Mag. Silvo Šinkovec, razumnik

Intervju, objavljen v Oni, 6. maja 2008

Pogovarjala se je: Vesna Žarkovič

Silvo Šinkovec, specialni pedagog, teolog, psiholog, duhovnik in izkušen šolski svetovalni delavec, vodi v Društvu katoliških pedagogov Slovenije šolo za starše, seminar usposabljanja voditeljev šole za starše in seminar spodbujanja razvoja samozavesti in samospoštovanja. Je tudi urednik revije Vzgoja in ima veliko predavateljskih izkušenj. Ljudem pomaga pri osebnostni rasti na predavanjih, seminarjih, delavnicah in terapiji. Rad vodi duhovne vaje in uvajanje v meditacijo. Je duhovni spremljevalec veliko ljudem.

Zakaj sploh govoriti o samospoštovanju? Na svojih delavnicah ste tej temi posvetili ves seminar.

Naučili smo se, da so osebne izkušnje izhodiščna matrica za zaznavanje, čustvovanje, mišljenje, predstavo o svetu, zato je zelo pomembno, kako človek doživlja samega sebe, kakšni so prvi zapisi, prve izkušnje v odnosu do sebe. Sem s seboj zadovoljen ali ne, se sprejemam ali odklanjam, se veselim sebe ali se nase pogosto jezim, sebe cenim ali se podcenjujem, smešim in zaničujem? Iz temeljnega občutka o svoji vrednosti raste vse drugo, tako vrednotimo druge ljudi in svet okrog nas. Zato je samospoštovanje, občutek lastne vrednosti, izredno pomemben. Seminar spodbujanja razvoja samozavesti in samospoštovanja sem oblikoval iz potreb. Čutil sem, da je to prava tema za učitelje, starše in druge ljudi. Zelo dobro je sprejet v šolskih zbornicah, na šolah za starše, med mladimi. Na začetku sem predvsem razlagal teorijo, zdaj dajem več poudarka vajam, kajti spoznavam, da udeleženci želijo storiti zlasti kaj za svoj osebni razvoj.

Kaj sploh je samospoštovanje, kako živi človek, ki samega sebe spoštuje?

Samospoštovanje je občutek o sebi. Čutim, da sem vreden ljubezni, pozornosti, naklonjenosti drugih, zame se zanimajo, če me ni, me pogrešajo, nekdo me ima rad. K temu občutku dodajmo še drugega: Nalogam, ki mi jih življenje postavlja, sem kos. Nove naloge se ne ustrašim, ker vem, da se lahko naučim, če česa še ne znam. Kdor se spoštuje in ceni, se doživlja pozitivno, je svetel človek. Zanima ga svet, v katerem živi, rad se uči in je zvedav. Svet je zanj zanimiv, zato je odprt za izzive, izkorišča nove priložnosti, ki se mu ponujajo, zna občudovati. Vsak dan se česa nauči in raste. Napake ga ne ogrožajo, ampak so zanj dobra priložnost, da se iz njih česa novega nauči. Razvija zdrave odnose, ki ga osrečujejo, konflikte zna razreševati v zadovoljstvo vseh vpletenih. Njegov temeljni občutek je zaupanje vase in zaupanje v druge. To je naravno in je lepo. Takemu človeku ni potrebno razvijati obrambnega vedenja.

In kako živi človek, ki se ne spoštuje?

Človek, ki ni imel te sreče, da bi v otroštvu razvil visoko samospoštovanje, ampak je prejel iz svoje okolice preveč negativnih sporočil (npr. neroda, iz tebe tako nič ne bo, ti nisi za nobeno rabo, tebi ne gre zaupati, ti ne zmoreš, ker si premajhen €“ bom raje jaz, ali je bil celo zlorabljen), izgubi naravno željo po učenju. Pogosto ga imamo za tistega, ki se izmika, ne sprejema novih izzivov, nenehno tekmuje z drugimi in se z njimi primerja. Njegov notranji samogovor je usmerjen proti njemu samemu, podcenjuje se, razvrednoti, sam sebe prepriča, da ne zmore in da ga drugi ne marajo. Ker tako razmišlja, se tako tudi vede in okolica ga potem nekako res izloči. To so žalostni nesporazumi življenja. V resnici pa tak človek želi biti opažen, viden, sprejet, želi, da bi tudi on bil ljubljen in spoštovan, da bi tudi vanj kdo verjel. Njegove tihe misli kujejo velike načrte in nosijo velike želje, ki se pa kar ne uresničijo in ne uresničijo. Njegov pristni jaz hrepeni po stiku z resnično vrednostjo. Njihovo vedĂŞnje je obrambno. Nekateri postanejo pasivni, drugi vzvišeni in agresivni do drugih, nekateri perfekcionisti, po vsej sili bi si radi pridobili naklonjenost, sprejetost. Mnoge to stane veliko garanja. Energija, ki jo tak človek uporabi za obrambno vedenje, je ukradena ustvarjanju.

Samospoštovanje in otrokova izobrazba oziroma uspehi v življenju so gotovo povezani. Kako?

Otrok z dobrim občutkom lastne vrednosti je ustvarjalen, ker verjame v svoje znanje, zaupa svojim izkušnjam, pripravljen je narediti tudi napake in se iz njih učiti. V šoli je učno uspešen, ker je bolje osredotočen na delo v razredu. Sledi profesorju, zato si veliko zapomni. Učenec z nizkim samospoštovanjem kronično trpi. Ne zmore mirno slediti pouku, ker ga notranja negotovost preveč zaposluje. Zaradi občutka ogroženosti introjicira (rečemo, da vzame stvari zelo osebno) sporočila in misli, da se vse navezuje nanj, zato se ure in ure ukvarja z nepomembnimi informacijami. Učenec z nizkim samospoštovanjem ima zato slabši učni uspeh, znajde se v konfliktih s sošolci in profesorji, razvija nezaželeno vedenje. Težko sledi delu v šoli, težko se osredotoči na tukaj in zdaj, zato si malo zapomni. Potrebuje več samostojnega dela, tega pa sam pogosto ni sposoben, zato hitro zaostaja. Ob tem moram poudariti, da so njegove učne sposobnosti lahko odlične, celo izredne. Zelo nadarjeni otroci z nizkim samospoštovanjem so lahko učno neuspešni ali pa slabo uspešni, zato pri učnih težavah najprej preverimo, ali otrok res dela. Če se dovolj uči, preverimo, ali se zna učiti. Če ima tudi dovolj dobre metode dela, preverimo še njegovo samospoštovanje, da ni mogoče prav to vir slabega uspeha.

Je tako tudi z odraslimi na delovnem mestu?

Ljudje z visokim samospoštovanjem so zadovoljni in zadovoljstvo širijo v svoje okolje. Uspešni so v poklicu, napredujejo, se stalno učijo in so ustvarjalni. Taki ljudje čutijo, da jih skupnost sprejema in ceni, razvijejo občutek pripadnosti, zato so lahko strpni, o drugih širijo pozitivne informacije, radi sodelujejo. Ljudje z nizkim samospoštovanjem se morajo dosti bolj truditi za napredovanje, včasih vlagajo izjemen napor, da bi dokazali €œsvojemu notranjemu občutku€, da so tudi oni nekaj vredni in da zmorejo. Preveč so osredotočeni na mnenja drugih in na primerjanje. Ker so v sebi negotovi, ne zaupajo drugim, zato več kritizirajo in pričakujejo rešitve predvsem od drugih.

Kako spodbujati samospoštovanje pri otroku?

Tudi vedenjske težave so pogosto povezane z nizkim samospoštovanjem, opazno je npr. pri zasvojenih z drogami, zato imajo tudi občutek, da se z njimi lahko zgodi kar koli. Mislijo si, da je tako vseeno; saj nisem nič vreden, saj ni nikomur mar zame. Vedenje ima vedno svoj razlog, vedenjske težave so simptomi, zato se ne smemo z njimi preveč ukvarjati. Res pa je, da v praksi (starši in učitelji) radi spreminjamo predvsem vedenje, ker se to zdi enostavneje. Toda ni učinkovito. Ne poznamo otrokovega doživljanja, zato tudi ne opazimo vzrokov. Pomembno je, da se vprašamo, kaj simptom sporoča, zakaj se je pojavil. Katera otrokova potreba ni zadovoljena, česa ga je strah, zakaj se odziva odklonilno, agresivno, z umikom ali z lenobo, zakaj se vede npr. samouničujoče? Ko odkrijemo vzrok, laže poiščemo rešitev. Kadar ugotovimo, da so vedenjske težave povezane z nizkim samospoštovanjem, bomo otroku ali mladostniku pomagali, da si pridobi zaupanje vase, da doživi, da je vreden in cenjen ter da je kos svojim nalogam. Vsega se bo lahko naučil, tudi če se kdaj zmoti. Povejmo mu, da se vsi učimo iz napak. Povejmo mu tudi, da verjamemo, da bo zmogel. Kako se mu bodo zasvetile oči! Povejmo mu še enkrat. Zelo koristi, če ugotovimo, od kod (odnosi v družini, v šoli, zunaj šole) so prihajale informacije o razvrednotenju. Včasih se da kaj spremeniti pri samem viru negativne izkušnje. Včasih pa smo ob tem nemočni. Starši bodo dali otroku največ, če bo zgodaj pridobil občutek brezpogojne pripadnosti družini, primarni skupnosti. To daje občutek trdnosti. Laže je iti v nepoznan svet, če nosiš v sebi notranji občutek varnosti in ljubezni. Starši bodo naredili veliko dobrega, če bodo vsakemu otroku posvetili nekaj časa samo zanj. S tem pokažejo, da ga cenijo, da prav on šteje, da imajo radi prav njega. Še ena misel, starši naj ničesar ne storijo namesto otroka. Kar zmore sam, naj sam tudi stori. Tako mu pokažejo, da vanj verjamejo, da verjamejo v njegove sposobnosti. To veča občutek lastne vrednosti.

Na katere stvari vpliva samospoštovanje? Kje vse se izraža?

Samospoštovanje vpliva na telesno in psihično zdravje, na uspešnost in ustvarjalnost, na odnose in način vodenja. Človek z nizkim samospoštovanjem porabi veliko časa v čakalnicah in bolnišnicah, zapravi več denarja za zdravila in preglede. Njegovo telo sprejema tesnobe in napetosti, ki prihajajo iz njegovega duševnega počutja in doživljanja. Zdravnik mu ne more veliko pomagati, kajti težave, ki jih trpi njegovo telo, ne izvirajo iz telesa. Vzrok je drugje. Od desetih otrok, ki so jih danes starši peljali k zdravniku, bo ta uspešno pomagal le trem, sedmim ne more. Podobno je z odraslimi. Statistike govorijo, da je nekako 70 odstotkov bolezni psihosomatskih. Pot iz stiske je napor za zvišanje samospoštovanja. Tega pa nobeno zdravilo ne spodbuja. Človek z visokim samospoštovanjem je veliko odpornejši, bolj zdrav. Ljudje, ki se slabo cenijo, so bolj ranljivi tudi v duševnem zdravju. Hitreje razvijejo simptome bolezni. Ker se čutijo ogrožene, uporabljajo nezdrave obrambne mehanizme. Prav tako manj uspešno komunicirajo z okolico, zato razvijajo odnose, ki so bolj zapleteni, ne prinašajo zadovoljstva in sreče, teže se izognejo konfliktom, porabijo veliko časa, da nesporazume razrešujejo. Zamerljivi so in teže odpuščajo. Ne smemo pa reči, da so zato slabi ali hudobni. Ne, nemočni so, preveč slabih izkušenj so doživeli v svojem življenju. Človek, ki ima o sebi dobro mnenje, ima dobre odnose s prijatelji, s partnerjem, v družini in na delovnem mestu. Ustvarja pozitivno socialno okolje. Človek z visokim samospoštovanjem je dober voditelj, ker ustvarja spoštljivo in spodbudno okolje. To je pomembno sporočilo za družine, šole in celotno družbo. Ko ugotavljamo, da je naša družba zelo kritična, včasih agresivna, radi ponižamo in malo zaupamo, to pomeni, da je med nami in v nas precej znakov nizkega samospoštovanja. Tega se morajo zavedati politiki, novinarji, gospodarstveniki, šolniki, ljudje verskih skupnosti.

In kako na otrokovo samospoštovanje vpliva odnos med starši?

Otrokov občutek vrednosti se oblikuje ob občutku varnosti. Sebe dojema prek staršev. Razume, da ga oče in mati imata rada, če se ob njiju počuti varnega. Če pa je priča nenehnega tihega ali odkritega prepira ali sovraštva, postane kronično negotov. Ne ve, kako se bo odnos med očetom in mamo razvil, zato ne ve, kako bo z njim. Nima občutka gotovosti. On ima rad oba, oba mu veliko pomenita. Za zdrav psihični razvoj potrebuje ljubezen obeh. Odhod enega od staršev doživlja kot veliko izgubo. Ne razume kaj se dogaja v odnosu med starši, razmišlja o sebi in o svojih potrebah. Če odide oče, ga pogreša. Od mame lahko sprejema veliko naklonjenosti, ker pa pogreša očeta, je na mamo jezen, ker ni poskrbela, da bi tudi on imel očetovo ljubezen. Ko npr. oče odide, otrok lahko doživi, kot da ni dovolj dober, da ni vreden, da bi ga oče imel rad. Potem doživlja občutke krivde, ker si na tihem misli, da bi mogoče oče ostal, če bi on bil boljši. Tako se začne globoka rana v samospoštovanju. Občutek negotovosti in neustreznosti je slaba popotnica za življenje. Odnos med starši je zato izredno pomemben za telesno in duševno zdravje otrok. Če staršem ni uspelo razrešiti nesporazumov v svojem odnosu, pomeni da so uporabljali neučinkovite metode. Otroku bi dali kaj drugega, če bi znali, ampak tudi sami niso imeli te sreče. Otrok je takšno €œmini kulturo€ srkal vase in bo verjetno v podobnih svojih okoliščinah ravnal enako. Verjetno bo tudi on projiciral ali introjiciral, se priklepal ali nadzoroval, uporabljal neiskreno komunikacijo. Verjetno, če se ne bo nekje, ob nekom naučil nove, drugačne kulture sporočanja. Izredno pomembno je torej, kaj storijo šole, da razumejo take otroke in jim pomagajo spreminjati njihov notranji samopodcenjujoči svet. Osebno se zelo zavzemam, da bi čim več šol ali druge ustanove pomagale starše opremljati z novim znanjem na tem področju, da bi laže opravljali svoj poklic starševstva, primarnih vzgojiteljev. Prav tako se veselim, da so letos vse osnovne šole začele sistematično pripravljati vzgojni načrt šole. Zdi se mi, da je to odlična priložnost zanje, da strokovno in ustrezno odgovorijo na tovrstne potrebe učencev, staršev in učiteljev.

Kaj lahko naredimo, da bi povečali samospoštovanje?

Občutek lastne vrednosti se oblikuje v otroštvu iz izkušenj. Ko odrastemo, moramo odgovornost za svoj razvoj prevzeti sami. Ne moremo se več izgovarjati na ljudi, ki so nas v otroštvu prizadeli ali ranili. To nas drži v odvisnosti. Sami moramo kaj storiti. Dokler ne vidimo težav, ne moremo ničesar storiti, da bi jih odpravili. Če imamo nizko samospoštovanje, se moramo tega najprej zavedati. Ponavadi nam mora kdo to razložiti, pokazati primere ko se sami razvrednotimo, in nam pojasniti, kaj lahko storimo za svoj razvoj. To poskušamo narediti na šolah za starše in na seminarjih. Če smo razvili samopodcenjujoč samogovor, ga bomo morali spremeniti. Samo vsak sam pozna svoje skrite misli in samo vsak sam jih lahko zamenja s pozitivnimi in ljubečimi. Dobro je zamenjati navade, ki vzdržujejo agresiven in podcenjujoč odnos do sebe (nezmerno pitje alkohola, vse zasvojenosti, prenajedanje ali stradanje, delamo preveč stvari ali smo leni in ne ustvarjamo, kar bi lahko, nimamo časa za prijatelje, nimamo časa zase, za vse tisto, kar nam je dragoceno). Učiti se moramo izražati svoje potrebe in pričakovanja neposredno in jasno; povedati tistemu, ki ga zadeva, in točno to, kar pričakujemo ali potrebujemo. To ni vedno lahko, posebno če imamo občutek, da ne bomo slišani in upoštevani, kot da tega nismo vredni. Dejanja, nove navade, ki sijejo toplino in brezpogojno ljubezen, topijo led notranjega nezadovoljstva in rahljajo zemljo za pomladne cvetove samospoštovanja.

Kako pa naj družba spodbuja razvoj samospoštovanja in samozavesti?

Družba ima veliko možnosti. Prve so družine. V njih otroci dobivajo prve informacije o sebi, zato so starši poklicani, da storijo največ na tem področju. Tisti, ki imajo visoko samospoštovanje, to seveda delajo, ne da bi vedeli. Vse se zgodi kar samo. Drugi starši, ki sami sebe slabo cenijo, tega ne znajo. Potrebujejo pomoč in podporo, da bodo najprej razvili samospoštovanje. Podporo jim lahko ponudijo vrtci in šole z odkritim in jasnim pogovorom, z učenjem novih oblik vedenja. Vesel sem, da so se šole za starše lepo ukoreninile v slovenskem prostoru. Možnosti za razmah je še zelo veliko. Ko osnovne šole načrtujejo svoje vzgojne načrte, lahko prav to temo posebno ponudijo staršem in učiteljem. Učitelji, ki znajo prebrati pomen simptomov in razumejo vzroke, so odlična opora učencem in staršem. Prav tako lahko to storijo župnije in druge ustanove, kamor otroci zahajajo. Vesel bom, če nam bo uspelo vsaj v nekaterih okoljih uveljaviti misel, da človekovi dosežki niso vse, da človekova vrednost ni samo v storilnosti. Ocene niso tako zelo pomembne, kot mislimo. Najpomembnejši je človek sam po sebi. Vsakega se razveselimo, ne glede na to, kaj je dosegel, kaj je naredil, kakšne barve je, kakšnega spola ali narodnosti je. Vsak je vreden samo zato, ker je človek; enkraten in neponovljiv, čudovit sam po sebi. Če bomo tako doživljali ljudi okrog sebe, se bomo manj jezili na njihovo vedenje, manj bomo kritični do sebe. Vsak človek je vreden brezpogojne ljubezni. Ne moremo ljubiti drugih, če ne doživljamo sebe, da smo vredni, da je živeti lepo, da smo enkratni in neponovljivi. Vsi lahko kaj storimo za dvig samospoštovanja, tudi tako, da se trudimo spoštovati druge, da nikogar ne žalimo ali ponižujemo. Nikoli nimamo pravice poniževati drugega.