Objavljeno v reviji Šolski razgledi LVI/16, 15. oktober 2005
Ko študent sklene obvezni del izobraževanja, začne novo obdobje življenja, stopi na prag vseživljenjskega učenja. Potem ga učijo otroci, dijaki in študenti, učijo ga kolegi, uči ga življenje. Seveda, če je učljiv in ima tipalke za vse, kar se okrog njega dogaja; če ima odprto uho, da sliši razodevanje življenja in žuborenje mladih src.
V Tednu vseživljenjskega učenja nas spodbujajo tisti, ki so si za svojo življenjsko filozofijo izbrali vodilo, da se lahko vsak dan naučijo kaj novega, da lahko vsak teden spoznajo novo osebo, si vsak mesec pridobijo novo znanje, preberejo knjigo, da se vsako leto naučijo nove spretnosti. To je spodbuda in pot kakovostnega življenja!
Kakovost učiteljevega dela izhaja iz njegovega strokovnega znanja in spretnosti poučevanja, iz okoliščin in delovnih razmer, predvsem pa iz njegove osebnosti. Učitelj je po naravi dela človek za druge, zato je čut za sočloveka zanj ključnega pomena. Sposobnost razumeti drugega, se vanj vživeti, ga spremljati, se mu približati in ga pustiti tudi samega €Ś, piše v Etičnem kodeksu članov Društva katoliških pedagogov Slovenije. Te spretnosti razvijamo v sebi vse življenje.
Učiteljeva samostojnost, strokovnost in zavzetost, čut za človeka in čut za etično narekujejo pravočasne in smiselne odzive. Učitelj more storiti veliko za otrokov osebnostni razvoj, zato naj se ne ukvarja v prvi vrsti s papirji, zapisniki in obrazci. Stavi naj na svoj zdrav in neposreden medčloveški odnos, v katerem spore in nepravilnosti sproti ureja kot trezen in izkušen strokovnjak. V tem se skriva bogastvo človeškosti, topline in ustvarjalnosti.
Učiti se biti, je eden od Unescovih ciljev šolanja. Učitelj se najprej sam neprestano uči biti. Biti človek. Gre za stalno razvijanje kakovostnih odnosov in samospoštovanja, lovljenje notranjega ravnovesja in postavljanje dolgoročnih, življenjskih ciljev. Razvijamo čut za človeka, sočutje, toplino, deleženje skupne usode, razvijanje čuta za pravičnost in za solidarnost. Vsi skupaj smo povezani v skupnem naprezanju, da bi postali človeški, trdi Leo Buscaglia.
Teden vseživljenjskega učenja nas spodbuja, da odpremo koledarček, svojo agendo in pregledamo svoj letni načrt za rast človeškega v nas. Pravi trenutek je, da vnesemo v vsa obdobja leta otočke časa, ki jih bomo namenili sebi. Da bi razvijali čut za resnico in jasneje oblikovali svoja stališča; da bi razvili svoj etični talent, čut za dobro in ustvarjali v svojem okolju pravične in spoštljive odnose; da bi razvijali čut za skupnost in postajali bolj državotvorni ter razvijali demokratično razmišljanje pri sebi in svojih učencih; da bi iz svojega notranjega prepričanja postajali zavzeti ljudje in dejavni državljani; da bi razvijali čut za lepo in pili iz studenca Lepote ter tako postali bolj veseli in ljubeči. Takšne odločitve stori vsak človek sam in se usmeri na dolgo pot neprestanega učenja.
Silvo Šinkovec
