Spremna beseda: Knjiga o življenju, Aleš Ušeničnik (2002)

Življenje

Ob letu spomina tragičnega 11. septembra 2001, ko se je pred očmi svetovne javnosti kot v filmu v nebotičnik Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku zaletelo letalo in sta se čez dve uri sesula dvojčka, simbola moči in napredka sodobnega sveta, smo spet zrli v prazen prostor in si skušali predstavljati stavbo, ki je pred letom stala na tem mestu. In ljudi, ki so v njej delali tisto jutro. Vnovič nas je spreletel srh. V glavah neštetih ljudi je zazijalo tisto večno vprašanje: Čemu? Zakaj se je to zgodilo? Kaj je smisel našega življenja? Prideš zjutraj v službo in čez kako uro je 3000 ljudi (sodelavcev) mrtvih. Konec je vsega: poslov, družinskega življenja, vseh prijateljstev, vsega, kar so ljudje živeli in na čemer so gradili svoje življenje. Ostaja spomin. In ostaja vprašanje: Zakaj?

Med prvo svetovno vojno, ko je ljudi bolelo zaradi materialnih izgub in zaradi osebnih tragedij, je Aleš Ušeničnik izdal (1916) Knjigo o življenju. Po poljih, gorah in jarkih na fronti so ležali ranjenci in mrtveci. Po domovih so ljudje trepetali v strahu, kaj jih še čaka. Trpljenje odpira temeljna vprašanja o življenju. Ni čudno, da je ta Ušeničnikova knjiga doživela sedem izdaj in tri prevode (v češčino, hrvaščino in nemščino). Izšla pa je tudi med drugo svetovno vojno, ko je človek spet ječal v bolečini in stal pred istimi vprašanji.

Ramon CuĂŠ slikovito pravi, da Bog za ene ljudi uporablja svojo desnico, da jih vabi z nežnimi klici ljubezni v svoje zavetje, za druge, bolj uporne tipe pa uporablja levico, izkušnjo bolečine in presenečenj. Nekateri trdijo, da dve izkušnji vodita do Boga. Prva je pot ljubezni, druga pot trpljenja in bolečine. Resnično izkustvo ljubezni odpira pot k Ljubezni, k Izviru vsega. Bolečina pa prisili človeka, da ne beži v svet sanj ali pristane v območju gole materije. Ker resničnosti ni v sanjah in blodnjah. Življenja ni v iluzijah. Tudi ni vse v materiji. Sreče ni v zadovoljevanju potreb. Dvom in skepsa nista odgovor na temeljna vprašanja. Človeško življenje je mnogo več. Ker je sveto.

Vrednote

Reka ima strugo, ki določa smer in hitrost toka ter določa kraje, skozi katere bo reka tekla. Bregova struge ne dovolita, da bi se voda razlila. Voda ima izredno moč. Lahko poganja mlinsko kolo ali hidroelektrarno. Po reki lahko vozimo tovor.

Življenje je kot reka. Ima svoj tok, ovinke in moč. Lahko pa se tudi razlije čez rob. Osebna lestvica vrednot je za človeka neke vrste struga, ki daje smer in smisel življenju. Človek ve kaj hoče in kam gre, za kaj si prizadeva in komu služi. Vesel živi iz vrednot in jih deli z drugimi. Človek brez osebne lestvice vrednot pa je kot razlita reka. Ne ve, kam teče njegovo življenje, niti za kaj naj si prizadeva. Kaj hitro se zgodi, da se njegovo življenje spremeni v mlakužo postane, razlite vode, kjer namesto življenja najdemo trohnenje.

Ušeničnik utemeljuje krščansko branje zgodovine človeštva in posameznika. Bog je temeljna vrednota. Iz njega vse izhaja in k njemu se vse vrača. Ko Jezus pravi, da se je približalo božje kraljestvo, hoče reči, da človek že more spoznati Boga ljubezni. Bog pa je svet tako ljubil (Jn 3,16)! Božje kraljestvo ima strugo, zato ima tudi moč, življenjski naboj. Dve tisočletji so mnogi ljudje čutili v srcu klic, da zastavijo življenje za vrednote božjega kraljestva. To so resnica in življenje, svetost in milost, pravičnost, ljubezen in mir. Povsem drugačna pa je vizija družbe, kjer vladajo pravila, nasprotna tem vrednotam: laž, smrt, greh, nemilost, krivica, egoizem, vojna. Gre za dihotomen slog življenja. To napetost je Ušeničnik poznal iz knjig, kot filozof, toda življenje samo je bila zanj največja in najmodrejša knjiga.

Za človeka luči je Kristus vse v vsem, začetek in konec. On je Luč, Resnica in Življenje. V evangeljski viziji na vrhu lestvice vrednot najdemo najvišjo, ciljno vrednoto, ki je življenje v Bogu. To je večno življenje, združenje z Bogom. Toda, na poti smo še. Tradicija Cerkve je izrazila vrednote poti v prispodobi hoje za Kristusom. Ta se izraža v evangeljskih blagrih: uboštvo, čistost in poslušnost.

Sodobno življenje nas kliče v vedno večjo občutljivost do soljudi, zato seznam vrednot lahko razširimo: strpnost, spoštovanje, sodelovanje, pluralnost, dialoškost, nenasilje. Nasilno 20. stoletje je postavljeno kot velik opomin človeštvu, da preveri svoje vrednote, na osebni in družbeni ravni. Kako si deliti bivanjski prostor z različno mislečimi in čutečimi ljudmi? Učiti se moramo živeti strpno ob drugačnih prepričanjih, barvi kože, rasi, jezikih, kulturah in verah. Zato vzgojni liki mladih ne morejo biti vojni heroji, ki se jih drži kri, ampak ljudje dialoga, notranje svobode in ljubezni. Učiti se moramo pluralnega življenja, kar pomeni, da različne interese in napetosti rešujemo s pogovorom in ne s silo. Starozavezni pisatelj, prerok Ezekiel je napovedoval, da bo Bog človeku zamenjal kamnito, trdo srce, z mesenim, čutečim srcem (Ezk 36,26). Oblikoval mu bo empatično srce. Srce, ki čuti človeka, ga ljubi in mu želi služiti, gotovo ne bo delalo zlega. Iz takega srca ne bodo prihajale zle misli, hudobni naklepi in agresivne odločitve. Jezus iz Nazareta nas uči iste modrosti. Iz srca prihajajo misli in naklepi. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, pohlep, hudobija, zvijača, objestnost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet (prim. Mr 7,20-23). Zato je bistveno vprašanje, kaj je v človeškem srcu, kakšna je notranja motivacija. Sv. Ignacij v knjižici Duhovne vaje strne pogovor o vrednotah v dve drži: v vsem ljubiti in služiti. V čistem srcu se rojeva zdrav odnos in resnično veselje. To je preroška drža.

Potrebe

Ušeničnikova Knjiga o življenju bo ostala trajni vir razmišljanja in tehtanja, ker je napisana v solidnem filozofskem okviru. Verjetno bi avtor po Drugem vatikanskem koncilu kak stavek napisal bolj v duhu ekumenskega prizadevanja, dialoga med verstvi in sodobno kulturo, najbrž bi upošteval tudi spoznanja psihologije - psihodinamične vidike osebnosti. Mogoče.

V psihološkem jeziku govorimo o osebnosti z vidika idealnega jaza, ki je mesto vrednot, želja in idealov (osebnih in institucije, ki ji pripadamo) ter realnega jaza, ki je mesto osebnih, pogosto tudi nezavednih potreb. Zato moramo v motivacijskem krogu poleg vrednot računati tudi s potrebami. Le-te so izraz naše telesne in psihične narave. Naj jih nekaj omenim: agresivnost, uklonljivost, ekshibicionizem, podredljivost, dominantnost, spolna zadovoljitev, pripadnost, izogibanje bolečini, igrivost, pridobivanje, želja po znanju in uspehu, prejemanje in nudenje topline, red itd.

Potrebe in vrednote oblikujejo vedenje, izbire in načrte. Izberemo kar potrebujemo in kar imamo za vredno. Kadar potrebe in vrednote sovpadajo, je enostavno. Toda življenje nas pogosto sooči z okoliščinami, v katerih si potrebe in vrednote nasprotujejo. Na primer, kadar po eni strani bežimo pred bolečino, po drugi pa želimo biti blizu Kristusu, trpečemu in ponižanemu, sta naša potreba in naša vrednota v nasprotju; želimo si miru, toda v sebi nosimo jezo in napetost, ki se izraža v vsaki besedi in kretnji; radi bi prejemali sočutje, pa se ustrašimo bližine; radi bi uspeli, pa nas ustavi uklonljivost. Taka nasprotja ustvarjajo življenjsko napetost, ki nas neprestano izziva, da izbiramo. Na teh razpotjih se odločamo o slogu in smeri življenja. Notranje napetosti povzročajo tudi padce ter razhajanje z najglobljimi osebnimi željami. Zato je pomembno poznati svoje središčne potrebe, kakor tudi temeljne osebne vrednote. Vrednote v vsaki situaciji služijo kot orientacija pri izbiranju; središčne potrebe pa nas vežejo na določeno ravnanje, ki ga ne moremo kar tako opustiti, posebej, ko so te skrite, nezavedne.

Določene potrebe so nasprotne evangeljskim vrednotam. Če jih dobro poznamo, se lahko svobodno odločimo, da jih zadovoljimo ali pa ne. Tu se prične resnična osebna svoboda. Kdor deluje pretežno iz impulzov, ne more izbirati. Ta ni prišel do notranje svobode. Zato prosimo za luč, da prepoznamo skušnjave, in za moč, da se upremo silam, ki delujejo v nasprotju z izbranimi vrednotami. Skušnjave so in bodo in nič ni narobe, ker so. Narobe pa je, če jim podležemo.

Igra

Človek ima tudi potrebo po igri. Vedno sem imel rad šport. Šport je nekaj neobveznega. Je igra. Ni delo. Človek potrebuje igro, dobro mu dene izstopiti iz sveta obveznosti in odgovornosti. Igra sprošča in obnavlja notranji svet. Ker je igra bistvo športa, le ta izgubi svoj smisel, če izgubi igrivost.

Šport pomaga odkrivati svet in sebe. Na primer, občutki na smučarski strmini so enkratni: izkušnja hitrosti, čistega zraka, bele strmine, gibkosti telesa, ki se prilagaja strmini, občutki negotovosti in uspeha, da vzdržiš pritisk zraka. Pri nogometu doživljamo strast in lepoto igre, natančnost pri strelu, dobre podaje, sodelovanje, ki ustvarja zaupanje in prijateljstvo. Kolikšno je navdušenje nad golom na nogometni tekmi, dolgim skokom na velikanki, najboljšim časom pri slalomu, uspelem obratu pri umetnostnem drsanju! Pri športu se sprostijo vsa čustva: navdušenje, veselje, zadovoljstvo, samozavest, zmagoslavje, napetost pred negotovostjo, kakor tudi neuspeh, jeza in sram. V športu moremo sprostiti in izraziti vsa čustva. Vse je dovoljeno, dokler gre za igro.

Šport pa ima tudi svoje temne plati. Ko ne gojimo igrivosti igre, šport spodbuja sebičnost, tekmovalnost, uveljavljanje sebe, agresivnost in lahko postane beg iz resničnosti. V športnem prizadevanju iščejo zadovoljitev osebnih iluzij po uspešnosti, postati velik in biti slaven. V tem pomenu šport postane neka magična moč, skoraj kot liturgija, nekaj svetega, kjer ljudje iščejo presežno. To so iluzije, tiha, neizpolnjena pričakovanja otroka, ki ne neha sanjati in pričakovati gradu v oblakih. V teh primerih šport postane opij. Človek pomeša resničnost, igro in utopijo.

Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da se Slovenci radi poistovetimo z našimi športniki. Pogosto zato, ker nas predstavljajo mednarodni javnosti. Ob tem je pomemben razmislek, kaj nam šport pomeni. Nam gre res za igrivost igre? Ali iščemo uspeh? Želimo preko športa dokazati svoj obstoj? Želimo tekmovati z velikimi državami in s prvimi v svetu? Ne sprejemamo svoje majhnosti? Se ob porazu čutimo ogrožene? Tudi igra in šport razodevata dušo človeka in dušo naroda, razkrivata vrednote in skrite potrebe.

Beseda

Besede nas napolnijo s težo vsebine ali pa s plehkostjo. Odstirajo svet vrednega ali pa trosijo pesek, kot puščavski veter, ki zasuje oazo življenja. Božo Vodušek v pesmi Prečute noči 3 govori o notranjih studencih, kjer voda ne žubori več, ker so vodnjaki zasuti. Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše. / Vroči pustinjski vetrovi poljubljajo naše ustne / in v našem osrčju ni žive vode: / Stene so nam od solnca razžgane, / in vihar nas zasiplje s peskom; / še krik ne more iz naših ust. Voduškovo občutje odseva čas šibke in nejasne misli.

Vsaka beseda v nas pušča sled, prebudi čustva in misli, zato ima vsaka svojo težo. Nobena ni nepomembna, ena navduši in dvigne človeka, druga ga prizadene in potlači. Po besedah spoznavamo sebe in svet. Besede nam pomagajo odkrivati pomen življenja. Niso edini način komunikacije, pa vendar si največ stvari povemo z besedami. Če jih dobro uporabljamo, je to bistven način sporočanja in tudi najbolj natančen. Tega se zavedajo terapevti, ki uporabljajo kognitivno terapevtsko metodo. Jasne misli in jasne besede ustvarjajo red v duševnosti, kaos preustvarjajo v kozmos. Jasne in logične Ušeničnikove misli razkrivajo smisel bivanja in bralcu pomagajo pri lastnem iskanju in razumevanju življenja.

Bog nam je dal svojo Besedo, Logos. Po Besedi je bilo vse ustvarjeno, po njej vse nastaja, vse biva. Beseda je notranji studenec čiste in žive vode. Vir življenja. Učlovečena Beseda biva med nami in nam razodeva Očeta in njegovo Ljubezen. Bog pa je svet tako ljubil (Jn 3,16)!

Sejalec

Slovenska zemlja je dobra, saj daje dobre sadove. Ob času setve sprejema v brazde seme, da tam vzklije, požene in raste ter obrodi sad. Pogosto sem gledal žitna polja. Pozimi, ko so pokrita s snegom, sem hodil preko njih in se čudil tišini semen, ki v zmrznjeni zemlji čakajo svoj trenutek pomladi. Poleti smo želi, včasih še na roko, potem s kombajnom. Zrl sem zrnje, ki je teklo iz cevi kombajna v vreče. V mlinu sem gledal isto zrnje, ki je teklo na mlin, se vrtinčilo in izginjalo v žrelu. Na drugi strani je pripuhtela moka, kot prah, pripravljena za kruh.

Slovenski človek je dobra zemlja tudi za sejalca božje besede. Mnogokrat sem bil priča moči besede Jezusa Kristusa, ki s svojo Lučjo in Močjo preobrazi življenjski tok ljudi. Poznam mnoge mlade, ki so zaradi jasnosti in privlačnosti evangeljskih vrednot zastavili življenje za graditev božjega kraljestva. Zrnje, ki teče na mlin.

Ušeničnikova knjiga, ki se spopada z dvomom življenja in odpira brazde radostni novici ter kaže na veselje, ki prihaja od znotraj, bo gotovo kažipot marsikateremu, mlademu in starejšemu, bralcu, ki bi si rad ustvaril bolj jasno lestvico vrednot in osmislil življenje.

Silvo Šinkovec