Objavljeno v zborniku Družina - šola, (str. 123-128), 1997

1. UČITELJ SOGOVORNIK DRUŽINAM

Etični kodeks članov Društva katoliških pedagogov Slovenije v več točkah govori o odnosu med učitelji in starši. Močno poudari učiteljevo vlogo v razmerju do družin šolskih otrok. Ta poudarek ni slučajen, ampak zavesten in je sad izkušenj, opazovanja in razmišljanja zadnjih let. Sledi prepričanju, da so dobri vzgojno-izobraževalni rezultati možni le ob dobrem sodelovanju med učitelji in starši. Poglejmo besedilo Etičnega kodeksa. Učitelj se zaveda, da ima družina ključno vlogo pri razvijanju osebnosti otroka. Upošteva, da imajo starši prvi pravico in odgovornost za vzgojo svojih otrok, zato z njimi dobro sodeluje. Z njimi goji odprt dialog in jim daje možnost soodločanja pri vseh pomembnih vprašanjih v zvezi z njihovim otrokom. Pri načrtovanju in uresničevanju vzgojnega programa upošteva opažanja in spoznanja staršev. Sodeluje v staršem namenjenem izobraževanju in svetovanju o učenju in vzgoji. (Etični kodeks, tč. 17) Učitelj s starši sodeluje pri odgovornem poslanstvu vzgoje otrok v procesu njihovega razvoja. Staršem nudi strokovno pomoč pri vzgoji. Pomaga jim spoznati, razumeti in sprejemati otroka v njegovi enkratnosti. (Etični kodeks, tč. 33) Etični kodeks mnogoplastno razčleni razmerje učitelj - starši, oziroma šola - družina. To razmerje je včasih resnično zapleteno in zahtevno. Menim, da je to vprašanje zanemarjeno v naši pedagoški literaturi. Zdi se, kot da nimamo izoblikovane jasne misli o tem, kako naj ta odnos strokovno in etično opredelimo. Res je, da se na tem področju v šoli veliko poskuša in dela, zato moremo reči, da imamo bogate izkušnje. Res pa je tudi, da so te izkušnje last posameznih šol ali svetovalnih centrov, če ne celo samo posameznih oseb. In to je škoda. Zato se veselim, da moremo na tem simpoziju odprto in javno spregovoriti o tako pomembni temi, si izmenjati izkušnje in spoznanja.

2. DRUŽINSKA KULTURA

Vsaka šola ustvari določen način komunikacije s starši in z družinami svojih učencev. Govorilne ure, roditeljski sestanki (najbrž bi lahko rekli starševski, saj starši niso le roditelji, ampak vse kaj več; starševstvo zajema več nalog in vlog, kot jih pripada roditeljem), družabna srečanja, predavanja, prostovoljno delo itd. Te bogate izkušnje je prikazal tudi naš simpozij. Iz oblik razmerij, ki jih šola vzpostavi s starši, načina razmišljanja o družini ter pogledov na starševsko vlogo v celotni družbi prepoznamo kulturo, ki jo je družba razvila na tem področju. Gre za razumevanje družine, njene vloge in njenih potreb. Z letom družine je Unicef prebudil na mnogih koncih sveta poglobljeno razmišljanje o družini. Gotovo je tudi ta pobuda pripomogla h globljemu razumevanju družine kot družbenega podsistema in kot dinamične celote, v kateri nastajajo nove osebnosti, v kateri si člani delijo vrednote, potrebujejo materialno gotovost in čustveno zavetje, če omenimo le nekatere naloge, ki jih opravlja družina. Zaradi pomembnosti vloge, ki jo ima družina ne glede na oblike družin in na pritiske sodobne družbe na družino (prezaposlenost staršev in otrok, deljen delovni čas, pomanjkanje kulture pogovora in dialoga med člani družine, vrednostna zmedenost, poseganje v družinski sistem od zunaj - televizija in drugi mediji) moramo zatrditi, da družina potrebuje pomoč. Sodeloval sem v izobraževalni oddaji na Radiju Slovenija in voditeljica oddaje je nekako zgrožena ugotovila, da mnogi kolegi in raziskovalci družine, ki so sodelovali v oddaji, ne vidijo, da je družina resnično v krizi. Na primer omenjeni strokovnjaki statistične podatke o porastu razvez interpretirajo enostransko. Vprašanje zaključijo s trditvijo, da se spreminjajo oblike družinskega življenja. Toda isti statistični podatki zahtevajo natančnejše razumevanje. Je že res, da se oblike družine spreminjajo. Res pa je tudi, da danes zakonski pari želijo živeti skupaj, radi bi živeli složno, v sožitju in medsebojni pomoči, radi bi storili vse za dobro svojih otrok, pa jim to pogosto ne uspe. Ker je njihova želja resnična, ne moremo preprosto zamahniti z roko in reči, da se pač spreminja oblika družine in zato ni potrebno poglobljeno razmišljanje o družini. S takšnim vrednotenjem podatkov se zadovolji kvečjemu določena vrsta sociologov in novinarjev. Učitelji, psihologi, pedagogi, socialni delavci, duhovniki in drugi podobni delavci pa se zavedamo, da takšna interpretacija ne ustreza dejanskemu stanju. Zato učitelji ne moremo mimo zastrašujočih statističnih podatkov. Naraščanje razvez, množični primeri alkoholizma, spolnega nasilja in trpinčenja otrok pomenijo manjšo čustveno varnost otrok, kar vpliva na povečanje agresivnosti, čustvene prizadetosti, manjše gotovosti in trdnosti. Vse to vodi v poslabšanje čustvene klime v razredu in v šoli nasploh, kar ima za posledico težje delovne pogoje, slabše počutje učitelja na šoli in nenazadnje slabše učne rezultate. To dejstvo pomeni za učitelja strokovni izziv, da se vpraša, kaj lahko stori šola, kaj zbornica in razrednik, da družini pomagamo. Narediti moramo več, da bomo imeli zdrave družine, ker s tem največ storimo za razvoj zdravih osebnosti. Zato trdim, da potrebujemo nove odnose med šolo in družino. Ustvariti moramo novo kulturo, kakovostno nov način razmišljanja o družini in vlogi šole v odnosu do družine.

3. POSREDOVANJE ZNANJA UPORABNIKOM

Védenje o človeku, psihološka in pedagoška, didaktična in metodična spoznanja, znanje o družini in družinski dinamiki se je v zadnjih desetletjih zelo povečalo. Težava pa je, da mnoga znanja ostajajo v dokaj ozkih krogih ljudi (ponavadi v krogu strokovnjakov, ki se s temi vprašanji ukvarjajo). Kljub razširjenemu tisku in mnogim oblikam komuniciranja, še vedno čutimo veliko potrebo po ˜poglobljenem˜ pogovoru, lahko rečem kar strokovnem pogovoru o določenih temah. Zadrego, o kateri govorim, je lepo opredelila profesor Elena Sanchez , ko je rekla , da je eno od pomembnih vprašanj sodobne družbe, kako prenesti znanje strokovnjakov do uporabnikov. To se najprej dogaja v procesu oblikovanja bodočih pedagogov znotraj univerze. ˜Uporabniki˜ teh znanj pa so tudi starši, ki za svojo starševsko vlogo poleg ˜dobrega čuta˜ in ljubezni do otrok potrebujejo tudi več znanja. Prav šola jim pri tem lahko veliko pomaga. Tako šola postane medij posredovanja znanja ne samo otrokom, ampak tudi staršem. Takšno razmišljanje ustreza potrebam časa.

4. IZKUŠNJE

Od sodobne šole torej pričakujemo, da bo na novo ovrednotila razmerje do družine in staršev učencev. Poleg utečenih oblik sodelovanja s starši mora šola iskati nove poti. Pred leti sem v Salamanci srečal prijatelja Fernanda de la Puenteja, takrat ravnatelja kolegija v Logroňu, ki mi je pripovedoval o šoli za starše, ki jo je vodil na svoji šoli . Vesel sem, da na našem simpoziju tudi on sodeluje s svojim prispevkom, čeprav se ni mogel pridružiti osebno. Njegov prispevek lahko preberemo v zborniku. On me je navdušil, da bi tudi v Sloveniji naredili podobno. Na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu smo pričeli s šolo za starše. Naš eksperiment teče tretje leto. Izkušnja je pozitivna in opogumljajoča, zato mislimo s to šolo nadaljevati. Po triletnem eksperimentu upamo, da bomo na podlagi izkušenj z večjo gotovostjo izdelali celostni oris šole za starše in razdelali tematska področja. Seveda je pri tem delu ključna vloga ravnatelja. V šolo za starše se lahko vključijo tudi pomočnik ravnatelja, svetovalni delavec, razredniki in starši. Gre za to, da se šola kot celota odloči in v svoj letni delovni načrt umesti oblike sodelovanja s starši. Ker profesor de la Puente v svojem članku podrobneje predstavi izkušnje šole za starše ter govori o vlogi ravnatelja in drugih udeležencev, o tej temi ne bom podrobneje razpravljal.

5. VLOGA PEDAGOŠKE FAKULTETE

Danes imamo mnogo novih znanj o človeku. Stojimo pred nalogo, kako znanje stroke prenesti k ˜uporabnikom˜: učiteljem in staršem. Na nek način se to dogaja ves čas, pa vendar z doseženimi rezultati nismo vedno zadovoljni. Vse prevečkrat se srečujemo s ˜pedagoško nepismenostjo˜, ko starši, včasih tudi učitelji, ne upoštevajo osnovnih zakonitosti dobrega in uspešnega odnosa. Ta vrsta nepismenosti nas mora skrbeti in nas kot strokovnjake s področja vzgoje izzivati. Stojimo pred nalogo opismenjevanja na vzgojnem področju. Mnogo časa in denarja smo pripravljeni vložiti v računalniško opismenjevanje. To je potrebno, prav tako in še bolj potrebno pa je opismenjevanje na vzgojnem področju. Pedagoška fakulteta je prva, ki si mora postaviti vprašanje, kako obogatiti odnos med šolo in družino. To vprašanje mora prenesti študentom, mlademu rodu učiteljev, da bodo sami iskali v novih okoljih in časih sodobne načine sporočanja in sodelovanja. Profesor Sanchezova je pred več kot 20 leti zaznala ta problem in kot profesorica pedagogike na pedagoški fakulteti v Salamanci uvedla predmet družinska pedagogika. Učitelj se mora v času študija pripraviti na bodoče delo. Vsak razrednik se sooča z vprašanjem sodelovanja s starši. Žal se učitelji še vedno pogosto bojijo srečanja s starši. Za to situacijo nosi odgovornost tudi pedagoška fakulteta, ker mladih učiteljev ne pripravi dovolj na to delo. To je škoda. Tudi v tem primeru lahko govorimo o ˜nepismenosti˜. Hkrati moram poudariti, da se mnogi učitelji dobro znajdejo in ustvarjajo prijetne in res plodne odnose s starši. Izziv fakulteti kljub temu ostaja. Svoje naloge ne bo opravila vse dotlej, dokler redni predmetnik ne bo vseboval tudi študija družine in odnosa šola - družina. V tem sklopu lahko govorimo o treh predmetih: družinska pedagogika, družinska terapija in razmerje šola - družina (starševska srečanja, govorilne ure, šola za starše). O družinski pedagogiki je govoril že Pestalozzi. Sodobna družinska pedagogika obravnava mnoga vprašanja. Naštejmo le nekatera: smotri in cilji družinske pedagogike, družina kot kraj socializacije otrok, vzgojni slogi staršev, vloga vsakega družinskega člana v procesu zorenja osebnosti, zunanji vplivi na družino, oblikovanje značaja, moralna in religiozna vzgoja otrok, spolna vzgoja, vzgoja v netipičnih družinah, odnos družina - šola, vzgojni načrt staršev, vzgojne metode staršev itd . Študij družine je vse bolj razširjen in obsežen. Centri družinskih študijev poznajo bogat predmetnik (sociologija družine, oblike družine, teologija družine in zakona, družinska dinamika, družinska pedagogika, zakonsko svetovanje, družinska terapija). Tudi družinska terapija se je zadnja leta razširila in udomačila. Tudi pri nas. Učitelja-razrednika ne moremo obremeniti z dodatnimi nalogami, poleg vseh, ki jih že ima. Od njega ne smemo pričakovati, da bo prevzel vlogo svetovalca ali terapevta, čeprav se marsikdaj znajde v takšni situaciji. Razrednik bo vedno v stiku s starši. Zato mu bo vsako znanje s teh področij koristilo. Zanj je torej bistvenega pomena večje poznavanje razmerja družina - šola. Fakulteta ga mora bolje opremiti s potrebnimi znanji s tega področja, da se bo v opravljanju razredniške naloge počutil suverenega in bo uspešen v komuniciranju s starši. Več znanja s tega področja pričakujemo od pedagogov, psihologov, specialnih pedagogov in socialnih delavcev. Ti že imajo bogatejši predmetnik s tega področja. Kot bodoči šolski svetovalci potrebujejo več znanja in veščin ter več modelov dela. Upamo, da bo kurikularna prenova upoštevala tudi te potrebe.

6. VSEBINA ŠOLE ZA STARŠE

Šola za starše ima več vsebinskih sklopov. V tem prispevku izpostavljam tri sklope: vzgojna vprašanja (pedagoške teme, področje družinske pedagogike), vprašanja razvoja mladostnika (razvojna psihologija), vprašanja družine in zakona (družinske vede, družinska terapija itd). O vsebini šole za starše lahko razmišljamo ob šestletnem načrtu Fernanda de la Puenteja. Pomembno je, da so vključeni vsi nivoji razvoja: telesni, čustveni, intelektualni, spolni, moralni, religiozni. Nekatere teme: svoboda in avtoriteta, značaji in načini učne pomoči, dialog med starši in otroki, kako vzgajati za vrednote, mladi in mediji, razvojna vprašanja, zaljubljenost in priprava na družinsko življenje, agresivni otrok, apatični otrok, hiperaktivni otrok, sramežljivi otrok, zasvojenost: mamila in alkoholizem, življenje v dvoje, zakon na preizkušnji, komunikacija v zakonu in družini, srečanje med otroci in starši itd. Poudariti moram, da se moramo tudi pri vsebinskih vprašanjih zavedati, da gre pri tem naporu za preventivno delo, s katerim lahko staršem pomagamo do temeljev humanistične vzgoje in globljega razumevanja osnovnih vrednot.

7. PRIHODNOST

Prepričan sem, da bomo obogatili slovensko državo, če bomo v šole uvedli nove oblike sodelovanja med šolo in družino. Upam, da se bo poleg že obstoječih, razvilo še več oblik, saj vemo, da je naš učitelj čuteč za problematiko, ki jo srečuje pri svojem delu in zato ustvarjalen človek. Šola za starše je ena teh oblik, za katero upam, da se bo bolj razvila in dobila svoje mesto v letnem delovnem načrtu mnogih šol. Zato potrebujemo model šole. Ne more si vsak ravnatelj ali svetovalni delavec sam ˜izmisliti˜ oblik in pripraviti vsebine za tovrstno šolo. Na osnovi izkušenj, tujih in domačih, lahko pripravimo sheme srečanj in model šole. Navdušila me je izkušnja srednje tehnične šole Clot iz Barcelone. Na njihovi šoli Aktivna šola za starše deluje od leta 1973. Do danes se je vanjo vključilo okrog 800 parov staršev, po tem modelu deluje 30 drugih šol. Prednost modela je ravno v tem, da se znanje zbira, oplaja in izkušnje bogatijo vse. Takšna šola za starše deluje le, če imamo pripravljene voditelje šole, zato potrebujemo usposabljanje voditeljev šol za starše. Poleg tega bomo v prihodnosti potrebovali več srečanj te vrste, kot je naš simpozij in seveda druge oblike srečanj za ovrednotenje dela in izmenjavo strokovnih izkušenj. Koristilo bo, če bomo imeli revijo, v kateri bodo voditelji in starši našli dovolj uporabnega materiala za svoje šole. Odgovorni v politiki (na državni in občinski ravni), strokovnih društvih in različnih skladih morejo veliko pomagati s finančno podporo teh prizadevanj (primer: Urad za preprečevanje zasvojenosti Mestne občine Ljubljana je letos prvikrat razpisal sredstva za šole za starše).

8. ZAKLJUČEK

Svoj prispevek bom zaključil z besedami generalnega direktorja Unesca Federica Mayorja. Ni dvoma, da je družina prvo okolje, v katerem otroci rastejo in razvijajo svojo osebnost. Družina ni pomembna le, ko so otroci majhni, ampak tudi takrat, ko že zrastejo. Razmerje družina - šola je vsekakor bistveno, ne moremo razmišljati o eni brez druge. Vsak otrok je drugačen. Samo v dobrem razmerju med učitelji in družinami moremo bolje poznati resnično osebnost otroka, jo vrednotiti in otroka resnično vzgajati . Vloga družine je ključnega pomena za razvoj osebnosti mladega človeka (varnost, materialna gotovost, navade, miselni vzorci, vrednote ...). Bolj ko bo družina zdrava, bolj ko bodo starši opremljeni z znanjem in izkušnjami o vzgoji, bolje bodo živeli svoj zakon in partnerski odnos; več varnosti, gotovosti, topline in načinov dobrega sporazumevanja bodo prenesli na svoje otroke. Za šolo to pomeni lažje in bolj kakovostno delo. Šola more na tem področju storiti mnogo več, kot stori danes. Kot naš simpozij razodeva, se na tem področju uveljavljajo nove pobude in pridobivajo pomembne izkušnje. Stojimo pred pomenljivim strokovnim in moralnim izzivom.

Silvo Šinkovec