Objavljeno v glasilu Novičke AC, septembra 2004

Vseživljenjsko učenje za bolj kakovostno starševstvo

Družina je ključnega pomena za razvoj osebnosti otroka (fizična in čustvena varnost, materialna gotovost, vedenjske navade, miselni vzorci, vrednote). Starši, ki jim je življenje v radost in veselje, partnerski odnos živijo kakovostno, zato otrokom lahko nudijo varnost, toplino in načine dobrega sporazumevanja.

Danes veliko vemo o človeku, saj se vede množijo in s tem znanje s psihološkega, pedagoškega in drugih sorodnih področij, ostaja pa vprašanje, kako prenesti znanje strokovnjakov do 'neposrednih uporabnikov'. Znanje prepogosto kroži v zaprtih strokovnih krogih. Kako naj te kroge odpremo, da bodo znanja dostopna v sprejemljivi in uporabni obliki staršem in učiteljem?

Ob naraščajoči kompleksnosti življenja so starši prezaposleni s številnimi obveznostmi, otroci pa prepuščeni sami sebi. Iz tega izvirajo primanjkljaji v čustvenem in socialnem razvoju ter s tem povezani številni problemi odraščanja. To otroci prinašajo v šolo, ki pa vsega ne more reševati sama. Njeni prvi zavezniki so starši. Zato mora šola gojiti 'zdravo zavezništvo', partnerstvo s starši učencev.

Federico Mayor, bivši generalni direktor Unesca, trdi: Samo ena pedagogika obstaja, pedagogika zgleda. Ni druge pedagogike. Če to drži za učitelje, toliko bolj velja za starše. Otroci so kot pivnik, od staršev posrkajo vzorce vedenja in čustvovanja. Posnemajo starše. Kar starši so, dajejo otrokom. Zato je vsako delo za svoj osebni razvoj, novo znanje in novo pridobljena 'mini kultura' staršev zaklad tudi za otroke.

Fernando de la Puente, ravnatelj in dolgoletni voditelj šole za starše, rad vpraša naslednje: Starši, imate svoj vzgojni načrt? Ste že kdaj pomislili, v kakšnega človeka naj bi se z vašo pomočjo oblikoval vaš otrok? Ste se posvetovali s partnerjem? Takoj lahko sarkastično dodamo: Ne obremenjujte se, če nimate vi vzgojnega načrta, ulica ga prav gotovo ima, mediji prav tako, vrstniki vaših otrok (klape) tudi. Danes na vseh področjih življenja postavljamo jasne cilje, oblikujemo vizijo in načrtujemo dejavnosti. Zakaj si tudi starši ne bi bolj organizirali svojega življenja, ko gre za njihove otroke? Zakaj bi odraščanje prepuščali slučaju in drugim? Gre za vprašanje, kdo vodi otroke. Sem to jaz - mama/oče - ali so drugi? In kam jih vodi? Če formalni vzgojitelji - starši in učitelji - niso vzgojni voditelji, bodo to vlogo v življenju otrok in učencev prevzeli drugi.

Šola za starše je ena izmed oblik izobraževanja staršev. Preprosta in učinkovita. Deset let vodim šolo za starše in spodbujam, da se podobnega dela lotijo še drugi: v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, na župnijah. Neka udeleženka, mama, je takole zapisala ob koncu programa: Ker imam štiri otroke, službo, dom, mi časa vedno zmanjkuje oz. mislim, da ga zmanjkuje. Ko pa je na sporedu šola za starše, jo težko čakam. Vzamem si čas, da grem. Da grem pravzaprav razmišljat o sebi, o svojem odnosu do družine, moža in otrok. Kolikokrat med tednom sem napeta, obremenjena in takrat čutim, da je vsega preveč, da bi bili lahko otroci boljši, v šoli za starše pa ob predavateljevi temi grem vase, resnično začutim, kaj mi otroci pomenijo, vem, da so zelo dobri in da jim te občutke v vsakodnevni naglici vse premalo pokažem. Druga pa: V šoli za starše dobivam moč pri vzgoji svojih treh otrok. Posebej takrat, ko ne vem, kako bi jim pokazala ljubezen in hkrati postavila pravila za življenje.

V šoli za starše obravnavamo teme s področja učenja, vzgoje, družine in razvoja osebnosti: značaji in načini učne pomoči, vzgaja za vrednote, mladi in mediji, priprava na družinsko življenje, agresivni otrok, hiperaktivni otrok, zasvojenost: mamila in alkohol, komunikacija v zakonu in družini, poklicno svetovanje itd.

Za vzgojo otrok je potrebna cela vas

Oče pripoveduje: Način dela mi je bil zelo všeč. Osebno branje knjige mi je omogočilo, da sem sam pri sebi razmislil o vsebini, povzetek posameznega poglavja na srečanjih pa mi je knjigo približal še s stališča ostalih in mi tako pokazal tiste stvari, ki sem jih sam spregledal. Pogovori po skupinah so se mi zdeli pomembni zaradi različnih izkušenj, ki smo si jih izmenjali, se med seboj pogovorili o različnih vzgojnih ukrepih in tako eden drugega spodbudili še k drugačnemu razmišljanju, kakršnega se do tedaj še nismo poslužili. Vsak od staršev ima namreč svojo zgodbo in vsaka od njih je zagotovo vredna poslušanja. Na ta način izveš, kako se otroci odzivajo na različne vzgojne ukrepe in tudi na kakšen način želijo otroci prevzgojiti starše. Skupni pogovor nam je dal še širši pogled na posamezno temo. Po vsakem srečanju smo odšli domov za nekaj spoznanj bogatejši. Aktivne oblike dela dajo več možnosti, da se starši med seboj spodbujajo, motivirajo, si izmenjajo izkušnje, eden drugega podpirajo. Tako raste zavzetost za vzgojno prizadevanje. S tem pa že gradimo sodobno vas, ki je po afriškem pregovoru potrebna za dobro vzgojo otrok.

Otroci v vsakem obdobju potrebujejo drugačno pozornost in starši se z njimi in ob njih učijo. Pa tudi družbene in kulturne spremembe narekujejo 'posodabljanje' na področju družinske vzgoje. Neka udeleženka pravi: Naučila sem se, da vzgoja ni nekaj samo po sebi umevnega, da je tu še marsikaj, česar se morem naučiti in to se da čudovito uresničiti v šoli za starše. Ves čas se učimo.

Silvo Šinkovec (silvo.sinkovec@rkc.si), urednik revije Vzgoja