Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj

Objavljeno v reviji Vzgoja, julija 2006

Pogovarjal se je: Silvo Šinkovec

Tony Shallcross, vodja mednarodnega izobraževanja, akademski učitelj in raziskovalec na Inštitutu za izobraževanje na univerzi Manchester Metropolitan University (Velika Britanija), kjer raziskuje povezave med razvojem celostne in okoljske vzgoje oziroma vzgojo in izobraževanjem za trajnostni razvoj. Počuti se kot globalni državljan, ki s čim manjšim vplivom na okolje in ljudi poskuša živeti v sožitju z naravo.

Kdaj in zakaj ste pričeli razmišljati in delati za Vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj (VITR)?

V poznih sedemdesetih letih sem se kot učitelj začel zanimati za okoljsko vzgojo, potem ko sem na BBC-ju gledal dokumentarni film z naslovom 'Tomorrow has been cancelled due to lack of interest€™ (Jutrišnji dan odpovedan zaradi premalo zanimanja). V tej oddaji sem se prvič soočil z argumentom, da klimatske spremembe, ki jih človek povzroča, resno ogrožajo njegovo preživetje na tem planetu. VITR v tistem času še ni bil uveljavljen pojem, sem pa takrat začel delati za Okoljsko vzgojo.

Kako se je porodila ideja za ustanovitev projekta Desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (Decade of Education for Sustainable development)?

Kot odgovor na to vam lahko podam svojo tezo, ki sicer ni podprta z izsledki raziskav. V sedemdesetih letih se je za okoljsko vzgojo začel zanimati UNESCO, ki je v okviru OZN pristojen za vzgojo in izobraževanje. Prvi Svetovni vrh v Riu leta 1992 se je osredotočil na temo trajnostnega razvoja (TR). V njegovem zaključnem poročilu (Agenda 21) je bil izraz vzgoja in izobraževanje druga najpogosteje uporabljena besedna zveza. Glede na zanimanje Združenih narodov za trajnostni razvoj, ki ga je Kofi Annan označil kot najpomembnejše vprašanje, s katerim se sooča človeštvo, se zdi zanimanje UNESCA za projekt Desetletje VITR na začetku 21. stoletja neizogibno, še posebej kot nadaljevanje konference UNESCO na temo VITR leta 1997 v Solunu. Obstaja tudi radikalnejša razlaga. Nekateri avtorji, med katerimi izstopa Vandana Shiva, so prepričani, da se za izrazom trajnostni razvoj skrivajo reformistični poslovni načrti, ki želijo legitimirati konec površne naftovodne reforme, s katero se bo prenehalo čezmerno poseganje v njihovo poslovanje. Dokler se bomo pogovarjali le o izpušnih plinih, namesto da bi resno razmišljali o zmanjšanju naše ekološke navlake, bo pot potrošništvu še naprej odprta.

Kje lahko iščemo začetke ideje o trajnosti in trajnostnem razvoju?

Ideja trajnosti je temeljna ideja v ekologiji in njenih nazorih o dinamičnem ravnotežju in podnebni klimaksni vegetaciji. Trajnostni razvoj je novejša ideja, začetke katere lahko zasledimo predvsem v poročilu The Bruntland Report iz konca osemdesetih let. Prvič je prišla v ospredje na Svetovnem vrhu v Riu leta 1992. Potrebno je poudariti, da trajnost pomeni opis dejanskega položaja, ki se neomejeno ohranja sam po sebi, medtem ko je trajnostni razvoj proces doseganja trajnosti (Porritt, 2006).

Trajnostni razvoj je "Dinamičen proces, ki vsem ljudem omogoča prepoznati svoje sposobnosti ter izboljšati kakovost življenja na načine, ki istočasno varujejo in povečujejo življenjske podporne sisteme Zemlje". Kako komentirate ta citat organizacije 'Forum for the Future'?

Všeč mi je, če trajnostni razvoj razumemo kot proces in ne kot vnaprej določen niz rezultatov; kot kakovost življenja in ne le kot življenjski standard; ter da so v tem razvoju zajeti vsi ljudje. V njem so zajete tudi socialne in okoljske komponente trajnosti. Z življenjskimi podpornimi sistemi mislimo samo na človeka, in da narava obstaja zato, da poteši človekove potrebe.

Kako so med seboj povezane tri trajnostne sfere (družbeno-politična, ekonomska in tehnično-znanstvena oziroma naravna)?

Povezane so v smislu, da je okoljska kriza v svoji osnovi socialno-kulturnega izvora. Po drugi strani trajnost v preseku teh treh sfer na Vennovem diagramu ne potrjuje ustaljenega stališča znanosti, da so družbeno-ekonomski cilji drugotnega pomena za doseganje ekološke trajnosti. To ne pomeni, da se ne da doseči obeh ciljev istočasno, temveč samo potrjuje, da družbeno-ekonomska trajnost ne more obstajati brez ekološke trajnosti. Ko govorimo o teh treh sferah, zakaj jih ne bi delili le na družbeno in naravno sfero, čemu je potrebno družbeno deliti še naprej v ekonomsko? Mogoče to odraža vrednote moderne družbe. Po drugi strani pa, mar z delitvijo na družbeno in naravno sfero ne ovekovečimo modernističnega dualizma, ki je najpomembnejši faktor okoljske krize?

Kaj se lahko naučimo iz podatkov o povezavi med emisijami CO2, dohodki in izobrazbo?

Podatki so pokazali, da so višja izobrazba in višji dohodki ljudi močno povezani z višjimi emisijami CO2. Vendar ta statistična povezava še ne dokazuje tudi njihove vzročne povezave. Nekateri trdijo, da potrebe višje ekonomske rasti oblikujejo sodobno izobrazbo, da le ta posledično vodi v potrošništvo in potrebo po dobrinah, kar vodi k večji porabi energije in v končni fazi k višjim emisijam CO2. Vendar ti dejavniki niso nujno medsebojno povezani. Izobrazba nam pomaga najti alternativne tehnologije, ki bodo zmanjševale vpliv porabe energije na spremembe podnebja.

Kateri teoriji učenja pri izboljševanju Vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj bi dali več poudarka in zakaj: behavioristični (Skinner), konstruktivistični (Lukmann) ali kontekstualni?

Nedvomno je VITR povezan s kontekstualnim in situacijskim učenjem. Tako kontekstualno učenje kakor tudi konstruktivizem učita, da je znanje družbena tvorba. Vendar v nasprotju z naivnim konstruktivizmom kontekstualno učenje priznava vpliv naravnega in družbenega okolja na proces gradnje. Potemtakem učenje poteka v situaciji, ki je pod vplivom in se istočasno odziva na družbeno, kulturno in naravno okolje.

Cilj 'celostnega šolskega pristopa' so 'učenci z osebnostnim, družbenim in okoljskim zavedanjem'. Kateri so glavni elementi tega celostnega pristopa?

To je demokratična vzgoja in izobraževanje, ki vključuje visoko raven učenčeve soudeležbe in odločanja v sodelovalnem duhu, ki ga šola neguje in razvija. Celostni šolski pristop pomeni, da to, kar učimo, tudi delamo, s tem, da vključimo vseh pet dejavnikov: učni načrt, šolski hišni red, družbeno organizacijo, stike z lokalno skupnostjo ter evalvacijo dela. Celostni učni pristop je osredotočen na dejavnosti ter se ukvarja s pravimi aktivnostmi, ki se dotikajo dejanskih vprašanj šol in njihovih lokalnih skupnosti.

Brez sodelovanja učiteljev ni mogoče pričakovati sprememb. Kaj VITR pričakuje od njih?

Dobro vprašanje in upam, da vam lahko podam tudi dober odgovor. VITR od učiteljev pričakuje predvsem zavedanje, da celostni pristop do VITR temelji na dobri vzgoji in izobrazbi. Učitelji učence motivirajo za učenje s tem, da sami delujejo kot globalni državljani, ki se ukvarjajo z resničnimi problemi ter po možnosti vplivajo tudi na lokalno skupnost. Učitelji so tisti, ki morajo spoznati, da je VITR proces, ki je v svojem bistvu del trajnostnega razvoja. Večina učiteljev že sedaj poučuje učence o trajnostnem razvoju, le da se tega preprosto ne zavedajo. Na VITR je potrebno gledati kot na medpredmetno in celovito izobraževanje, in to ne samo s tem, da se širi na vsa predmetna področja, temveč tudi s tem, da šole organizirajo neformalne družbene, ekonomske in okoljske dejavnosti, v katerih učencem sporočajo vsebine o trajnosti in so zajete v formalnem učnem načrtu. Vrednot ne ujamemo in se jih ne učimo, zato bi morali šole in učitelji prepoznati moč 'skritega' kurikula, ki vpliva na odnose in vedenje. Če nam ne uspe uresničevati tistega, kar v šoli poučujemo, ne gre samo za malomarnost, temveč s tem učence utrjujemo, da se obnašajo v nasprotju z načeli trajnostne vzgoje, navkljub morebitnim drugačnim smernicam uradnega učnega načrta, ki velja v učilnicah.

Katere spremembe v učnih načrtih zahteva VITR?

Predvidevam, da imate v mislih uradni učni načrt. Učni načrt mora učencem in šolam nuditi svobodo učenja v lokalnem okolju in od njega, s tem da učenje poteka v lokalnem okolju. Jasno je, da mora učni načrt na kritičen način učiti prepoznavati nepravičnosti, tako družbene in ekonomske kakor tudi okoljske. Učence mora opremiti s takšnimi veščinami in držami, ki jim omogočijo biti dejavni. Verjetno najbolj pomembna naloga uradnih učnih načrtov pa je upreti se prevladujoči moralni domnevi zahodnih družb, da so človeški interesi pomembnejši od interesov drugih organizmov in ekosistemov, ki ohranjajo življenje na tem planetu.

Kaj v zvezi s tem lahko stori šola? Kakšna je njena vloga?

Naloga šole je v prvi vrsti vzgojiti učence v globalne državljane, ki bodo znali in želeli delovati v skladu s smernicami trajnostnega razvoja. To bo šola najlažje storila z vzorčnimi trajnostnimi dejavnostmi in promocijo le-teh. O tem, kaj se s takšnimi vzorčnimi dejavnostmi konkretno želi doseči, se je treba uskladiti in dogovoriti na lokalni ravni. Naj samo navedem nekaj takšnih primerov, s katerimi sem se srečal. To so bili na primer vrtovi na šolskih dvoriščih, kjer so šole poskušale ohraniti naravno dediščino z gojenjem avtohtonih rastlin. Šola lahko tudi prideluje hrano za potrebe lokalne porabe, kot je bil to primer okuženih z virusom HIV v Južni Afriki. Nadalje so te dejavnosti lahko povezane z varčevanjem energije v okviru šolskih prostorov, izboljšanjem notranjega okolja šole, promoviranjem protiustrahovalnih strategij, pobudami za zdravo prehrano, zbiranjem denarja za gradnjo šol v deželah v razvoju in tako dalje.

Kako bi opisali šolo, ki se trudi za 'učinkovitost', v nasprotju s šolo, ki je razvojno naravnana?

Učinkovitost se ukvarja z merjenjem uspešnosti učencev in šol, in sicer pogosteje s pomočjo centraliziranih testov kot pa z evalvacijo dosežkov. Bolj je osredotočena na rezultate kot na procese, ki so pripeljali do teh rezultatov. Vendar moramo vedeti, da načina za ocenjevanje učinkovitosti pogosto ne določa šola sama, temveč ga predvidi država, na primer z zunanjimi preverjanji znanja, nadziranjem in objavljanjem šolskih rezultatov. Šole morajo v takih razmerah delovati ustvarjalno, če želijo slediti razvojnim smernicam. Ko jim uspe, je to pogosto kljub državnemu šolskemu sistemu in ne zaradi njega.

Lahko je imeti dobre ideje in želje, veliko težje je spremembe realizirati. Kako izvesti spremembe na področju trajnostnega razvoja, če je v igri toliko interesov? Na katerih principih bi po vašem mnenju moral sloneti razvojni proces?

Glede nasprotujočih si interesov imate prav. Brez dvoma je na področju trajnostnega razvoja zelo veliko interesov in nimamo izdelane slike o tem, kakšna naj bi bila trajnostna družba. Vzgojno-izobraževalni proces bi moral izdelati podobe, na katerih temelji ITR, izdelati mora vizijo šole kot demokratičnega prostora, v katerem se učenci in starši učijo biti globalni državljani, ki se v svoji lokalni skupnosti ukvarjajo z resničnimi problemi. Razvojni proces bi moral sloneti na načelih demokracije, sodelovanja, pojmovanju otrok kot državljanov ter na verodostojnosti, kar bi potekalo po danem vzorcu izobraževanja.

Kakšno vlogo imajo razumevanje, sodelovanje in pravičnost v kontekstu VITR (z upoštevanjem treh sfer trajnosti in teorije sprememb)?

Tu sfere vidim kot koncentrične kroge, in sicer okoljskega kot zunanjega, potem družbenega in nato še ekonomskega. Te sfere delujejo na najmanj treh ravneh: razumevanju, vedenju in delovanju. Razumevanje zavzema tu najnižje mesto. Razumevanje vprašanja trajnosti je potrebno, vendar ni dovolj za dosego trajnostnega načina življenja. Vodilo in vizija trajnostnega razvoja je prizadevanje za odstranitev nepravičnosti. Sodelovanje posameznikov, skupnosti, ustanov ter organizacij je del tega procesa na naši poti do trajnosti.

Koliko je po vašem mnenju EU naredila na področju VITR v zadnjih letih? Kje vidite razloge za upanje in kje za pesimizem?

S perspektive Velike Britanije je Evropska unija s svojo politiko, delovanjem in promocijo trajnostnega razvoja storila za VITR več kot naša vlada. Vendar Evropska unija po eni strani zagovarja preventivne okoljevarstvene ukrepe, po drugi strani pa si kot predana zaveznica mednarodne konkurenčnosti močno prizadeva biti vodilna ekonomija, ki temelji na znanju, kar ji prinaša večje bogastvo, a posledično vodi tudi v večje potrošništvo in večjo globalno neenakopravnost. Razočaran sem nad pasivnostjo uprave SOCRATES pri promoviranju projekta Desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Ne strinjam se, da bi to odgovornost nosile le nacionalne vlade in njihova ministrstva za šolstvo znotraj Evropske unije.

Slovenijo kar dobro poznate. Kje po vašem mnenju stoji Slovenija v procesu sprememb na poti do družbe trajnostnega razvoja?

Ne poznam dovolj slovenske politike in kulture, da bi lahko ocenjeval, kako daleč je Slovenija na področju trajnostnega razvoja. Vem pa, da je v majhni deželi lažje razviti nacionalni pristop. Zelo pomembno je ohraniti kulturno in pokrajinsko raznolikost Slovenije. Trenutni razvoj kaže, da se je tu ohranilo veliko trajnostnih dejavnosti, kot so na primer zelenjavni vrtovi. Te dejavnosti je potrebno pri vas le še nadaljevati in ne na novo vzpostavljati kot morebiti v drugih evropskih državah.