Objavljeno v reviji Vzgoja, junija 2005
Seminar ponuja priložnost, da se učitelji srečajo in reflektirajo svojo pedagoško izkušnjo. Ob kratkih predavanjih, pričevanjih in primerih kolegov delajo sami, v paru ali skupini ob različnih vprašanjih, ki se dotikajo njihovega doživljanja, čustev, razmišljanja, vzorcev vedenja, prepričanj, zaznave sebe in okolja, načinov komunikacije in dinamike procesov na delovnem mestu. Iščejo povezavo med osebnimi vrednotami in pedagoškim delom ter poglabljajo zavedanje, da vzgoja kliče po timskem, skupnem prizadevanju.
Zgodovina Začelo se je v sedemdesetih letih v ameriških jezuitskih šolah. Želja vodstev šol je bila odgovoriti na vprašanja sodobne šole: Kako odgovoriti na potrebe spremenjene družbe? Kako oblikovati šolske skupnosti, da bi bile res vzgojne skupnosti? Kako pomagati učitelju, da bi dal novi generaciji kar največ za intelektualni razvoj, socialno čutenje in versko rast? Kako udejanjiti duha II. vatikanskega zbora? Kaj lahko šole storijo za spremembo v družbi, da bi bila ta bolj pravična, in v Cerkvi, da bi bila ta bolj verodostojna v oznanjevanju evangelija? V osemdesetih je bil seminar zelo popularen, udeležilo se ga je več tisoč učiteljev v jezuitskih in drugih šolah (zasebnih in državnih). Iz ZDA se je namreč razširil v vzhodno Azijo (na Filipine, v Avstralijo, Indonezijo, na Japonsko, v Hong Kong), Latinsko Ameriko in tudi v Evropo (na Irsko, v Anglijo in Španijo). Sam sem za seminar prvič slišal leta 1989, ko sem bil na srečanju delegatov za jezuitsko šolstvo v Evropi. Želel sem si, da bi to obliko prenesli tudi v Slovenijo. Leta 2002 se je ponudila priložnost, da se udeležimo usposabljanja za vodenje Colloquiuma, ki so ga za nas pripravili kolegi Dona in John Foley, Bernard L. Bouillette iz ZDA ter gospa Jenny Go iz Manile (Filipini).
Naša izkušnja V Varšavi je bilo dvajset udeležencev iz petih držav: s Poljske, z Madžarske, iz Litve, Slovenije in Egipta. Za nas je bila to res lepa izkušnja zastonjskega služenja kolegov, ki so svoje izkušnje in svoja globoka pedagoška prepričanja nesebično in iskreno delili z nami. Znali so ustvariti toplo in neposredno komunikacijo med nami, tako da smo se dobro počutili in dotikali svojih globin ter iskali pristne poti do svojih sodelavcev. V Slovenijo smo se vrnili prepričani, da je ta seminar zelo primeren tudi za nas.
Ponudba Najprej smo seminar želeli ponuditi članom Društva katoliških pedagogov Slovenije, saj se nam je zdelo, da so med nami že spletene vezi, ki nas povezujejo v istem naporu in prizadevanju, da sooblikujemo zdravo vzgojno okolje. Povezujejo nas vrednote in vera. Načela našega Etičnega kodeksa s pomočjo tega seminarja lahko bolj ozavestimo in v sebi prebudimo ustvarjalnost, da bi nenehno iskali nove poti do mladih, v kar nas priganja notranji klic ljubezni. Prva slovenska izvedba je bila julija 2003 v Celju. Udeležencev je bilo 25, vodili pa smo ga Polona Knific, Barbara Lenart Bregar, Miranda Majcan in Silvo Šinkovec. Ker je bil odziv zelo pozitiven, smo se odločili, da bomo seminar ponovili. Razširili smo ekipo in pripravljamo novo izvedbo, ki bo v Nazarjah julija 2005.
Kontekst Slovenska družba je v prehodnem obdobju in zdi se, da gremo proti koncu tranzicije. Socializem je za nami. Živimo v času kapitalizma, razslojevanja, kopičenja kapitala v zasebnih rokah, povečevanja potrošništva, brezposelnosti, razvez in s tem povezanih težav staršev in otrok, podaljševanja delovnega časa zaradi tekmovalnosti na trgu. To je tudi čas praznoverja, iskanja smisla in duhovnega sredi potrošniške ideologije. To je čas samostojne Slovenije in čas vključevanja v Evropo. Kaj vse to pomeni za narodno zavest in državljansko identiteto? Kaj to pomeni za učitelja? Za nas je še vedno velik izziv Unescov dokument Učenje: skriti zaklad. V njem so načrtovalci vizije šole za tretje tisočletje zapisali štiri stebre vzgoje in izobraževanja: učiti se, da bi vedeli; učiti se, da bi znali delati; učiti se, da bi živeli v skupnosti, in učiti se biti. Veliki izzivi slovenski šolski politiki, teoriji in praksi... Plenarni zbor je postavil tri kriterije prenove; to so tudi tri izbire: 1. Odločitev za človeka: Konkretne življenjske okoliščine so naš izziv. To pomeni, da moramo poslušati, kje je človek, ga srečati v njegovi potrebi in mu služiti. Za učitelja to pomeni, da mora dobro poznati kontekst življenja svojih učencev, jih poslušati in jim biti blizu tam, kjer so njihove resnične potrebe. 2. Odločitev za dialog: Radi bi se pogovarjali, poslušali drug drugega in se spoštovali, skupaj iskali in gradili boljšo družbo. Učitelj naj bi spodbujal učence, da bi si privzgojili kulturo dialoga, iskanja resnice in spoštovanja vsakega človeka. Ne bi radi več polarizirali družbe na 'mi' in 'oni'. Radi bi iskali skupne točke za sodelovanje, za srečanje z različnimi in drugačnimi ljudmi. Radi bi gradili strpno družbo, v kateri bo vsak posameznik spoštovan in cenjen, da bomo lahko vsi sodelovali. 3. Odločitev za skupnost: Kjer ljudje sodelujemo, nastaja skupnost. Ob številnih nesporazumih na osebni in družbeni ravni je zelo pomembno, da se mladi učijo graditi zdrave skupnosti, zdravo in ustvarjalno sobivanje različnih ljudi. Ob tem se postavlja vrsta vprašanj tudi učiteljem. Naše poslanstvo je preroško, saj mlade pripravljamo na prihodnost. Kako bomo iskali pot do drugega, da se ne bomo utopili v individualizmu in vrtičkarstvu, v praznoverju in praznem upanju? Kako bomo obnavljali temeljno odločitev za vzgojo? Kako bomo bogatili kolege, s katerimi vsak dan sodelujemo? V Colloquiumu so nastavki preroške poti. Odkriti pa jih mora vsak sam; tudi odločiti se mora vsak sam. Popolno svobodo imamo. Na nas je, da iščemo, najdemo, se odločimo ter zavzamemo za to. Vabljeni na Colloquium 2005!
Silvo Šinkovec
