Intervju v Oni, 3. avgusta 2004

Sprašuje: Nika Vistoropski

Pater Silvo Šinkovec se je rodil leta 1957 v Novem mestu. Na ljubljanski Pedagoški fakulteti je doštudiral defektologijo. Ko se je zaposlil in dve leti pozneje odslužil še vojaški rok, je vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. Nato se je vpisal na študij filozofije v Ljubljani in Dublinu, kar mu je ostalo v lepem spominu predvsem zaradi specifičnega pristopa k študiju, zaradi katerega so se on in nekaj entuziastov odločili za dodatni letnik. Nato je študiral teologijo in psihologijo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Le kaj danes počne študiozni mož? Najprej je urednik revije Vzgoja. Na podlagi spoznanj Ire Progoffa, najbolj znanega uporabnika Jungove teorije osebnosti, je oblikoval seminar za učitelje Osebni dnevnik. Že skoraj 60 jih je vodil. Izhaja predvsem iz prepričanja, da naj se psihologija ne bi pretežno ukvarjala z bolnim, temveč z ustvarjalnim v človeku. Kot duhovnik ima veliko osebnih pogovorov in je rektor cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, kjer nastaja duhovno središče. Srečala sva se na evropskem kongresu katoliških učiteljev (SIESC) v Mariboru. SIESC že petdeset let živi evropsko razsežnost in želi pomagati učiteljem, da bi strokovno pomagali otrokom pri odraščanju. O Bogu govori z ljubeznijo, a nevsiljivo. Razume, da nekateri živijo tudi brez njega.

Kako se glede na vaše izkušnje počutijo sodelujoči na seminarju za učitelje Osebni dnevnik, na katerem so o sebi izvedeli marsikaj, česar niso pričakovali?

Za kogarkoli, ki se je vsaj malo ukvarjal s sabo, je to veliko odkritje. Vedno znova so presenečeni, da se v dveh dneh spomnijo mnogo stvari, da skoznje steče toliko slik, da je vse zapisano v nas. Kaj bodo delali dva dneva, se na začetku sprašujejo. Kaj bodo pisali? Nekateri o svojem življenju niso zapisali niti ene vrstice. A po prvi vaji že začnejo in se ne ustavijo več. Neka gospa mi je več let po seminarju poslala pesniško zbirko. Neka medicinska sestra je povedala, da se je zanjo nato začelo popolnoma novo življenje, da vsak dan piše dnevnik, da sproti prečisti vse, kar doživi. Udeleženci seminarja so zelo zadovoljni, čeprav ni vedno lahko in prijetno.

Kako se počutite kot lajševalec bolečine?

Spomnim se, da sem se že v gimnaziji spraševal, kaj lahko naredim, kako spoznati pot naprej. V veliko veselje mi je, ko kdo najde svojo interpretacijo, luč, da lahko živi umirjeno in ustvarjalno. Veselje. Kot duhovnik že skoraj dvajset let dajem duhovne vaje, ljudje meditirajo, so tiho dan, dva, pet dni. Pridejo do svojih spoznanj. Jaz jim pokažem pot, način dela. To je dar. Ob takšnih dogodkih je lepo.

Mnogi se bojijo na glas povedati, kaj si mislijo, kaj šele, da bi odkrito govorili o svojih čustvih. Vendar ali ni dosti težje biti tiho?

Težko je, če ne zmoreš nekomu drugemu povedati, kar čutiš. Takšna tišina je naporna. Lahko pa je tudi čudovita. Ko gremo na duhovne vaje, smo pet dni tiho. Za mnoge je to nepredstavljivo. Res ne govorimo ničesar niti se ne pozdravimo z dobro jutro, lahko noč. Ko pa ljudje odkrijejo bogastvo tišine, ki jih vodi v notranji svet misli, čustev, notranjih dialogov, je čudovito. Ko se dotaknejo resnice o sebi, postanejo svobodnejši. Najti jo morajo sami, v tišini. Seminar Osebni dnevnik imajo zelo radi tudi zato, ker ni treba govoriti o sebi drugim, ni dela v paru, v skupini. Človek lahko piše in piše in vse ostane njemu. Čuti svobodo notranjega iskanja, lahko se mirno dotika svojih stisk, bolečine, iskanja, hrepenenja, odprtih vprašanj, ustvarjalnega.

Za ekstravertiranega je lahko to na začetku precej klavstrofobično početje.

O, seveda. Na začetku je lahko veliko strahu, da bi se dotaknili skrite bolečine, izkušenj, ki še nimajo svojega prostora v celotni zgodbi. To jih ogroža. Nekateri ne zdržijo. Bojijo se tišine.

Kdaj biti glasen in deliti, kar ti leži na duši, in kdaj preprosto biti tiho, a ne zato, da bi si v glavi razmnoževal negativne, nerealne projekcije?

Kdor ulovi v sebi ravnotežje, je harmonična oseba, ki preprosto ve, kdaj se postaviti zase ali izraziti svoja čustva. Mnogo stvari moramo znati predelati sami. To je resnična avtonomija osebe. Iščemo smisel, pomen dogodkov. Smisel je notranja rdeča nit, s katero povezujemo v svoji glavi (zavesti) posamezne dogodke. Moja zgodba je moja življenjska filozofija. To so v smiselno zgodbo povezani posamezni dogodki. Človek je v bistvu narativno bitje. Dogodki, ki jih ne moremo smiselno vključiti v svojo zgodbo, ostajajo kot tujki, ki povzročajo frustracijo. Notranji samogovor pa je lahko zelo negativen, lažen. Dobro je spregovoriti o njih, jih razčistiti, se osvoboditi. Napačne razlage življenja so vir frustracije.

Zakaj se bojimo tistih, ki nam že ob prvem srečanju začenjajo razpredati o vseh težavah, ki jih pestijo, in zaupajo še najmanjše podrobnosti o svojem življenju?

Prevelika in prehitra bližina ni naravna. Dostojanstvo opredeljuje človeka, katera zgodba pripada komu in katera ne. Ni res, da je treba vsako stvar pozunanjiti. Najdragocenejše stvari (lepe ali težke) zaupamo samo izbranim ljudem, tistim, ki so vredni zaupanja in vemo (upamo), da ga ne bodo zlorabili, ki nas res spoštujejo in sprejemajo. Prehitro zaupanje je lahko patološko. Včasih to pomeni, da obrambni mehanizmi ne delujejo več. Nekateri težke izkušnje pripoveduje vsem. To jih razvrednoti in tega nočemo.

Vsak ima kakšno svojo negativno zgodbo. A že pogled v časopis pove, da se za zaprtimi vrati dogaja še nekajkrat hujša patologija, kot si jo sploh lahko predstavljamo. Ali kdaj ne morete verjeti, da obstaja tudi to?

Seveda. Poslušam veliko zgodb. Težko govorim o njih, ne da bi šel čez mejo. Otroci, katerih starši se ločujejo, doživljajo precejšne travme. Spomnim se deklice, ki mora hoditi k očetu na obiske, čeprav noče. Njen jok me je pretresel. Da niti ne govorim o spolnih zlorabah, groznih agresijah, fizičnih poškodbah otrok, do tega, da morajo jesti svoje blato, da jih poškodujejo s steklom. Nisem mogel verjeti. Statistika niso le številke. Na primer 200.000 alkoholikov v Sloveniji pomeni veliko družin, otrok, odnosov, trpljenja, negotovosti, bolečine, samote, joka ... To so naši sosedje, z njimi delimo svoj življenjski prostor. To smo mi, to je naša družba, naša zgodba, ki prebuja sočutje. Na tem kongresu smo poskušali ugotoviti, kako lahko šola pomaga otrokom v posebnih okoliščinah. V neki družini je alkohol, v drugi psihična bolezen, nekje se starši ločujejo, drugje se dogaja spolna zloraba. Kaj lahko šola stori za otroke s temi izkušnjami in bremeni? Bomo res vztrajali samo pri poučevanju? Dobro je, da imamo svetovalno službo, ki lahko stori veliko, če dela strokovno in zavzeto. Trdim pa, da bi šola lahko storila še mnogo več. Ne more se posvečati vsem težavam, lahko pa ozavešča okolico o problematiki, pritegne ljudi in organizira vzgojno mrežo. Šola lahko postane kulturno središče, kjer se otroci učijo kulture bivanja, sobivanja, in kjer tudi starši dobijo več podpore za vzgojno delo.

Kakšen je ozaveščen učitelj?

Učitelj, ki opazuje, vidi, razmišlja in se zavzeto in odgovorno loteva iskanja novih rešitev. Vidi, vzljubi otroka, študira problem, animira okolico, išče poti dobrih rešitev. Je človek toplih in ustvarjalnih odnosov.

Kakšno se vam zdi sodelovanje med starši in učitelji, še posebno, če vedo za iskrenost učitelja, ki sluti, da se v družini nekaj dogaja?

Nekateri so preveč zaščitniški in se takoj čutijo ogrožene, ko pride kakšen problem na dan, zato otroku ne pomagajo napredovati in predelati problema, pa naj gre za špricanje pouka, laži, kraje ... Na koncu je najbolj prikrajšan prav otrok. Nekateri starši so brezbrižni, drugi preveč zaposleni z obveznostmi v službi ali pa s sabo in življenju otroka preprosto ne sledijo. Tudi, če dobivajo informacije, jih ne slišijo. Nekateri pa so seveda zelo odzivni in skrbni. Lepe izkušnje imam v šoli za starše, ki jo vodim vrsto let. Radi pridejo in se učijo, se pogovarjajo. Več ko je dobrih staršev, bolj zdrava je družba v celoti.

Menite, da se o nasilju med štirimi stenami včasih ni govorilo, ker ga je bilo manj ali ker so ljudje veliko več kot danes pojmovali kot dopustno? Navsezadnje je nekoč morda še veljalo: dokler naju smrt ne loči.

Tudi v preteklosti je bilo veliko alkoholizma, spolnih zlorab, tepeža. Morda je bila družba do teh pojavov strpnejša. Zdaj smo zahtevnejši v odnosih, zato več govorimo. To je dobro. A držalo bo tudi, da je patologije več. Družina ima zelo malo podpore v okolju; življenje je stresno in zahtevno. Dva sta prepuščena sama sebi. Samostojno se odločata za skupno življenje, kar je velik plus. Toda v krizi odnosi padejo, če preveč temeljijo na čustvih in premalo na dolgoročnih skupnih ciljih. Krize so odlične priložnosti za učenje. A če prehitro obupamo in si rečemo, da gremo kar narazen, potem se ničesar ne naučimo. Brez učenja ni rasti. Bližine si želimo, je lepa, je pa tudi težka, treba se je učiti, kako biti skupaj: spoštovanja, odpuščanja, ljubezni. Partner je lahko natančno ogledalo. Si upam zares pogledati vanj? Ljubezen je trajni odnos, ki daje gotovost, zaupanje in varnost; pomeni zvestobo. Večja svoboda odločanja zakoncev je dobra, a kako bomo rešili problem otrok? Nisem še srečal otroka, ki bi mu bilo vseeno, da so se starši razšli. Čuti, da sta tako oče kot mati njegova, hoče oba. Ne more razmišljati o dveh ločenih osebah. To je bolečina naše civilizacije, ki pozna mnogo ločitev, otroci nosijo v sebi veliko bolečine.

Včasih je bilo jasno, kakšno vlogo v družini imajo oče, mati in otroci. Danes so nekako vsi na isti ravni. To ni nujno slabo, pa vendar: kako so spremembe družbenih vlog v družini vplivale na razvoj otrok?

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pri nas po ameriškem vzoru začelo govoriti o permisivni vzgoji. Klic po svobodi je nadomestil avtoritarne drže. Danes starši zelo težko postavljajo meje svojim otrokom. Odrasli nimajo avtoritete, ker so jim dali preveč svobode. Saj ni slaba, a vseeno otroci potrebujejo meje, referenčne točke, da ločijo dobro od slabega, resnično od lažnega. Neka ženska je imela v srednji šoli težave z bulimijo. Ob pomoči terapije je ugotovila, kaj jo je sprožilo: mama jo je imela za zaupno prijateljico, potem ko sta se z očetom ločila. To je bilo zanjo preveč v tistem obdobju. Želela je imeti le mamo in si prijateljice iskati med vrstnicami. Danes družinska terapija jasno zahteva generacijsko mejo. Otroci potrebujejo takšno ločitev za svoj celoviti razvoj.

V interesu staršev je, da otroku že kar se da zgodaj privzgojijo, kaj je dobro in kaj ne, kaj se sme in česa nikakor ne. Ali mora biti družina religiozna, da lažje posreduje vrednote? Je dovolj, če starši preprosto vedo, da obstaja dobro in obstaja zlo, in se trudijo biti strpni?

Obstajajo religiozne družine, ki živijo zelo lepo, in tiste, ki verujejo, a živijo težko. In nasprotno. Zame je vedno skrivnost, od kod neverni vzamejo notranjo motivacijo in prepričanost Za dobro. Kje človek najde razlago za življenje po vrednotah? Ni to nekaj temeljno človeškega, v nas samih? Jaz doživljam življenje religiozno. Če smo ustvarjeni, gledano teološko, po božji podobi, podobnost Bogu sama pride na dan, ne da bi jo moral vsak človek definirati v teoloških besedah. Je v njem, ker je presežno bitje. To je tisto, kar mi govori o skupnih vrednotah. Vsi smo ljudje. Imamo različne ideje, a na dnu sem človek in kot človek se najdem z drugim, sem v odnosu. Takrat odkrivamo in živimo svetost. Zato Jezus pravi: Kar ste storili kateremu teh najmanjših, ste meni storili. Vsi si želimo pristnih, resničnih, spoštljivih odnosov. Kako lepo je zares srečati človeka.

Menite, da je lažje, če veruješ v Boga, ker se je v kriznih položajih grozno zavedati, da vse skupaj nima nobenega višjega smisla? Pa saj moram biti del nečesa večjega! To se mi res ne more dogajati brez večjega načrta, si včasih govorimo.

Nedavno mi je gospa, ki ji je za rakom umrl mož, rekla, da ne bi zdržala bolečine, če ne bi bilo Boga. Zavest posmrtnega življenja ji pomaga osmisliti smrt najdražje osebe. Je nekaj, česar ne razume, toda veruje in upa. To je tisto, kar ji religioznost daje. Osmišljuje težke dogodke. Podobno ve povedati mnogo ljudi. Poznam pa tudi takšne, ki brez vere osmislijo svoje trpljenje in najdejo moč in upanje. Žal pa poznamo še tiste, ki res obupajo. Škoda.

Zelo pogosto se zgodi, da imamo v življenju vsakdanje težave, ki bi jih lahko z nekaj jasnimi besedami preprosto rešili, a se zapremo v svoj svet in negativne misli širimo kot virus. Kdaj se torej nehati počutiti kot žrtev in del večjega načrta, temveč se preprosto aktivirati in rešiti, kar pač bega?

Čim prej. Če imam težavo, je zagotovo nimam zato, da bi jo prenašal, temveč, da bi jo rešil. Iščem nove rešitve. Religioznost ne pomeni odmika od analitičnega znanstvenega pristopa. Včasih je res lahko beg pred trudom in naporom, umik v apatijo. Takšna ni dobra. Nezdrava vera škodi. Napačne razlage življenja so vedno napačne. Ni pa vsaka religioznost beg od resničnosti. Stik z Bogom, z ljubeznijo je čudovito doživetje, je resničnost, ki ozdravlja, osrečuje, bogati, motivira, spodbuja, tolaži, opogumlja, kliče k plemenitim delom, v kakovostno bivanje. Torej, iščimo resnične, prave rešitve, notranjo svobodo.

V javnosti so se spet razpredle pedofilske afere med katoliškimi veljaki. Bogaboječnost torej še ne prinese dobrih rezultatov. Kakšen je strah pred božjo neusmiljenostjo?

Pri pedofiliji ne gre za afero, ampak za kaznivo in patološko dejanje. Treba ga je dokazati, po veljavni zakonodaji tudi ukrepati, žrtve pa zavarovati in jim pomagati, storilce pa kaznovati in jim pomagati, da se zdravijo. Ne gre za škandal, ampak za vprašanje doslednega ravnanja, da delujemo profesionalno na pravni, psihološki in etični ravni, pa naj gre za duhovnike, učitelje, politike ali ljudi drugih poklicev. Kot jezuit sem se največ naučil od svetega Ignacija. Njegovo temeljno sporočilo je: vzemi si čas, pojdi v tišino, da boš odkril Boga, ki te ljubi, in naučil se boš ljubiti tudi ti. Bistvo življenja je, da se naučimo ljubiti. Če v človeku ni možnosti, da bi odkril to razsežnost v sebi, potem ga opozori na kazen, naj vsaj strah pomaga postaviti meje, da ne bomo delali slabega sebi ali drugim. Strah deluje. Bojimo se, da bomo denimo plačali kazen za prekršek, če vozimo sto kilometrov na uro skozi naselje.

No, ampak denarna kazen je v primerjavi s peklom precej milostna.

Res je, ampak gre za podoben princip. Pa vendar ne bomo ostali na ravni strahu. To ni smisel življenja. Lahko le pomaga, ko ni boljše možnosti, pozitivne notranje motivacije.

Kaj pa odločitev za greh pri polni zavesti?

No, strah je gotovo izpuhtel, mogoče gre za patologijo, za malomarnost, za plitko duhovnost. Vsak greh nekaj podre in nekoga rani.

Kaj je za vas Bog? Kakšno moč ima nad vami? Se ga bojite?

Bog je zame nekdo, ki je ustvaril nebo in zemljo. Stvarnik. Zelo blizu mi je stavek sv. Pavla: V njem se gibljemo, živimo in smo. O Bogu nimam izdelane podobe, slike. Z njim se lahko pogovarjam, v njem diham, delujem. Je tisti, ki vse drži v bivanju. Zame je Bog ljubezen. Ne bojim se ga. Bojim se sebe, svojih slabih dejanj. Zaradi Boga sem srečnejši. V njem se vsi srečujemo. Če grešim, je kazen v tem, da sem prikrajšan za polno življenje. Kakšna škoda je, da se z ljudmi ne znam pogovarjati, da sem zadržan, da se zapiram vase, da se izmikam, lažem ali kradem! Sam trpim zaradi svojih slabih dejanj, v meni je manj življenja. Kakšna sreča pa je, da ko sem z nekom povezan v pravem smislu in živim odnos ljubezni. To je največ. Bistvo etike niso pravila, ki se jih moramo držati, ampak pomoč, da bi odkrili odnose, polne spoštovanja, pozornosti, resnice, svobode in ljubezni.