dobro uvrstili v nekaterih segmentih, na primer v naravoslovju. Osebno pa si želim več načrtnega dela na področju medosebne komunikacije, odnosov, humanosti in toplino. Skrbijo me tisti rezultati, ki kažejo, da se slovenski učenci ukvarjajo predvsem z ocenami in učnim uspehom, manj pa jim pomenijo prijatelji in temeljne človeške vrednote. Zdi se mi, da naša devetletka ni dovolj usmerjena v doseganje Unescovih ciljev učiti se biti in učiti se živeti v skupnosti. Zato pozdravljam sedanje spremembe, ki gredo v tej smeri, na primer uvedbo vzgojnega načrta. Življenje je več kot matematika in angleščina. V družbi, kjer je preveč agresije in samomorov se moramo strokovnjaki mnogo bolj potruditi za graditev občutka varnosti, razvoj vrednot sočutja in samospoštovanja, razvijati čustveno opismenjevanje in razvijati etični čut, za doživljanje lepote in svetega.

Iz vsega navedenega sklepam, da podpirate novo zakonodajo?

V vseh segmentih ne, vsekakor pa v njeni usmerjenosti. Zelo se veselim vzgojnega načrta in vseh sprememb, ki merijo na izboljšanje kakovosti bivanja, ostrijo etični čut, kar spodbuja več spoštovanja in sodelovanja. Podpiram razvoj miselnosti v večjo avtonomijo šol in večjo odgovornost, večjo strokovnost in večjo zaupanje učiteljem. Podpiram, da šola stori več, da pritegne starše k partnerskemu sodelovanju in z okoljem ustvarja vzgojno mrežo. Podpiram šolsko kulturo, ki ji je tuja laž, manipulacija, tekmovalnost, arogantnost, posmehovanje; trudi pa se za to, da bi bilo več resnicoljubnosti, spoštovanja, iskrenosti, ustvarjalnega razmišljanja. Podpiram šolo, ki ji je v prvi vrsti mar človek.

Tudi Društvo katoliških pedagogov vstopa v proces vzgoje? Vidite v tem možnost sodelovanja s šolami?

Šole iščejo dodatna znanja, ki jih učenci, starši in učitelji potrebujejo. Učitelji radi pridejo na seminar Osebni dnevnik, na retoriko ali nenasilno sporazumevanje. Popularen in zelo potreben je seminar o samospoštovanju. Šolo za starše vodimo že štirinajsto leto; hvaležnost staršev mi daje gotovost, da delamo pravo stvar. Mnoge šole nas poznajo po seminarju o razredništvu in kako izdelati vzgojni načrt šole. Naš etični kodeks je vir navdiha za mnoge za učitelje. Tudi revija Vzgoja že devet let z naklado 3000 bogati vse vrste vzgojiteljev s teorijo in primeri dobre prakse. Svojega dela se veselimo in smo prepričani, da z njim bogatimo slovensko šolo.