ODMEVI NA SEMINAR OSEBNI DNEVNIK (11. - 13. 11. 2016):

"Delavnico sem doživela podobno, kot doživljam duhovne vaje. Zdi se mi zelo pomembno, da se spoznavam in odkrivam. Verjteno človek to počne vse življenje. Stara sem 21 let in nimam še toliko izkušenj. Vseeno sem pri vsaki vaji lahko sodelovala in vedno našla situacijo o kateri sem razmišljala."

"Dolgujem vam eno veliko zahvalo za pretekli vikend. Ne glede na to, da mi 'brskanje po sebi' ni tuje, je priložnost, kot je bila ta, edinstvena. Hvaležna sem za to priložnost vam in sebi, da sem jo sprejela ter ustrezno in kakovostno oddelala. Delo na sebi ni enostavno, traja praktično vse življenje in terja celega človeka. Marsikaj se mi je novega odprlo, marikatere zaključke sem sprejela preko vaših tehnik meditacije in poglabljanja. Najpomembneje od vsega pa se mi zdi, da sem ponovno našla v sebi stik z božjo roko, ki se mi je v preteklih letih počasi, a spretno izmikala in odtujevala. Ves čas sem čutila, da je nekje blizu, a povezati se nisem znala. Še enkrat, iskrena hvala za priložnost, da sem v sebi storila še en korak naprej."

"Z izkupičkom delavnice sem zelo zadovoljen. Preko pisanja sem prišel v stik s samim sabo in si razjasnil določene zadeve. Najbolj so mi bili všeč pogovori. HVALA."

"Spoznala sem, da si moram nadeti kapitansko kapico in spraviti v red svojo posadko. Da bomo našli sidro in se ustavili v lepem, mirnem zalivu. Tudi tja bo prišel kak veter in kak val, vendar s kapitanom na krovu bomo vsemu kos. Torej, ta vikend so zame bile bistveno bolj duhovne vaje, kot le pisanje dnevnika. Veliko sem spozala in se naučila o sebi. Hvala vam, za to lepo izkušnjo."

Ljubljana, 9. april 2014

Delavnica omogoča umiritev, poglobitev vase in v svoje doživljanje.

Všeč mi je bilo spoznanje, da je pisanje res dobro terqapevtsko sredstvo, saj ob njem misli kar same prihajo na dan, veliko novega se razkrije, beseda da besedo... Všeč mi je bila umiritev pred vsakim sklopom pisanja, ki je omogočila zbranost.

Pisanje dnevnika je odličen način spoznavanja sebe.

Osebni dnevnik je zelo dober premišljen način samorefleksije. V globini se srečaš s sabo in z drugimi. Meditacija je nujna za vse nas za današnji čas - VIR PREŽIVETJA.

Človek se resnično poglobi vase, začne razmišljati o duhovnosti, pride od spoznanj, ki mu pomagajo naprej.

Tako globoke izkušnje, stika s seboj in duhovnostjo še nisem doživel. Ko v življenju obstaneš na neki točki (rutine, stihijskih odločitev), je dobro, da se vključiš v tako 'šolanje duše'.  Hvala za neprecenljivo izkušnjo življenja!

Mnogo ljudi bi se rešilo, če bi šlo skozi ta program avtoterapije, po eni strani vsi rabimo 'brco', po drugi strani pa mora 'noga' vedeti, kaj zadene in kam želi premakniti to 'rit'. Delavnica bi morala biti obvezna za vse zapornike, prestopnike, pijance, samororilce, nezhveste, psihopate, sociopate, marginalce, ...

To je bila ena lepših izkušenj v mojem življenju. Čisto presenečenje. Pedvsem me je presenetila moč postopnega razkrivanja in razgrnitve; proces graditve... ko je dovolj časa, da vsedline splavajo na površje in da se zgodi razkritje nečesa, kar sploh nisem pričakovala. Delavnica mi je pripomogla k integriranju delov mene same, ki sem jih projecirala navzeven in zgolj hrepenela po njih. Zdaj so del mene. Hvala.

To je bil zame eden najgolobljih seminarjev.

Na seminarju se v miru poglobiš vase in lahko raziskuješ, pri čem si, kaj te bogati in kaj te muči.

To je konec tedna, ko se lahko posvetim le sama sebi in se v miru sprečam s seboj in se umirim, uredim, pogovorim kaj je bistveno in kaj ne, kje sem in kam želim.

Seminar mi je dal spoznanje, da je moje življenje zelo bogato, spomnil me je, za koliko stvari mrem biti hvaležna: za življenje, za uspehe, za veselje, za vsa srečanja, pa tudi za bolečino, trpljenje.

Ta seminar lahko pomaga priti iz površine v svojo notranjost, kjer pa je v vsakem pravo bogastvo.

* * *

Še v petek dopoldne nisem bila prepričana, da bom prišla na vašo delavnico. Bila sem v tako slabem zdravstvenem in psihičnem stanju, da se mi je zdelo nemogoče zdržati toliko ur na stolu v enem prostoru, kaj šele, da bi imela energijo za kakršnokoli delo. Danes zapuščam ta prostor prerojena, z novim pogledom na svoje življenje, predvsem pa sem spet začutila neizmerno ljubezen okoli sebe in v sebi.

Na delavnici Osebni dnevnik sem našla notranji mir. Mislim, da so se vsi valovi, ki so valovili v meni ko sem prišla v Ljubljano polegli. Prvič v življenju sem našla toliko časa, miru in volje, da sem začela razmišljati o svoji notranjosti. Podoživela sem odnose z ljudmi, s katerimi sem nekdaj preživljala lepe in grde dni. Na poseben način sem se srečala s svojimi pokojnimi starši. Hvala vam, za lep tečaj in globoka doživetja.

Na začetku me je bilo kar malce strah, kako bo vse skupaj potekalo. No, iz minute v minuto sem spoznavala, da je bil vsakršen dvom odveč. Nasprotno, bolj primerne oblike spoznavanja in razumevanja moje življenjske zgodbe si ne bi mogla želeti. To je tisto, kar sem si želela in iskala kar nekaj let.

Zahvaljujem se vam za te tri čudovite, vendar tudi težke in zahtevne dneve. Spoznala sem mnoge stvari, ki se jih do sedaj nisem zavedala in za katere sploh nisem vedela, da so zame tako težke in obremenjujoče. Sedaj sem pred novo nalogo: delati na sebi, počistiti to breme iz preteklosti in osebnostno rasti. V meni se pojavljata hkrati upanje in strah, ki mi ga prinaša ta odločitev. Toda to je moja pot. To potrebujem in tega si želim. Še enkrat hvala, ker ste mi pokazali začetek na tej poti.

Lepa priložnost, da se pregleda in preveri vse plasti svojega življenja! Všeč mi je bilo spuščanje v globino svojega bitja, najprej smo delali bolj na površini, postopno so se razkrivale bolj temeljne plasti. Vzdušje je bilo prijetno, imela sem dovolj časa za razmislek. Metoda je blizu mojemu razmišljanju, je blaga, preprosta in nudi veliko upov za nadaljnje delo. Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje. Vmesne meditacije so v pomoč, morda me je nekajkrat zmotila glasba lažje razmišljam v tišini. To pa je tudi edina pripomba med številnimi dobrimi vtisi, ki mi bodo koristili v osebnem in poklicnem delu. Hvala za prijeten, sproščujoč konec tedna in veliko uspehov še naprej!

Pravzaprav nisem nič določenega pričakovala. Zgolj to, kar sem razbrala iz naslova seminarja.. Ker sem v določenih osebnih težavah (razpotje), sem se želela ukvarjati s svojo notranjostjo. Ker nisem človek, ki rad govori, mi je zelo všeč, da smo na seminarju delali vsak zase in o tem ni bilo potrebno poročati. Jaz sem zaradi tega gotovo lažje pisala in verjetno iz sebe več potegnila. Všeč mi je bilo, da smo se ozko usmerjali v posamezne dele življenja. Največ uvida mi je dal pogovor z osebo. Tam je tudi moj življenjski problem. Problema nisem rešila, upam pa, da ga nekoč bom. Poskusila bom probleme reševati na delavniški način.

Seminar je vsebinsko zahteven in od udeleženca terja veliko pozornost in zbranost. Daje možnost, da resnično pogledaš v svoje življenje in preveriš, kakšno zgodbo si spisal.

Pri načinu dela mi je bilo še posebej dragoceno, da smo na začetku imeli priložnost narediti tišino v sebi; sama si za to premalokrat vzamem čas. In da smo nato imeli priložnost sami zase delati naprej, hkrati pa je bilo delo vodeno. Všeč mi je bilo, da smo šli naprej tako po korakih. Včasih je bilo sicer kar premalo časa, da bi človek napisal vse. Je pa dobro, ker lahko začeto nadaljujemo.

Umirjenost je zame najbolj splošni vtis te delavnice. Zaradi glasbe, tišine, sprotnih spodbud, da se spet zavemo sebe. Res dobri pogoji za sprehajanje po lastni notranjosti! Pred začetkom sem mislila, da se ne bom skoraj ničesar spomnila, pa so med delom predme kot v reliefu izstopili dogodki, ljudje, za katere se prej nisem zavedala, da imajo zame tako velik pomen. Zdaj, na koncu, se zdi, da sem korak bližje svojemu lastnemu življenju. Vaje, ki so mi še posebej pomagale, so bili dialogi, s človekom, z delom in z lastnim telesom. Še posebej pa me je presenetil dialog z družbo, ki mi je razširil pogled in mi ponudil smernice za naprej. Organizatorjem, še posebej vam, p. Silvo, za to delavnico iskrena hvala. Verjamem, da je pri vsakem izmed nas obrodila bogat sad.

Že nekaj časa se intenzivno ukvarjam s sabo, zato od delavnice nisem pričakovala velikih odkritij. Bila mi je priložnost za mirno in sistematsko gledanje nase. Nad ''izkupičkom'' pa sem presenečena. V življenju želim srečati Boga kot osebo. Zdaj pa sem ga poimenovala. On je moj spremljevalec na poti. Navigator. Srečala sem ga, ko sem mu dala ime. Bil je ves čas tam, pa ga nisem videla. Dnevnik mi je pomagal spregledati.

Se mi zdi, da je to res dober način, da se spraviš s preteklostjo in postaviš stvari na novo, končaš z nekaterimi odnosi, ki jih sam kar vlečeš in vlečeš, ker še ne želiš, da se končajo, a na koncu vidiš, da ovirajo tvojo novo pot, ki si jo želiš.

Zanimivo je, kako hitro je minil čas, ko smo zaprti v te prostore preživeli vikend sami s seboj. Na začetku se mi je zdelo, da bo prebiti cel dan v enem prostoru najbrž malce preveč. Danes vem, da sem sicer bila fizično prisotna tu, na tem stolu, ki je kmalu postal moj, potovala pa sem po različnih krajih in vstopala v različna časovna obdobja svojega življenja. Najbrž mi je skupina pomagala, da sem se dobro počutila, voditelj pa nas je nežno vodil od vaje do vaje, da se ne bi kje mudili predolgo.