Objavljen v Vzgoji, Starši, št. 29, leto 2006, letnik VIII, str. 36 Avtorica: Katarina Čufar

Tudi v šolskem letu 2004/2005 je na ŠKG potekala Šola za starše, ki jo vodi p. Silvo Šinkovec. Tokrat je šola praznovala že 10. obletnico.

Starši smo si otroke želeli, imamo jih iskreno radi in želimo jim vse najboljše, kljub temu pa imamo pogosto občutek, da pri svoji starševski vlogi naletimo na vprašanja, na katera ne znamo odgovoriti. Pogosto se počutimo v svoji vlogi osamljeni, brez programa in ne vemo, kako podobna vprašanja rešujejo drugi. Za poklic smo se šolali, za vožnjo avtomobila in druge veščine smo morali opraviti izpit, za starševstvo pa nas nihče ni resnično pripravil.

P. Silvo pripoveduje, da je Šolo za starše spoznal v Španiji. Všeč mu je bilo, ko je videl da so šolske klopi svojih otrok ob večerih zasedli starši, še bolj pomembni pa so se mu zdeli učinki šole. Razveselil se je, ko se je pred 10 leti ponudila priložnost, da ustanovi Šolo za starše dijakov ŠKG.

Šola se vsako leto začne jeseni, v septembru ali oktobru. Pred tem po šoli krožijo letaki s programom in prijavnico. Za vpis in prvo udeležbo ni potreben sprejemni izpit ali določeno število točk, le nekaj dobre volje. Srečanja potekajo ob petkih zvečer, enkrat mesečno.

Šola ima program, ki je vsako leto vezan na vodilno temo iz ene od knjig z vzgojno tematiko. Knjige zadnjih treh let so bile: Tony Humpreys, Otrok in samozavest; Glenn van Ekeren, 12 preprostih skrivnosti do sreče; in Barbara Coloroso, Otroci so tega vredni.

Srečanje se navadno začne s kratko meditacijo. Ta meditacija ima čudežno moč, da se človek, ki ima za seboj naporen delovni teden in se je pravkar komaj prebil skozi prometni kaos, nenadoma umiri, si oddahne in preusmeri svojo pozornost na temo dneva. Temo dneva ponavadi predstavijo izbrani starši, p. Silvo in preostali pa dodajo še aktualne odmeve in komentarje. Sledi delo v majhnih skupinah, ki je navadno najbolj zanimivo, saj je tu priložnost za razprave in izmenjavo mnenj. Na koncu skupine predstavijo svoja mnenja in ugotovitve. Udeleženci vedno prejmejo tudi zadolžitve za delo doma, ki vključujejo branje, razmišljanje in pogovor o temi naslednjega srečanja. Pristop k posameznim temam je različen. Mnoge teme so kasneje povod za razmišljanje in živahne razprave v domačem krogu.

Prvo leto smo obravnavali pomen samozavesti. Spoznali smo, da je marsikateri problem v odnosih prav posledica neustrezne samozavesti. Drugo leto smo obravnavali teme, pomembne za srečo: velikodušnost, upanje, prijaznost, prijateljstvo, empatija, ljubezen, odpuščanje, sprejemanje, razumevanje, spodbujanje, komunikacija ter hvaležnost. V zadnjem letu smo se pogovarjali o številnih praktičnih vprašanjih družinskega življenja, med drugim tudi o modelih družine, organizaciji družinskega življenja, čustvih, problemih, spolnosti in denarnih zadevah. Na zadnjem srečanju smo tako lahko npr. preverili, ali je res, da imajo vsi vrstniki mnogo več žepnine kot naši otroci.

Poleg programa, ki ga začrta vsebina knjige, vsako leto na srečanjih obravnavamo tudi aktualna vprašanja, s katerimi se srečujemo vsak dan. Najbolj pretresljivo je bilo srečanje z dvema materama, ki sta bili pripravljeni z nami deliti svoje izkušnje s hčerjo in sinom, ki sta postala narkomana. V času našega srečanja sta bila sin in hči že na rehabilitaciji v tujini, obujanje težkih dogodkov pa je bilo boleče zanju in za nas. Zdelo se je, da ob izpovedih nihče ni ostal neprizadet.

Vsaj eno od srečanj vsako leto popestrijo dijaki, tako da predstavijo vodilno temo in nam razložijo svoje stališče ter svoje videnje določenih vprašanj. Tako imajo naši otroci vsaj včasih priložnost, da poučujejo veliko skupino odraslih in da je njihovo mnenje sprejeto z zanimanjem in razumevanjem.

Udeležba na šoli je prostovoljna. Nekateri se udeležijo samo posameznih srečanj, mnogi pa dosledno vztrajajo vse leto ali celo več let. Tisti, ki šolo redno obiskujejo tri leta, na koncu prejmejo priznanje. V šolskem letu 2004/2005 je šolo obiskovalo nad 80 udeležencev, priznanje za triletno šolanje pa je prejelo 13 posameznikov in 5 parov. Nekaj udeležencev je šolo obiskovalo že četrto, peto ali celo šesto leto, kar kaže, da se je šola zares ukoreninila.

Šolo podpira tudi Urad za preprečevanje zasvojenosti, ki sofinancira približno 20 Šol za starše v Mestni občini Ljubljana. Naša šola med njimi izstopa po množičnosti, po tem, da jo poleg mater obiskuje tudi precej očetov in po aktivnih metodah dela.

Priprave in organizacija navadno potekajo tako gladko, da jih sploh ne opazimo. P. Silvo ima odlične sodelavce, prva leta Eriko Čajko, poročeno Ašič, zadnji dve leti pa Klemena Jevnikarja. Stike s ŠKG, ki šolo vsestransko podpira, pa ureja eden od profesorjev.

Zadnje srečanje skušamo vsaj malo posvetiti hvaležnosti za prijateljsko in naklonjeno vzdušje ter za vse, kar prejmemo med letom. Zaključimo ga z mašo in zakusko ter s podelitvijo priznanj najbolj vztrajnim udeležencem.