Spremna beseda: Na pragu Tišine, Pridige za leto C, Joško Tomažič (2006)
Ob bregu jezera se je sprehajal mlad mož. Gledal je ribiče, ki so se trudili za svoj vsakdanji kruh. Dobro je poznal ritem dneva in delovne obveznosti, saj je tudi sam skoraj dve desetletji delal v očetovi delavnici. Ni poznal sindikata, ni slišal za boj za delavske pravice, pri svojem očetu ni imel težav s kolektivno pogodbo, s plačo, z zavarovanjem, regresom ali s čim podobnim. Dobro pa je poznal žuljave roke, zahteve kupcev in vse tiste drobne stvari, ki naredijo življenje očarljivo ali pa neznosno težko. Ta mož je rekel delovnim tovarišem: Hodite za menoj! In so šli. Pustili so mreže, načrte in svoje družine. Začutili so, da je nastopil povsem nov trenutek njihovega življenja. Novo obdobje se je začelo s preprostim in jasnim povabilom, s klicem.
Šli so za Jezusom. Z njim so hodili, poslušali njegove besede in prilike. Opazovali so ga, kako se dotika ljudi, jih ozdravlja, tolaži, prebuja novo upanje, vrača dostojanstvo tistim, ki so ga že zdavnaj izgubili. Videli so ga samega v tihih nočeh, ko se je pogovarjal s svojim Očetom. Bili so z njim na praznovanju pashe, se spominjali prehoda čez Rdeče morje, obnavljali so z njim vero v zvestega Boga. Bili so z njim pod križem. In pogosto se vračali k praznemu grobu.
Bili so navdušeni, prevzeti in ponosni na svojega Učitelja. Včasih so bili tudi prestrašeni, zbegani in osramočeni. Zdelo se je, da razumejo vse, pa se je pogosto izkazalo, da razumejo malo, premalo. Vsak je imel trenutke, ko bi najraje odšel, pustil vse in odrinil misli in dogodke z Jezusom kot neprijetne in nadležne sanje. A vsak je v svojem srcu obnavljal odločitev, da bo še sledil Jezusu. Ko so bili polni Duha, pa ni bilo več dvoma, kaj bodo delali, za kaj se bodo zavzeli in komu bodo posvetili svoje življenje.
Jezus tudi danes kliče ribiče in jih vzgaja, pripravlja za pričevanje in oznanjevanje. Duhovniki smo podobni prvim Jezusovim učencem. Včasih smo navdušeni in predani, zavzeti in prepričani; drugič polni strahu, črnogledosti in dvomov. Obnašamo se, kot da vemo vse, pa se zalotimo, da razumemo malo, premalo €“ Jezusa ali naše sodobnike. Tudi mi bi včasih kar odšli, zapustili svoj jalovi posel v prepričanju, da ni nikomur mar naše naprezanje, ni mar za Jezusa in njegov evangelij. Pa se zalotimo v misli: ljudem ni za naš način oznanjevanja, za naš način stokanja in obtoževanja€Ś Zato spet in spet obnavljamo odločitev: Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja.
Dva tisoč let beremo božjo besedo, da bi spoznali Besedo, po kateri je vse nastalo. Beremo, spet beremo, utihnemo in se prepustimo besedam, da nas vodijo, usmerjajo, prebujajo, navdušijo, odstirajo pomene. Da nas povežejo z Življenjem in Resnico. Osvobajajo nas. Beremo, poslušamo in spet beremo. In potem želimo spregovoriti. Včasih boječe, negotovo, nejasno; drugič jasno in odločno, z navdušenjem in prepričanjem. In upamo, da nas bo kdo slišal, upošteval, pohvalil. Da bomo koga nagovorili. Upamo, da je sporočilo pravo, resnično, pristno. Upamo, da smo dovolj razumeli življenje, da ni vse le pripisano iz knjig, da ni le naučeni nauk. Včasih pa beseda zastane, ker se zavemo skrivnostnosti življenja in skrivnosti Boga. Zdrznemo se ob misli, da Boga ni nikoli nihče videl, da je neskončno drugačen od tega, kar si mi predstavljamo. Takrat je bolje utihniti, nič reči. Poslušati in se pustiti nagovoriti Duhu. Radi bi svoje poslušalce pripeljali na prag Tišine, ki razodeva Skrivnost.
Ta knjiga je nastala na poti hoje za Kristusom. Vsebuje najlepše odlomke evangelija, ki jih Cerkev ponuja v bogoslužnem letu za duhovno rast kristjana. Evangeliji in bogoslužje skupaj vodijo vernika v doživljanje skrivnosti Boga, Boga odpuščanja, sočutja in usmiljenja; iskanje smisla osebnega življenja in graditev skupnosti.
Svetopisemskim odlomkom sledi komentar pridigarja. V pridigah se čuti skrb za človeka, za njegovo pot in njegov duhovni razvoj. Kot družinski oče skrbi za svoje otroke, tudi duhovni oče skrbi za svoje duhovne otroke, za župljane. V nagovorih čutimo očetovsko skrb in ljubezen.
Primeri iz življenja in iz literature so vedno zgovorni. Piše jih življenje. Pridigar jih leto za letom dopolnjuje v svoji življenjski zbirki. Več časa človek živi, bolj marljivo zbira, pozorneje posluša ljudi, vztrajnejši je pri tem delu, večja, predvsem pa bogatejša je zbirka. Duhovniki in drugi bralci bodo z veseljem prebirali te dele nagovorov.
Pridige pa so tudi izrazito pridigarske. Poslušalce želijo nagovoriti neposredno. Brez ovinka, brez izbranih literarnih oblik. Dajejo navodila in smernice za življenje. Pridigar včasih kara, opominja, prebuja občutke krivde, straši, obsoja in se zgraža; potem opogumlja, spodbuja in tolaži. Včasih uporabi črno belo tehniko, da bi bil čim bolj razumljiv. Kaže nasprotja, da bi poslušalec sam zavzel svoje stališče in videl sebe v nasprotjih življenja. Pridiga naj človeka privede do samostojnih stališč, odločitev in dejanj. Samo konkretne spremembe v osebnem življenju prinesejo želene nove drže, ki naj bi tvorile kulturo ljubezni, kulturo novega človeka.
Sveta knjiga ostaja izziv za sodobnega potrošniškega in sekulariziranega človeka, izkoreninjenega iz občestva, samega in pogosto osamljenega. Sveto pismo ga povezuje z iskanjem človeštva, z iskanjem smisla, osebne poklicanosti in poslanstva. Sveto besedilo odpira večna vprašanja. Človek v vseh časih išče svojega Stvarnika, svoj Izvir, išče svoj Pristan, Cilj in Smisel, išče pot do Ljubezni in Usmiljenja. Isti človek pa doživlja svojo rano, nagnjenost k uporu, odporu, nasilju, samouveljavljanju, trenutnemu užitku. Vse to preglasi hrepenenje srca po Lepoti, Resnici in Dobroti, po Očetu.
Religiozni jezik zato ostaja vedno isti, včasih kar klišejski in tog. Nič novega ni v teh pripovedih. Ponavljamo stare, prastare teme. Na novo jih izrekamo, ker moramo sami najti svojo pot. Iščemo nove primere iz življenja, ki približajo vprašanje, ki ponazorijo razmišljanje, da se poslušalec laže znajde, vrednoti in opredeli.
Naj pričujoči zapisi izzovejo pridigarje, da bodo še bolj zavzeto poslušali Besedo, opazovali življenje in negovali svoje nagovore. Naj zbirka osebnih izkušenj in razlag raste v široko paleto, na kateri so zajete vse barve človekovega bivanja. Naj bo ta knjiga koristen pripomoček sodobnemu človeku, ki išče svoj prostor pod soncem in v Cerkvi, ki si želi resnične svobode in ga skrbi skupno dobro. Naj bo spodbuda za nove trenutke molka, da bi obstali na pragu velike Tišine in poslušali Besedo, Duha, ki razodeva večno Ljubezen.
Silvo Šinkovec
