Intervju, objavljen v reviji Sožitje, novembra 2005

Pogovarjala sta se: Tereza Žerdin in Anton Kotar

Pater mag. Silvo Šinkovec je po osnovni izobrazbi defektolog. Študij je nadaljeval na teološki fakulteti, študiral je filozofijo in psihologijo. Je redovnik, jezuit. Rojen je bil v Novem mestu 1957, živi in dela v Ljubljani. Je rektor cerkve sv. Jožefa, predava, piše, ureja revijo Vzgoja.

Pater mag. Šinkovec, kaj vas je pripeljalo na študij defektologije, ki naj bi vas pri poklicnem delu povezal z življenjem oseb z motnjami v razvoju?

Prvi stik z osebami te vrste sem imel v domači vasi. Nekdo je bil drugačen, videlo se je, da zaostaja v razvoju, nismo pa vedeli, kako se temu reče. Zanimalo pa me je, zakaj je ta človek tak. Prvo misel o tem, da bi študiral defektologijo, mi je vzbudil razrednik na pedagoški gimnaziji v Novem mestu, profesor Jože Sever. Na razredni uri nam je tako živo pripovedoval o ozračju in drugačnem pouku na šoli s prilagojenim programom, da me je zamikalo takšno poučevanje. Za vpis na defektologijo sem se odločil po informativnem dnevu na pedagoški akademiji 1976.

Vpisali ste se torej na specialno pedagogiko?

Tisto leto je bil dvopredmetni vpis in sicer za smeri duševna prizadetost ter motnje vedenja in osebnosti. Sprva me je bolj pritegnila prva smer, med študijem pa so me začeli zanimati vzgojni problemi, tako da sem diplomiral s področja motenj vedenja in osebnosti.

Kaj pa po diplomi?

Že proti koncu študija 1978 sem se odločil, da bom šel k jezuitom. Ko sem se zanimal za pogoje vstopa, so mi rekli, naj najprej končam študij, potem naj pridem. Zelo sem bil motiviran in končal študij v prvem roku septembra 1978. Potem sem se zaposlil kot nočni vzgojitelj v Dijaškem domu na Viču. Zdelo se mi je pomembno, da takoj dobim službo, da preskusim sebe in si pridobim novih izkušenj. Ob tem sem čakal na vpoklic služenja vojaškega roka. Ko sem ga odslužil, sem bil še tri mesece vzgojitelj, poleti pa sem že odšel k jezuitom.

Rekli ste, da ste se že med študijem defektologije odločili za redovništvo pri jezuitih. Kaj vas je pritegnilo k temu študiju?

Takrat sem srečal Marka Rupnika (sedaj znan duhovnik, pisec knjig, slikar, Prešernov nagrajenec za mozaik v papeževi kapeli), ki je študiral filozofijo na teološki fakulteti v Ljubljani. Pritegnil me je v študentsko skupino. Z njimi sem šel na štiridnevne duhovne vaje. Navdušila me je metoda dela: tišina in Sveto pismo. Zame je bilo to pravo odkritje. Na novo sem spoznaval krščanstvo in da je Kristus res živ in nam blizu. Vleklo me je, da bi se tudi sam naučil te metode. Duhovne vaje so namreč srčika duhovnosti ustanovitelja jezuitskega reda, sv. Ignacija iz Loyole. Naučiti se metode duhovnih vaj je bil poglavitni motiv za odločitev. Želel sem se je naučiti, da bi lahko tudi jaz drugim pomagal na poglobljeno duhovno pot, saj se mi zdi ta bistvena za človekovo življenje. Res sem imel priložnost naučiti se dajati duhovne vaje in to do danes najraje delam. Drugo, kar me je pritegnilo, je bila možnost študija. Želel sem se naučiti mnogo več od tistega, kar sem takrat vedel. Pričakoval sem, da bom imel prav pri jezuitih to možnost. Tretji razlog pa je bila mednarodnost. Želel sem doživeti pripadnost veliki svetovni družini.

Študirali pa ste tudi filozofijo in psihologijo.

Ko smo sprejeti k jezuitom, imamo najprej dve leti noviciata, preskusne dobe, čas za poglabljanje duhovnega življenja. Takrat preverimo svojo odločitev, poglobimo vero in spoznamo, kdo so jezuiti. Prvo leto sem preživel blizu Rima, drugo pa v Mariboru. Po noviciatu pride na vrsto študij filozofije, ki sem ga opravljal eno leto v Ljubljani, dve leti na Irskem v Dublinu, nato pa sem nadaljeval triletni študij teologije v Rimu. V duhovnika sem bil posvečen leta 1988. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem živel v Dravljah in delal kot duhovnik. Z ustanovitvijo Društva katoliških pedagogov leta 1989 sem se vrnil na vzgojno področje. Bil sem duhovni asistent Skupnosti krščanskega življenja in odgovoren za vzgojo naših bogoslovcev. Leta 1991 sem se vrnil v Rim na študij psihologije. Na naši univerzi Gregoriana imamo jezuiti svoj psihološki institut. S tem podiplomskih študijem je priznan magisterij. Po tem študiju sem imel še eno leto za duhovno oblikovanje v Španiji v Salamanci.

Kaj je Društvo katoliških pedagogov Slovenije, kdo lahko postane njegov član?

Društvo združuje kristjane, ki so zaposleni v šolstvu. Ima več ciljev: duhovna podpora učiteljem, sodelovanje pri strokovnih razpravah in stalnem strokovnem spopolnjevanju, povezovanje učiteljev. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1989, od takrat do danes smo imeli ogromno predavanj in srečanj po vsej Sloveniji; nastal je etični kodeks za člane društva, ki je doživel zelo lep odmev doma in v tujini. Sodelovali smo v izobraževalnih programih stalnega strokovnega spopolnjevanja Zavoda za šolstvo in ponudili teme, kot so: razredništvo, spodbujanje in razvoj samospoštovanja, osebni dnevnik, nenasilna komunikacija, retorika, moji prvi pedagoški koraki, usposabljanje voditeljev šole za starše. Nekateri naši seminarji so tudi navedeni v katalogu. Ko nas povabijo, tudi gostujemo po šolah. V teh letih je nastala revija Vzgoja, na katero smo tudi ponosni, saj smo prepričani, da prinaša dober sad vsem, ki vzgajajo.

Ste imeli z ustanovitvijo Društva katoliških pedagogov kaj težav? Navsezadnje je nastalo še v prejšnjem režimu.

Nekaj je bilo težav, tudi negativne opazke so bile. Toda to nas ni ustavljalo. Vemo, da je v našem prostoru še veliko predsodkov do kristjanov, vere, religioznega. To je usedlina pretekle totalitarne izkušnje. Z ustvarjalnim prijemom, odprtostjo in dialoško držo smo pokazali, da le skupaj lahko oblikujemo tako šolo, ki bo po meri vseh državljanov. Vsi se moramo potruditi, da prerastemo predsodke, ki netijo nestrpnost.

Se vam zdi, da sta teologija in defektologija povezani in v čem?

Med študijem filozofije sem se spraševal, kaj sem pridobil z defektologijo. Poleg specifičnega znanja je bila ključna pridobitev način razmišljanja o otrocih s prizadetostjo. Ves čas študija specialne pedagogike smo razmišljali o tem, kako se srečati z otroki (z duševno motnjo, slepimi, gluhimi, otroki z motnjami v osebnostnem razvoju), kako se pogovarjati, da se bomo razumeli. Kako se srečati, se mi še vedno zdi osrednje vprašanje našega življenja. Kako zares srečati drugega človeka? Kaj je modro nebo za slepega, kaj je neznosni hrup za gluhega, kaj je ljubeč odnos za nekoga, ki tega nikoli ni doživel, kaj je izkušnja Boga, za nekoga, ki tega ni doživel? Izkušnje nas določijo. Potruditi se moramo, da se vživimo v svet, v izkušnjo drugega človeka, kolikor je to mogoče, da bi ga vsaj malo srečali, da ga vsaj ne bi zavračali ali celo omalovaževali samo zato, ker ga ne razumemo. To je bistveno skupno področje specialne pedagogike, filozofije, teologije in psihologije. S tega vidika mi je defektologija veliko pomagala tako pri študiju filozofije kot teologije.

Študij defektologije je vezan bolj na praktično delo, ne na znanstvene ambicije. Verjetno ste to pogrešali?

Študij defektologije mi je bil všeč, in če bi ostal pri tem področju, bi delal z veseljem. Ampak na klic k duhovništvu se odzoveš, ker čutiš, da moraš tako narediti. Ko sem bil otrok, nisem imel študijskih ambicij, porajale so se sproti. Vrata so se sama odpirala korak za korakom. Študij teologije in filozofije je del jezuitskega oblikovanja. Prišlo je samo od sebe in bilo mi je v veliko veselje. Filozofija me je res zanimala. Ko smo končali obvezni dveletni študij na Irskem, smo si štirje študentje izbojevali še dodatni letnik študija.

Ali imajo redovi razdeljena področja delovanja, selezijanci na primer izobraževanje in skrb za mlade, frančiškani skrb za gluhe, jezuiti so intelektualni vrh redovništva ...

Ustanovitelj selezijancev Don Bosco je svoje življenje posvetil mladim, posvečal se je vzgoji. To delovanje je še vedno najznačilnejše za salezijance. Frančiškani opravljajo različna pastoralna dela, so profesorji, vodijo župnije, so ljudski misijonarji. Da skrbijo za gluhe, je bolj naključje, delo posameznikov, ki so posebej nadarjeni za to. Bistvo poslanstva jezuitov je pomoč človeku v duhovnem razvoju. Že sv. Ignacij pa je ugotovil, da duhovni razvoj predpostavlja tudi občečloveški razvoj, izobrazbo. Človek, ki zna brati in pisati, bo laže napredoval tudi v duhovnosti. To ga je vodilo v ustanavljanje šol, kolegijev. Tako je že leta 1540 ustanovil prvi kolegij, gimnazijo z internatom, in širil kolegije po vsej Evropi. Danes delamo jezuiti zelo različne stvari, med nami so umetniki, znanstveniki, profesorji, župniki, ljudski misijonarji, duhovni spremljevalci, misijonarji v različnih deželah sveta, socialni delavci itd.

So iz kolegijev nastale univerze?

V Ljubljani je bila ustanovljena prva gimnazija leta 1597. Diplome z višješolskega študija pa so podeljevali že konec sedemnajstega, na prehodu v osemnajsto stoletje. To poglavje naše zgodovine še raziskujejo, tako glasbeniki, fiziki in drugi, ker želijo najti začetke svoje znanosti in univerzitetnega študija v Sloveniji v zgodnejšem obdobju, kot je sedaj v veljavi.

Ali se vaš red srečuje z osebami z motnjami v razvoju?

Zdi se mi, da je bil pater Šef pri nas prvi, ki je sodeloval pri ustanavljanju gibanja Vera in luč v Sloveniji. Nekateri patri so še potem sodelovali, kot npr. Andrej Benda, Beno Lavrih, Franc Kejžar in drugi. Pater Beno Lavrih redno sodeluje z Malim domom v Ljubljani, varstveno enoto centra na Igu. Zanje je imel kakšno mašo, praznovanje sv. Miklavža, sodeluje pri tednu v naravi na Pokljuki ali v Stični. Jezuiti smo pogosto med pionirji kakega dela. Čutimo nove potrebe in se želimo odzvati s konkretnim delom. Tako je bilo nekoč z ustanavljanjem kolegijev, v sodobnem času smo se odzvali na problem begunstva, ki je postal pereč ob množičnem begu ljudi iz Vietnama v osemdesetih letih. Od takrat je zrasla po vsem svetu mreža begunskih središč.

Kako pa ste se odzvali na zadnjo vojno na Balkanu?

Sodelovali smo v evropskem projektu. V Sarajevo, od koder so sredi vojne vsi bežali, so prišli jezuiti iz različnih evropskih dežel in tam ustanovili novo skupnost. Med njimi je bil tudi pater Marjan Šef iz Slovenije. To je bila simbolna gesta. Priti v kraj, od koder vsi bežijo, je dalo novo upanje ljudem. Zdaj imamo tudi v Ljubljani begunsko službo, ki skuša s prostovoljnim delom pomagati prebežnikom.

Ta pomoč verjetno ni vezana na veroizpoved?

Pomagamo ljudem, ki so v stiski: tujcem, beguncem, ljudem, ki so brez vsega. Jezuiti ves čas poudarjamo, da je pravičnost del naše vere. Pomagati je treba vsakemu človeku, ne glede na veroizpoved.

Jezuiti se torej odzivate na potrebe. Ko delovanje steče, prepustite organizacijo drugim?

Če se le da. Ne gre za to, da bi neko delo morali opravljati sami. Pomembno je, da neko delo steče, da ljudje dobijo pomoč, ko je ta potrebna. Pater Šef je na primer sodeloval tudi pri ustanavljanju Karitasa, naši patri so bili med pobudniki priprave na zakon, ustanavljali so študentske skupine itd.

Ali je gibanje Vera in luč namenjeno predvsem osebam z motnjami v duševnem razvoju?

Predvsem njim in njihovim staršem. Enkrat na mesec prihajajo na srečanja, imajo mašo in družabno podporo. V delovanje teh skupin vključujemo mlade ljudi kot animatorje. Pomembno je spodbujati mlade, da pomagajo in s tem razvijajo ter oblikujejo tudi svojo osebnost.

Kaj ljudem pomenijo verski prazniki, še posebno družinam, ki imajo med seboj bolne ali osebe s prizadetostjo?

Prazniki imajo več pomenov. To je čas počitka, druženja, obujanje šeg in versko praznovanje. Pomembno je, da imamo čas dela in čas počitka. Ljudje smo vpeti v hiter ritem življenja in pomembno je, da znamo tudi izstopiti. Prazniki so namenjeni izstopanju, upočasnitvi življenja, ko imamo čas zase, za svojo družino. Božični toliko bolj, ker so daljši. Nekateri osamljeni ljudje pa praznike lahko doživljajo negativno, ker ostanejo še bolj sami. Tudi nekateri starši oseb s prizadetostjo jih morda doživljajo težko. Ne vedo, kako naj zapolnijo čas, ki jim ga je že tako včasih preveč. Za mnoge pa so prazniki izvrstna priložnost, ker so doma in se lahko bolj posvetijo svojim otrokom. Biti doma skupaj dalj časa je nov izziv. Če so odnosi v družini razrahljani, se razpoke bolj vidijo. Če to spoznamo, lahko odnose zboljšamo, tako da si vzamemo čas za pogovor, prisluhnemo drug drugemu. Običaji nam pri tem pomagajo. Z obdarovanji pokažemo, da drug drugemu veliko pomenimo. Ob drobnih stvareh začutimo naklonjenost, ki jo lahko poglobimo. Socialni vidik, poglabljanje notranjih vezi je zelo pomemben del praznovanja. Na novo ga je treba odkriti, da ne bomo propagirali le trošenja, porabniške miselnosti. Nismo srečnejši, če več potrošimo. Praznik je čas kakovosti odnosov. Če to izgubimo, izgubimo nekaj bistvenega. Tretji vidik pa je religiozni. Vsi, ki praznujejo božič kot rojstvo Jezusa Kristusa, imamo praznovanjem priložnost, da vero na novo začutimo in poglobimo smisel življenja. Ob postavljanju jaslic se vračamo v božično zgodbo ter obnovimo vero in svoje vrednote. Če starši počno to skupaj z otrokom, ga ob tem učijo in otrok doživi pristne vrednote. Iz teh doživetij živi vse življenje.

Imate kako sporočilo za starše, za družine, ki imajo med sabo osebe s prizadetostjo?

Vsak človek je sveta zgodba. Spoštovanje in sprejemanje je pomembno. Če bodo starši stali otrokom ob strani, jih spoštovali in sprejemali, jih spodbujali in se jih veselili, jim bodo otroci to tudi vračali. Pomembne so drobne stvari, drobni dosežki v razvoju, ki so temelj samospoštovanja.

Pater Šinkovec, zahvaljujeva se vam za pogovor in vam želiva prijetne praznične dni.