Objavljeno v zborniku Jezuitski kolegij v Ljubljani (str. 157-166), 1998

UVOD

Še vedno živo drevo je p. Štrubelj poimenoval knjigo, v kateri poroča o življenju v Škofovih zavodih v Šentvidu in tako želi povezati zgodovino s sedanjostjo. Jezuiti smo imeli ljubljanski kolegij, kolegije v Trstu, Gorici, Celovcu, Gradcu, Mariboru, na Reki. Mreža šol je oblikovala širok krog prebivalstva, kar je služilo za odskočno desko kulturnega razvoja slovenskega človeka in možnosti, da je držal korak z Evropo. Žal se univerza na ljubljanskem kolegiju ni povsem razvila, toda človeški humus je bil oblikovan in kulturni razvoj omogočen. Seveda je bil kolegij le eden od pomembnih elementov oblikovanja tega humusa.

Prav je, da pogled v zgodovino dopolnimo s pogledom v današnji čas. Moj prispevek torej ne bo zgodovinski, pa kljub temu ne bo zunaj konteksta tega simpozija.

I. RATIO STUDIORUM

Ratio studiorum (učni načrt) je od 1599 služil jezuitom - od provinciala do vratarja - pri njihovem vzgojnem poslanstvu. Omrežje šol, ki se je hitro, v nekaterih deželah celo prehitro razširilo, je potrebovalo jasne smernice, da so odgovorni ljudje natančno vedeli, kaj morajo delati. Ratia niso pisali pedagogi-teoretiki, ampak praktiki. Naj navedem nekaj značilnosti za jezuisko šolstvo tako pomembnega dokumenta.

Cilj šole je pridobivanje znanja in vzgoja v krepostih. Učenci so sprejeti samo na prošnjo staršev. Določen je predmetnik (kurikulum), ki poudarja gramatiko. Uvede hierarhijo poučevanja: od lažjega k težjemu (načelo postopnosti). Vklučuje vaje za učence (aktivni pristop poučevanja). Uvede dnevni red (sistem poučevanja). Uvede zaključni izpit, ki je služil za napredovanje v naslednji letnik. Zaključni izpit je bil septembra, da so se učenci lahko učili čez poletje. Izpit je imel pisni in ustni del. Ratio določi vlogo tutorja, ki učenca spremlja in ocenjuje njegov napredek. Vzgoja je avtoritarna, kar jezuiti prevzamejo od svojih pariških vzgojiteljev. Kaznovanje: najprej naj vzgojitelj prepriča učenca (se pogovori), šele potem lahko uporabi, če je potrebno, telesno kazen. Določa vloge v šoli: pravila za rektorja, profesorje, provinciala, učence. Odnos do vseh učencev naj bo enak. Vzgojitelj naj ne ima posebnih stikov z učenci izven delovnega časa, razen nujnih primerov in pomembnih stvari, da ne bi diskriminiral enih in priviligiral drugih. Ocene so od 1, ki je najvišja, do 6, ki je nezadostna. Učenci aktivno sodelujejo pri organizaciji in upravljanju kolegija. Akademije (današnji krožki) so bile namenjene predvsem nadarjenim učencem. Učne metode: prelekcija (razlaga, predavanje, podajanje učne snovi), repeticija (popoldansko ponavljanje snovi, sobota je bila namenjena ponavljanju snovi celega tedna), kompozicija (spisi, ki so jih učenci pisali po predelani snovi), diskusije v paru (oblike kviza v razredu ali pred starši). Verska vzgoja: obvezne pobožnosti (obisk svete maše, spovedi, obhajilo), poslušanje nedeljskih pridig (razlaga nauka), mesečne konference (govor, ki ga je imel rektor ali druga povabljena osebnost). Kolegiji so ustanavljali Marijine kongregacije.

Večina teh značilnosti Ratia zaznamuje tudi današnjo pedagogiko in didaktiko. Kot sem že poudaril, jezuiti niso teoretiki pedagogike, ampak praktiki. Uporabljali so metode in načela poučevanja in vzgajanja, kot so jih našli v drugih kontekstih. Njihov prispevek je povezanost elementov, torej v načinu, kako so sestavili celotni sistem. Ta je bil tako splošen, da so ga lahko uporabljali po vsem svetu skozi stoletja, in tako konkreten, da ga je mogel uporabiti vsak udeleženec vzgojne skupnosti.

20. STOLETJE

Svet se je sprminjal in prešel obdobja renesanse, baroka, klasicizma, romantike, moderne. Slogi so se menjavali zaradi različne občutljivosti ljudi, različnih poudarkov in osredotočenosti. Tudi Družba Jezusova je s Cerkvijo doživljala spremembe in pretrese. Preskočili bomo stoletja in pogledali v naše 20. stoletje.

Spremenil se je čas in zahteval nov pogled. Janez XXIII. je v Cerkvi, kjer je postalo zatohlo, odprl okna in vrata. Nastal je prepih, ki je povzročil prenekatero zmedo, toda prečistil je zrak. Leta 1965 je izšla koncilska izjava O krščanski vzgoji, pisana v dialoškem duhu, odprta za sodobne znanosti in komunikacijske možnosti, upoštevajoč sodobna psihološka in pedagoška znanja, odprta do drugačnih kultur in civilizacij. Ta duh je dal krila jezuitskim iskalcem, da so z navdušenjem njihovih tovarišev 16. stoletja pričeli iskati sodobne izraze in poti dela v šolstvu.

Prvo obdobje je bilo predvsem obdobje kritike, samokritike in marsikje tudi zavrnitev šolstva kot takega. Ker je primanjkovalo poklicev, v kolegijih ni bilo več dovolj jezuitov profesorjev. Na njihova mesta so prišli laiki, ki pa marsikdaj za to delo niso bili dovolj pripravljeni ali pa z jezuiti niso povsem delili vrednot niti njihove duhovnosti. Nekateri so ugovarjali, da ni prav toliko energije posvečati bogatim, kajti zaradi visoke šolnine so le sinovi bogatih družin prišli v kolegije. Starejši jezuiti so težko sprejemali kritiko mlajših in zagnanih €˜revolucionarjev€™. Jezuiti so se pričeli zavedati, da je njihovo šolstvo preveč stremelo za doseganje akademske odličnosti in postalo preveč razumarsko. Uvideli so, da so njihove šole vse preveč iztrgane iz okolja, v katerem živijo. S tem je bilo povezano vse bolj jasno spoznanje, da kolegiji premalo razvijajo socialni in etični čut. Prav po koncilu je namreč rasla zavest jezuitov o prednostni odločitvi za uboge.

Družba Jezusova je stala na razpotju: naj kolegije zapre in se odpove tradicionalnemu vzgojnemu poslanstvu, ali pa naj temeljito analizira krizo kolegijev in premisli o možnih poteh v prihodnost. Odločila se je za drugo pot.

II. ZNAČILNOSTI JEZUITSKE VZGOJE

Mednarodna komisija, ki jo je imenoval pater Arrupe, je po večletnem delu predstavila dokument Značilnosti jezuitske vzgoje (1986). Dokument je prinesel svežino in jasno usmeritev, zato pa tudi nov zagon jezuitom in njihovim sodelavcem.

Dokument Značilnosti jezuitske vzgoje ima določeno strukturo. Vsako poglavje najprej predstavi nekaj potez €˜Ignacijevega pogleda na svet€™, njegovo duhovno vizijo. Iz tega pogleda so izpeljane posamezne značilnosti, ki so potem podrobneje opisane. Dokument opisuje 28 potez sodobne jezuitske šole. V tem prispevku jih bom predstavil v štirih razsežnostih.

- Intelektualna razsežnost: znanje - Osebnostna rast - Razsežnost skupnosti - Razsežnost poslanstva

1. Intelektualna razsežnost

Jezuitska šola je od svojih začetkov gojila temeljno prepričanje, da je vse, kar je Bog ustvari, dobro. Zato jezuitska vzgoja spodbuja raziskovanje sveta v vseh razsežnostih (narava, družba, človek, umetnost). Vse je ustvarjeno za človeka, pravi sv. Ignacij (Dv 23). Iz te drže se odpira neskončno možnosti razvijanja naravoslovnih in družboslovnih znanosti ter umetnosti. Jezuitska vzgoja ne pozna preloma (dihotomije) med vero in znanostjo. Ti dve področji se med seboj dopolnjujeta. Vera postaja razumna, znanost pa ohranja okvir upanja in etičnosti (človeškosti).

Jezuitska vzgoja se zaveda, da svet ni samo dober in ne zaupa slepo v človeka. Preveč gorja je videla človeška zgodovina, da bi si pred krutostjo sveta in človeka zatiskali oči. Zato učence spodbuja k stvarnemu poznavanju sveta, pokaže na meje in pasti ter grešne družbene strukture. Učence uči razmišljati kritično in samostojno vrednotiti pojave.

Navajam nekatere značilnosti te razsežnosti kot so izražene v dokumentu:

Jezuitska vzgoja sprejema svet. Pospešuje dialog med vero in kulturo. Poudarja dejavnost učencev. Omogoča stvarno poznavanje sveta, v katerem živimo. Prilagaja sredstva in metode, da bi čim učinkoviteje dosegli svoje smotre. Učiteljem in drugim zaposlenim omogoča potrebno strokovno usposabljanje in nenehno izobraževanje.

2. Osebnostna rast

Celostni razvoj učenca je srčika jezuitske vzgoje. Ignacijev pogled na svet je antropocentričen. Sprašuje se o človekovem bistvu in smislu bivanja. Ignacij pravi, da je človek ustvarjen zato, da slavi Boga in mu služi (Dv 23). Božja slava je človek, ki živi polno, človek, ki je povsem razvil svoje sposobnosti. Zato si jezuitska vzgoja prizadeva, da učenec sebe dobro pozna, se sprejema in ljubi. Samopodoba je ključnega pomena za razumevanje sveta, drugih ljudi, za način vstopanja v medsebojna razmerja in za način sporazumevanja.

Človek je v središču pozornosti jezuitske vzgoje. Ta drža izhaja iz kristološke drže. Sv. Ignacij spoznava Boga preko Kristusa in Kristus mu odkriva pomen zgodovine. Zato jezuitska vzgoja vključuje religiozno razsežnost: osebno in skupno molitev, liturgijo, osebno srečanje z Božjo besedo, duhovne vaje itd. Poleg tega pa tudi skrbi za človekov telesni in čustveni razvoj, za sposobnost dobre komunikacije, vzpostavljanje pristnih in trajnih odnosov, estetski in etični čut. Jezuitska vzgoja poudarja skrb za razvoj posameznika (iz Ratia že znano cura personalis). Nekatere dežele so razvile izredno bogate programe tutorstva, to je vsestranskega spremljanja učenčevega razvoja. V ta sklop sodijo naslednje značilnosti:

Jezuitska vzgoja omogoča celostni razvoj posameznika v skupnosti. Vsebuje versko razsežnost, ki preveva celotno vzgojo. Poudarja osebno skrb in zavzetost za vsako osebo (cura personalis). Vzpodbuja k odprtosti za rast, ki traja vse življenje. Jezuitska vzgoja je usmerjanje k vrednotam. Spodbuja poznavanje, sprejemanje in ljubezen do sebe. Postavlja Kristusa za merilo človeškega življenja. Omogoči ustrezno pastoralno skrb. Izpoveduje vero v osebni in skupni molitvi, slavljenju in bogoslužju.

3. Skupnost

Celostni razvoj posameznika ni mogoč brez skupnosti. Zato jezuitska vzgoja poudarja pomen 'vzgojne skupnosti', ki jo oblikujejo vsi na šoli (vodstvo, profesorji, vsi delavci in učenci). Ozračje, vrednote in cilji šolske skupnosti, načini reševanja konfliktov in soočanje z mejami, odnosi s krajem in krajevno Cerkvijo, vse to oblikuje posameznika. Jezuitska vzgoja želi graditi dobre skupnosti, kajti pozitivna izkušnja skupnega življenja učence najbolje pripravlja na ustvarjanje dobrih novih skupnosti. Jezuitske šole se zavedajo, kako pomembna je družina, ki prva in odločilno zaznamuje otrokov razvoj. Zato razvijajo različne oblike sodelovanja z družino in pomoči staršem pri njihovem starševskem poslanstvu. Posebno zanimive, odmevne in pomembne so šole za starše, posebno poznane v špansko govorečem svetu (S. Šinkovec, Šola za starše, v: Kristjanova obzorja, št. 48, str. 184 - 187). Jezuitska šola mlademu človeku pomaga vstopati v Cerkev, jo spoznavati in se vanjo aktivno vključevati. Prav tako jezuitska vzgoja poudarja pomen državljanske vzgoje in spodbuja k aktivnemu vključevanju v družbeno življenje.

Nekatere značilnosti s tega področja so:

Jezuitska vzgoja omogoča celostni razvoj posameznika v skupnosti. Predstavlja apostolsko sredstvo v službi Cerkve, ki služi človeški skupnosti. Pripravlja učence na dejavno življenje v (krajevni) Cerkvi in v skupnosti kraja. Poudarja sodelovanje med laiki in jezuiti. Sloni na čutu skupnosti med učitelji in uslužbenci, v jezuitski skupnosti, v upravi, med starši, nekdanjimi učenci in dobrotniki. Privzame tako strukturo, ki oblikuje skupnost. Je mreža šol s skupno vizijo in cilji.

4. Poslanstvo

Ni dovolj intelektualna razgledanost, niti osebnostna uravnoteženost, ni dovolj imeti bogata kulturna in družbena izkustva. Jezuitska šola želi svoje gojence vzgajati v 'ljudi za druge'. To je izraz, drag p. Pedru Arrupeju (Pedro Arrupe, Postanimo ljudje za druge, v: Kristjanova obzorja, št. 23, str. 24 - 28). Človek naj se od svojih interesov in želja, svojih kulturnih, znanstvenih in družbenih ambicij usmeri k drugim ljudem. Služiti Bogu pomeni služiti ljudem. Služenje in poslanstvo sta dve ključni besedici jezuitske vzgoje. Vsak človek ima svoje poslanstvo in njegova naloga je, da ga odkrije. Naloga šole pa je, da gojencu pomaga pri tej včasih kar težki nalogi. Učenci naj postajajo občutljivi za usodo svojih bratov in sester, za njihova veselja, za njihove potrebe in žalosti. Naše šole so poklicane oblikovati sočutne ljudi, ki se soodvisnosti ljudi ne zavedajo samo v glavi (intelektualno), ampak to čutijo v srcu (B. Slattery, str. 3).

Jezuitska vzgoja je prežeta z elementi, ki učencu pomagajo pripraviti se na njemu lastno poslanstvo: prepoznati svoje želje, razviti talente in sposobnosti, vedeti za svoje meje, čutiti izzive časa in potrebe ljudi ter se zavzeti tam, kamor razpozna, da je poslan. Zato jezuitska vzgoja vpleta v predmetnik vzgojo za vrednote. Učenci morajo vrednote poznati, vedeti za razloge moralnega ravnanja ter posledice, ki izvirajo iz neodgovornega vedenja. Želi, da bi učenci postali čuteči do soljudi, poznali njihovo življenje, potrebe, poglede, korenine različnih kultur. Tako rastejo v 'ljudi za druge'. Jezuitska vzgoja želi opremiti svoje učence z vsem, kar potrebujejo za dobre življenjske, študijske, poklicne in stanovske odločitve.

Značilnosti te razsežnosti so:

Jezuitska vzgoja je apostolsko sredstvo. Pripravlja na dejavno življenjsko odločitev. Je v službi vere, ki si prizadeva za pravičnost. Oblikuje 'ljudi za druge'. Izraža posebno skrb ubogim. Želi izvrstnost v vzgojnem delu.

III. PARADIGMA IGNACIJANSKE PEDAGOGIKE

Dokument Značilnosti jezuitske vzgoje je bolj inspirativen in ciljno usmerjen, zato so učitelji želeli še drugega, bolj metodološkega, ki bi pokazal, kako do cilja. Nova mednarodna komisija je izdelala dokument Ignacijanska pedagogika (1993). Pater Kolvenbach ga je predstavnikom jezuitskih šol iz vseh celin predstavil takole: Danes vemo, da ni nujno, da bi šola sama po sebi že humanizirala ali pokristjanjala. Nič več ne verjamemo, da vsako šolanje, ne glede na kakovost in cilje, že vodi h krepostim. Vse bolj postaja jasno, da moramo vztrajati pri tem, da učni proces poteka v moralnem okolju, če hočemo biti moralna moč družbe. To ne pomeni vnašanja nekega programa €˜indoktriniranja€™, ki duši duha in tudi ne teoretičnih predmetov, ki postanejo golo razglabljanje, daleč od resničnosti. Potrebujemo okvir iskanja, v katerem se moremo legitimno spoprijeti z velikimi vprašanji in mnogostranskimi vrednotami (P. €“ H. Kolvenbach, str. 59).

Potrebujemo okvir iskanja. Paradigma ignacijanske pedagogike želi biti tak okvir. Značilnost neke paradigme ali modela je preprosto in jasno izhodišče. Služi kot okvir, znotraj katerega stvari povezujemo v celoto. Človek potrebuje nek okvir in povezovalno obzorje, da mnoštvo razpršenih dogodkov, stvari, misli, pobud, ugotovitev, spoznanj in ciljev povezuje v celoto. Ker je človekova zavest narativne narave, dogodke življenja povezuje v eno zgodbo. Model ignacijanske pedagogike ima pet korakov: kontekst, izkušnjo, refleksijo, delovanje in ovrednotenje. Skica ponazarja model.

1. KONTEKST

Ignacijanska pedagogika poudarja pomen okolja ali konteksta. Zato mora učitelj poznati življenje svojega učenca in svet, v katerega je potopljen: družina, prijatelji, subkultura mladih, navade, socialni pritiski, ekonomija, politika, vera, komunikacijska sredstva itd. Vzemimo primer verskega konteksta. Nek učenec je bil vzgojen v vernem okolju in je obhajal verske praznike, doživljal družinsko molitev, hodil k nedeljski maši, prejemal zakramente, drug učenec pa ne. Okolje vpliva na doživljanje in razumevanje vere. Vzemimo primer socialnega okolja. Učenec, ki izhaja iz premožne družine in mu nikoli ničesar ni manjkalo, živi v povsem drugačnem okolju kot učenec iz družine, ki se iz dneva v dan bori za preživetje. Ti dve okolji bosta pogojevali učni proces, motiviranost, razumevanje sveta potrebnih in nemočnih v družbi, njuno predznanje in cilje, ki si jih učenca postavljata.

Učitelj se mora ves čas spraševati, pod kakšnimi vplivi so učenci, katerim vrednotam, prepričanjem in idejam sledijo. Od časa do časa z učenci resno vrednoti danosti konteksta. Sprašuje jih, kakšne silnice delujejo v svetu, kako občutijo delovanje teh silnic, kako vplivajo na njihova stališča, vrednotenje in prepričanja ter kako okolje oblikuje njihove miselne in vedenjske vzorce. Iz tega premisleka se učenci učijo konkretnih korakov, ki jih lahko naredijo, da si pridobijo večjo svobodo in lažje odločajo o lastni usodi.

2. IZKUŠNJA

Ignacijanski pedagoški model poudarja izkušnjo. Uporabimo besedilo dokumenta: Razne pedagoške šole različno opredelijo izraz izkušnja. S stališča ignacijanske pedagogike je izkušnja vsaka posledica dejavnosti, pri kateri je poleg razumskega dojemanja udeleženo tudi čustveno doživljanje. S postavljanjem vprašanj, z domišljijo, z raziskovanjem posameznih sestavnih delov in odnosov učenec te podatke sestavi v celoto ali v predpostavko. Na razumski ravni si postavlja vprašanja: €˜Kaj je to? Ali je to nekaj že znanega? Kako deluje?€™ In podobno. Ne da bi zavestno hotel, se ob tem odziva tudi čustveno, na primer: €˜Všeč mi je. To me ogroža! Take stvari mi nikoli niso dobro šle. Tole je pa zanimivo. Uh, kakšen dolgčas!€™ (Ignacijanska pedagogika (v nadaljevanju IP), točka 45).

Vzemimo primer moralne izkušnje. Neki učenec prihaja iz družine, kjer doma doživlja poštenost in spoštovanje človeka, drugi prihaja iz okolja, kjer je iz dneva v dan poslušal kričanje, žaljivke, nespoštovanje in spoznaval tatvino kot način pridobivanja lastnine. Lahko pričakujemo, da bo etični čut pri teh dveh učencih zelo različno razvit. Njuna različna izkušnja jima določa različno moralno obzorje in razvija različen etični čut.

Izkušnja presega učenčevo zgolj umsko dojemanje. Izkustveno učenje zazna celostno, z razumom, srcem in voljo. Učenec uporablja domišljijo in čustva. V globini srca doživlja, da mu ni vseeno za druge, na primer, ko doživljajo veselje in žalost, upe in preizkušnje, revščino in nepravične razmere, naravne katastrofe itd. Ko se vživi v usodo teh ljudi, želi zanje tudi kaj storiti. Zanje se zavzame s srcem in z glavo, z vsem, kar je. Kadar učenec nima izkušenj, mu šola omogoči, da si jih pridobi. To je mogoče storiti v naravnem okolju ali v laboratorijskih vajah.

3. REFLEKSIJA

Naslednji korak modela je refleksija. Z izrazom refleksija mislimo pozorno in večkratno tehtanje določene učne snovi, doživetja, zamisli, namena ali spontanega odziva, da bi polneje dojeli pomen stvari. Refleksija je proces, v katerem iz človekovega izkustva vznikne njegov resnični pomen (IP, točka 49).

Na stopnji refleksije učenec uporablja spomin, intuicijo, um, domišljijo in čustva, da dojame bistveno vrednost stvari, ki jo študira. Odkriva povezave med posameznimi spoznanji ter ceni spoznanja kot del poti, po kateri odkriva resnico in svobodo. Refleksija je proces, ki oblikuje in osvobaja. Učencem oblikuje vest, prepričanja, vrednote in drže. Življenje, ki ni reflektirano, ampak ostane le na ravni izkušnje, ni osmišljeno. Z refleksijo učenec ustvari potrebno distanco do izkušenj, jih globlje dojame, prav ovrednoti in poveže v celoto.

4. DELOVANJE

Učenec naj ne ostane le pri tehtanju in pomenu, ampak naj od razumevanja preide k delovanju. Na tem mestu Ignacijanska pedagogika uporablja besedo izbira. Izbire in odločitve nas vodijo v konkretno delovanje. Dokument razlikuje med €˜ponotranjenimi€™ in €˜pozunanjenimi€™ izbirami.

Prve so ponotranjene izbire. Pomeni, ki jih spozna, pokažejo, kaj naj izbere (IP, točka 62). Ko se človek odloči, da bo neka resnica njegovo osebno izhodišče ali drža, bo to vplivalo na njegove odločitve. Spoznanja mu pomagajo, da določa, kaj je zanj pomembnejše. Na tej točki se učenec odloči na primer resnico vzeti za svojo in se odpre vsemu, v kar ga resnica vodi. Ta proces imenujemo interiorizacija ali ponotranjenje. Učenec ponotranja vrednote in drže.

Druge so €˜pozunanjene€™ izbire. Sčasoma drže in vrednote, ki jih je učenec ponotranjil, postanejo del njegove osebnosti. Vodijo ga v delovanje. Ko je dosežen cilj na primer telesne vzgoje, se učenec nagiba k temu, da se v prostem času ukvarja z nekim športom. Ko je učenki literatura postala všeč, si vzame čas za branje. Ko se nekomu zdi vredno pomagati sošolcem pri učenju, se javi za sodelovanje pri dopolnilnem pouku. Ko nekdo po izkustvu služenja v revnih četrtih in po ovrednotenju tega izkustva bolje razume potrebe ubogih, to vpliva lahko na njegovo izbiro poklica.

5. OVREDNOTENJE

Zadnji korak modela je ovrednotenje. Vsak učitelj sproti vrednoti učenčev napredek, s spraševanjem, preskusi znanja, testi itd. Redno preverjanje učencu in učitelju pove, katere snovi učenec že obvlada in kaj mora še utrditi. Pomaga presojati tudi uspešnost metod učenja.

Vendar cilj ignacijanske pedagogike ni le akademska raven. Prizadevamo si namreč za celostno oblikovanje učenca v ljudi za druge. Zato je pomembno celostno vrednotenje učenčevega napredovanja (IP, točka 64). Iskati moramo nove oblike ovrednotenja prehojene poti. Danes v jezuitski šoli govorijo o tutorju, ki spremlja učenčev celostni razvoj. Učenec je bolj uspešen, če ve, da njegov učni in osebnostni razvoj nekdo spremlja. Če tutor to dela načrtno in strokovno, bo uspeh seveda večji. Ko učenca zares pozna, more program prilagoditi njegovim sposobnostim, obdobjem razvoja, morebitnim zdravstvenim težavam, družinski situaciji in trenutni motiviranosti. Tutor učencu pomaga narediti načrt rasti in napredovanja ter skupaj z učencem ovrednoti dosežene cilje. Učencu pomaga postavljati dolgoročne in kratkoročne cilje ter opazovati, kako jim sledi, kje se zaplete ali celo ustavi. Tutor spoznava učenčeve sposobnosti, nadarjenost, želje in interese. Zato mu lažje svetuje pri sprotnem šolskem delu, izbiri krožkov in seminarskih nalog, posebno pa pri izbiri poklica. Če učenec nima staršev, na katere bi se lahko obrnil v času stiske, je tutorjeva vloga je v obdobjih osebnostnih kriz in težav posebno pomembna.

SKLEP

Jezuitsko šolstvo je še vedno živo drevo. Danes se približno 1.500.000 učencev različnih stopenj in smeri šola v jezuitskih šolah. Današnje jezuitsko šolstvo oblikujeta dva dokumenta: Značilnosti jezuitske vzgoje in Ignacijanska pedagogika. Oba sta ponovno navdušila jezuite in njihove sodelavce za vzgojno poslanstvo. V sodobnem teološkem in pedagoškem jeziku ubesedujeta cilje in poti sodobne vzgoje. Jezuiti s sodelavci ponovno verjamejo, da je šolsko delo dolgoročno pomembno. Kolegijie odpirajo tudi v postsocialističnih državah (Poljska, Madžarska, Hrvaška). Jezuiti se zavedajo, da morejo preko šole uresničiti svoje poslanstvo: služiti človeku in njegovemu celostnemu razvoju, pospeševati vero, ki si prizadeva za pravičnost, prispevati k napredku naravoslovnih in humanističnih znanosti, sodelovati pri dialogu s kulturo in svetovnimi verstvi.

Dovolite mi, da ob sklepu še enkrat uporabim besede p. Kolvenbacha: Z obžalovanjem se učimo iz svoje izkušnje, da samo osvajanje znanja človeka še ne naredi bolj človeškega. Pričakujemo tudi, da smo se vendar že naučili, da ni €˜nevtralne šole€™ (value-free education). Odkriti moramo načine, kako učence navaditi, da bodo razmišljali, ocenjevali vrednote in njihove posledice za ljudi v naravoslovnih in družboslovnih znanostih, ki jih študirajo, v tehnologiji, ki se razvija in v celotni paleti družbenih in političnih programov, ki jih ponujajo tako preroki kot politiki. Navade se ne oblikujejo samo s slučajnimi priložnostnimi dogodki. Navade se oblikujejo s stalnim in načrtovanim delovanjem. ... Osebno me zelo veseli, ko v mnogih deželah po svetu vidim vse večjo željo, da bi bolj dosledno sledili ciljem jezuitske vzgoje, ki - ob pravilnem razumevanju - učence vodi k poenotenju in ne v razdrobljenost, k veri in ne cinizmu, k spoštovanju življenja in ne k uničevanju našega planeta, k odogovornim dejanjem na temelju moralne presoje in ne k strahopetnemu umiku ali brezobzirnemu napadanju (H. €“ P. Kolvenbach, str. 61- 62).

Da je tako zapisana današnja usmeritev jezuitske vzgoje resnično sodobna in umeščena v današnje pedagoško iskanje dokazuje dejstvo, da štiri razsežnosti jezuitske vzgoje povsem sovpada z vizijo poročila organizacije UNESCO o šoli 21. stoletja, ki govori o štirih stebrih vzgoje in izobraževanja: učiti se, da bi vedeli (intelektualna razsežnost), učiti se, da bi znali delati (poslanstvo), učiti se, da bi znali živeti v skupnosti (razsežnost) učiti se biti (osebnostna rast). (J. Delors, Učenje: skriti zaklad, str. 77-89)

Svoj prispevek sklepam z besedami Andreje Cecilije Ramal iz Ria de Jeneira, ki povzame sodobno prizadevanje jezuitske vzgoje z besedami: teaching to think, moving to act (učiti razmišljati, spodbujati k delovanju).

Silvo Šinkovec

JesuitenpĂdagogik heute

Zusammenfassung

Die Ratio studiorum diente jahrhundertelang den Kollegeleitern in ihrer pĂdagogischen TĂtigkeit. Das 20. Jahrhundert selbst, die durch das 2. Vatikanum eingelĂuteten VerĂnderungen und das neue Empfinden der Jesuiten nach ihrer 31. Kongregation forderten jedoch eine neue Ăœberlegung der von den Jesuiten in ihren Schulen verwendeten PĂdagogik. Aus diesen Anforderungen heraus entstanden zwei Dokumente: Die Kennzeichen der Jesuitenerziehung und die Ignatius-PĂdagogik. Das Dokument der Jesuitenerziehung prĂsentiert 27 Regeln. Einige Blitzlichter: die Jesuitenschule wendet den ganzheitlichen Ansatz an (das verstandesmĂĂŸige und emotionale, Ăsthetische, religiĂśse und moralische Empfinden), die Wichtigkeit der Betreuung eines jeden SchĂźlers (cura personalis) und der Erziehungsgemeinschaft, die persĂśnliche Suche nach der Wahrheit und der persĂśnliche Einsatz fĂźr die Probleme der Welt (Werteerziehung) und Sorge um das Schulnetz. Die Ignatius-PĂdagogik bedeutet einen Fortschrift auf dem methodologisch-didaktischen Gebiet. Sie skizziert das Modell (Paradigma) der Ignatius-PĂdagogik: Zusammenhang, Erfahrung, Reflexion, Wirken, Auswertung. Beide Dokumente bilden eine Grundlage zur Bildungssendung der Gesellschaft Jesu.

LITERATURA

Pedro Arrupe, Postanimo ljudje za druge, v: Kristjanova obzorja, št. 23, str. 24 - 28, 1991. Jože Ciperle, Jezuitski učni progam in njihovi študiji v Ljubljani, v: Redovništvo na Slovenskem: Jezuiti, zbornik simpozija, Ljubljana 1992. Jacques Delors, Učenje: skriti zaklad, Ministrstvo za šolstvo, Ljubljana 1996. James A. Donahue, Jesuit Education and the Cultivation of Virtue, v: Thought, A Review of Culture and Ideas, LXVII, 265, Fordham University Quarterly 1992. Veronika Ftičar, Vzgoja in krščanske vrednote, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta, oddelek za razredni pouk, Ljubljana 1993. Peter-Hans Kolvenbach, Ignatian Pedagogy Today, v: Jesuits Year Book of the Society of Jesus, Rim 1994. La pedagogia della Compagnia di Gesu: Atti del Convegno Internazionale Messina 14. - 16. november 1991, Messina 1992, Uredila Guerello E. In Schiavone P. Marija Leskovec, Jezuitski pedagoški model, diplomsko delo, Pedagoška fakulteta, oddelek za socialno pedagogiko, Ljubljana 1994. Charles E. O€™Neill, Jezuiti in humanizem, v: Redovništvo na Slovenskem: Jezuiti, zbornik simpozija, Ljubljana 1992. Marjan Peneš, Ignacijanska pedagogika, diplomsko delo, Filozofska fakulteta, oddelek za pedagogiko, Ljubljana 1996. Andrea CecĂlia Ramal, Teaching to Think, Moving to Act, v: Education SJ, št. 1, 1997. Bob Slattery, Students of Compassion, v: Education SJ, št. 1, 1997. Silvo Šinkovec, Ego funkcija - avtonomno ravnanje z vidika vrednot, v: Državljanski farum, Vzgoja vrednote cilji, Ljubljana 1996. Silvo Šinkovec, Kontekst načrtovanja etične vzgoje, v: Državljanski farum, Vzgoja vrednote cilji, Ljubljana 1997. Silvo Šinkovec, Šola za starše, v: Kristjanova obzorja, št. 48, str. 184 - 187, 1997. Značilnosti Jezuitske vzgoje, Predstojništvo Slovenske province Družbe Jezusove, Ljubljana 1990.