Objavljeno v reviji Tretji dan, 1991
Življenjska zgodba človeka je celota človekovega življenja. Nič ni izvzeto iz zgodbe, v njej je vse vključeno. Vsak človek ima svojo zgodbo in je enkratna in neponovljiva. Življenjska zgodba je prostorje, kjer se življenje dogaja, lahko pa rečemo tudi, da je življenje prostorje, kjer se zgodba oblikuje.
Zgodba pa ni preprosto le seštevek dogodkov, to ni le zapovrstje trenutkov. Zgodba ni geometrično kronološki čas, čas ur, dnevov in let. Kronologija je neka zunanja kategorija, ki meri čas z enotami, ki zmorejo zajeti le kvantiteto. Mi pa vemo, da je čas zelo različno doživet glede na vsebino dogodka, ki se v času dogaja. Tako so ure lahko strašno dolge in so dnevi, ki minejo v hipu. Notranje dogajanje, torej kvaliteta, je tista, ki daje težo zgodbi. Zazrti smo v kairoškost časa, časa kvalitete. Zgodba je torej tista notranja rdeča nit, ki povezuje dogodke po logiki kvalitete, smisla.
Ira Progoff, ameriški psiholog judovskega rodu, Jungov prijatelj, je v svojem teoretično-študijskem in praktično-terapevtskem delu odkrival pomen človekove zgodbe, bistveno razliko med kronologijo in kairosom. Ob mnogih mislecih se je inspiriral in naposled zastavil svojo psihologijo na izhodišču Jana Christiana Shmutza, ki zagovarja, da se psihologija ne bi smela v prvi vrsti ukvarjati z boleznijo človeka, ampak se posvečati ustvarjalnim osebam. Progoff je iskal praktično metodo, kako razvijati, klicati v človeku ustvarjalne silnice, prebujati ustvarjalno energijo. V 60. in 70. letih je strnil spoznanja v večstopenjsko delavnico. Osnovni delavnici se imenujeta "kontekst življenja" in "stik z globino".
Obe delavnici sta dvodnevni, ponavadi sta to sobota in nedelja. Udeleženci dobijo svoj delovni zvezek, v katerega potem pišejo svoje zapise v delavnici. Delo je zelo enostavno. Kratki teoretični predstavitvi vaje sledi meditativni del, tišina, čas spominjanja, vstopanja v globino, v notranji tok življenja. Ko pa človek vstopi v notranjost, prime za pero in piše, pač od vaje do vaje različno: enkrat se ozira po zadnjem obdobju svoje zgodbe, drugič skuša v nekaj potezah zajeti celotno življenjsko zgodbo, potem se sooči z bistvenimi razpotji svojega življenja. Pomembni so pogovori – notranji pogovori z osebami, deli, telesom, družbo itd. Na koncu skuša udeleženec ujeti tok, smer svojega življenja. Kam ga notranji tok kliče v prihodnosti.
Vsak dela sam, pa vendar delamo vsi skupaj. Na tečajih sem imel od 8 pa do 60 ljudi. Delavnica je v dveh dneh nabita z notranjim dogajanjem, saj se vsak udeleženec dotika svojih notranjih globin. Vsak dela sam. Toda delo vsakega dodaja razpoloženju in vzdušju v delavnici. Bolj kot je heterogena, pestra skupina, bolj različne so zgodbe ljudi, bolj bogata je delavnica. To delo je odprto vsem, mladim in starejšim, izobraženim in neizobraženim, vernim in nevernim, ljudem na vrhuncu svoje moči in tistim, ki jih pestijo težave in problemi.
Dnevniško delavnico, kontekst življenja, vodim pet let. Pričel sem v študijskih letih teologije v Rimu. Prvi tečaj je bil za prijatelje na zasebni gimnaziji v centru Rima. Potem sem tečaj večkrat ponovil na isti gimnaziji za prijatelje, sošolce z vseh koncev sveta na jezuitski Univerzi Gregoriani. Tam sem srečeval pestrost in bogastvo življenjskih zgodb iz Koreje, Indonezije, Indije, Zaira, ZDA, Poljske, Italije, Argentine itd. Najbolj mi je ostala v spominu skupina beguncev iz Etiopije. Življenjske zgodbe teh fantov so pretresljive. Ti, ki jim je preteklost zaprta, dom, jezik, premoženje so pustili za seboj, prihodnosti še ni. Sedanjost pa težka in negotova.
V Sloveniji je bilo več tečajev v Ljubljani, nekaj v Mariboru, eden v Dravogradu. Lepa so bila ta doživetja. Naj navedem nekaj pričevanj:
"Priznati moram, da me dnevniška delavnica zelo notranje umiri, razjasnjuje moja ravnanja, daje nove spodbude za mojo življenjsko pot ..."
"Eno najlepših spoznanj, ki sem jih pridobila v delavnici, je, da razlike med ljudmi osrečujejo. Običajno nas razlike motijo, moti nas, da kdo drugače misli kot mi. V delavnici je vsak zase zapisoval svojo življenjsko zgodbo, a vendar smo bili vsi iskalci, vsi smo poskušali v teminah svojega življenja uzreti luč, najti smisel."
"To sta bila polna dneva mojega življenja."
"Najbolj me je napolnilo to, da sem po dvodnevnih notranjih iskanjih, prepoznavanjih, soočenjih, po mnogih presenetljivih spoznanjih odhajal domov z občutkom mirnega, urejenega spokoja v sebi. Kot da bi v teh dveh dneh opravil veliko dobro delo, ki mi daje pravico do počitka in zadovoljstva nad sabo. Ko danes premišljujem in okušam ta občutek v sebi, me navdaja tih notranji mir. Morda tak, kot navdaja kmeta, ko se po napornem delu vrača s polja in ve, da je za ta dan storil vse, kar se je za zemljo storiti dalo, da bo njegov trud obrodil."
P. Silvo Šinkovec
