Objavljeno v reviji Sončna pesem, septembra 2007

Pogovarjal se je: Matej Erjavec

Magister pater Silvo Šinkovec je vsekakor pravi sogovornik ob začetku novega šolskega leta. Je urednik revije Vzgoja, ki izhaja že deveto leto, več kot deset let vodi Šolo za starše ter seminarje za učitelje in profesorje, je član strokovnega sveta Društva katoliških pedagogov Slovenije. Je tudi med soavtorji etičnega kodeksa Katoliških pedagogov Slovenije. S svojimi dejavnostmi se trudi za celovit pristop k vzgoji mladega človeka.

Pred nami je novo šolsko leto. Za uspešno delo je verjetno potrebno imeti dober učni in tudi vzgojni načrt. Na kateri ravni smo na teh dveh področjih?

Vesel sem, da se je v zadnjem obdobju misel o vzgojnem načrtu oživela. V zadnjem šolskem letu je bilo na pobudo Ministrstva za šolstvo več javnih razprav, tako v Državnem svetu kot na drugih nivojih. Na to temo so razna društva organizirala debate, kar je prispevalo k dozoritvi predloga zakonskega določila, da mora vsaka šola imeti vzgojni načrt. Obstajajo še vedno različna mnenja glede potrebnosti vzgojnega načrta, vendar trenutna vlada želi uzakoniti to določilo. Tega sem vesel, saj zakonodajni nivo spodbudi vse šole k bolj sistematičnemu delu. V Društvu katoliških pedagogov smo se na to odzvali aktivno in pripravljamo seminar za šolske zbornice na temo: kako pripraviti vzgojni načrt šole. Samo zakonsko določilo, da vzgojni načrt mora biti, še ne pomeni, da bo ta izdelan in dober. Prav s tem seminarjem se trudimo prispevati k razmisleku, kakšen vzgojni načrt šola lahko naredi, katere elemente naj vsebuje in kako do tega priti. Ob koncu leta je potrebna evalvacija, da se pogleda, kaj so od načrtovanih ciljev šole dosegle. Torej, na področju zakonodaje se premika. Res je, da v praksi mnoge šole niso čakale na zakonodajo, ampak preko mnogih dejavnosti že izvajajo svoj vzgojni načrt. Sedaj bodo le formalizirale svoje delo in ga nadgradile. Druge bodo določene dejavnosti, ki jih že izvajajo, postavile v nove okvirje in dodale nove stvari. Pri tem bo svojo vlogo odigral Zavod za šolstvo in še druge skupine, ki bodo pripravljene pomagati s svojimi predlogi za vzgojni načrt.

V kolikšni meri se današnje težave vzgoje in izobraževanja ločijo od tistih izpred 20, 30 let?

Sprememb je ogromno. Na področju informacije je le-ta bila na strani šole. Vir informacij so bili učitelj in učbeniki, danes je virov informacij mnogo več: večje število knjig, internet in drugi mediji, ki so lažje dostopni kot takrat. Tudi starši otrok so bolj izobraženi in lahko otroku več nudijo. Torej so že izhodiščne informacije pred vstopom v šolo bolj bogate. A hkrati lahko rečemo, da je šola danes bolj zahtevna, saj mora nadgrajevati znanje. Imamo pa tudi otroke, ki nimajo dostopa do vseh virov informacij, zato so med otroki velike razlike. Šola se mora približati tako enim kot drugim. Spremenil se je odnos do učenja. Delu populacije se je želja po znanju povečala in je znanje cenjeno ter imajo velike ambicije, del populacije pa je še manj motiviran kot pred leti. To izhaja ne toliko iz nasprotovanja do znanja, ampak bolj iz dejstva, da se ti otroci slabo počutijo. To pomeni, da imajo težave doma, so čustveno obremenjeni, kar sproža določen upor do vseh zahtev. Zato prehajajo v hitre zadovoljitve kot so alkohol, hrana, mamila in drugo. Vsekakor pa lahko rečemo, da se je standard znanja povečal.

Je razumevanje šole v današnjem času pravilno? Imamo zadosti širok pogled na šolo, ki jo le-ta danes zaradi kompleksnosti in časa, ki ga mladi tam preživijo, ima?

To je velika diskusija, ki nas še čaka. Tudi o vlogi učitelja v današnji šoli ni enotnih pogledov. Učitelj ni več samo posrednik informacij, ampak je odrasla oseba, ki preživi mnogo časa z otroki in jim predstavlja neko avtoriteto. Torej pri učitelju ni več pomembno, kolikšen vir informacij je, ampak predvsem to, kakšna oseba je. Otroci in mladostniki potrebujejo predvsem vrednotenje mnogih informacij, ki so jim na voljo. Vrednotenje pa je odvisno od kakovosti osebnih vrednot. Zato učitelj ne more biti samo uradnik, ki opravi svojo formalno službo, ker ga na ta način otroci zavrnejo. Učenci iščejo oporo, učitelj ni samo ta in ta oseba, učenci si želijo pravega učitelja, učitelja z avtoriteto, katerega beseda ima težo in se nanj lahko zanesejo. Prva naloga šole je spremljanje otroka oz. mladostnika v njegovem osebnostnem razvoju.

V čem vidite vzrok dokaj deviantnega (nasilnega) odklonilnega obnašanja šolarjev v današnjem času?

Pri tem vidim predvsem različne upore. Vsaka generacija ima določene upore naproti starejši generaciji. Upor do šole je lahko tudi upor do staršev. Živimo v obdobju, ko so starši prijazni, pripravljeni dati in narediti za otroka veliko v želji po potešitvi potreb. Tako ne ostane prostora za konfliktnost, stresnost. Vsak otrok se pa prej ali slej sreča s stresnostjo, ima konflikt, zato je potrebno, da se otrok nauči vztrajati, zdržati in ne, da takoj vse doseže. Bolj kot vzgojo za prijetne stvari je potrebno poudarjati vzgojo za stres, vzgojo za prenašanje konfliktov, ker življenje je konfliktno. Učenje je tudi napor in če mlad človek ne zdrži napora, ni vztrajen, ne zdrži večjih nalog. Zato postane agresiven, nekonstruktiven ali pa se umakne.

Vodite tudi različne duhovne vaje, seminarje in se srečujete z mladimi. Katere probleme šol oni najbolj izpostavljajo?

Tudi med mladimi, ki izrazijo svoje mnenje, je precej razlik, glede na interese, zaradi starosti. Česar si bolj ali manj vsi želijo, je pogovor. Učencem se še vedno zdijo najboljše tiste ure, ko so se nekaj pogovarjali, mimo tiste obvezne snovi. Želijo, da jih nekdo posluša, sliši, da so upoštevani, da jih vzame zares. Spoštljiv odnos do učencev je ključnega pomena. Tako lahko razvijejo pravilno samospoštovanje in si zaupajo, da nekaj zmorejo. Mladi si želijo biti slišani, upoštevani, ker tako raste samozaupanje. Iščejo svojo izvirno pot, svojo poklicanost in si želijo to preveriti z nekom, ki mu zaupajo. Mladi so čudoviti, v sebi nosijo velike vrednote, sanjajo velike sanje, so velikodušni, duhovni. Res pa je, da je vse premalo ljudi, ki bi jim stali ob strani, jim dali priložnost, da razvijajo svojo ustvarjalnost in svoje talente, jim potožijo ta prave probleme.

Kako šolarjem in mladim v današnjem času približati vrednote marljivosti, delavnosti, doslednosti, vztrajnosti, ko pa nas obkroža nek vzorec hitrega in instant zaslužka, uspeha, napredovanja?

Mislim, da gre tukaj za en del mladih, ki si želi na ta način uspeti in sledi trendu lahkega in hitrega zaslužka. Pa naj gre za delnice in vzajemne sklade ali za preprodajo drog ali konec koncev posle povezane z igralništvom. Povedati je treba, da v teh primerih vedno zaslužimo na račun nekoga drugega, to so oblike zlorabljanja drugih. En del populacije bo vedno tak. Drugi del, ki je nekje bolj v ozadju, je pa tak, ki verjame v znanje, v delavnost. Ki verjame, da sta dolgoročni uspeh in gotovost možna samo ob natančnem delu in zavzetosti. Ko poslušamo današnje menedžerje, vidimo, da so stvari, za katere se najbolj trudijo, prav znanje in stalno spopolnjevanje. Podjetje, ki vlaga v znanje, ki spoštuje delavca, ima možnost dolgoročnega uspeha. Tega se zavedajo mnogi mladi, zato se na svojo prihodnost marljivo pripravljajo.

Kakšno vlogo v procesu šole in izobraževanja nosijo danes starši? Kolikšen mora biti njihov delež pri celotnem procesu?

Starši morajo zagotoviti varnost. Ne samo materialno, ampak tudi čustveno. Starši naj bodo veliko uho. Ko jih otrok ali mladostnik poišče, naj ga zares slišijo. Če imajo mladi to možnost, imajo velik zaklad. Starši morajo verjeti, da otroci zmorejo veliko. Narobe pa je, da delajo namesto njih naloge, jih vsepovsod pripeljejo in odpeljejo. Starši ne smejo prevzemati nalog otrok, ker jim s tem sporočajo, da so malo vredni, nesposobni in da sami ne zmorejo. Dobra vzgoja pozna čase bližine, ko pomagamo in čase oddaljenosti ali umika, ko mlade pustimo, da sami rešijo svoj problem, iščejo pot. V odnosu do šole naj straši ne bi gradili konfliktnih odnosov. Če do njih pride, jih je potrebno hitro rešiti. Med starši in šolo naj se ustvarja partnerstvo, dobro okolje, v katerem se mladi dobro počutijo in nimajo možnosti manipulirati na eni ali drugi strani.

Dejstvo je, da dijaki katoliških gimnazij s svojimi učnimi rezultati presegajo raven srednjega šolstva v Sloveniji. Je dovolj storjenega v smeri, da bi se Slovenci in Slovenija tega dejstva zavedali in ga znali dovolj ovrednotiti?

Ker sem tudi sam delal na Škofijski klasični gimnaziji, lahko povem, da se vsi profesorji zelo trudijo in da so potem omenjeni uspehi realni in sem jih vesel. To jim privoščijo tudi kolegi iz drugih šol in je prisotno kar nekaj podpore in kdaj pa kdaj tudi zdrave zavisti. To je zdrava konkurenca med zasebnimi in javnimi šolami, ki spodbuja vse k boljšemu in bolj zavzetemu delu. Vidim pa tudi negativni vidik tega tekmovanja, primerjanja in zbiranja točk. Točke in njihovo povprečje niso najpomembnejše. Pomembnejši je celotni skupek vrednot, ki jih dobijo na neki gimnaziji, njihova uspešnost se pokaže kasneje, kako se znajdejo v življenju. Točke so lahko le majhen kriterij primerjanja, ki nas pa ne sme zavesti. Osebnostna zrelost, vrednote, ki jih mladi pridobijo v tem času, so pomembnejši kot pa točke.

Kako pa to spremljajo v Društvu katoliških pedagogov? Dejstvo je namreč, da ne morejo vsi katoliški pedagogi učiti na katoliških šolah, torej se njihovo delo in trud mora seveda odražati tudi na drugih šolah, kjer se trudijo prispevati svoj delež.

To je zanimiva tema, seveda. Večina pedagogov članov Društva uči na javnih šolah. In dejstvo je tudi, da večina katoličanov hodi v javne šole. Zato govoriti o tem, katere so 'naše šole', ni tako enostavno. Zasebne so naše, ampak tudi državne šole so 'naše šole'. Z vidika nacionalnega interesa se mi zdi zelo pomembno, da se trudimo za kakovostne javne osnovne in srednje šole. Kakovost vseh šol, kjer živimo skupaj z vsemi ljudmi in si delimo prostor. Živeti evangelij v javnih šolah in tam spremljati naše dekleta in fante, kjer jih je mnogo, mnogo več. Tem je potrebno nuditi potrebno oporo in vzgojo.

Kaj menite o vzpostavitvi prve katoliške osnovne šole na Slovenskem?

Mislim, da je vzpostavitev take osnovne šole dobra, kot je dobro, da imamo nekaj gimnazij. Tako z vidika konkurenčnosti in tudi pluralnosti. Da bo iz katoliške osnovne in srednje šole nastala neka celota v procesu izobraževanja. Lahko se nadejamo še večjih uspehov, ko bo obstaja kontinuiteta v vzgoji in poučenju. Dobro se mi to zdi tudi z vidika vzpodbujanja boljše kakovosti osnovne šole, zdrava konkurenca izboljšuje kakovost na vseh straneh. Zdi se mi, da bi bilo dobro imeti 5, mogoče 10 osnovnih šol, več pa ni potrebno. To bi bili neke vrste laboratoriji za razmišljanje o pedagoškem delu na malce drugačen način, za uvajanje dobre prakse, ki ima potem odmev v okolju. Seveda pa te šole ne smejo biti ideološko zaprte, ker to škodi zdravemu sodelovanju in notranjemu razvoju. Takšna šola mora prinesti novosti v viziji, vrednotah, metodah dela, vzdušju in ciljih, ki si jih postavijo. Veselim se razvijanja zasebnega šolstva in želim si čim boljšega razvoja javnih šol.