Preskoči na vsebino


Pogovor z dr. Pavlom Zgago

Minister za šolstvo in šport

Objavljeno v reviji Vzgoja, oktobra 1999

Pogovarjal se je: Silvo Šinkovec

Spoštovani gospod minister dr. Pavel Zgaga, začenjate novo delo. Ob tej priložnosti bi vam radi zastavili nekaj vprašanj.

Kako ste sprejeli novico, da ste postali minister za šolstvo in šport? Delo na ministrstvu vam je dobro poznano, saj ste bili že dolgo med prvimi sodelavci bivšega ministra.

Delo in problemi so mi res znani in če gre za to razsežnost srečevanja z novim delovnim mestom, potem si mi prav res ni bilo treba delati nobenih iluzij. Vem, kako obsežna in zahtevna vprašanja me čakajo. Doslej sem se podrobno ukvarjal le z določenim delom teh vprašanj, predvsem tistih, ki so povezana s posrednješolskim izobraževanjem in prehodom vanj ter z mednarodnim sodelovanjem v šolstvu. Prav zato, ker vem, kako pomembno je dobro poznavanje drobnih detajlov na vseh področjih šolstva €“ in tudi športa €“ me v prvih tednih čaka precej dela.

Preden zajadrava v delo ministra, bi vam rad zastavil nekaj bolj osebnih vprašanj. Zakaj ste se odločili za študij filozofije? Kaj vam filozofija pomeni?

Tako kot mnogi mladi sem tudi sam krožil med mnogimi željami in motivi. Na začetku srednje šole me je privlačilo trdo naravoslovje, še zlasti astronomija, pod vplivom odličnega učitelja slovenščine sem se nato vrgel v književnost, zašel sem v gledališče in se celo spogledoval z mislijo na študij dramaturgije. Po maturi sem vpisal filozofijo, deloma zato, ker preči vsa ta različna področja, deloma zato, ker je bila ob koncu šestdesetih let takšna odločitev pač odločitev v tedanjem duhu časa. Kljub temu, da je današnji duh časa v marsičem drugačen, bi se znova odločil tako.

Filozofija razmišlja o človeku kot človeku. Kako vi doživljate usodo človeka?

Študij na fakulteti me je relativno hitro prepričal, da je treba razlikovati med filozofijo na splošno in mojo filozofijo. Vrednost filozofskega mišljenja je v tem, da lahko pritrdite različnim paradigmam (in v njih miselno uživate), različnim konceptualnim rešitvam iste teoretske uganke. Če so le teoretsko utemeljene, argumentacijsko konsistentne €“ kar pa je zelo zahteven pogoj, ki razlikuje filozofijo od filozofiranja. Za profesionalnega filozofa moja filozofija torej nikoli ne more biti enoznačna, neproblematična. Definiranje neke kategorije je €“ tako kot v umetnosti definiranje neke poteze, barve, giba ali zvoka €“ odvisno od celote, v kateri se pojavlja, od (meta)jezika, v katerega je vpeta. Seveda pa se s tem ne nameravam diplomatsko izogniti vašemu vprašanju. Meni, moji filozofiji je usoda človeka rezultanta treh glavnih dejavnikov: mojih odgovorov na izzive življenja, ki sem jih sposoben izpeljati iz lastnih izkušenj in človeške modrosti sploh, prav tako povsem človeške (občasne) nepremišljenosti in zaletavosti ter neizrekljivega, če si sposodim Wittgensteina.

Kako doživljate odnos filozofije do pedagoške teorije? Kako vam filozofija, če lahko tako rečeva, pomaga razmišljati o pedagoškem delu?

Filozofi smo prepričani, da je filozofija vgrajena v temelje vsake vede; trdno sem prepričan, da se ne motimo. Filozofija misli svet in zato o njej ne govorimo nerazčlenjeno, ampak govorimo o filozofiji narave, o filozofiji človeka, znanosti, zgodovine, umetnosti itd. Filozofija mi torej ni le pomočnica pri pedagoškem delu, na nek način €“ za širši okus verjetno abstrakten €“ je kar mišljenje pedagoškega dela. V svetu, še zlasti v angleško govorečem, je znana in priznana filozofija edukacije, ki se razteza od teorije vednosti preko etike do raziskovanja temeljev pedagoškega ravnanja, socialnofilozofskih in kulturoloških razsežnosti procesa edukacije itd. Te razprave postopoma dobivajo domovinsko pravico tudi v Sloveniji in v povezavi z drugimi edukacijskimi vedami prispevajo k reševanju dilem in oblikovanju konceptov na tem področju.

Bil ste tudi moj profesor na pedagoški akademiji in od konca sedemdesetih let predavate filozofijo bodočim učiteljem. Kaj želite, kot filozof, sporočiti študentu, bodočemu učitelju?

Torej je to zame prvi intervju, ki ga je zasnoval moj nekdanji študent! Ne želim dajati poceni komplimentov, a res je, da je bilo v teh prvih vprašanjih kar nekaj odmevov sporočila, ki ga želim posredovati v predavalnici. Ni ga mogoče posredovati v stavku, ampak le v daljšem €“ pedagoškem €“ procesu. Če se še tako trudim, lahko tu ponudim le nekakšen 'sinopsis', 'abstract': usposabljanje za pedagoško delo zahteva, da se študent sreča s premnogimi 'kaj' in 'kako'; zanj, za njegovo strokovno pot, za njegovo delovanje v mreži najrazličnejših odnosov, v katere stopa, pa je še bolj pomembno srečanje s temeljnim 'zakaj'. Izbrana poglavja iz filozofije posredujem predvsem kot miselna orodja, ki jih diplomant €“ učitelj potrebuje za refleksijo lastnega dela in samega sebe.

Kaj menite o Unescovem dokumentu Učenje - skriti zaklad? Koliko in kako ta dokument vizije šole za 21. stoletje vpliva na potek slovenske kurikularne prenove?

Gre za imenitno delo, ki bo nedvomno označilo našo dobo oziroma teoretska iskanja na področju vzgoje in izobraževanja ob koncu tega stoletja. Knjiga je ob pravem času izšla v slovenskem jeziku in €“ kot vidim €“ v našem prostoru ustrezno odmeva. Ne gre le za to, da jo dostikrat citirajo, še bolj pomembno je, da pomaga uveljavljati mnoge sodobne teoretične koncepte. To je še posebej pomembno v času, ko v naše šole prihaja veliko vsebinskih in organizacijskih novosti.

Kam gre Slovenija? Kako se razvija in kako vidite skladnost razvoja šolstva z globalnim slovenskim dogajanjem? Kakšno Slovenijo bi si želeli videti čez 30 let?

Že prvo vprašanje bi zahtevalo prav posebno razpravo. Na kratko: verjamem, da ima Slovenija vse možnosti za razvoj, možnosti, da potrdi svojo lastno identiteto in se prav zato enakopravno vključi v mednarodno skupnost. Želel bi, da bi šolstvo ostalo ena izmed bistvenih prioritet slovenske razvojne naravnanosti, želel pa bi tudi, da bi mu bili nekateri drugi prepiri prihranjeni. Tedaj si upam razmišljati o Sloveniji čez 30 let kot o deželi, ki ji njene populacijske in ozemeljske razsežnosti ne bi bile vzrok resentimentov, ker bi s svojim znanjem in ravnanjem zlahka dokazovala, da v informacijski (hm, nemara takrat že postinformacijski?) družbi štejejo druge vrline.

Katere so prednostne naloge, ki ste si jih postavili kot minister za šolstvo in šport?

Delo, ki je bilo v letih po osamosvojitvi Slovenije doslej na področju šolstva in športa že opravljeno, ter čas, ki preostaja do konca mandata, narekujeta nekaj dokaj enostavnih splošnih načel, na katerih mora sloneti strategija nadaljnjih prizadevanj na področju šolskega sistema: zaokroževanje sistemskih rešitev, strokovnost rešitev, timsko delo, stabilnost in razvoj šolskega sistema.

Menite, da so učitelji dovolj pripravljeni za izzive šolske prenove? Kaj bi jim priporočili za učinkovitejše delo skladno s prenovo?

Z učitelji €“ bodočimi in aktualnimi, rednimi in izredenimi študenti €“ sem se srečeval že na fakulteti. V zadnjih letih sem imel priložnost te kontakte ohraniti in nadgraditi. Učitelji so dobro pripravljeni za izzive šolske prenove, vendar pa je narava strokovne pripravljenosti v vseh človeških dejavnostih takšna, da je ni nikoli dovolj. Zato je možno eno samo priporočilo: strokovno spopolnjevanje, izkoriščanje vseh možnosti, ki se ponujajo.

Na nekaterih fakultetah profesorji tožijo, da s sedanjim postopkom vpisa ne dobijo dovolj nadarjenih študentov. Kaj storiti, da bi v študij vključevali najbolj nadarjene in ne bi izgubljali talentov mladih?

Ne verjamem, da te fakultete izgubljajo nadarjene študente zaradi sedanjega postopka vpisa. Nasprotno! Ko prične neka fakulteta ugotavljati, da se k njim vpisujejo tudi t. i. slabši študenti, to pomeni samo, da se omejitve vpisa zmanjšujejo in da imajo mladi več možnosti za uresničevanje želja. V tej smeri moramo nadaljevati. Fakultete pa se morajo potruditi za čim bolj kakovostno delo z vsemi študenti, ne le z elito, ampak z vsemi, ki so pripravljeni na intelektualni trud.

Bomo s kurikularno prenovo dosegli res večje ravnovesje med faktografijo in ustvarjalnostjo v šoli? Tako je bilo večkrat zagotovljeno in to je želja mnogih. Kje vidite pokazatelje boljše prihodnosti?

Temu je bila namenjena večina prizadevanj zadnjih let. Reševanje tega problema pa nikakor ni enostavno: v javnih razpravah prav vsi prisegamo na to načelo in prav vsi kritiziramo faktografijo, vprašanje pa je, kako stvari izgledajo, če bi pokukali v posamezne kamrice. Šolski razred je bil prepogosto taka skrita kamrica. Zato vidim eno največjih vrednot zadnjega obdobja v precej večjemu sodelovanju, od posameznih šolskih aktivov preko regionalnih do nacionalnih razprav. Odprta in odkrita razprava je edina pot k temu cilju, vendar ne pozabimo, da prav to odkrije slabosti in povzroča različne bolečine. Patološko pa bi bilo misliti, da so te slabosti in te bolečine rezultat in cilj šolske prenove.

Mnogi opozarjajo na težo 'patološkosti' v naši družbi (razne zasvojenosti, psihične bolezni, samomori, naraščanje agresivnega vedenja, izkoriščanje otrok, spolno zlorabljanje itd). Kaj more šola prispevati k bolj zdravi družbi?

Šola lahko k temu zelo veliko prispeva €“ in tudi dejansko prispeva! Strokovno usposobljeni učitelji in drugi šolski strokovni delavci odkrijejo marsikatero individualno tragedijo in že zaradi tega se lahko marsikatera med njimi sploh prične reševati. Po drugi strani ima šola v svoji razsvetljenski funkciji prav tu za današnje čase nemara vitalno vlogo: vedeti o vzrokih nesprejemljivega ravnanja, poučiti se, kako se zavarovati, kako pomagati drugim €“ vse to so teme, v katerih se temeljito prepletajo tako izobraževalne kot vzgojne vsebine. To delo je težko in možne so tudi napake. Ko pa se pogovarjam z ne-šolniki, moram šolnike včasih vzeti v obrambo. Ne gre le za to, da si v nekaterih okoljih kritikastri včasih ne pomišljajo obtoževati na pamet, brez vsakega uvida v resnično življenje in delo šol. Gre za to, da šoli preprosto ni mogoče naložiti prav vseh in še več nalog, npr. tistih, ki jih druge institucije €“ vključno z družino - opravljajo slabo, ni ji mogoče naložiti reševanja prav vseh problemov, ki jih prinaša sodobna civilizacija. Šola bo pri tem toliko bolj učinkovita, kolikor bolje bo sodelovala z drugimi službami, starši, nevladnimi organizacijami €“ in te z njo.

Naraščanje nasilnega vedenja v šoli je trd oreh za mnoge šole. Mnogi očitajo načrtovalcem šolske politike, da ščiti nasilneže in zanemarja žrtve. Nekateri trdijo, da tudi šole (učitelji) nimajo pravih vzvodov moči in avtoritete, da bi ustrezno delovali. Kaj menite o tem problemu?

Načrtovalci šolske politike, ki da ščitijo nasilneže in zanemarjajo žrtve? Naj to sploh komentiram?! Za kulturo javne razprave bi pri nas veliko storili, če bi pred izjavami, ki padajo na pamet in vsevprek, najprej malce premislili. Prav takšna nepremišljena impulzivnost je namreč največkrat dejavnik, ki prispeva k nesprejemljivim dejanjem v družbi. S problemom nasilja se srečujejo vse sodobne družbe, in pojavi nasilnega vedenja v šoli so praviloma preslikava iz širšega okolja. Vsaj dva vidika je treba pri tem ločiti: pravnega in pedagoškega. Ko gre za pravno obravnavo nekega izpada, se kljub čustvenim pritiskom, ki takšne neljube dogodke še zlasti spremljajo v šolskem okolju, ni mogoče odreči načelom, na katerih takšna obravnava, preiskava in sankcioniranje temelji. Palice v šolo ni mogoče več vrniti, to pa ne pomeni, da danes ne bi bilo mogoče več ukrepati. Za šolo pa je še bolj pomembno pedagoško delo in sodelovanje z okoljem; o tem sem govoril malo prej.

Ali starši dovolj sodelujejo s šolo ali bi bilo potrebno ta odnos okrepiti, spodbuditi? Kako?

Na posplošeni ravni je težko odgovarjati na takšno vprašanje. Še najbolje je, če analiziramo svojo šolo, svoje okolje, svoje starševsko razmerje z razredničarko €Ś Takšna konkretna analiza bo verjetno v vsakem primeru pokazala, kaj lahko vsak sam stori, da bi ta odnos spodbudili.

V Sloveniji nekateri zagovarjajo nevtralno šolo. Vendar se zdi, da je čas, da pričnemo govoriti o pluralni šoli, ker živimo v pluralni družbi. O nevtralnosti govorimo v času totalitarizma in s strani depriviranih, tistih, ki nimajo glasu. V pluralni družbi izraz nevtralnost izgubi svoj pomen in smisel, v našem kontekstu zveni anahronistično. Kaj menite?

Za čas takšnega ali drugačnega totalitarizma je značilna Ena Sama Resnica. Govoriti o nevtralnosti je včasih morebiti lahko dalo malo zadoščenja, nikakor pa nevtralnost ni bil princip realnosti; nasproti totalitarizmu je (bilo) mogoče nastopiti le z analizo totalitarnega delovanja in vzpostavljanjem pluralnega polja mišljenja in delovanja. Če govorimo o javni šoli, potem med nevtralnostjo ali bolje med pravno nevtralnostjo šole ter pluralnostjo družbe ne vidim protislovja. Nasprotno: pravno nevtralna javna šola je šola, ki ne izhaja iz Ene Same Resnice, pač pa omogoča posredovanje in spoznavanje resnic kot človeških resnic. Prav zato je javna šola tudi prostor skupnega odraščanja in vzgajanja za strpno sobivanje v odrasli dobi. Tudi zasebna šola v pluralni družbi ne more biti šola Ene Same Resnice, kot včasih sugerira kaka provokacija, pač pa z drugačno utemeljitvijo in naravnanostjo vzgojno-izobraževalnega procesa omogoča poudarek specifičnim dimenzijam, bodisi konfesionalni, pedagoški, profesionalni ipd.

Kako se bo razvijalo zasebno šolstvo? Kaj pravite o cerkvenih šolah, njihovem poslanstvu, ciljih, ki jih dosega, in prihodnosti, ki jo ima?

Takšne napovedi so vedno nehvaležne, saj v razvoju takšnih ustanov, kot so šole, potrebujete kar nekaj časa, da poženejo res trdne korenine. Radikalne spremembe bi že na srednji rok lahko marsikaj spremenile. Marsikje v tujini zasebne šole niso deležne javnih sredstev ali pa je njihov delež skromen. Sam menim, da je primerjalno zelo visok delež, ki ga tem šolam namenja naša zakonodaja, pomemben, ker ta del šolstva šele nastaja. Cerkvene šole, ki zdaj predstavljajo osrednji del zasebnega šolstva, lahko pomagajo pri razelektritvi nekaterih tenzij, ki se vnemajo ob javni šoli, obenem pa odpirajo prostor. Med zasebnimi šolami na temelju posebne pedagoške utemeljitve od letos ta prostor dodatno odpira Waldorfska gimnazija. Precej možnosti pa se odpira tudi na specifičnem področju poklicnega in strokovnega izobraževanja.

Cerkvena stran očita načrtovalcem kurikularne prenove, da so bili kristjani odrinjeni iz načrtovanja, da je bila izvedena reforma enostranska in enobarvna, da ne upošteva velikega dela prebivalstva, kristjanov? Kaj menite o tem?

Kurikularna prenova je strokovna naloga in pri takem delu ne bi priporočal, da se delimo po veroizpovedih, strankarskih ali drugačnih nazorih. Ko gre za vprašanja o predmetniku, o učnih načrtih, o didaktičnih prijemih, o načinu ocenjevanja ipd., to prav gotovo ni ključno. Osebno poznam mnoge, kristjane in nekristjane, ki so bili udeleženi pri tem delu, med njimi so se ostrila mnenja, vendar nikoli po črti veroizpovedi. To je dobro tako za stroko kot za prepričanje posameznika.

Kako naj se reši vprašanje verouka, verskega ali religijskega pouka? Izgleda, po izkušnjah nekaterih eksperimentalnih šol, da je predmet verstva in etika propadel že na samem začetku. Kaj predlagate kot nadaljnji korak reševanja tega vprašanja?

Sam nisem tako pesimističen. Še enkrat naj ponovim, da sem prepričan, da je ena izmed osrednjih nalog javne šole, da kar najbolje prispeva k strpnosti otrok in mladih iz različnih družin in okolij, k njihovemu bodočemu strpnemu sobivanju kot odraslih državljanov. Prav predmet verstva in etika bi lahko veliko prispeval k temu, da bi šablonski predsodki s katerekoli strani s prihodnjimi generacijami izginjali. Po daljši polemiki ob sprejemu šolske zakonodaje je ob tem vprašanju Državni zbor uspel ustvariti zelo visok konsenz, seveda z ekstremi na obeh straneh. Vsako ponovno odpiranje tega vprašanja bi zahtevalo najmanj enako truda, ki bi se na koncu vendarle moral spet strniti v rešitvi, ki izhaja iz načela strpnosti, če ne želimo tvegati novih ekstremizmov katerekoli vrste že.

In mladi? Kakšno prihodnost imajo v naši državi? Kako se riše njena (prihodnost mladih) svetla in temna stran?

Predvsem moramo mladim odpirati možnosti za šolanje, prav zato mora biti v strateških odločitvah Slovenije šolstvo v ospredju. In bolj ko bomo znali tudi z vzgojo uresničevati splošno načelo strpnosti, več bo možnosti za odraščanje v okolju, v katerem uresničevanje osebnih načrtov in želja ne bo prihajalo v vroče polje nenehnih javnih polemik. In nasprotno.

Mnogi trdijo, da kurikularna prenova uvaja šolo brez vrednot. Je temu res tako? Če ni, katere vrednote prenova uvaja kot tiste, ki naj jih mladi spoznajo?

Dovolite mi, da ponovim kar tisto, kar ne nazadnje pripovedujem že generacijam študentov: ločevanje pojmov vzgoja in izobraževanje in njuno zoperstavljanje je v teoriji popoln nesmisel, v praksi pa nevarna napaka. Dejstvo, da v našem jeziku morda nekoliko bolj trdo kot v nekaterih drugih razlikujemo med tema dvema besedama, ne sme povzročiti nereflektiranih in prehitrih sklepov. Šolski sistem, ki bi zanemarjal komponentno izobraževanja, bi zanemarjal tako duhovne potence posameznih ljudi kot ekonomske in kulturne potenciale nacije. Povsem isto velja za komponento vzgoje. Zahteva po prepletanju obeh komponent pa je zahteva po €“ na kratko rečeno €“ avtonomiji zoper heteronomijo. Na ukaz ni mogoče nikogar izobraževati; skozi stoletja človeške kulture se je utrdilo prepričanje, da je izobrazba v najbolj neposredni zvezi z osebno notranjo motivacijo. Znanje, ki ga zahteva današnji €“ in jutrišnji €“ čas, ni znanje, ki se vbija v glave; je znanje, ki ga osvajamo misleči posamezniki. Podobno je z vrednotami: ni jih mogoče vbijati v duše; z razumevanjem tradicij, različnosti kultur in skupnega temelja človeškega bivanja ter položaja posameznika v sodobni družbi jih prav tako osvajamo in usvajamo. In v tej perspektivi se odpirajo vrednotne razsežnosti javne šole: človekove pravice, demokracija, strpnost, spoštovanje različnosti, solidarnost in pomoč ...

Leto 2000 je pred vrati, minister boste ob prestopu tisočletja. Kaj vam pomeni milenijski prehod?

Tokratni milenijski prestop bo nedvomno drugačen kot prejšnji, kar poglejte na primer fenomen hrošča stoletja. Nemara bodo ljudje v okrogli številki res našli razlog za kakšno še prav posebno praznovanje, v resnici pa empirija samega prehoda v naslednje leto ne more biti nič posebnega. Vznemirljivost milenijskega prehoda vidim na simbolni ravni: priložnost za refleksijo nekega dolgega obdobja, ki ga lahko ob tej priliki obravnavamo kot celoto. No, te obravnave so v razpravi in literaturi prisotne že nekaj časa.

Praznovanja ob prehodu bodo najrazličnejša. Bi šola zmogla storiti kaj za bolj zdravo praznovanje, da bi se izognili - kolikor mogoče - tistim oblikam praznovanja, ki ljudi ponižujejo in ogrožajo, ki mladim slabijo pozitivno samopodobo?

Zakaj naj bi bilo to vprašanje namenjeno samo šoli? Seveda šola pri tem pomembno prispeva in se tem problemom ne izogiba, toda praznovanja takšne in podobnih vrst se največkrat vendarle pojavljajo v polju zasebnosti. Se nemara ne bi veljalo zato resno vprašati, kaj storimo kot starši, kot sorodniki, kot sosedje, vprašati o vlogi različnih javnih institucij, nevladnih organizacij? Kaj lahko storimo ali storijo na sto drugih načinov? Kako naša ravnanja in praznovanja izgledajo iz zornega kota nekega mladostnika, ki pregreši? In tako naprej. Ne le ob tem praznovanju, ob različnih priložnostih lahko šola najde načine in poti, da prepreči in pomaga. Ampak vsega ni mogoče naprtiti šoli na vrat.

'Naj' učiteljem so podeljene nagrade. Kako razmišljate ob letošnjih nagradah?

Odločitev o letošnjih nagrajencih še ni padla; na razmislek o njih in njihovem delu bomo torej vsi skupaj še malo počakali. Znano pa je že, da je prijav letos precej več kot prejšnja leta in to se mi zdi v tem trenutku najbolj pomembno. Ko smo pred nekaj leti z nagradami pričeli in ko je na razpis sprva prispelo le po nekaj deset prijav, sem včasih kar malce nesrečen pomislil, ali nemara tudi tu ne deluje že skoraj prislovična slovenska foušija€Ś Število prijav se zdaj povečuje, kar pomeni, da nagrade dobivajo vrednost v očeh slovenskih pedagogov, pa tudi širše javnosti. Odbor za podeljevanje nagrad ima mnogo več možnosti za kakovostne odločitve, seveda pa ima tudi mnogo bolj zahtevno delo.

Kaj bi radi sporočili učiteljem ob njihovem dnevu 5. oktobra?

Ta datum je pri nas dokaj nov, njegova simbolna razsežnost se šele vzpostavlja. Prepričan sem, da je ta razsežnost nekaj, kar vzgoja in izobraževanje ter vsi, ki v njem strokovno delajo, danes potrebujejo, da se v njej prepoznajo kot kolegi, ki jih povezuje skupno in za nadaljnji razvoj prepomembno delo. Učenje in poučevanje vse bolj postaja hrbtenica sodobne civilizacije. Vsem tistim, ki so s tem delom kar najbolj neposredno povezani, bi rad ob tem dnevu čestital in zaželel zadovoljstvo v delu.

Vi ste že dvajset let predavatelj. Ste radi učitelj (profesor)?

Da, zelo rad. Tudi zdaj dve uri na teden še predavam; toliko, da obdržim stik s študenti in fakulteto. Ta stik je prepomemben tudi za siceršnje delo, ki ga opravljam. Takrat, ko se npr. zadržim pri tako abstraktni snovi, kot je npr. Aristotelova trditev, da je vzgoja izpopolnitev pomanjkljivosti narave, se počutim na svojem terenu, obenem pa €“ verjeli ali ne €“ mi prav takšen teoretičen pogovor s študenti daje pomembna opozorila in iztočnice za reševanje čisto praktičnih problemov v šolstvu.

Kakšno je vaše življenjsko vodilo?

Priznati in razumeti različnost drug drugega in v tem iskati temelj in imperativ sodelovanja.

Hvala za pogovor. In veliko uspeha pri vašem prizadevanju za dobro šolo.

Print Friendly and PDF